
Ana Marwan
Krota
Prevod: Amalija Maček
Beletrina
Ljubljana, 2022
V preprosti izdaji, zgolj v modro vezani knjižici, je izšlo delo pisateljice Ane Marwan z naslovom Krota, ki se v Beletrinini izdaji s pomočjo spremne besede in predstavitve avtorice domišljeno izmenjuje z izvirnikom v nemščini – knjiga je dvojezična. Besedilo je nastalo v okviru tekmovanja za nagrado Ingeborg Bachmann, ki jo vsako leto podeljujejo v sklopu festivala Dnevi literature v nemškem jeziku v Celovcu. V sklopu festivala izbrane avtorje in avtorice povabijo k posredovanju izvirnega in še ne objavljenega dela v nemščini. Te prispevke predstavijo na moderiranih predstavitvah in nato je izbran zmagovalec. Letos je bilo zmagovalno prav besedilo Krota, ki je v mnogih potezah podobno avtoričinemu romanu Zabubljena, hkrati pa se od njega ključno razlikuje v tempu in obsežnosti.
Delo Krota obsega dvajset strani in nima ne dramaturškega loka novele in ne dramatičnega zaključka kratke zgodbe. Podobno kot v romanu Zabubljena prihaja do preskakovanja med različnimi fokusi in temami, pri čemer se spreminja fokalizacija. Delo tako metaforično uprizarja latinsko poimenovanje za kroto – bufa variabilis.
Protagonistka besedila je ženska, ki živi v nekem odročnem kraju v najeti hiši z vrtom in bazenom, zaradi česar je v njeni okolici veliko komarjev in muh. Njen mentalni svet zaznamuje čakanje oziroma predvsem pričakovanje – vrnitve moža, obiska dostavne službe, vrtnarja, ki bi uredil vrt, serviserja, ki bi očistil bazen, torej kakršnegakoli dogodka, ki bi razbil pustost vsakdana. V odsotnosti dogodka se zateka k pripovedovanju.
Poleg zgolj izmenjevanja bežečih misli in izsekov iz pogovorov se proti koncu besedila pojavi pasus s potencialnim otrokom in materinstvom. Kljub jemanju kontracepcijskih tablet protagonistka namreč zanosi. Tej ugotovitvi pri zdravniku sledi dolg razmislek o smeri, ki bi jo lahko njeno življenje ubralo, če se odloči otroka obdržati. Protagonistka po odstavkih spremlja odraščanje otroka od enega leta naprej, od ljubečega odnosa, ki meji na odvisnost v začetku otrokovega življenja, do odtujenega, domala brezosebnega, ko bi odrasli otrok spremljal ostarelo protagonistko. Prav zaradi načina izpisovanja se zdi, da od dejanja pripovedovanja nastaja prehod k dejanju pisanja, ki je najprej izrazito osebno in odvisno od osebe, ki zapisuje, potem pa začenja živeti vse bolj svoje življenje in se avtorju na nek način celo odpove. A tudi ta sestavek zaživi zgolj hipotetično – iz njega je izpeljan nenaden prehod na obisk serviserja bazena, ki bazen povsem izprazni. Pri tem je zanimiva odločitev za glagol »izsesati«, ki glede na predhodni sestavek deluje potujitveno.
Pisanje Marwan se ponovno razkriva kot navdušenje nad zmožnostmi jezika in posledično nad pripovedovanjem. Besedilo Krota se v tem oziru posebej obrača k raziskovanju variacij. Pri tem ne gre zgolj za slogovni postopek, poznan iz opredelitev postmodernizma kot literarne smeri, ampak za postmoderno rekombiniranje lastnosti glede na situacijo. Variacije v besedilu Krota preobračajo narativ literature kot moralnega korektiva, saj pokažejo, da literatura za svoj obstoj ne potrebuje moralnega ali spoznavnega vzgiba, a je vendarle ujeta v pričakovanju povratnega dogodka.

Mirana Likar
Ženska hiša
Založba Goga
Novo mesto, 2022
Ženska hiša je zbirka kratkih zgodb Mirane Likar, ki je bila z romanom Pripovedovalec pred leti nominirana za nagrado kresnik. Če se je roman dotikal teme druge svetovne vojne, je zbirka korak naprej, torej v nestabilno prihodnost, na katero ima vojna še vedno velik vpliv. Naslovna metafora »ženska hiša« pomeni predvsem prostor zatočišča in pomiritve, zgodbe pa uokvirja precej ohlapno in ne brez kritike same naslovne metafore. Čeprav je tudi v zbirki zgodovina še vedno glavno sidrišče, zgodbe artikulirajo vprašanje, ali se ne bi bilo nemara smiselno temu odpovedati.
Kratke zgodbe v zbirki so, razen izjemoma, osebni narativi posameznikov, ki v osrednji narativ zgodovine zaradi različnih razlogov niso vključeni ali pa so se iz njega tudi sami izključili. V relaciji do zgodovine so razviti predvsem motivi srečnega zakona, detomora (analogija s propadom skupne države Jugoslavije) in (ne)pripadanja (pogosto vzporedno s pripadanjem bivši skupni državi, novim državam ali selitvijo v tujo državo). Pri tem se večina zgodb zanaša na moč konstruktov ženskosti oziroma moškosti, pri čemer najizvirnejše zgodbe v zbirki to tudi zanikajo.
Na slogovni ravni zgodbe variirajo: v zgodbah se izmenjuje personalni pripovedovalec, tretjeosebna pripoved, čist dialog. Za doseganje učinka se avtorica največkrat poslužuje rabe pastavkov in enostavčnih povedi, čeravno je prepričljivejša, ko se od tega oddalji, kot na primer v kratki zgodbi Kri ni voda. Pripoveduje jo ženska, po rodu s Krasa, ki se poroči in preseli v Zagreb ter postane talka svojega moža in njegovih otrok. Ženska namreč ni razklana zgolj v smislu pripadanja dvema državama, temveč tudi čustveno: poleg tega, da si jo je najprej lastil mož, si jo v starosti lastijo otroci moževih otrok, ki jo dojemajo kot nekaj nepotrebnega. Hkrati se zdi, da je njena izpoved del daljšega pisemskega sestavka, saj jo uokvirja osebni nagovor pisateljice, v katerem ženska prosi, naj samo ne neha pisati, ker ji je ob branju zapisanega lažje. S slogovnega vidika je zanimiva tudi kratka zgodba Pretrgane niti, ki je sestavljena iz neimenovanih replik, ki zasledujejo pogovor o treh generacijah neke družine, in se naposled zaključi z detomorom. Replike so oblikovane izrazito dialoško, malo je imen, več medklicev, preskakovanja po časovnih ravneh in mešanja žanrov.
Čeprav se zgodbe v zbirki časovno dogajajo vsaj generacijo stran od zgodovinskih dogodkov 20. stoletja, so ti še vedno prisotni v okviru dolgo trajajočih posledic. Taka je recimo kratka zgodba Brontozavrove kosti, v kateri protagonist s pomočjo arheologije raziskuje svojo osebno zgodovino in išče svoj izvor. Na drugačen način pa se posledice kažejo za par iz kratke zgodbe Samostan, ki v okviru kratkotrajnih zaposlitev išče načine, kako zaslužiti znotraj kapitalističnega sistema, pri čemer jima ni tuja niti zloraba vere oziroma verskih čustev. Nazadnje zgodba, ki si deli naslov z zbirko, torej Ženska hiša, ponudi zanimiv obrat na siceršnje razumevanje zgodovine. Bolj kot se protagonist in pripovedovalec Kenan s svojo zgodbo, ki je intimno vezana na hišo v Sarajevu, bliža sedanjosti, bolj se kaže, kako je »gluh« za sedanjost. Čeprav so njegovi razlogi za metaforično gluhost za sedanjost utemeljeni, se postavlja vprašanje, ali nismo ravno zaradi gluhosti do zahtev sedanjosti obsojeni, da zgodovino ponovimo.
Zbirka Ženska hiša se z večglasjem in raznolikostjo osebnih usod vpenja v narativ zgodovine kot vira naukov za življenje sedanjosti, a pri tem ne ostane zgolj pri sprejemanju. V enaki meri kot upoštevati je treba navodila preizkusiti in včasih tudi zavrniti zavoljo pisanja novih pravil, primernejših za sodobni čas oziroma individualno situacijo. Prav v zgodbah, ki sledijo temu, je zbirka najmočnejša.

Darinka Kozinc
Dolge sence fašizma
Zavod Volosov hram
Pesnica, 2020
Roman Dolge sence fašizma se časovno sklada s preostalimi slovenskimi romani o drugi svetovni vojni, s pomembno prostorsko razliko – umaknjen je namreč na področje Krasa in italijanskega zamejstva. Pri tem je pozorno obdelan zlasti družbeni kontekst tega prostora: italijanska okupacija po rapalski pogodbi, vzpon fašizma in odnosi z oblastjo v času druge svetovne vojne, zlasti po kapitulaciji Italije, in sicer s preprosto, a učinkovito razplastitvijo prebivalstva glede na starost, spol in usmeritve. Roman ne želi biti zgolj še eden izmed romanov kanona o drugi svetovni vojni, temveč se trudi ozirati na dogodek širše, s tem da predstavlja dogajanje pred začetkom vojne in po njenem koncu. Prav ta perspektiva onkraj so »dolge sence« iz naslova, ki jih fašizem meče v sodobnost.
Za to optiko poskrbita uvodni poglavji v romanu, ki se dogajata v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na območju, ki je razdeljeno s fizično mejo med Italijo in Jugoslavijo. V teh poglavjih je nosilka zgodbe deklica Andreja, ki se s slovenske strani poda na počitnice na italijansko stran, njeno poizvedovanje o zgodovini pa se začne z vprašanji, ki so plod opazovanja obnašanja mladeničev na plaži in obnašanja strica oziroma očeta doma. Oče je tisti, ki naposled odpre Pandorino skrinjico in zgodbo vrne v leto 1939.
Pri vloženi zgodbi na ravni odnosa do zgodovine ni posebnih presenečenj, v smislu odkrivanja doslej neznanih zgodb ali odvodov, kako je druga svetovna vojna na tem področju potekala. Namesto tovrstnega senzacionalizma se roman posveča zlasti trem osebnim zgodbam: zgodbi Albina in Izidorja, dveh pajdašev v boju proti fašizmu, katerih usoda se diametralno različno izteče, ter zgodbi Klare, Izidorjeve zaročenke in aleksandrinke, ene v množici žensk, ki so z izseljenskim delom služile sredstva za družino doma in za lastno emancipacijo. Zdi se, da je center romana v resnici Klarina »bala«, dota, ki si jo je prislužila v Egiptu. Z njo bi se lahko kljub slabemu gmotnemu položaju svoje družine vseeno poročila z Izidorjem in se osamosvojila od matične družinske celice. Do tega zaradi razpleta vojne sicer ne pride, kar ni ravno nepresenetljivo. Nepresenetljivost izhaja iz vrste motivov, ki jih roman naniza skozi vloženo zgodbo in so zbrani okrog bale: reka Vipava, gozd (bošk), vinogradi, letni časi.
Pomemben slogovni postopek je kontrast. Ta je prisoten zlasti pri sopostavljanju Albina in Izidorja. Kljub bližini, ki si jo sprva delita, so posledice odločitev glede istih vprašanj različne. Obenem pa je tudi Klarina perspektiva nekakšen kontrast Albinu in Izidorju. Kontrast, podobno kot prej omenjeni motivi, ne pomeni senzacionalizma in velikih odkritij, ampak ima vlogo premikanja narativa proti zaključku. Ta je podan iz sedanjosti oziroma leta 2020, ko neimenovani pripovedovalec ali pripovedovalka ob prižiganju nagrobne sveče razpravlja o tem, kdo so sodobne Antigone in Kreoni, kar deluje kot razlagalna »fusnota«. Prav slednje je senca na romanu, saj okvirna zgodba o deklici Andreji ne dobi ustreznega epiloga, zaradi česar deluje zgolj kot didaktični postopek, brez katerega bi sicer vložena zgodba delovala še bolj duhamorno.
Zaradi zaključka bi bilo mogoče zapisati, da je roman dejansko meditativni premislek o drugi svetovni vojni, zlasti o vlogah, ki so jih bili ljudje primorani odigrati. Pri tem je sicer še daleč od tendencioznih romanov, ki z ostro črno-belo interpretacijo druge svetovne vojne in njenih posledic zasledujejo enostavno in predvsem enostransko razlago kompleksnega dogodka. Skozi motive in način, kako so uporabljeni, skozi mehak pristop do intime, za katero je jasno, da ne more trajati, vstopa namreč ravno nasprotna ideja – da enotne ali racionalne razlage ni. Vse, kar tako ostane, je soočanje s travmami, ki so nastale kot posledica kompleksnega dogodka.

Vesna Lemaić
Trznil je, odprla je oko
Cankarjeva založba
Ljubljana, 2022
Zbirka kratkih zgodb Trznil je, odprla je oko je gosto spletena zgodba o odnosu med vnukinjo in dedkom. Izpisana je linearno in po etapah. Kratke zgodbe bolj spominjajo na poglavja v romanu kot na običajne kratke zgodbe. Hkrati pa ravno zaradi notranjih povezav zgodbe ne uspejo ustvariti zgoščenega dramatičnega vzdušja. Zbirka je tako ujeta med protislovja dveh zelo različnih žanrov.
Čas v zbirki je predstavljen linearno, po etapah, torej po posameznih zgodbah. Dogajanje se začne v času druge svetovne vojne, ko je dedek še mlad, nadaljuje se v poznih sedemdesetih oziroma osemdesetih letih do sodobnosti oziroma dedkove smrti. Vsaka izmed etap je jasno zaznamovana z zgodovinskim obdobjem, pri čemer je zanimiv način, kako se loteva sodobnejših obdobij, saj jih razpira preko dialektičnih odnosov: starejši proti mladim, ateisti proti katolikom, zaposleni proti brezposelnim … Avtorici to uspeva s prevpraševanjem stereotipov in razkrivanjem banalnosti obeh strani, s tem pa razkriva tudi delitev na dva pola.
Manj pohvalna je notranja struktura, ki se osredotoča na odnos med vnukinjo in dedkom. Oba ostaneta neimenovana skozi celotno zbirko, četudi njuni bližnji sorodniki dobijo imena. Povezava je omejena na kratke zgodbe, ki prikazujejo izseke iz življenja enega ali drugega, s tem da je v prvi zgodbi vnukinja prisotna zgolj kot potencial bioloških celic. Glede na osredinjenost zbirke na odnos vnukinje in dedka je paradoksalno, da dedek v prvi zgodbi Zamrzovalne skrinje vidi moškega vnuka in je nato preobrat v vnukinjo izveden nekoliko rokohitrsko. Poleg tega pa povezavi zmanjka vsebine, da bi lahko učinkovala tudi brez dopisa na platnicah. Ko v četrti zgodbi Utrinki dedek opazuje, kako vnukinja sreba pivo, medtem ko ima vnuk njegove sestre v rokah brezalkoholno pijačo, ni zaznati, da bi imela kakršno koli posebno vez, saj skozi celotno zgodbo niti ne spregovorita, zdi se, kot da se ji dedek celo izogiba.
V kratkih zgodbah prihaja do več nedoslednosti, ki preprečujejo celovito notranje povezovanje: brez posebnih utemeljitev iz dogajanja izgineta dedkov sin – vnukinjin oče ter dedkova žena, torej babica – dve osebi, ki bi bili lahko ključni za odgovor na vprašanje, zakaj sta vnukinja in dedek tako povezana. Onkraj romantičnih predstav iz božičnih reklam, kako je lahko videti tak odnos, kratke zgodbe niti kot celota niti same zase ne ponudijo zadostnih razlogov, ki bi govorili, da gre za dejansko povezavo in ne zgolj aluzijo nanjo. Podobna notranja nedoslednost se pojavi tudi v kratki zgodbi Na sledi, v kateri se nenadoma odpre pogovor o dedkovem izvoru iz srbske vasi na Hrvaškem, kar ni bilo omenjeno niti v prvi zgodbi zbirke niti v drugi zgodbi Marijino vnebovzetje, ki se dogaja v času balkanskih konfliktov.
Pri tem se ni moč izogniti pomisleku, da gre za težavo same izbrane forme. Kratke zgodbe so zaradi zahtev žanra premalo izoblikovane, da bi lahko delovale samostojno, celotna zbirka pa je preveč razdrobljena, da bi govorili o romanu in etapah. Če je časovna razdelitev še smiselna, je motivno-tematska še bolj razdrobljena. V prvi zgodbi se pojavi homoseksualnost, h kateri se zbirka na nobeni točki ne vrne. Omenili smo že nedoslednost v navezavi na balkanske vojne, ki bolj kot na zgodbe vpliva na strukturo. Jasno je, da zgodbe v zbirkah niso nujno vedno povezane, ampak ob implikaciji tovrstnih povezav med liki, ki so očitno »nadzgodbene«, je mučno, ko se zazdi, da obstajajo zgolj hipotetično.
Zbirka Trznil je, odprla je oko ima veliko nastavkov za drugačen, bolj oprijemljiv prikaz doslej pretirano stereotipiziranega odnosa med mlajšo in starejšo generacijo, ki pa jih ne izrabi v celoti. Nujno je, da literarno delo odpira določena vprašanja, a je enako pomembno, da ta niso vezana na njegovo notranjo kohezijo.