V Dekameronu se med kugo skupina mladih ljudi izolira; čas si preganjajo s pripovedovanjem. Večina mladih – ali ne več tako mladih – Evropejcev to pomlad preživlja svoj Dekameron. Drugače je le to, da si zgodb ne pripovedujemo, ampak jih gledamo – natančneje, gledamo jih na netflixu. Zato bom ta komentar izkoristil za opombo o eni od teh zgodb, namreč o Better Call Saul.
Pokliči Saula je spin-off nanizanka. To pomeni, da ves svoj fikcijski svet in tudi protagonista, odvetnika Saula Goodmana, prevzema po drugi nanizanki, Breaking Bad (Kriva pota). Med serijama je več vzporednic. Obe pripovedujeta o luzerskem moškem srednjih let, ki ga stiska, ego in nekaj slabih odločitev pripeljejo v kriminalno okolje. Walter White, junak Krivih pot, je učitelj kemije. Ko mu postavijo diagnozo raka, ugotovi, da si lahko plača zdravljenje – in še kaj več – tako, da svoje kemijske sposobnosti vpreže v izdelavo drog. Njegov prvi improviziran laboratorij je v prikolici. Kot odličen kemik kmalu zaslovi s svojim methom; naposled prevzame vodstvo podzemnega industrijskega laboratorija. Toda pridelava mamil ni njegov edini zločin. Walter je egomanijak. Njegov svet ima jasno središče in to središče je on sam. Izdelava drog zanj kmalu ni več zgolj vir denarja. Postane sredstvo za pridobivanje moči. Walter uživa v svojih kemijskih sposobnostih, uživa v ukazovanju podrejenim (zlasti Jesseju, nekdanjemu učencu), uživa v tem, da s krivih poti izrine druge kriminalce. Med ljudmi, ki jih uniči, so njegov svak Hank, simpatični pretepač Mike, mafijski šef Gus in, seveda, odvetnik Saul, ki je na koncu serije prisiljen iti v izgnanstvo na sever.
Pokliči Saula, ki se odvija pred dogodki iz Krivih pot,ima počasnejši tempo. Saul ni zločinec, ne prodaja mamil in ne ubija. Vseeno pa serija opisuje njegov moralni zaton. Saul goljufa upokojenke, škoduje svoji pravni firmi, sabotira brata in napeljuje svoje dekle – pravnico z očitno neskončno zalogo razumevanja – k manj poštenim praksam. Podobno kot Walter je tudi Saul v vsaki sezoni sposoben za odtenek bolj sebičnega dejanja.
Zato se postavi vprašanje: kaj doda Pokliči Saula k svetu Krivih pot? Serija ima vrhunski scenarij, fotografijo in igro. Toda ali pove kaj bistveno novega? Gledalka ve, kako konča Saul – kot mafijski odvetnik, ki ga uniči Walterjeva megalomanija. Prav tako pozna konec drugega glavnega lika serije, starega pretepača Mika. Zdi se torej, da je Pokliči Saula zgolj privesek. Je odlična pripoved, vendar pripoved z znano končno postajo – ki so Kriva pota.
Ampak ta ocena ne drži povsem. Pripoved o Saulu nam namreč razkrije slepo pego prve serije. Dejali smo, da je Walter White egomanijak. Za moč in preživetje je pripravljen zastaviti življenja drugih. Jesse in Saul sta njegovi lutki; svak Hank je ovira, ki jo je treba preskočiti, Gus je konkurent, ki ga mora pokončati. Walter je – in gledalec to razumsko ve – slab človek. Toda gledalec ga ima, hočeš nočeš, rad. Pripravljen je sprejeti svet, katerega središče je Walter. Gledalcu prija njegova nasilnost; ugaja mu njegova slavna replika: »Jaz sem tisti, ki potrkam na vrata« (kar pomeni, da je on tisti, ki se ga morajo kriminalci bati – in ne obratno). Sprejme celo končno Walterjevo razlago – ki sploh ne poskuša biti opravičilo – da so mu meseci v podzemlju dali občutek, da »živi«. Walterjev ego ima gravitacijo, ki ji ne moremo ubežati.
Pokliči Saula pa temu univerzumu vzame središče. Nova serija postavi gledalko v svet, ki ga naseljujejo isti liki kot Kriva pota. Tu je Saul z dekletom, Mike s snaho in vnukinjo; tu sta tudi Gus in Hank in vrsta drugih starih znancev iz Albuquerqueja. Toda ta univerzum je bistveno spremenjen. V njem ni več središča po imenu Walter White. Saul ni več Walterjev odvetnik; Mike ni hrust, ki je neprijazen do Walterja; Gus ni Walterjev sovražnik. Ti liki zaživijo vsak v svojem svetu: v svetu, prostem Walterjeve gravitacije. To ne pomeni, da nova serija zamenja središče in da zdaj isti svet gledamo iz druge, Saulove perspektive, ki je prav tako vseobsegajoča kot prej Walterjeva. Ne: pripoved ima zdaj več središč. Pokliči Saula bi se lahko imenoval tudi Pokliči Mika ali Pokliči Nacha ali Pokliči Kim, torej po drugih junakih serije.
Ta premislek nam pokaže, zakaj ta prequel ni samo privesek izhodiščne serije. Šele z novo serijo sploh postane jasno, kaj je Walter storil slabega v izhodiščni nanizanki – zakaj so bila njegova pota kriva. Walter je bil slab zato, ker je v statiste svojega sveta spremenil resnične ljudi – ljudi z lastno pripovedjo, ki neskončnokrat presega poznanstvo z Walterjem Whitom. Ampak to se je lahko gledalcu razkrilo šele z novo serijo. Resnični pomen »bad« v Breaking Bad je lahko pokazala šele naslednja pripoved, ki je Walterjeve žrtve prikazala zunaj tesnih okvirjev njegovega sveta.
To je morda tudi ključ za pripovedovanje zgodb v karanteni. Kako ustvariti neskončno zalogo zgodb? Preprosto: tako da iz stranskega lika prejšnje pripovedi narediš junaka nove – in tako naprej, do konca te pomladi.