Sofi Oksanen
Stalinove krave
Prevod: Julija Potrč
Beletrina, Ljubljana, 2020
Finska pisateljica Sofi Oksanen je slovenskemu bralstvu že znana zaradi prevodov ključnih del iz njenega opusa v zadnjih letih. Za nas je zanimiva tudi zaradi tematizacije polpretekle zgodovine, v svojih delih se namreč na več točkah ukvarja z drugo svetovno vojno in obdobjem neposredno po njej. Roman Stalinove krave, ki je najnovejši v seriji prevodov del Oksanen, s tem preizpraševanjem nadaljuje, hkrati pa tudi razstavlja predstavo, da je motivno-tematska usmerjenost pisateljskega dela izdelan koncept. Stalinove krave so namreč Oksanin prvenec, slovensko spoznavanje s pisateljico pa se je začelo s kasnejšimi in bolj izdelanimi produkti, kar prispeva k zanimivemu kratkemu stiku.
Podobno kot druga dela Oksanen je tudi roman Stalinove krave v prvi vrsti družinski roman, ki preko razgrnitve usod posameznic iz treh različnih generacij vzpostavlja zgodovino širše nacionalne skupnosti. Babica Sofia, mama Katariina in hčerka Anna tako po pričakovanjih, ki izhajajo iz drugih del Oksanen, lovijo ravnotežje med svojimi osebnimi zgodbami in silo zgodovine. Pa vendar je vsaj na ravni individualnih zgodb opaziti velike razlike. Najmanj izdelan lik je babica Sofia, katere pripovedna linija je tako rekoč povzetek zgodovine odporniškega gibanja na finsko-estonskem območju. Problematično je predvsem to, da s svojim likom ni jasneje »vdelana« v perspektivo svoje hčerke Katariine in vnukinje Anne. Pri obeh ni jasno, kakšen je babičin prispevek k njunima pripovednima linijama. Katariina je Estonka na Finskem, zaradi finskega snubca je zavrnila vzpon po družbeni in akademski lestvici, postala gospodinja, a se ji zaradi stereotipa, ki je nastal v povojnih časih, da so Estonke na Finskem lahko samo prostitutke, nikoli ni uspelo otresti občutka drugorazrednosti. Drugorazrednost je tako prenesla na hčerko Anno v obliki pretirane skrbi za njen videz, oblačila in obnašanje, Anno pa oropala za mater in lastno osebno zgodbo, saj je slednja postala zgolj podaljšek Katariininih strahov.
Anna je zato najbolj dodelan lik, četudi je občasno težko označiti, kaj je pravzaprav v njenem središču, katere so lastnosti, ki jo definirajo. Travme, ki se nanašajo na telo, čustva, izgled in odnose izraža preko prehranske motnje, s čimer je jasno predstavljeno, na kakšen način lahko upočasnijo posameznikov osebni razvoj, obenem pa tudi predstavljajo naslovno metaforo. Stalinove krave se nanašajo na priljubljen vic v času Sovjetske zveze, v katerem so razlagali, kako v Rusiji živijo debele krave, ki jih po milosti velikega voditelja Stalina hranijo z mlekom. To seveda ni bilo res, roman to šalo problematizira do te mere, da hladno izjavi, da so to bile seveda koze, ker za krave ni bilo ne denarja ne krme. Annina zunanja podoba je torej laž, ki ne rezonira z njeno notranjostjo. Zdi se, da je ta šala pomembna tudi za vprašanje vloge v estonski oziroma ženski družbi, toda izpeljava ni povsem razčiščena. Ravno preko mame Katariine je temu vprašanju namenjeno veliko vrstic, ne da bi prišlo do jasne razrešitve. Anna bruha naprej, Katariina pa še naprej obsesivno čisti in pospravlja svoje omare.
Četudi se roman dotika vseh, za Oksanen že značilnih tem (trikotnik med Posameznikom, Oblastjo in Zgodovino), pa med njimi pušča prazna mesta, ki so prevelika, da bi jih zapolnili zgolj z domišljijo ali asociacijami, še manj pa z natančnejšim poznavanjem finsko-estonske zgodovine in odnosov.
Avni Doshi
A Girl in White Cotton
Fourth Estate (Harper Collins, India)
India, 2019
Če je materinstvo do nedavnega še veljajo za smoter življenja vsake ženske, se v zadnjih letih ta idealizacija materinstva vse bolj razkraja. Poleg romana Materinstvo (Sheila Heti, prevod: Katja Zakrajšek, Beletrina, 2020), ki ga je slovenska (bralska) publika spoznala spomladi, je med pomembnejšimi prispevki na to temo roman indijske avtorice Avni Doshi, A Girl in White Cotton oziroma Burnt Sugar (naslov, pod katerim je roman izšel v Združenem kraljestvu). Protagonistka romana Antara je soočena z zgodnjimi znaki Alzheimerjeve bolezni pri svoji materi Tari, ki za sabo povleče retrospektivni pregled odnosa med materjo in hčerko.
Taro bi lahko okrcali za slabo mati: ko je bila Antara še malčica, jo je spakirala in vzela s seboj v ašram na robu indijskega kolonialnega mesta Pune. Medtem ko je deklica jokala za njo in ni želela ne spati ne jesti, se je Tara udeleževala ritualov s plesom in petjem, ki so spominjali na orgije, in bila glavna priležnica voditelja Babe, ki v veliko potezah spominja na vodjo kulta v Netflixovi seriji Wild Wild Country (Netflix, 2018). To ni naključje – Doshi je namreč povedala, da je bilo nekaj njenih sorodnic članic tega kulta, ki je prikazan v seriji. Tari je hčerka takrat predstavljala breme, odnos pa se ni bistveno spremenil niti po ašramskem obdobju. Zaradi Tarine bolezni sta vlogi sedaj zamenjani: Antara je tista, ki mora poskrbeti za mater, mati pa je tista nebogljena, ki potrebuje zaščito. A če mati pozablja, Antara ne more pozabiti in obrnjena dinamika med njima povzroča predvsem jezo in slabo voljo, a tudi strah, sram, nevednost in tudi zanikanje. Vsi ti občutki so tudi sicer spremljevalni del diagnoze z Alzheimerjevo boleznijo, ki je še vedno precej slabo poznana, in roman v tem oziru predstavlja pomemben premik k normalizaciji teh občutij.
Neodgovornost je pravzaprav očitek, ki ji ga nalepi Antara, in ga kot takšnega zazna tudi bralec: v ozadju selitve v ašram je bil utesnjen zakon in odnos s starši na obeh straneh, nemara tudi poporodna depresija. Podobno kot v romanu Materinstvo je predstavljena dilema med družino in samouresničevanjem, oziroma gre še nekoliko dlje s tem, ko problematizira pravico do samouresničevanja, ko ženska že ima otroka. Težava tako ni kult, v katerega se odpravi Tara, ampak kult materinstva z utesnjenimi normami obnašanja in ravnanja, ki se mu Tara z odhodom v ašram odpove. Tara je bila od rojstva upornica, oblačila se je v belo, ki v Indiji velja za barvo žalovanja, in ni verjela v odrešitev s poroko, Antara pa prav vsemu temu sledi in na nek način predstavlja protipol svoji materi, pri čemer je rezultat isti: ženska, ki svojega življenja nima več v rokah.
Družina se v romanu razkriva kot socialna pogodba, tako med dvema partnerjema, recimo med Antaro in Dilipom, kot tudi med starši in otroki. Pri tem je pomembna vloga pripisana soobstoju ostankov britanskega kolonializma in hinduizma, ki se stikata v dogajalnem prostoru, indijskem mestu Pune. Mesto se po eni strani s Klubom oklepa (pol)pretekle kolonialne zgodovine, s čimer konstituira to, kar bi prebivalci želeli biti (svetovljani, razgledani, načitani, torej kakor ljudje na Zahodu), obenem pa ostaja globoko zakoreninjeno v hinduizmu, na katerem temelji družbeno življenje, ki določa posameznika.
Dogajalni prostor tako ni toliko krivec kot predvsem simptom. Roman je na več ravneh opomin: opomin, da družba ne zna sprejeti svojih starejših, zaradi česar niti ni sposobna skrbeti zanje, opomin, da enakost med spoli navkljub umetno ustvarjeni enakosti pač ne obstaja, in opomin, da družinsko življenje ni reklamna scena, ampak predvsem življenje.
Catherine Lacey
Certain American States
Farrar, Straus and Giroux
ZDA, 2018
V zbirki kratkih zgodb Certain American States je zbranih osemnajst kratkih zgodb, ki popisujejo nekatera občutja življenja v sodobni ameriški družbi. Namesto prikaza, ki bi stremel k vsevednosti in zato celovitosti, se Lacey v pričujočih kratkih zgodbah poslužuje personalnega pripovedovalca, ki v različnih zgodbah ni isti, vsem pa je skupno to, da vseskozi opozarjajo na svojo omejeno perspektivo. Stanja, ki pripovedovalce povezujejo, so stanja samote in odtujenosti.
Pravzaprav samota izhaja iz odtujenosti: pripovedovalec je namreč povprečen, ne zanima ga uresničevanje ameriških sanj – obstaja samo resničnost, ki ne prinaša želje po načrtnem sestavljanju prihodnosti. Protagonistka v kratki zgodbi Family Physics beži od nagrade za najboljšo zdravnico, na grozo svoje družine se podelitve udeleži v zdelanih kavbojkah, nagrade pa ne želi imeti pri sebi in se njo bahati v svojem bivališču. Četudi so pripovedovalci povprečni in ne izkazujejo želje po izstopanju, kvečjemu po zlivanju z okolico in večino, pa to ne pomeni, da ne razmišljajo. Ko so s strani večine izzvani, se odzovejo s hudomušnostjo, ki meji na črni humor: ko protagonistka v prej omenjeni kratki zgodbi razmišlja o ločitvi, sprejme racionalen zaključek, da bi bil postopek najbolj enostaven v zvezni državi Severna Dakota, saj so zakoni tam napisani v pisavi Comic Sans.
Kratke zgodbe v zbirki jasno pokažejo, da ameriških sanj ni več, obenem pa v njej ni prisotna krivda ali žalovanje za njimi ali pa neka širša slika, povezana z Američani v celoti globalizacijske kulture. Zbirka nima pretenzij po ukalupljanju enovite ameriške izkušnje, ki bi si jo protagonisti delili, ampak želi popisati, če sledimo naslovu, zgolj nekatera ameriška stanja.
Posebno pozornost si zasluži izrazit eliptični slog pisanja. Povedi in stavki zelo očitno niso plod hipnega pisateljskega navdiha, ampak pazljivega sestavljanja in povezovanja elementov v poved. Kljub relativno dolgim povedim pa bi bilo neupravičeno govoriti o toku zavesti, saj so informacije dozirane zelo previdno, skorajda kurirano, s čimer se gradi suspenz, tipičen za kratko zgodbo.
Zbirka kratkih zgodb Certain American States tako s svojo povprečnostjo, individualnostjo in odtujenostjo predstavlja protipol glasnemu ameriškemu nacionalizmu, s čimer se uvršča med dela, ki predstavljajo še neke druge ZDA, ki potekajo mimo predsedniškega pompa.
Laia Jufresa
Umami
Prevod: Sophie Hughes
Oneworld Publications
Združeno kraljestvo, 2016
Namesto kulinaričnih ali gurmanskih zaključkov roman Umami prenaša čutne senzacije na metaforično raven. Povezovalni element romana je skupna soseska Mexico Cityja petih protagonistov, vsak od njih pa pripoveduje o enem segmentu dogajanja v tej soseski v obdobju štirih let. Tako se ponavljajo osebe in seveda kraj, veliko pomembnejše pa so ponovitve dogodkov, ki kraje in osebe vsakič znova naslikajo drugače, pri čemer se pisateljica izogiba uporabi istih tropov.
Veliko bolj kot linearni potek zgodbe, ki ga zaznamujejo letnice na začetku posameznih poglavij, je pomembno spiralno vzpenjanje, na katerem temeljijo liki, družbena razmerja med njimi in navsezadnje perspektiva pripovedovanja. Najbolj izdelan produkt tovrstnega pristopa je Alfonso, antropolog, ki raziskuje okus umami in senzacijo, povezano s tem okusom, a trenutno to zavzema manjšo vlogo v njegovem življenju, saj v dogajalnem času romana izgublja, izgubi svojo ženo in naposled živi brez svoje žene, ki medtem umre za rakom. Žena, zdravnica, umre, ker prepozno obišče zdravnika zaradi bolečin. To deluje ironično, a od ironije se dogajanje nadaljuje v nadrealizem. V zadnjih mesecih življenja si je žena zaželela plastičnih človeških lutk, a to ne katerih koli, temveč takšnih, ki so videti povsem človeške. To dogajanje presenetljivo ne deluje neprijetno ali srhljivo, bralcu se zaradi pripovedne spirale zdi povsem razumljivo.
Poleg kraja je šibka povezovalna točka tudi vprašanje, kako je umrla deklica Luz, ki v začetku romana skozi otroške oči predstavi sosesko, pri čemer je največji prispevek njene perspektive to, da prave narave človeških odnosov še ne pozna, zaradi česar je veliko bolj objektivna in nepristranska pripovedovalka kot drugi. Četudi je opazno, da je v ozadju nepojasnjenosti njene smrti povezovanje vseh različnih narativ, pa ta namen ne zaživi zares in v celotnem romanu ni dovolj indicev, zakaj naj bi prav ta dogodek zbližal ali povezoval izbrane pripovedovalce.
Pomembna tematika romana je smrt, s poudarkom na žalovanju. Ufresa jasno predstavi kompleksnost naučenih družbenih pravil tega procesa, ob tem pa podčrta, da to pravzaprav ni en proces, temveč jih je več, pri čemer so zgolj nekateri primerni. Primerno je torej žalovanje neposredno po smrti, potem pa je treba iti naprej in če tega posameznik ni sposoben (v romanu je to Luzina mati), ni primeren za udejstvovanje v družbeni sferi.
Umami je predstavljen kot biološko-antropološki koncept: bolj kot s samo senzacijo oz. dogodkom, npr. smrtjo otroka, ki vpliva na človekov čustveni odziv, se ukvarja s tem, kar ta isti dogodek pušča, torej žalovanje. Slednje je celo v ospredju – s tem roman postavlja pod vprašaj samoumevnost družbenih pravil, ki so v svojem bistvu predvsem arbitrarna in ne odražajo dejanskih potreb posameznika.