Pregled leposlovja

Anja Mugerli
Čebelja družina
Cankarjeva založba
Ljubljana, 2021

Tkivo človeka in odnosov, ki jih tvori v življenju, je precej podobno temu, kar v panju oblikujejo čebele med seboj. Ta podobnost je v središču kratkoprozne zbirke Čebelja družina. V prepletu fantazije in vsakdana kratke zgodbe iščejo odgovor na vsakdanje nenavadnosti, na nepojasnjena naključja, okoli katerih se zgošča satovje človekovega življenja. Satovje je folklora, in kot pokažejo kratke zgodbe, folklora je skupek vseh dogodkov, običajev, verovanj, ki se razvija od otroštva naprej, vsebuje ljudske navade in običaje, pa tudi običaje, ki jih človek ustvari sam. Med enimi in drugimi zares ni razlike – kaj pa so vsakdanje navade kot folklora, ki jo človek izbere sam.

Čebela ima v svojem kratkem, enomesečnem življenju, natančno odmerjen vlog, ki jih mora odigrati – stražarka, nabiralka, delavka v panju. Moška čebela, trot, je namenjenrazmnoževanju. Vir tega reda je matica. Proti temu je človek precej bolj razpuščen, naključen – protagonisti zgodb so nebogljeni, opravljajo neka naključna dela, ki so jih nekoč res osrečevala, a jih neke drugačne okoliščine postavijo v situacijo, ko podvomijo vase. V Jabolkosnedki protagonistka začne dvomiti v svojo zvezo, ki jo je imela do takrat za idealno, ko spozna staro ženico, ki ji pove, da je cel njen zakon reševal obred uživanja v jabolčnih krhljih. Krhelj za krhljem se ji razkriva lažnost odnosa, ki ga ima s partnerjem, dokler ne začne dvomiti v smiselnost celotnega odnosa in tudi vsega, kar je bilo vezano na odnos, npr. želja po otroku.

Posebej pri ženskih likih je poudarjen družbeni ustroj, ki jih drži znotraj svojih konstruktov. Za razliko od mladeniča v Pustu se od ženskih likov vedno pričakuje nekaj več: še več razumevanja v Jabolkosnedki, še več predanosti v Čebelji družini, še več žalostne miline v Jezeru. Zato je tudi fantazija tako pogost izhod, saj lahko tam razgradijo, pregledajo in ovrednotijo to, kar jih obdaja, in vzpostavijo nekaj drugačnega. Vselej predana mama v zgodbi Jezero odkriva svojo osebnost, ki ni vezana na otroke in telesnost, ki jo zahtevajo. Protagonistka Jabolkosnedke prek fantazije odkriva razloge za svoje idealiziranje partnerja. A podobno kot čebeljim maticam je tudi protagonistkam zgodb odvzeta možnost samodoločanja, izstopa iz sheme.

Modra starka je le eden izmed mnogih likov, preko katerih v vsakdan protagonistk vstopa fantazija. To vpletanje je najbolj neposredno v zgodbi Pust, ki že z naslovom prikliče spomin skupnosti na edinstvene ljudske običaje, povezane s človekovim dojemanjem pomladi. Z izdelavo maske, ki spominja na maske brkinskih škoromatov in počrnjen obraz hudiča iz ljudskih upodobitev, mladenič vstopa v odraslo življenje, ki je tudi prestop med nedolžnostjo in grehom. Dejanje izdelovanja je enako povezano z obrtniškim delom, kot s po-pustno pokoro, ki sledi karnevalskemu norenju: z izdelavo se zdi, da se mladenič opravičuje za nek očetov karnevalski greh. Za razliko od preostale družine je mladenič, kot tudi že njegov oče poprej, tisti, ki se zaveda te tanke meje med karnevaleskostjo in pokoro, ki ji sledi. A, kot pokaže kratka zgodba, taka bremena niso vedno lahka, niti samoumevna, tako kot so vloge pri čebelah.

Fantazija, ljudske mitologije in folklora so torej satovje, ki se drži človekovega vsakdana in ga povezuje na najbolj nenavadne načine. V tem oziru je najbolj kompleksna zgodba Čebelja družina, ki je tudi med daljšimi, obenem pa s svojo strukturo najbolj krši zvrstne zakonitosti kratke zgodbe. V njej se namreč združi nit odraščanja v času vojne prek perspektive dečka, ter preživetje v istem času prek perspektive njegove mame in neznanega čebelarja, katerega sladko-dišeči čebelnjak nudi zaščito vsem trem. Panjska končnica druge svetovne vojne, ki je v podtonu kratke zgodbe, ne bi bila enostavna skica črnih in belih likov, temveč kompleksna kompozicija preživetja in odraščanja.

Čebelja družina deluje kot metafora za človekov dom. V normalnem stanju ima vsak panj eno čebelo matico. Stanje v kratkih zgodbah pa je panj brez matice, panj, ki nima prihodnosti. A tu se skriva še ena zvijača – tudi iz tega stanja je mogoče ustvarjati. Čebele lahko same vzgojijo svojo matico. A ne prek naključja, temveč skozi ponotranjeni red. Ta ponotranjeni red je, kot kažejo kratke zgodbe Anje Mugerli, ljudska mitologija, ki se vedno prepleta z osebno. Nobena od njiju ni povsem črna, a nobena od njih tudi ni nedolžna. Najnevarnejše pa je nezavedanje tega. Brez notranjega reda panj propade. In prav tako tudi človek.


Mirana Likar
Pripovedovalec
Založba Goga
Novo mesto, 2020

Med nenehnimi besednimi boji o tem, kdo je najbolj zaslužen za zmago v drugi svetovni vojni in kdo je najbolj tragični poraženec tega boja, nastaja na čistini med obema vse večje prizorišče za zgodbe posameznikov, ki si vprašanja o (ne)zasluženosti ali junaštvu niti niso nikoli postavili, saj so imeli vedno pred očmi zgolj preživetje. Roman Pripovedovalec v izredno pogovorni in priljudni maniri spregovori o usodi slovenskih ujetnikov v Rusiji med drugo svetovno vojno. Glavni lik, Nikolaj Šturm, je slehernik, ki odpira že skoraj pozabljeno polje prepletenosti zgodovinskega konteksta z naključnimi osebnimi okoliščinami.

Roman je časovno vpleten v kratko 20. stoletje in se začne v medvojnem obdobju na Koroškem, v času, ko je bila Kraljevina Jugoslavija na vrhuncu. Nikolaj nima veliko, pravzaprav ima samo mamo in oblačila na sebi (ne vedno svoja) ter neznansko, idealistično upanje v drugačno prihodnost, ki jo simbolizira neskončno Jadransko morje, ki obliva Opatijo. A vélika vojna ni bila zadnja, ampak zgolj prva izmed dveh, pri čemer je druga tista, ki Nikolajevo življenje obrne v povsem drugo smer. Kot zavedni Slovenec izda svojo identiteto, svoje rojake, na koncu pa tudi deželo. A šele iz perspektive ostarelega, a še vedno vitalnega moškega Nikolaj začenja razumevati svojo lastno dvojnost, krivdo brez krivde in prepletenost vzrokov, šele sedaj z distanco lahko pripoveduje o tem. A ne brezskrbno, ponoči se še vedno zaklepa, v sencah vidi duhove, ki iščejo njegovo nemško uniformo.

Njegovo neumorno pripovedovanje je usmerjeno na negovalko, na katero se vseskozi obrača s spretno rabo drugoosebnega pripovedovalca. S tem pa ne nagovarja negovalke znotraj besedila, ampak se to nagovarjanje širi tudi izven besedila. Za razliko od pričevalca, ki bi poudarjal lastno izkušnjo, Nikolaj govori asociativno, uporablja pastavke, mašila, s čimer so posamezni drobci njegove izpovedi izredno blizu govorjenemu jeziku. Sredstva kažejo tudi osveščenost glede znanja sogovorca. Negovalka, ki posluša Nikolajevo izpoved, je brezposelna ženska v srednjih letih, po poklicu šivilja, ki je zaposlitev izgubila zaradi slabih odločitev tranzicijskega kapitalizma. Tako kot Nikolaj stežka razume, kako je njena usoda mogoča, tako tudi ona ne razume povsem Nikolajevega hrepenenja po morju ali strahu pred sencami. Pripovedovanje tako ni le sredstvo, s katerim Nikolaj ureja svoje spomine, ampak tudi način, s katerim kliče k razumevanju. Nekoliko paradoksalno kliče k razumevanju zgolj svoje usode, ne pa tudi negovalkine, ki ji je le redko dana priložnost spregovoriti.

Pripovedovalec pripoveduje, dokler ne umre, a zgodba živi naprej, saj se negovalka odpravi na morje z njegovim pepelom, ki se tam končno združi s pepelom njegove mame, zaveznikov in sovražnikov, ki so ga preganjali celo življenje. Kozmični red se vzpostavlja – ne prek žrtvovanja ene strani za zmago druge, temveč prek cikličnosti. Vse Nikolajevo pripovedovanje o vojni, vohunstvu, ovaduštvu in vojski služi predvsem za ilustracijo ideje, kako je vojna kot ideja banalna, saj je zgolj sredstvo, s katerim se utemeljuje dominacija določenih razredov nad drugimi. Nedolžnost  ni mogoča na nobeni strani. Z distance je res moč videti črno-belo sliko zgodovinskih dogodkov, toda njihov vsakdan je bil predvsem siv.

Pripovedovalec je roman, ki prinaša enega izmed ključnih kamnov v pripoved o drugi svetovni vojni na Slovenskem, a se, podobno kot recimo Menuet za kitaro Vitomila Zupana, upira nedvoumnosti in jasnemu odgovoru, saj ga razgalja kot konstrukt. V tem se roman ujame tudi s sodobnostjo – če je odgovor na vprašanje zmagovalca in žrtve konstrukt, ga lahko vedno nekdo ugrabi zase. Nikolaj Šturm pa konstrukt, kot nekakšen žvižgač, počasi odstranjuje. Proces bo nadaljevala negovalka, ki bo postala pripovedovalka svoje izkušnje svobodne nesvobode kapitalizma.


Kevin Barry
Mesto Bohane
Prevod: Alenka Jovanovski
Založba KUD Police Dubove
Vnanje gorice, 2021

Roman Mesto Bohane je besedilo, ki bi ga lahko uvrstili pod oznako »velika zmedena knjiga«. Dogajanje je postavljeno v distopično prihodnost leta 2053, kjer se v odsotnosti tehnologije različni klani bojujejo za prevlado v mestu Bohane, skozi katerega teče strupena mrtva reka. Skozi člane različnih klanov, za katere se zid, da prehajajo skozi preteklost in sedanjost, napovedujejo pa tudi prihodnost, se izpisuje razrvano človeško tkivo, ki kaže, kako distopični bohanski svet ni pretirano drugačen od človekove sedanjosti. Osnovni konflikt romana je namreč spopad med Hartnettom in Cusaki, ki poleg krvnega napada, ki terja svojo »osveto«, maščevanje, vključuje tudi zapleteno razmerje med Loganom Hartnettom in njegovo (bivšo) partnerko Immaculato, krajše Macu.  

Distopično mesto Bohane zelo spominja na katerokoli angleško ali sploh katerokoli industrializirano predmestje, po tem ko ga je industrija zapustila. Strupena reka je, brezsmiselnost je, zatohlost tudi. V mestu ni tehnologije, vozijo zgolj tramvaji. Odsotnost kakršne koli osrednje normativnosti ali politične volje se najprej kaže v tem, da četudi neki voditelji Bohana, Ablast, obstajajo, vlada brezvladje oziroma kvečjemu premirje med frakcijami, ki so ostale v mestu. Skozi razbito govorico in skope opise, ki se dogajanja lotevajo neposredno, brez hudih uvodov ali razlag, je mogoče razbrati, da gre za skupine bodisi domačinov, bodisi tujcev, oziroma različnih mešancev med enimi in drugimi.

Prav razbita govorica je verjetno najpristnejša točka samega romana. Barry, ki se je v angleškem originalu poslužil irske angleščine oziroma še natančneje govorice mesta Cork, se je za to odločil zaradi nizke reprezentacije tega specifičnega dialekta znotraj angleške književnosti. Prevajalka Alenka Jovanovski pa se je, v nasprotju s klišejsko uporabo mariborskih dialektov, ki so v slovenski prevodni literaturi (in širše) izredno pogosti, odločila za uporabo celjskega pokrajinskega govora. Kolikor je odločitev osebna (kot prevajalka pojasni v komentarju po romanu), je hkrati pristna, saj v slovenščini poustvarja učinek irskega dialekta. To pomeni tujost in nerazumljenost, ki je ključni del tega, kako center razume periferijo. Posebej živahno pa je, ko tudi ta govor začne razpadati naprej: Grant govori skorajda knjižno, medtem ko se najnižji pripadniki Cusakov pogovarjajo v najnižjem, komajda razumljivem registru. Nenavaden kontrapunkt na jezikovnem nivoju predstavljajo pripovedovalski vložki, ki so prav tako pisani v pogovornem jeziku, ki pa ga ni moč pripisati nobenemu izmed likov.

Bolj kot iz linearne zgodbe je roman sestavljen iz epizodičnih prigod, ki se časovno prekrivajo, občasno pa si tudi nasprotujejo. Zdi se, kot da je bolj kot dejansko dogajanje v samem mestu, pomembno poustvarjanje atmosfere nekega zgodovinskega momenta.  Logan oziroma Grant je najprej mladenič, ki se z Macu sprehaja ob mrtvi reki, že čez nekaj poglavij pa ji kot ostareli gospod v odsotnosti tehnologije piše ljubezenska pisma, v katerih jo prosi, naj se vrne nazaj k njemu. Vmes v prikolici snuje svoje maščevanje, spremlja nek drug spopad med klani in ostaja nespremenjen.

Mesto, kljub vsemu nasilju, ostaja enako, in je zato nekakšen limbo, v katerem so prebivalci sami prevzeli vlogo izvrševalcev odpuščanja in pripisovanja grehov. Svet se brez renesanse vrača v srednji vek, a ne na način, da bi človeka zapiral v spone neke vere, temveč človeku polaga v roke vse vzvode delovanja. Srednji vek brez presežnega božanstva je mesto Bohane. To je resničen svet, ki se ne pretvarja, da je sreča dosegljiv cilj, ampak ve, da je zgolj konstrukt, ljubezenska pisma ali pisma sploh pa zgolj tehnološka nuja. Distopija tu ne pomeni negativne konotacije, ampak je čas človekove popolne svobode. Po Barryju je to svoboda brez tehnologije in oblasti, ki ena drugo oplajata z načini, kako omejiti človekovo svobodo.