Minae Mizumura: Mamina zapuščina
Prevod: Iztok Ilc
Založba Litera, Maribor 2019 (Zbirka Babilon)
Aujourd’hui, maman est morte. Mantra pričujočega romana ne napotuje le na Camusovega Tujca, temveč tudi na Zolajev Denar, prežet z medklici Flaubertove Gospe Bovary, s tem pa tudi na kompleksen odnos, ki ga je japonska književnost v času »modernizacije« vzpostavila do zahodne kulture. Ko sestrama Mitsuki in Natsuki umre mama, najprej preverita, kolikšna je materialna vrednost materine zapuščine, in čeprav se zdi gesta sprva brezčutna, se tekom romana pokaže za pragmatično posledico spleta okoliščin. Mamina zapuščina je roman prehodnega obdobja in vmesnega prostora, ki v središče zgodbe postavlja literarno slabše zastopan lik ženske srednjih let in srednjega razreda, ki je – tako zaradi let kot zaradi specifičnega položaja v japonski družbi – prisiljena nenehno žonglirati med bremeni tradicije in kapitalizma. Mitsuki »najlepša leta« žrtvuje skrbi za ostarelo in obolelo mater, ubijalskemu ritmu prekernega dela in vztrajanju v zakonu, ki je zamrl že dolgo pred materino smrtjo. Pri petdesetih se zdi Mitsuki sama sebi prestara za nove začetke, a premlada za smrt, svojega privilegiranega, a obenem tudi ranljivega statusa pa se zave šele, ko začne po odkritju (ponovne) moževe nezvestobe razmišljati o ločitvi in preračunavati, kakšen bi bil njen novi gmotni položaj. Roman Mitsukino »dvojno zamero« fizično ločuje na dva dela. V prvem se avtorica osredotoča na kompleksen odnos med sestrama Mitsuki in Natsuki ter njuno samovoljno mamo, ki je v življenju vedno hlepela po tistem, česar ni mogla imeti – a je to vseeno dosegla. Skozi prizmo družinskih odnosov Mizumura postavlja nasproti dve generaciji, predvojno, ki je odraščala v revščini in bila zato neredko še dodatno ožigosana z raznimi družbenimi stigmami (naslovna mati je nezakonski otrok gejše), in povojno, ki se je kljub izboljšanju gmotnega položaja staršev znašla v primežu divjega kapitalizma (delovna preobremenjenost v imenu stabilnosti) in družbenih zahtev po spoštovanju tradicije (otroci, ki morajo do smrti skrbeti za starše, se v državi z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo na svetu nazadnje postarajo skupaj z njimi). V drugem delu se perspektiva zgodovinsko, a tudi literarno razširi: številne navezave na Gospo Bovary niso zgolj tematske, temveč simbolizirajo tudi preplet literature in življenja, vsaj v delu, ko Mitsuki – tako kot Bovary – spozna duhovno plehkost svojega moža. Pri tem se izkaže, da materina zapuščina ni samo materialna – a to je bilo seveda pričakovati.
Ni veliko romanov, ki bi se tako … pragmatično (in to je dejansko najustreznejši izraz) lotili vprašanja medgeneracijske solidarnosti skozi finančno perspektivo, ne da bi pri tem zanemarili povsem človeško plat problema. Romanu se pozna »feljtonski izvor«, številna kratka poglavja delujejo včasih odsekano, v drugem delu pa se že skoraj preveč vlečejo in ponavljajo, vendar je preplet na videz preprostih tematik izpeljan z veliko mero spretnosti in tenkočutnosti.
Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši
Prevod: Đurđa Strsoglavec
Založba Beletrina, Ljubljana 2020 (Zbirka Žepna Beletrina)
Če se sprva zdi, da zgodbe Sandija, Milene, Nuzata in Plančića stojijo vsaka na svojem bregu, se njihove usode pod spretnim upravljanjem hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka prepletejo na najbolj nenavaden način. Nekaj na tem romanu spomni na Jakobove bukve Olge Tokarczuk, prizemljenost, s katero avtor podaja usode marginalnih skupin, od predstavnikov romske skupnosti do emigrantov iz Bližnjega vzhoda, ne da bi zapadel v ekstreme idealizacije ali demonizacije, obenem pa vpetost njihovih usod v širši družbeni kontekst, kjer splet okoliščin, nesporazumov ter značajskih in kulturnih razlik eskalira v tragedijo skoraj grških razsežnosti. Tukaj je še fantastični moment, trenutek, ko usoda obvisi na pajkovi nitki med sanjami in resničnostjo, ko so vozli pajčevine edina ločnica med življenjem in smrtjo. Roman je organiziran v krajša individualna poglavja, ki po nagovoru spominjajo na intervjuje brez novinarja. Prek manjkajočega dialoškega pola, nevidne sogovornice – iz pogovorov je razbrati, da gre za novinarko, aktivistko – liki tako neposredno nagovarjajo bralke in bralce, kljubujejo njihovim morebitnim ugovorom zastopnikov privilegiranih položajev, ki v zaprti medžimurski svet vstopajo kot neprizadeti, »vsevedni« zunanji opazovalci. Novak tako razkrinka predsodke zunanjega pogleda na specifično geopolitično problematiko, obenem pa likom omogoči, da se na diskurzivni ravni konstituirajo kot polnokrvne osebnosti. Nekako v slogu Bahtinovih in Barthesovih dognanj je jezik tisti, ki like umešča v funkcijo; najizraziteje je to opaziti pri Plančiću, ki uteleša jezik oblasti, in pri Mileni, glasu čustveno vpletene osebe, ki na zadevo ne more gledati drugače kot zgolj skozi lastno, skrajno intimno perspektivo. V odmerjenem prostoru pa se liki borijo tudi za naklonjenost nevidne sogovornice in s tem za uveljavitev lastne Zgodbe kot Resnice. Kot bi Novak s prefinjenim občutkom za humor sporočal, da resnica ni le stvar večperspektivičnosti in polifonije, temveč tudi (ali predvsem) »dobre zgodbe«. In ta je, ko gre za osvajanje src »javnega mnenja« še kako pomembna: vas Sabolščak na mikroravni zrcali odnose v širši družbi, in ko Novak spregovori o problematičnem, šovinističnem in eksplicitno nasilnem odnosu nekaterih Romov do žensk, v isti sapi pokaže tudi, da je takšen šovinizem prav tako prisoten na »drugi strani«, le da je zamaskiran v podobo »skrbi« in »odgovornosti« do članic skupnosti. »Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku,«reče Milena. Strukturna večperspektivičnost romana omogoča, da like ne spoznavamo le prek njihovih besed, temveč tudi po tem, kako jih vidijo drugi, kam jih umeščajo in kakšno mesto jim odmerjajo. Še bolj kot pri Mileni je to razvidno iz odnosa do Nuzata: njegova osebna izpoved je v rezki diskrepanci z vlogo »še enega imigranta«, ki mu jo dodelijo družba in mediji. V Novakovem romanu so slednji zaradi površinskega podajanja informacij in senzacionalizma podvrženi ostri kritiki, tako kot tudi aktivisti, ki v prazni idealizaciji ranljivih skupin niso več sposobni prepoznati posameznikov kot unikatnih subjektov z individualnimi, tudi značajskimi posebnostmi in problemi, temveč vanje projicirajo točno tiste stereotipe, ki jih očitajo nestrpnežem.
Cigan, ampak najlepši osebno tragedijo vpisuje v širši družbeni kontekst, pri čemer ne obsoja, temveč si prizadeva podajati stvari »kot take«, v vsej njihovi surovosti in nedefiniranosti. Prehitro je v puščavo vpiti o »romanu leta« (posebno zato, ker je izvirnik že nekaj let zunaj), a vseeno ni odveč poudariti, da gre za resnično izjemno delo.
Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Prevod: Tadeja Spruk
LUD Šerpa, Ljubljana 2020 (Klasična Šerpa)
Tisti, ki imajo netflix in ne živijo ravno pod skalo, kot se reče, so si konec leta 2018 lahko ogledali vrhunsko serijo v desetih epizodaj The Haunting of Hill House, posneto po predlogi istoimenskega romana, ki ga zdaj lahko beremo tudi v slovenskem prevodu. Roman je sicer že doživel nekaj adaptacij, recimo kultno britansko The Haunting iz leta 1963 in ponesrečen remake leta 1999, tako ali drugače pa so se vse ekranizacije osredotočale na grozljivi aspekt teksta. Pa Stephen King je nekoč rekel, da je V hiši med hribi straši »skoraj popoln roman«. King in razne ekranizacije sicer tekstu pridajajo popkulturno težo, a ga hkrati zamejujejo z njegovo žanrsko podstatjo: gre preprosto za dober roman, v katerem so »elementi nadnaravnega« predvsem stvar bralne perspektive.
Roman V hiši med hribi straši, prvič objavljen leta 1959, veliko dolguje angleškemu gotskemu romanu 19. stoletja, predvsem v smislu, da je meja med nadnaravnim in, recimo temu, psihološkim zabrisana in odprta. Obenem vzpostavlja prepoznavno povezavo med občutljivo posameznico in materialno stvarnostjo: hiša, dom, tradicionalno varno zatočišče, se nenadoma preobrazi v svoje nasprotje in začne kot prostor navzven projicirati protagonistkino notranjost, predvsem njene strahove. Ali pa postane kot stavba simbol utesnjenosti žensk 50. let prejšnjega stoletja, obsojenih na vlogo gospodinj in mater, prisiljenih v preživljanje dnevov v opravkih med štirimi stenami, da je hiša tako bolj podobna mentalnemu zaporu kot domu? Roman Shirley Jackson odpira morje interpretacij.
Po vsej sodobni hiperprodukciji filmskih grozljivk in Kingovih romanov se zdi zaplet Hiše med hribi danes skoraj banalno stereotipen: četverica se znajde v skrivnostni zapuščeni hiši, da bi se prepričali, ali v njej straši ali ne, in medtem ko ostaja odgovor na vprašanje, ali je šlo le za psihološko projekcijo ali dejanske nadnaravne sile zla, vse do konca odprt (nekako v slogu Maupassantove zgodbe Horla), eden od likov umre v skrivnostnih in nepojasnjenih okoliščinah. Toda čar romana ni toliko pogojen z zapletom, temveč bolj z izbranim pripovednim postopkom. Jezik Shirley Jackson je varljivo preprost, vendar je transparentnost denotatov le navidezna: vsaka podrobnost ima težo, vsak izraz je skrbno izbran z namenom, da čim natančneje povzame vzdušje v razmerju med prostorom in liki. Jackson se izkaže kot mojstrica v slikanju značajev, suspenz, ki ga pogojuje žanr grozljivega romana, pa izvira ravno iz nenehnega ugibanja o psihični stabilnosti protagonistke Eleanor. Že od začetka so njena opažanja dvoumna: o stvareh presoja na neobičajen, nevsakdanji način, ki bi lahko bil zgolj posledica samosvojega umetniškega značaja – lahko pa tudi znak česa drugega. In prav ta pomenski presežek umešča V hiši med hribi straši med ameriške klasike 20. stoletja.