Marko Golja
Prepozno, pozneje
LUD Literatura, zbirka Prišleki
Ljubljana, 2020
Kratkoprozna zbirka Prepozno, pozneje že z naslovom napoveduje lajtmotiv čakanja in minevanja. Kratke zgodbe so postavljene v sterilnost sodobnosti v neki drugi resničnosti (ki ni nujno brez virusa). A ne gre za iskanje alternativ minevanju, za ponovno ustoličenje pregovora carpe diem, ampak za reinterpretacijo vitalizma, ki se dogaja tako na ravni strukture posamezne kratke zgodbe kot tudi na slogovni ravni, z namenom presekati z dogmatizmom in apatijo.
Kratke zgodbe so namreč polne dolgih, eliptičnih povedi, pogosto je en odstavek dolg ravno eno poved z vrsto priredij in podredij ter učinkovito postavljenimi pastavki. Pripovedovanje je tako bolj razgibano, saj je zven blizu pogovornemu jeziku, na literarnozgodovinski ravni spominja na pripovedi iz tradicije ljudskega ustnega izročila. Pri tem se bliža celo poetičnemu jeziku, saj mnoge kratke zgodbe poganja naprej ritem v okviru aliteracij, še pogosteje pa prek biblične figure paralelizma členov, kot recimo v kratki zgodbi Okus bolečine: »To se ne bi smelo zgoditi. // To se ne bi smelo zgoditi nikomur. // To se ne bi smelo zgoditi nikomur, hhh, zgodilo pa se je tebi.« (str. 202) Medtem ko so nekatere razpeljave, kot recimo prej izpostavljena, dobro izvedene, pri nekaterih prihaja do ponavljanj: v več kratkih zgodbah se recimo pojavi podoba ženske policistke v preozki beli srajci, ki je klišejska in spodkopava učinek kratkih zgodb.
Lajtmotiv čakanja in minevanja je razdelan preko tematike medosebnih odnosov, pa naj bodo to odnosi med otroki in starši, med moškim in žensko ali pa med protagonistom in svetom. Starejši protagonisti pogosto gledajo nazaj med razmislekom o preteklih odločitvah, mlajši pa so (prisiljeni) gledati starejše in čakati – oboje pa napove že naslov. Precej spretno prihaja do sopostavitev perspektiv tovrstnih odnosov – kratki zgodbi Potovanje s sinom sledi Potovanje s tastarim. Liki se sicer ne ponovijo, a so si zelo podobni oziroma delujejo kot variacije na isto temo. Ker pa se perspektiva obrne, se zdi, kot da gre za simetrični zgodbi, ki en dogodek obravnavata z dveh zornih kotov.
Stopnjevanje atmosfere, ki je ključni del modela kratke zgodbe, je doseženo s poudarjanjem rutine in ustaljenih navad, ki so najprej orisane kot običajni del vsakdana, a zaradi trdnega oklepanja naenkrat postanejo zgolj psihoze, s katerimi se posameznik izogiba odgovoru na vprašanje smisla vsakdana, kot recimo v zgodbi dokler vaju smrt ne loči. Zakonca, ki ju že zdavnaj ne vežejo čustva, se raje ukvarjata z zunanjimi okoliščinami, ki ogrožajo njun vsakdan (migranti, protestniki za pravice žensk), kot da bi vprašanje, če sta nemara drug drugemu največja grožnja, s tem že razrešila. Obrat je v pričujočih kratkih zgodbah postavljen bolj v sredino in je tipično vpeljan prek banalne podrobnosti, ki se šele v zaključku pokaže kot ključna.
Kot pokažejo kratke zgodbe, za uživanje dneva, življenja je prepozno, vse se bo zgodilo pozneje. Sedanjost kratkih zgodb se razkriva kot prazna, polna psihotičnih navad, zaradi česar je neobvladljiva. V kaosu, ki pomenljivo zaključuje zadnjo kratko zgodbo Apokalipsa 2.4, se glavni lik prepusti svoji obsesiji in na trgu počasi jé svoj burek. Proti praznini vsakdana protestira z malimi intimnimi gestami. Kratke zgodbe iz zbirke Prepozno pozneje skušajo povedati, kako je subverzija postala aktivno ignoriranje razpadanja sveta.
Sunjeev Sahota
Leto ubežnikov
Prevod: Petra Meterc
Založba KUD Police Dubove
Vnanje Gorice, 2020
Vrednost enega leta je v romanu Leto ubežnikov indijskega pisatelja Sunjeeva Sahote ubežnost, na eni strani fizična, a prav enako pomembna je psihična. Časovnim premikom so dodani horizontalni premiki in spajanja likov iz različnih kast, ki so zaradi svoje ubežnosti prisiljeni (o)stati skupaj. Ubežništvo kot nekaj premikajočega je za like dejstvo, ne glede na njegovo neobstojnost, okoli katerega skušajo osmisliti svoje novo življenje izmikanja oblastem, skrivanja prihrankov po nogavicah in torbah ter izčrpavajočim delom na gradbiščih gentrificiranih predmestij severne Anglije v Združenem kraljestvu.
Randip, Avtar, Toči in Narinder se mimo premikajočega koncepta ubežništva zagotovo ne bi srečali. Vsak od njih namreč pripada drugemu okolju in mikroskupnosti, ki jo vsak izmed njih zapušča iz svojih razlogov. Roman od začetka ruši predstavo o »istosti beguncev« s tem, ko prikaže, kako njihov skupni izvor, indijski podkontinent, in verovanja predstavljajo precej trhlo bazo za njihovo povezovanje. Randip in Avtar se recimo s Točijem sploh ne moreta povezati, saj poznata njegovo preteklost oziroma izvor v kasti nedotakljivih. Narinder je po verovanju sikhinja, kar Randip, njen mož, za potrebe pridobivanja vize težko razume, oziroma se niti ne potrudi razumeti. Obenem pa tudi Narinder ne razume nobenega izmed moških, pa ne zaradi mej spola ali religije, temveč zato, ker mora najprej premisliti svoje precej preproste predstave o tem, kaj ubežnik je.
V romanu se izmenjujeta analitični in sintetični del pripovedi. Sintetični deli romana delujejo kot post scriptum analitičnim, saj prinašajo razlago za dejanja in odzive vsakega od posameznih likov. Analitični deli so bolj pripovedni, v njih je manj dialoga, pri tem je najbolj izčiščena ravno zgodba Narinder. Narinder je Angležinja, po veroizpovedi sikhinja, in precej dolgo v romanu ni jasno, zakaj je pristala na lažni zakon z Randipom, v vsa pretvarjanja in laži, ki so povezana s tem, kako pridobiti dovoljenje za bivanje v primeru poroke z ne-Britancem. Šele skozi analitične dele o Narinderini predzgodbi, ki se pojavijo kasneje v romanu, postanejo jasni obrati, ki so bili potrebni za dvakratno osvoboditev Narinder: najprej se je morala opolnomočiti kot vernica, potem pa še kot ženska. S to pripovedno linijo je Leto ubežnikov precej blizu temu, kar je mogoče prebrati v romanu Burnt Sugar ameriške pisateljice indijskega porekla Avni Doshi. V sintetičnem delu se razkrivajo vse bede ubežništva: Združeno kraljestvo, ki pod pomilovalnim nasmeškom likov, kot je prof. Čimadzi, razkriva ksenofobijo, rasizem, neurejenost služb ter nemilost preprodajalcev in posrednikov. Ključno slogovno sredstvo v sintetičnih delih je sinekdoha – liki, kot je recimo prof. Čimadzi ali vsi uradniki, ki se pojavljajo skozi roman, ne stojijo zgolj sami zase, temveč so simbol sistema, ki s svojim delovanjem sam spodbuja ilegalne prakse nezakonitih migrantov, zaposlovanja, porok.
Med načinoma pripovedi pogosto ni direktnega ujemanja, zaradi česar prihaja do nepreglednosti, saj kompleksni zapleti med liki, zlasti med Randipom in Avtarjem ter Točijem ostajajo nepojasnjeni, predvsem pa razdrobljeni. Pričakovano se roman ne zaključi z idealističnim scenarijem uspešne integracije. Leto ubežnikov je pravzaprav domiselna sinekdoha, saj ubežništvo ni epizoda, temveč kvečjemu prostorsko in časovno neomejena serija dogodkov.
Roman Leto ubežnikov se upira temu, da bi bil uravnotežena pripoved, ki bi podajala razloge za ali proti upravičenosti do izkušnje ubežništva, ali razlagala, kaj peha človeka v ubežništvo. Premika se k posamezniku – pomembneje od tega, kakšen vtis dajejo liki v romanu, je to, da je bila njihova zgodba predstavljena v polnosti. Usode je mogoče precej enostavno diskreditirati prek vzročno-posledičnih prevpraševanj, neko izkušnjo pa je zaradi čustvene komponente težje utišati. Kdo v teh časih in prostorih tem izkušnjam prisluhne, pa je povsem drugo vprašanje.
Agata Tomažič
Nož v ustih
Založba Goga
Novo mesto, 2020
Nož v ustih je kratkoprozna zbirka, ki razgalja vso navlako malomeščanstva, ki se je nabrala v družbi. Je zbirka o »težavicah prvega sveta«, ki te težave predstavi kot kognitivno disonanco, trenje med tem, kar je, in nečim nečim novim in drugačnim, ki obstoječe stanje razbija. Protagoniste kratkih zgodb mučijo razpoke v njihovih vsakdanih, skozi katere pronica drugačnost, ki je po definiciji neprijetna oziroma srh vzbujujoča.
Kratke zgodbe odlikuje posebna atmosfera, v katero so postavljeni liki, ki so v večini kratkih zgodb zreducirani na enega, ki pripoveduje bodisi o tem, kar se dogaja neposredno pred njimi (kot v kratki zgodbi Prava smer), oziroma o tem, kar se jim je zgodilo (kot v kratki zgodbi Organski odpadki). Na videz neproblematični začetki prikazujejo like v vsakdanu, obdaja pa jih avra nekakšne brezbrižnosti, samozadostnosti. Preko tega, kako razmišljajo o svojem vsakdanu, o svojih spominih, je namreč jasno, da se imajo liki za zaokrožene osebnosti, ki svetu niso ničesar dolžne in so pravzaprav nad njim. Protagonist Prave smeri, starejši urejeni gospod, do svojega konca tako rekoč ne opazi zmote, torej da je ubral napačno smer na avtocesti, ampak prej ozmerja mlade agresivne voznike, ki do vožnje nimajo nobenega spoštovanja več.
Pri izboru atmosfer, kamor so liki postavljeni – ti zares ne delujejo kot različne osebe, temveč kvečjemu kot variacije istega modela malomeščanskosti – je prisotna težnja po enciklopedičnosti, torej po predstavitvi res najširšega področja vsakdana. Pri lokacijah prevladuje urbano okolje, v katerem je vseskozi prisoten trk s podeželjem, ki urbanosti ne obkroža z »zdravo kmečko pametjo«, ampak s tem, da malomeščanski samozadostnosti postavi nasproti svojo samozadostnost, kot pokaže kratka zgodba Prehranjevalna veriga. Obenem pa se ni mogoče izogniti opažanju, kako zelo »slovenski« so vsi predstavljeni scenariji, torej da gre pravzaprav za izrazito urbane karikature malomeščanske Ljubljane, ki mora vseskozi ponavljati, izražati in izpostavljati svojo urbanost, saj se v tem skriva tisto nekaj več. V kratki zgodbi Pravična trgovina tako Adela svojega dodatnega stanovanja kljub svoji svobodnjaški drži ne zmore oddati migrantu, saj je vendarle preveč nepredvidljiv.
Mladi agresivni vozniki, kot jih označi protagonist, so primer »črva« v kratkih zgodbah, ki nadomešča vrh oziroma obrat v kratki zgodbi. Črvi delujejo kot sprožilci, ki uničujejo popolni in samozadostni vsakdan protagonistov, na podoben način kot recimo v noveli Rumena tapeta ameriške avtorice Charlotte Perkins Gilman uničena tapeta na steni učinkuje kot sprožilec za junakinjin premislek o njenem stanju in položaju v zakonu ter družbi. A ravno v tem se pričujoče kratke zgodbe razlikujejo: v trenutku, ko bi lahko prišlo do tovrstnega premisleka, so prekinjene. Zaključni aha-trenutek sicer nakazuje, da je prišlo do minimalne spremembe v liku.
Temi, ki jih odpirajo sprožilci, sta zlasti solidarnost, ki je predstavljena kot nasprotje samozadostnemu individualizmu likov, ter drugačnost, ki pomeni predvsem pretresanje konformizma, pogosto pa gre tudi za kombinacijo obeh. Zbirko tako recimo otvarja kratka zgodba Nož v ustih, ki prikazuje malomeščansko družino ob kosilu, pri katerem se jim je prvič pridružil hčerkin sin. Že opis njegove srajce z motivom kubanskega revolucionarja Che Guevare napoveduje, da bo prišlo do kratkega stika, do katerega naposled pripelje ne pogovor o ideologiji ali politiki, temveč uporaba pribora ob obroku. V samozadostnem vsakdanu namreč ni prostora za drugačnost, ki kot koncept obstaja zgolj v obliki rušenja vsakdana. Kratke zgodbe v zbirki Nož v ustih spretno in očitno nastavljajo ogledalo družbi, a se pri konkretni obsodbi trenutnega stanja zataknejo v koncept, ki ga hočejo razstaviti.