Ana Schnabl
Mojstrovina
Beletrina
Ljubljana, 2020
Če obstaja vsako leto večja množica romanov, ki tematizirajo konec druge svetovne vojne in njegove posledice, je romanov o koncu skupne socialistične republike Jugoslavije razmeroma malo. Niti ne izidejo vsako leto, ampak sporadično, do časa, v katerega so postavljeni, pa ne vzpostavljajo posebnega odnosa. Roman Mojstrovina je časovno zasidran v obdobje počasnega razkrajanja skupne države, novost pa prinaša s tem, ko je konec skupne države pravzaprav del osebne zgodbe glavnih likov, Ane Mlinar in Adama Bevka.
Pripoved se začne sredi dogajanja, ne tako več mladi pisatelj in profesor Bevk je povabljen na sedež založbe v Ljubljani v povezavi s svojim romanom in njegovim (potencialnim) izidom. Od prve skupne vrstice je jasno, da bo vez, urejanje Adamovega romana – tudi zato je naslov Mojstrovina –, z urednico Ano Mlinar prerasla zgolj formalne (poklicne) okvirje, bralska pričakovanja pa se usmerijo v to, kako bo oblikovan razplet. Istočasno ko začne urejanje romana preraščati poklicno sfero, se začne pomen samega romana, ki ga urejata, zmanjševati. Obstaja v obratno sorazmerni povezavi z njuno afero: vrh njune zveze je tudi trenutek, ko Adam obupa nad romanom. Zato je vtis kratkega stika najočitnejši v samem koncu: Adamov roman izgubi svoj pomen veznega elementa, obenem pa se pojavi na samem koncu kot Anino izvirno delo.
Veliko pomembnejši del Aninega življenja kot njen sumljivo visok uredniški položaj na založbi predstavlja njeno ovaduštvo. Seveda ni brez vzročno-posledičnega razmerja z njenim poklicnim delom: položaj na založbi ne bi bil mogoč brez drugega, manj čednega dela. Ovaduhi so bili eden od načinov, kako je socialistična oblast poizvedovala o »odklonskih vedenjih« znotraj posameznih republik: v letu 1988, ko se roman dogaja, je prav dogajanje na slovenski kulturni sceni in tudi širše z različnimi društvi in gibanji, ki so se zavzemala za večjo svobodo na vseh področjih, prispevalo k začetku pogovorov o prihodnosti skupne države. Med temi roman poudari družbeni krog okoli uredništva Nove revije, kamor sodi tudi Adam, zaradi česar Ana ne dobi zgolj naloge urejanja zgolj njegovega romana, ampak mora nadzorovati še njegovo življenje. Tudi to deluje kot kratek stik, saj odpira interpretacijo, da Adamov roman ni slučajno priromal pod Anino uredništvo, ampak da je bilo tudi to vnaprej predvideno – s tem da tu kratki stik deluje produktivneje kot prejšnji.
A ker vsak človek dela napake, je tudi Ana pod nadzorom ovaduhov, tako partnerja Sergeja kot tudi para Vitomila in Sofije, ki sta jo spravila v ta »posel«. Ana torej tvega veliko več kot Adam s tem, da se spusti v afero, a vendar nič drugače ali več kot s svojimi preteklimi dejanji. Vse namreč posvečuje cilj samouresničitve – Vitomil in Sofija se navdušita nad Ano, nadobudno diplomantko primerjalne književnosti, ki v pijanski zakajenosti vpije, da ona že ne bo celo življenje pregledovala avtorskih pogodb, njeni moški sošolci pa se bodo premikali po piramidi funkcij znotraj literarne sfere navzgor. Podstat tega upora izhaja iz nepravične binarnosti, ki vzdržuje patriarhalni simbolni red. Ambicija, kariera in intelekt pač niso lastnosti, ki spadajo pod feminilne. Problem, ki ga predstavlja Ana za sistem, ki jo na koncu izpljune, tako ni to, da zapusti moža in družino, ampak da na mesto skrbstvene vloge postavi lastne ambicije in željo po (nad)vladi, ki ne spada na seznam feminilnih lastnosti. Toda zgolj menjava pozicije znotraj binarnega sistema, torej predstavitev Ane iz antagonizma, še vedno ohranja sam sistem, saj še vedno ostaja nezdravi antagonizem: ob izidu lastnega romana je namreč podobno antagonistična in manipulativna kot sistem, iz katerega je bila izločena.
V skladu z Aristotelovo definicijo ključne lastnosti literature – prikazovati to, kar bi se lahko zgodilo –, roman razvija večglasnost, s tem da vseskozi kaže na to, da večji del zgodbe v bistvu ni bil povedan. Na to pokaže z aluzijami, največkrat so to vzročno-posledične dvojnosti, ki so samo nakazane, kot neki ključi, s katerimi je mogoče odklepati roman. Ta perspektivna in zgodbena razplastenost bistveno prispeva k ustvarjanju učinka, da so liki v romanu zgolj sleherniki v boju s svojimi mlini na veter.
Zato da učinek aluzij tako dobro učinkuje, je zlasti pomemben slog pisanja, ki ga je mogoče najbolje opisati kot nabuhel, bogat, gostobeseden in nasprotje minimalističnemu slogu pisanja, ki ima še vedno močan odmev v slovenskem prostoru. Besede in stavki implodirajo med opisovanjem, še toliko bolj pa med opisovanjem notranjega dogajanja protagonistov. Ni se moč izogniti aluziji na psihoanalitično metodo »chimney sweeping«, na prizadevanje, da bi prišli na čisto glede notranjega dogajanja posameznika preko sanj in mimobežnih, tudi nezaželenih misli.
Roman Mojstrovina s temami, ki jih je enostavno vzeti za svoje, odpira časovno obdobje, ki se ob obletnici samostojne države zdi še toliko pomembnejše. Pokaže namreč tudi, da kljub temu, da je bivši družbeni sistem v teoriji zelo jasno delil na tiste v in tiste zunaj, je bila ta delitev samo navidezna. Umetnost in, kot roman pokaže, medosebni odnosi, so kompleksnejši od črno-belih delitev.
Sergej Curanović
Plavalec
Ljubljana
Cankarjeva založba, 2020
Nemalokrat se dandanes o kratki zgodbi govori zgolj še kot o »učni« zvrsti, o zbirkah kratkih zgodb pa kot učni stopnički do »kralja pripovednih zvrsti«, romana. Četudi to trenje z romanom prispeva k posploševanju zvrsti in njenemu zamiranju, pa obenem pomeni, da morajo ustvarjalci kratke zgodbe protejsko iskati načine, kako priti do bralstva, glede na to, da kratke zgodbe zelo redko zaidejo v časopise. V tej luči je tako mogoče razumeti tudi potrebo po ustanovitvi nagrade za kratko zgodbo, novo mesto short, ki je v letu 2020 pripadla prav Curanoviću za pričujočo kratkoprozno zbirko Plavalec. Za razliko od definicije, teh kratkih zgodb ne zaznamuje kratkost temveč razpotegnjenost. Zbirka namreč vsebuje samo šest kratkih zgodb, nobena med njimi ni krajša od petih strani, najdaljša pa se razteza čez 60 strani, pa tudi osredotočenost na en dogodek je prestavljena oziroma spremenjena v drugačne vrste poudarke.
Avtor zelo očitno preizkuša, kaj vse je moč početi s kratko zgodbo, najočitneje v četrti zgodbi iz zbirke z naslovom Zaklonišče. V maniri »mise-en-abyme« se na dveh ravneh pojavita paralelni zgodbi zdravnika, ki po begu pred razjarjenimi vaščani pade v luknjo in se loti popisovanja obdobja svojega življenja do padca v luknjo, in umetnikom, ki v apartmajski hiši s križi na oknih v samoti piše svoje naslednje delo o zdravniku, ki je pobegnil oziroma izginil po konfliktu pri zdravniški pomoči na domu. Preko postopka pisanja oba razčiščujeta razloge, ki so ju dejansko pripeljali do sedanje situacije. Zgodbi druga drugo osvetljujeta – pojavljajo se namreč motivi tujstva, bega, neuspele zveze, zaprtosti (vase, v nek fizični objekt) in umetnosti. Ker so imena likov označena zgolj z začetnico, kar je sicer značilno za celotno zbirko kratkih zgodb, se zdi, da se ponavljajo tudi iste osebe, saj (nevede) vstopita v zgodbo drugega.
Tujstvo je tudi sicer eden od najmočnejših motivov, zaradi katerih je zbirka kot miselna razgrnitev vprašanja, kdo je tujec in kaj ga dela tujega. Motiv tujstva je še največkrat povezan z »norostjo«: slednja je v navednicah, saj v kratkih zgodbah, kjer je ta povezava najbolj močna (Zgostitev, Zaklonišče, Krivopeta), izpostavljeno vprašanje, kaj sploh je norost. Podobno kot v romanu Beckomberga Sare Strindberg (prev. Iva Klemenčič, Beletrina 2020) ali pa v razpravah o gradu Cmurek, ki služi (je služil) kot Muzej zgodovine norosti, je poudarjeno, da je norost v sodobni družbi nadpomenka za pravzaprav vsa posameznikova odklonska vedenja. Na ravni zgodb ga pojasnjuje fantastika, kot na primer v zgodbi Krivopeta ali Zgostitev, zaradi česar se postavlja vprašanje, kako se obremenjujoča dejanja, frustracije in podzavesti vplivajo na obnašanje človeka.
Posebno odliko kratkih zgodb pa tvori zgradba stavkov, najočitneje v prvi in tudi naslovni kratki zgodbi Plavalec. Glavni lik je plavalec, ki plava na drugo stran zaliva, in plavalnemu gibu, za katerega je večkrat poudarjena skladnost, umerjenost, skorajda nekakšna eleganca, sledijo tudi povedi. Misel se v tej zgodbi največkrat dejansko ujema s samo dolžino povedi, zaradi česar se ustvarja učinek zaključenosti in jasnosti. Četudi se ta zgodba – pa tudi vse ostale – dotikajo zahtevnih, tudi neobičajnih tem, jim je prav zaradi premišljene uporabe jezika moč slediti in hkrati preizpraševati lastni odziv nanje.
Kratkoprozna zbirka Plavalec se tako nahaja med tistimi zbirkami kratkih zgodb, ki jasno pokažejo, da je kratka zgodba veliko več kot učna literarna zvrst. Četudi so kratke zgodbe dolge in mestoma razvlečene, z izbiro tematik, ki je upovedana z izjemno jezikovno natančnostjo, odpirajo široko paleto družbenih težav, pokažejo pa tudi na različne fascinacije sodobne družbe. Kratke zgodbe so torej še zdaleč od mrtvih učnih pripomočkov in so še vedno lahko aktivno ogledalo družbenih paradoksov.
Douglas Stuart
Shuggie Bain
Picador
London, 2020
Shuggie Bain je roman »dobe Sida«, poimenovane po popularni reklami iz osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Televizijska reklama je prikazovala idealistični scenarij, kako prav vsakemu posamezniku pripada delež državnega naftnega podjetja British Gas. Deregulacija trga in premik k premoženju, po katerem lahko čisto vsak poseže in ga obvladuje, sta svoj blišč kazali v novi londonski finančni četrti Canary Wharf. Vsa beda te mentalitete se je začela kazati na pospešeni selitvi industrije s severa na jug, čim bližje Londonu. Med mesti, ki jih je ta selitev prizadela, je pogosto omenjen Glasgow, kjer se dogaja tudi roman Shuggie Bain.
Zgodba romana se odvija med leti 1981 in 1992, prolog nakaže smer razvoja naslovnega lika Shuggija Baina, toda vsaj v prvi polovici romana se razvija zlasti zgodba njegove matere Agnes. Kar ostane od ogrodja, je predvsem razvoj: alkoholizma, otroštva, razmerij in identitete, ki so osvetljene s strani Agnes in Shuggija, ki pa delujeta kot dve plati istega kovanca. Perspektivi namreč iz različnih kotov osvetljujeta škotsko družbo v obdobju hitrih družbeno-ekonomskih premikov. Povezava ni zgolj sorodstvena, torej ne obstaja zgolj na vsebinski ravni: pri upodobitvi Agnes in Shuggija se zdi, kot da gre za ponazarjanje arhetipskih podob oseb, ki so jih ti premiki pustili za seboj: ženske in otroci.
Roman je zelo nazoren v prikazovanju vzvodov, zaradi katerih so ženske in otroci največje žrtve tega razvoja. Najprej je tu izguba služb. Blokovsko naselje Sighthill, kamor se Agnes z otroki preseli po ločitvi, polna idealov o skupnem življenju s taksistom Shugom, je nastalo zaradi bližnjega premogovnika, ki pa je bil zaradi neučinkovitosti zaprt. Moški se zato opijajo v glavnem pubu soseske, ženske pa pred njimi skrivajo socialno podporo ali vsaj del nje, tistega, ki ga tudi same ne zapijejo s poceni pivi in vodko. Redko, kot recimo v primeru Shuga, si najdejo prekarno zaposlitev, kot je npr. vožnja taksija. Obenem pa je žensko delo še vedno obravnavano kot nekaj slabega: ko si Agnes omisli nočno službo na eni od bencinskih črpalk, dela zgolj v času nočne izmene, da ne bi kdo videl, kako dela – še posebej nevoščljive ženske iz soseske, kot poudari sama Agnes. Ob odpuščanju rudarjev je hkrati nastajala vse večja neperspektivnost: težava se je tako avtomatsko razširila z odpuščenih delavcev na otroke, ki naenkrat niso imeli več načina, da si izborijo drugačno življenje od življenja svojih staršev. Shuggie je tako obsojen na katoliško osnovno šolo, kjer redno doživlja vrstniško nasilje.
Nasilje sestavlja dobršen del romana. Opisi pretepov, udarcev, sprememb na koži, ki nastanejo zaradi pretepov, so zelo nazorni, še bolj presunljive pa so aluzije na nasilje. Bolj kot pogled na omamljeno Agnes pod kupom plaščev je pretresljiva Shuggijeva drobna opazka o tem, kako so njene črne najlonke pretrgane od pasu do stopal. Način opisovanja in obenem genetska odvisnost od družine in okolja (tudi Catherine, Agnesin srednji otrok, ne uspe zares ubežati mamini bedi), ustvarjajo močno podobnost z naturalističnimi eksperimentalnimi romani. Ti niso bili eksperimentalni v preizkušanju novih pisateljskih tehnik, temveč v preizkušanju literarnih junakov svojih del. Toda če so Zolajeva dela prepredena s črnim humorjem in cinizmom, Maupassantova pa z nekakšnim šarmom nevednosti, je roman Shuggie Bain predvsem mračen, mestoma celo mračnjaški.
Konec zato deluje bolj kot kompromis, kot nekakšen premor pred začetkom novega polčasa, v katerem se bo mučenje za Shuggija nadaljevalo. Največje sporočilo romana je najverjetneje to, da se socialnega boja ne sme zanikati s puhlicami, kot sta komunitarnost ali multikulturnost. Vstop v roman v bistvu pomeni soočiti se z najbolj surovimi pojmi (thatcherjanskega) neoliberalizma, besedilo pa pokaže, da je neposlušnost posameznika do laži sistema pravzaprav nuja. Ravno konec predstavi lik Leeane, ki se bojuje s svojo alkoholično materjo, pri čemer se slednja zdi kot metafora za cel sistem. Strategija za drugi polčas je torej upor.