Fernanda Melchor
Hurricane Season
Prevod: Sophie Hughes
Založba New Directions
New York, 2020
Roman Hurricane Season, eden letošnjih finalistov za mednarodnega bookerja, je v svojem bistvu sinteza toka zavesti in družbenega pojava, govoric. Na izrazito nasilnem in neprijaznem ozadju mehiških delavskih predmestij in revnih vasi raste lik Čarovnice, ki jo najdejo v zapuščenem kanalu. Čarovnica je najprej povod za samo dogajanje v romanu, potem pa tudi simbol tega dogajanja. Dogodek najprej ne zbuja pozornosti, toda prek petih pripovednih linij se razkrije, da je Čarovnica veliko več kot zgolj žrtev kriminalnega življenja, ampak predstavlja vpetost vanj, saj je to edini način preživetja – ko posameznik noče biti več njegov del, predstavlja motnjo, ki se je je treba znebiti.
Čarovnica je v svoji črni opravi, ki ji povsem zakriva telo in obraz, ter pregovorno nedostopnim in neprijaznim značajem »glavna na vasi«. Njena pozicija izhaja iz tega, da ženskam nudi dostop do zvarkov za prekinitev nosečnosti, moškim pa na divjih zabavah, ki jih prireja, možnost, da vsaj za en večer pozabijo na lastne tegobe (pomanjkanje denarja, neurejene bivanjske razmere, družinske travme). »Divjost« samih zabav ni v večji prisotnosti substanc, kot jih imajo sicer na voljo, ampak v tem, da zna Čarovnica iz vaščanov izvabiti več, kot si sami upajo priznati. Spomini s teh zabav so (hote ali nehote) zamegljeni. Je Čarovnica ena ali so tri? V govoricah je vseskozi glavni akter prav Čarovnica, toda govorice omenjajo Čarovnika, ki občasno nosi preobleko Čarovnice. Če je to res, kako naj se mladeniči v romanu soočijo s privlačnostjo, ki jo čutijo do njega?
Prihodnosti v takšni družbi tako ali tako ni, obstaja zgolj životarjenje v sedanjiku. Roman spada v t. i. »narkoliteraturo«, žanr, ki se je v Latinski Ameriki oblikoval kot »podžanr« kriminalnega romana. Poleg kriminala so v tovrstnih romanih prikazani predvsem mehanizmi vstopa kriminala v življenje posameznika in posledice, ki jih prinaša: pomanjkanje finančnih sredstev, slabe bivanjske razmere, zlorabe, duševne travme. Številni romani žanra koreninijo v resničnih dogodkih, tudi Fernanda Melchor se je pisanja lotila na podlagi časopisnega članka. Vse večje število teh romanov pritrjuje novicam o razraščanju kriminalnih združb v Latinski Ameriki in razkriva impotentnost zahodnih družb, da bi položaj najrevnejših reševale sistemsko. To se kaže v načinu pripovedovanja v Hurricane Season, saj objektivnega pogleda na smrt Čarovnice ni, je zgolj subjektivni pogled, ki se razdeli na tokove zavesti različnih petih vaščanov in prišlekov, ki so vsak po svoje povezani s Čarovnico in njenim koncem. Vrh vsakega poglavja, ki je en miselni tok, predstavlja zaključek, ki razkrije povezavo vaščana s Čarovnico. Čeprav tudi ob koncu ni jasno, kaj se je s Čarovnico zgodilo, se odpre jasna panorama družbe in razkrijejo vzvodi, po katerih je bila Čarovnica odstranjena iz nje.
Namen romana ni odgovoriti, kako se je mogoče s tem spoprijeti, ampak ponuja opis edinega odziva, ki so ga vaščani zmožni: utapljanje v alkoholu in drugih prepovedanih substancah. Začaran krog je sklenjen vsakič, ko se posameznik sprijazni s svojim mestom na rigidni družbeni lestvici, za katero je bila Čarovnica moteči element, saj je ponujala izhod iz nje.
Roman je najmočnejši v tem, da življenja znotraj odvisnosti, kriminala in zlorab sooči s predstavami, z ustaljenimi normami in moralo. Ob tem jasno razkriva ignoranco institucij, ki so do potreb malega človeka vse bolj ali pa, bolje rečeno, še naprej zelo toge.
Luan Starova
Čas koz
Prevod: Aleš Mustar
Cankarjeva založba (Moderni klasiki)
Slovenija, 2019
Vstopna točka romana je nadrealistična: oblast se odloči urbanizirati podeželje tako, da bo usmrtila (ali pa vsaj drastično zmanjšala) populacijo koz. Kmetje se temu uprejo in zasedejo mesto. V času odločanja oblasti se meščani spoprijateljijo s kmeti, sploh ker zavlada v mestu (pa tudi v državi) lakota, kmetje se ne urbanizirajo, ampak kvečjemu »pokmetijo« mesto. Imeti kozo namreč pomeni razliko med življenjem in životarjenjem. Na mestu je tudi primerjava kozjega mleka z materinim mlekom – prvo je še pomembnejše od drugega, saj matere v romanu zaradi slabe in neprimerne prehrane velikokrat niso mogle spraviti svojih dojencev v otroško obdobje.
Perspektiva odraščajočega dečka, ki jo zavzame avtor, je izrazito naklonjena kozam in kmetom. Njegova logika je otroška, linearna: a pomeni b, b pa pomeni c, ni prostora za okolišenje in sprenevedanje. Zaradi koz se njegovo življenje in življenje njegove družine bistveno izboljša: mati dobi perspektivo v odnosu do otrok in moža, sorojenci so veseli, oče dobiva smisel za lastno življenje v sodelovanju z glavnim pastirjem koz. Izrisuje se nekakšna socialistična idila, ki jo precej dobro ujame že naslovnica s kozo, ki ima na ovratnici obesek s podobo sovjetskega vodje Stalina. To dopolnjuje notranjetekstovno referenco, kozo Stalinko, ki izboljša življenjski standard v dečkovi družini.
Toda idila pač ne more biti resnično življenje – oblast se v seriji povračilnih ukrepov v sporu s Sovjetsko zvezo odloči enkrat za vselej opraviti s kozami. Glavni kozar Čanga s svojimi kozami pobegne in dečkov oče še leta sliši meketanje v podzemnih sobanah. Življenje se vrne v svojo živo povprečnost, čas koz se dečku vtisne v spomin kot čas izobilja, domala raja, do oblasti pa začne gojiti dvom.
Roman se dogaja v Skopju, toda teži k univerzalnosti; nadrealistični uvod tako dobiva vse obrise družbene alegorije spora med Titom in Stalinom. Prav zaradi alegoričnosti pa bi bilo mogoče roman uvrstiti tudi med primere magičnega realizma. K magičnosti prispeva slog Starova, njegov umik v otroško razmišljanje z enostavnejšo logiko, ki še ni umazana s preračunljivostjo ali strahom. Izginotje Čange in koz zato prerašča zgolj simbolni potencial za četrt oziroma skupnost – zaznamuje tudi dečka osebno. Pomeni namreč vstop v njegovo odraslost, saj se ob izginotju začne zavedati okoliščin, ki mu nikoli ne bodo povsem razkrite, a bodo vendar ključno vplivale na potek njegovega življenja.
Čas koz je sicer drugi del avtorjeve Balkanske sage, kar je najbolj vidno v odprtem koncu, ki daje jasno slutnjo o (potencialnem) nadaljevanju. Obenem anekdotičnost osrednjega dela, ki se navezuje na posledice informbiroja, na zanimiv način razkriva obdobje, ki kljub svoji obsežnosti in hudim posledicam za prebivalstvo na področju celotne skupne države Jugoslavije, posebnega odmeva v slovenski literaturi (še) ni imelo.
Samanta Schweblin:
Varna razdalja
Prevod: Sara Virk
Založba Litera (Babilon)
Maribor, 2019
V trenutnih razmerah je težko ali pa vsaj drugače brati distopične romane. Še toliko težje, če govorijo o varni razdalji, virusih in drugih neraziskanih telesnih stanjih. V romanu Varna razdalja za razliko od naše trenutne resničnosti vsaj ni prisoten institucionalni glas, ki bi zahteval podreditev ukrepom; protagonistki Amandi ukazuje notranji glas, ki pa ni njena vest, temveč nekakšen duh, ki jo je obsedel. Varna razdalja je razdalja med Amando in njeno hčerko Nino, pomeni pa (mentalno in fizično) oddaljenost, pri kateri Amanda vztraja v svojem življenju.
Roman ni distopičen, ker bi, kot na primer Deklina zgodba ali Krasni novi svet, prikazoval neko različico prihodnosti, v kateri je človeštvo pod hudo preizkušnjo, ampak ker je dogajalni svet tako podoben našemu, narava pa je nepredvidljiva. Dogajalni prostor je namreč nedefinirano argentinsko podeželje, kjer množično pridelujejo sojo, ta množičnost pa je mogoča predvsem zaradi rabe kemičnih gnojil. Stranska zgodba, ki se razkriva v dialogu med Amando in Davidom, govori o tem, da se je David okužil s pitjem vode iz potoka. Zaradi te vode so umrli tudi konji Davidove družine, pri opisu njihove smrti je prisotna neprijetna telesnost in plastičnost ogromnih teles v zadnjih zdihljajih. Predstavitev tovrstnega okoljskega problema na način, ki ga izbere Schweblin, pokaže predvsem na človeško ambivalentnost, ki je pravzaprav še večja nevarnost od zastrupljene zemlje oziroma vode.
Posebna kvaliteta romana je dialoškost, ki se mestoma razširi v uporabo drugoosebnega pripovedovalca. S tem je tudi bralec prisiljen v dialog in premislek o lastni poziciji do glavne tematike romana. Dialog med Davidom in Amando pa hkrati prerašča v pogovor, saj lik Amande proti koncu vse šibkeje odgovarja, zato ne mestu, kjer bi morali biti njeni odgovori, nastajajo luknje, prazna mesta, ki naj bi jih zapolnil bralec.
Fantazijski del romana, ki je hkrati tudi šibka točka same zgodbe, je prenos duše – problem niso zgolj okužena tla ali voda, temveč predvsem to, da naj bi bilo mogoče zastrupitev preživeti samo s prenosom duše. Seveda lahko branje literature in literature pomenita odpoved sledenju zakonom resničnosti, toda problem v pričujočem delu je, da avtorica organsko pomeša nek povsem realen (okoljski problemi) in fantazijski moment. K temu prispeva tudi sorazmerna kratkost besedila in prej omenjena dialoškost, zaradi katerih fantazijski del obvisi v zraku, kot da bi bil nekakšna eksotika, ki naj bi zbujala občudovanje že samo s svojo prisotnostjo.
Težo naslova Varna razdalja roman z vsebino tudi upraviči, hkrati pa zaradi raznolikih načinov obravnave tematike v zadnjih mesecih naslovna besedna zveza navdaja z nekakšnim strahom in nejasnostjo. Praznih mest pa je vendarle preveč oziroma so preveč abstraktna, da bi roman vseskozi deloval kot koherentna celota. Varna razdalja tako tudi ostaja na razdalji.