Kazimir Kolar
DNEVNIK NEKEGA SLABIČA
Založba Litera
Maribor, 2021
Odmik junaka od herojstva (vsakdana) sicer povezujemo z disidentskim pisanjem, a ga nikakor ne moremo povezovati zgolj s tem – vedno je bil namreč uporaben pristop za vzpostavitev vsakršnega konteksta odklonov od pričakovanj. Branje o usodah slabih ljudi, ki jih zaradi slabih dejanj čakajo posledice, namreč nudi svojevrstno zadovoljstvo, ki ga ob likih, ki po seriji moralno neoporečnih odločitev doživijo srečen konec, ni. Zbirka kratkih zgodb Dnevnik nekega slabiča temelji prav na tem svojevrstnem zadovoljstvu, ko razkrinka psihopatologijo vsakdana neimenovanih slabičev in slabičk. Njihovo pozicijo namreč kontrastira z narativi, ki razgrajujejo tudi vero v oblast.
Kolarjeve kratke zgodbe se vrtijo okoli agresivnosti vsakdana, ki se povezuje z različnimi temami, kot so osamljenost, človeškost, tehnologija, civilizacija, napredek. Okrog tega enciklopedičnega kroga je jasno artikuliran antagonizem med protagonistom kratkih zgodb in oblastjo. Tipično je protagonist oziroma protagonistka tudi tisti, ki pripoveduje svojo prvoosebno izkušnjo. Kratke zgodbe se tako v diskurzu bližajo osebnim blogom in objavam z družbenih omrežij, pripovedovalec-protagonist pa je kot mali narcis, ki s svojimi izpovedmi ponuja vpogled v svojo psihopatološko zavest. Je pripadnik razreda slabičev, razreda nepodredljivih, ki so se iz osrednjega narativa izločili sami.
Pogosto čustvo pripovedovalca je zato odtujenost oziroma, še natančneje, tujost. A v ozadju ni indiferentnosti in dvoma v obstoj sveta, kot je bilo to pri eksistencialističnih tujcih. Tujost Kolarjevih likov se razvije v preziru do ustaljenih narativov Oblasti oziroma Države. Tujstvu se obenem pridružuje zdolgočasenost nad svetom, kar vodi v pripovedovalske (mikro)agresije do drugih likov. V osrčju kratkih zgodb so namreč nasilja, podobna tistim Patricka Batemana iz Ameriškega psiha, ki se gradijo na mikro ravni, recimo prikrita pripovedovalčeva ksenofobija do tujcev v knjižnici, pa vse do pretepa z batom v skritih ulicah. Tak pristop je vzpostavljen že s prvo zgodbo v pričujoči zbirki, Sladoledarjevo poročilo, ki se razreši z omenjenim pretepom. Pri vseh pripovedovalcih so nasilni vzgibi zelo spretno kombinirani s simboli srednjega razreda: protagonist Sladoledarjevega poročila je recimo zaposlen v knjižnici, hramu učenosti in modrosti, obenem pa sanja o čistosti rase, čuti nujo po nasilju. Kirurginja iz istoimenske kratke zgodbe svoje otroške sanje o mogočnosti zdravniškega poklica uresniči z množičnim zastrupljanjem na oddelku.
A Kolarjevi »slabiči« so prej humorni kot moralno slabi in sporni, kar je jasno zaradi eksperimentalnih sestavkov v zbirki. Izstopa recimo kratka zgodba Trolovo pismo politikom, v kateri se tehnika medbesedilnosti izkaže za zelo učinkovito v prevpraševanju pozicije ne le naslovnika, temveč trola samega. Nadalje kratka zgodba 2049 uporablja institut sprotnih opomb za ustvarjanje paralelne zgodbe, ki z mešanico resničnih in izmišljenih oseb ter njihovih zanimanj spominja na Infinite Jest, »šalo brez konca«, kot jo je moč brati v romanih Davida Fosterja Wallaca.
Veliko bolj kot nuditi zadovoljstvo ob vsakokratnem kaznovanju slabiča, se kratkoprozna zbirka Dnevnik nekega slabiča posveti prikazu tega, kako je vsak človekov vsakdan pravzaprav vsaj do neke mere psihopatološki in zato barbarski. Čeprav se slednjega drži negativni predznak, pa je v pričujoči zbirki predstavljen kot vir kreativnosti in domišljije, saj ni podrejen etiki in morali, torej temu, česar se človek nauči oziroma priuči, temveč je nekaj bolj prvinskega. S tem ponuja možno strategijo preživetja, ne le za literaturo, temveč tudi za svet.
Mirto Azina Hronidi
EKSPERIMENT
Prevod: Lara Unuk
KUD Police Dubove
Vnanje Gorice, 2020
Kaj je eksperiment in kako ga udejaniti, je eno izmed vedno bolj aktualnih vprašanj v sodobni literaturi. Eksperiment, ki spodbudi spremembo, je bil skozi literarno zgodovino gonilna sila razvoja, dokler ga modernizem ni izkoristil za slogovno sredstvo. A od obdobja modernizma je že dolgo. Ko so kasneje še David Foster Wallace in drugi postmodernisti to sredstvo izčrpali do obisti, kakšen je spoh lahko potencial eksperimenta v literaturi? Na to vprašanje skuša odgovoriti zbirka kratkih zgodb Mirto Azine Hronidi Eksperiment, ki ta fenomen preizkuša na vsebinski in slogovni ravni.
Zbirka vključuje 21 kratkih zgodb, ki so širše povezane z eksperimentom, ki je pojmovan kot kakršen koli odmik od ustaljenega stanja. Znotraj posameznih zgodb se pojavljata moški in ženska, ki se v prvi kratki zgodbi v zbirki odločita za dva med seboj povezana odklona, skupno življenje in s tem povezano skupno pisanje literarnega dela. Vse nadaljnje kratke zgodbe so plod tega ustvarjanja, pri čemer ni jasno, komu pripada kateri narativ. Ravno zato predstavlja skupno življenje (in pisanje) odmik od ustaljene norme, saj se s tem briše meja med posameznikoma: tudi pripovedovalca kratkih zgodb se nazadnje zlijeta v eno. Skupno življenje pa je odmik tudi zato, ker je sodobni čas prinesel spremembo v pojmovanju intimnih partnerskih odnosov –ti niso več sinonim za monogamnost ter heteronormativnost. Tudi to je artikulirano v pričujočih kratkih zgodbah, zlasti v kratki zgodbi Naročilo.
Prevpraševanje je posebej poudarjeno skozi prostore kratkih zgodb. Te so namreč postavljene v dnevno sobo, univerzitetni kabinet, psihiatrično ambulanto. Vse te prostore povezuje slehernikova nuja , da se povsod vzpostavlja kot posameznik. To vključuje obvladovanje lastnih čustev, občutenje ponosa in emancipacije, odpiranja in zapiranja pred sogovornikom ter vplivi zunanjega sveta.
Kratke zgodbe predstavijo ogromno število likov in perspektiv, ki se prelivajo drug v drugega, kar posledično pomeni izmenjevanje perspektiv, preskoke iz prvo- v drugoosebnega pripovedovalca in dialoge, v katerih liki komentirajo same sebe in svoja dejanja. Zbirka tako deluje po principu kitajskih škatlic. Partnerja iz prve zgodbe skozi skupno pisanje odpirata vedno nove razsežnosti drug drugega ter svojega odnosa, pri čemer ne prostor ne čas nista težava. Nekoliko nenavadno pa je, da so vse kratke zgodbe posebej označene z datumom. Četudi torej kratke zgodbe ustvarjajo vtis nedorečenosti in sanjskosti, so časovno zasidrane v resničnosti.
Množico pomenov zbirka dosega tudi z raznolikimi medbesedilnimi referencami, kot so Sylvia Plath, Bertold Brecht in Paul Celan. Ti bodisi odpirajo posamezno zgodbo s svojimi deli (s kratkim citatom, ki deluje kot moto posamezne kratke zgodbe), ali pa so njen notranji del. V kratki zgodbi Birthday Letters se tako pojavljajo verzi Sylvie Plath v ležeči pisavi, kar preprečuje pravi vtis postmodernosti. V večini primerov pa je vir medbesedilnosti biblija, saj so v kratke zgodbe vpleteni citati in njihove interpretacije. Obenem je biblija vir prevpraševanj o avtorju, saj je večavtorsko delo: četudi govori o isti skupnosti na bolj ali manj istem geografskem območju, je imel vsak avtor drugačen pogled na to skupnost. Veliko je tudi referenc na bodisi grško bodisi ciprsko zgodovino, torej okolje, iz katerega pisateljica izhaja.
Zbirka kratkih zgodb Eksperiment je z vsem tem dokaz, da je eksperimentiranje kot odmik od standarda še vedno produktiven način pisanja, saj je z njim mogoče artikulirati tudi sodobne dileme. A kljub temu ni jasno, ali je v moči eksperimentiranja doseči zaključek. Uspešno modernistično fragmentiranje sicer lahko služi kot prikaz stanja neke družbe in celo kot dokaz talenta avtorja, po definiciji pa ne more prikazati soodvisnosti človeka od družbe. Četudi lahko posameznik živi sam in si sam ureja življenje, pa je v načinih tega urejanja vedno odvisen od družbe.
Jedrt Lapuh Maležič
NAPOL MORILKE
Založba Goga
Novo mesto, 2021
Redkokateri žanr je imel v slovenski literaturi tolikšen odmev kot žanr zgodovinskega romana. Jurčičev začetek z Desetim bratom razvoja v to smer še ni nakazoval, do ogromnega povečanja števila zgodovinskih romanov je prišlo med obema vojnama in zlasti po drugi svetovni vojni. Družbeni pretresi obeh obdobij so še dandanes snov za prenekateri slovenski zgodovinski roman, kljub vse večji oddaljenosti od zgodovinskih dogodkov. Ravno skozi vsakokratno zgodovinsko obdelavo se zdi, da ohranjajo svojo pomembnost v kulturnem imaginariju slovenstva. V tem kontekstu je težko izstopati, a romanu Napol morilke prav to uspe, saj za pripovedovanje izbere stran, ki je bila vedno utišana – žensko stran.
V romanu se prepletajo tri generacije slovenskih žensk iz Trsta, med katerimi je pripovedovanje zaupano Mariani, ki je kot hkratna mama in hči v središču tega prepleta. Vse tri generacije tudi povezuje, da so zaradi izginulega oziroma odsotnega partnerja prisiljene sprejeti odločitve, ki ključno vplivajo na njihov potek življenja. Najbolje spoznamo odločitve Mariane, vendar je njena prvoosebna pripoved do te mere subjektivna, da se o podobnosti med sabo, svojo mamo in hčerko začne spraševati šele na samem koncu.
Marianino pripovedovanje je v osnovi izrazito intimna zgodba o vzponu fašizma na tržaškem ozemlju. Na začetku je obarvano z njenim osebnim dojemanjem vse večjega nasilja in posledičnega razvoja uporništva proti italijanski fašistični oblasti v Trstu in zaledju, potem pa vse bolj z vprašanjem spola in časovnega konteksta. Mariana se namreč vse bolj zaveda podrejene pozicije, v katero je postavljena zaradi dojemanja ženskega spola kot podrejenega moškemu tako v družbenem in pravnem smislu, kot tudi v čisto telesnem. Zato, sicer stežka, pa vendar kloni pod pritiski in se proda najprej zdravniku v zameno za to, da dobi pol vagona za selitev iz Trsta, potem pa še pod sicer poročenim sorodnikom na deželi v zameno za mir pred nadlegovanjem. Kljub temu da je pripoved v svojem bistvu intimna in subjektivna, je uspešna v prikazovanju kompleksnosti ženskega položaja: Mariana čuti sočasno breme materinstva in hčerinstva, oboje pa izvira iz spola oziroma pričakovanj časa in družbe do ženskega spola.
Pomembno vlogo igrajo tudi geografski prostori romana. Roman se začne v Trstu, največjem slovenskem mestu v začetku 20. stoletja, v katerem so se nazori in sestava prebivalstva vse hitreje začeli izmenjevati, dokler ni s požigom Narodnega doma iz kozmopolitske metropole prešel v simbol prvega napada na slovensko prebivalstvo. Mariana in njena mati, oziroma nona, živita precej lagodno življenje: Mariana je namreč medicinska sestra, ki uspe preživljati samo sebe in obenem vzdrževati tudi nono, kar je pomembno zlasti ob Antonovem odhodu. Ženski odnosa sicer nimata oziroma je ta slab, zaznamovan s fizičnim in psihičnim nasiljem none nad Mariano, ki ni nikoli pojasnjeno. V nadaljevanju se s hčerko Zorko sprva preselita v istrsko zaledje, k sorodnikom v vasico Bubani. A ko val fašizma po rapalski pogodbi zajame tudi Istro, tudi tam postane prenevarno za prišlekinje iz Trsta. Od tam potujejo dalje v Maribor, kjer se pripoved zaključi z odhodom Zorke in njenega fanta Branka v odporniško gibanje. Če je Mariana razumljivo pretresena zaradi še ene izgube, pa Zorkin odhod ponudi razrešitev: s seboj bo namreč vzela nonotov pas, tisti, ki ji je povzročil toliko bolečin v času njegovih nasilnih napadov. Končno bo namreč v uporabi nečesa, kar ima vsaj potencial za pozitivni izid.
Roman Napol morilke ni visokoleteči narativ o zmagi dobrega odporništva nad slabim zatiranjem, temveč je predvsem roman o preživetju. S to preusmeritvijo pozornosti poudarja nekaj, kar uradni narativi vseskozi pozabljajo: obstoj sive cone odločitev. Medtem ko je v uradnem narativu vedno jasno, katera stran je dobra in progresivna, katera pa ne, roman Napol morilke s spremembo plati pripovedovanja prikaže redukcionizem tega vrednotenja in zlasti to, kako temu vedno sledi dehumanizacija ene strani. Ko pričujoči roman spomni, da odločitve niso črno-bele, kliče h konsolidaciji. Prav to bi bil lahko prispevek zgodovinskih romanov k razumevanju medvojnega obdobja ter druge svetovne vojne, a dosegajo ga le redki.