Premišljevanja o Przemyślu

Przemyśl je na mojih potovanjih po Srednji Evropi vedno zavzemal pomembno mesto. Čeprav ga mnogi označujejo za »mesto izven ustaljenih turističnih poti« in ga množični turizem še ni odkril, je bil zame vedno izjemno važen, predvsem zaradi svoje zgodovine in sledi, ki jih je ta pustila v mestu. V tem razmeroma majhnem mestu so se v srednjem veku srečevali vplivi s Poljske, Madžarske, Hališke Rutenije in Litve, kar ga je naredilo edinstvenega. V času Avstro-Ogrske monarhije je bil tretje največje mesto v Galiciji (za Lvovom in Krakovom) in verjetno najmočneje utrjeno mesto v vsej Avstriji: imel je izjemno pomembno vlogo med prvo svetovno vojno, ko je bil Festung Przemyśl prizorišče hudih spopadov z Rusi. Po napadu Nemčije in Sovjetske zveze na Poljsko septembra 1939 je bil Przemyśl edino mesto, ki je bilo razdeljeno med oba okupatorja, na mostovih čez reko San – tisti, ki so preživeli, so bili uničeni kasneje – pa so bile postavljene mejne postojanke; a možnosti prečkanja meje, ki je delila mesto, so bile zelo omejene, zlasti s sovjetske na nemško stran. Po koncu vojne je bilo vprašanje meje nekaj časa odprto, nato pa je Przemyśl postal obmejno mesto, vendar do razpada ZSSR brez pravega obmejnega prometa, saj je bila Sovjetska zveza zelo restriktivna tako glede potovanj svojih državljanov v tujino kot tudi tujcev vanjo. Vse to se je spremenilo po razpadu Sovjetske zveze, osamosvojitvi Ukrajine in pojavu široke trgovine z vsem mogočim. V tem času je Przemyśl za mnoge Ukrajince postal prvo tuje mesto, ki so ga obiskali po prečkanju meje.

Od konca februarja, ko se je zaradi ruske agresije začela vojna v Ukrajini, je Przemyśl dejansko nenadoma postal prvo mesto v Evropski uniji, ki je sprejelo množičen prihod beguncev z vojnih območij. V njem je že dolgo približno 30.000 ljudi, ki potrebujejo zatočišče in oskrbo, kar je približno polovica prebivalstva. Kot da to ne bi bilo dovolj, mesto oblegajo novinarji, prostovoljci in aktivisti različnih mednarodnih organizacij s skoraj vsega sveta.

Epicenter dogajanja je železniška postaja – Przemyśl Główny – , skozi katero je od 24. februarja šlo že vsaj 1,8 milijona beguncev (skupno je mejo Ukrajine s Poljsko doslej prečkalo skoraj 4 milijone ukrajinskih državljanov), saj sem prihajajo vlaki iz Lvova, s katerimi pride velik del beguncev, zaradi bližine prehoda za pešce Medyka/Šehini pa sem najprej pridejo tudi tisti, ki mejo prečkajo peš. Od prvih dni vojne so na zgodovinski železniški postaji v Przemyślu delali številni prostovoljci. Od 27. februarja imam tudi jaz priložnost spremljati njihovo delo kot novinar in pri njem sodelovati, predvsem kot tolmač.

Ta esej o zgodovinskem kontekstu Przemyśla sem napisal septembra lani v Budimpešti, ko nihče ni mogel predvideti, da bo v Ukrajini izbruhnila vojna, da bodo Poljsko preplavili ukrajinski begunci in da se bodo na železniški postaji v Przemyślu dogajali dantejevski prizori.

Nikoli niste slišali za to mesto? Zakaj bi morali? In vendar je vredno.

Na peronu železniške postaje je stalo dekle z nahrbtnikom, njen mehki modri pulover je izgledal kontrastno s svetlo rjavimi dredi njenih las. Govorila je po telefonu in mi kazala hrbet. Govorila je poljsko. »Przemyśl to jeszcze raz, dobrze ci radzę,« sem slišal, preden sem se spustil v podhod, ki vodi do peronov. »Še enkrat premisli, dobro ti svetujem.« Ime enega najstarejših poljskih mest, a tudi enega najmanj znanih, se ujema s poljsko besedo »przemyśl« – velelnikom »premisli«. V primeru tega mesta je res veliko stvari, o katerih velja razmisliti.

Vsakič, ko sem bil v tem mestu, sem razmišljal o njegovi zgodovinski vlogi in identiteti. Včasih so me misli preplavile kot plaz, in ko so se umirile, se je v moji glavi začela prava bitka med posameznimi mislimi in vtisi – katera je pomembnejša, kateri je treba najprej posvetiti pozornost? Ali lahko to majhno mesto na bregu reke San na jugovzhodu Poljske, tik ob meji z Ukrajino, res spodbudi toliko ljudi, da razmišljajo o tem? Izkazalo se je, da lahko.

Mesto na meji

Mesto, ki se poljsko imenuje Przemyśl, ukrajinsko pa Peremyšlj (Перемишль) ima presenetljivo veliko neodkrite zgodovine; tega obskurnega mesta namreč še ni na novo odkril množični turizem, večina obiskovalcev pa ga obravnava zelo prozaično – kot priročno logistično točko na poti iz Ukrajine na Poljsko ali v Ukrajino. Le 13 km od mesta je eden največjih mejnih prehodov med Poljsko in Ukrajino – Medyka/Šehyni – in prehod za pešce, s katerim lahko z avtobusom v 15 minutah pridete do središča mesta. Promet na tem mejnem prehodu je eden najbolj obremenjenih na celotnem zunanjem schengenskem območju.

Nedavno prenovljena železniška postaja Przemyśl Główny (kjer ustavljajo tudi avtobusi, ne le do mejne postaje, temveč tudi naprej v Ukrajino, npr. do Lvova) je čudovit primer arhitekture avstro-ogrskih železniških postaj po vsej Poljski. Morda je postaja celo eden najbolj izrazitih primerov tega sloga v vsej Srednji Evropi, sestro dvojčico pa ima v nekdanjem drugem delu habsburškega cesarstva – v Trstu ob obali Jadranskega morja.

V primerjavi z drugimi poljskimi mesti je Przemyśl po mojem najpomembnejše mesto za razumevanje  srednjeevropskega konteksta. Ne kraljevski Krakov, ne šlezijski Vroclav, ne hanseatski Gdansk ob Baltskim morju, zagotovo ne Varšava in celo ne Rzeszów, središče Podkarpatske province, temveč Przemyśl. Vsakič, ko z grajskega griča pogledam na prijetno staro mestno jedro, z edinstveno, podolgovato in nagnjeno obliko  njegovega osrednjega trga, ki se od bregov reke San dviguje proti katedrali, pomislim, zakaj je tako.

Lendi, Ruteni, Madžari in avstrijska trdnjava

Pred drugo svetovno vojno je Przemyśl spadal pod Lvovsko vojvodstvo znotraj Republike Poljske, od septembra 1939 do junija 1941 pa je bila reka San meja med nacistično Nemčijo in območji predvojne Poljske, ki jih je okupirala Sovjetska zveza. Takrat so Sovjeti iz čudovitih secesijskih meščanskih hiš na obrežju Sana izselili vse prebivalce in na njihova pročelja obesili velike portrete Stalina, Molotova in Vorošilova, tako da so bili dobro vidni z druge strani reke, iz nemškega dela mesta. Vzdolž reke so napeljali so bedečo žico in zgradili vrsto utrdb, znanih kot Molotova linija. Nekateri bunkerji ob reki so se ohranili in so tam še danes. Med operacijo Barbarossa niso zelo pomagale, saj so Nemci na pohodu proti Lvovu hitro zavzeli tudi »sovjetski« del mesta.

Starejše mesto je bilo večino svoje zgodovine v senci veliko večjega Lvova, ki je oddaljen več kot 90 km. Vendar je Przemyśl ohranil svoj poseben značaj. V srednjem veku je bilo tu eno od oporišč lendijske obrambe na meji z Hališko Rutenijo na vzhodu in Ogrskim kraljestvom na jugu. Lendanci so skupaj z Vislani, Poljani in drugimi lehitskimi plemeni so sčasoma ustvarili poljski narod, vendar so svoje ime zapustili Madžarom, ki Poljake še danes imenujejo lengyelek, pa tudi Litovcem, ki so besedo lenkai, s katero imenujejo Poljake, prav tako prevzeli iz teh srednjeveških tvorb. Skozi te kraje so šla tudi madžarska plemena na poti čez Karpate v svojo novo domovino v Panonski nižini (to selitev Madžari imenujo honfoglalás), o čemer pričajo številne arheološke najdbe. Madžari so se v Przemyśl vrnili na prelomu 19. in 20. stoletja, ko je avstrijska vlada mesto preoblikovala v eno največjih trdnjav v Evropi in eno najsodobnejših trdnjav tistega časa. Obdajal ga je obroč mogočnih utrdb, v samem mestu pa je bila nameščena velika garnizija madžarskih vojakov – honvedov.

Festung Przemyśl je bila ena od treh največjih tovrstnih trdnjav v Evropi in je imela pomembno vlogo v prvi svetovni vojni: leta 1914 in 1915 so carske ruske sile več kot pet mesecev poskušale zavzeti mesto, ki je bilo pomembno zaradi svojega strateškega položaja – imenovali so ga celo vrata v Karpatsko kotlino. Obleganje Przemyśla je trajalo 153 dni in je bilo najdaljše v prvi svetovni vojni. Vendar ruska vojska v Przemyślu ni ostala dolgo, saj so avstro-ogrske in nemške sile kmalu ponovno prevzele nadzor nad mestom. Med boji so bile nekatere utrdbe razstreljene in uničene.

Skrivnost 13. trdnjave

Posebej znana je tako imenovana trdnjava XIII San Rideau – kar pomeni »obramba Sana«. Ta trdnjava ima precej skrivnostno in grozljivo zgodovino. Poleti 1923 je poljska vojska dovolila odstranitev razbitin utrdb, ki so bile uničene med vojno. Naloga ekipe delavcev je bila, da iz ruševin pridobi čim več gradnikov, ki bi bili uporabni za obnovo poljske industrije. Po dveh tednih dela je ekipa dosegla najnižjo raven porušene trdnjave. V enem od odprtih hodnikov so našli železna vrata, ki so se z razbitjem odprla v podzemni hodnik. Eden od delavcev se je odločil, da bo sam prodrl v skrivnostne temnice, in čez nekaj časa so njegovi sodelavci zaslišali njegov strašni krik. Ko sta tekla v to smer in mislila, da se je zgodila nesreča, sta zagledala prijatelja, ki je kričal od groze. Več članov ekipe se je odločilo, da se bodo skrili v podzemlje. To, kar so videli, je bilo grozljivo.

V enem od podzemnih skladišč se je pojavila prikazen s sivimi, dolgimi in zapletenimi lasmi, vitkim telesom in umazanimi oblačili. Pozibavala se je z ene strani na drugo in nekaj nerazločno zamrmrala. Kmalu se je izkazalo, da gre za ruskega častnika, ki je med obleganjem mesta padel v roke Avstrijcem. Skupaj s še enim ruskim častnikom so ga zaprli v ječe trdnjave XIII. Ko so Avstrijci kapitulirali in razstrelili utrdbe, so na ujetnika pozabili. Pod zemljo sta preživela 8 let. Vsi poskusi pobega iz podzemne pasti so bili neuspešni. Na njuno srečo v precej prostornih ječah ni manjkalo konzervirane hrane, sveč, uniform, vode, cigaret in celo ruma. Vse to jima je pomagalo preživeti in jima dalo upanje, da se bosta rešila. Po poročanju poljskega časopisa iz leta 1923, ki opisuje dogodek, je nesrečnež, ki so ga potegnili iz ječe in se je boleče odzival na vse zvoke in dnevno svetlobo, po nekaj minutah svobode umrl. V ječah so našli okostje njegovega spremljevalca in zapiske v ruščini. Ti so razkrili, da sta nesrečneža sčasoma postajala vse bolj depresivna in imela halucinacije. Lovila sta podgane, pripovedovala zgodbe o svojem življenju in se poskušala zabavati z majhnimi predstavami. Po daljšem obdobju prisilnega druženja sta se začela sovražiti in se naselila na nasprotnih straneh ječe. Nista se več pogovarjala. Drugemu Rusu, imenovanemu Novikov, se je duševno zdravje popolnoma porušilo in je nazadnje storil samomor.

Tako je zgodbo leta 1923 povzela revija Dookoła świata (Okoli sveta). Je vse to res? Nekateri raziskovalci menijo, da gre za izmišljeno zgodbo, zlasti ker doslej niso našli nobenega dnevnika ruskega častnika, prav tako niso našli nobenih uradnih zapisov, ki bi nedvoumno potrjevali te dogodke. Znano ni niti, kje sta bila pokopana ruska častnika, ki naj bi bila osem let zakopana pod zemljo. Vendar pa številni prebivalci mesta še vedno verjamejo, da se je to res zgodilo. Kakorkoli že, leta 1984 je bil po tej zgodbi posnet celovečerni film Fort 13 z znanima poljskima igralcema Leonom Niemczykom in Grażyno Szapołowsko v glavnih vlogah, kar je še okrepilo prepričanje o resničnosti grozljive zgodbe.

Večina utrdb, vključno s XIII, se nahaja zunaj mesta, zanimivo pa je, da se nekatere utrdbe na vzhodni strani obrambnega obroča nahajajo tik ob sedanji meji z Ukrajino, nekatere, denimo Popoviči, pa so celo za mejo – že na ukrajinskem ozemlju.

Meja z Ukrajino je pravzaprav najpomembnejša stvar, ki je verjetno najbolj vplivala na ritem življenja v mestu od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Za mnoge je ta asociacija tako globoko zakoreninjena v podobi mesta, da jim preprečuje, da bi opazili druge – precej zanimive – vidike njegove zgodovine in sedanjosti.

Slovenski izum z imenom K67

Przemyśl lahko včasih daje vtis kraja, kjer se je čas vsaj upočasnil, če že ne ustavil. Ob pogledu z Grajskega griča proti staremu mestnemu jedru in dolini Sana daje mesto idiličen vtis, ki spominja na  pogled z ljubljanskga Grajskega hriba. Ko se s postaje po ulici Kazimierza Wielkiego (tam, kjer zavije desno od ulice Franciszkańska, ki vodi do mestne hiše mimo znamenitega urnega stolpa, v katerem zdaj domuje zanimiv Muzej zvonov in tobačnih pip) sprehodim skozi staro mestno jedro, vidim znane zelene in rdeče kioske K67. Ti kioski so morda najbolj presenetljiva posebnost zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja in so se mi globoko vtisnili v spomin. Uporabljajo se za različne namene, od prodaje hot dogov do menjalnic ali delavnic za izdelavo ključev. Vendar le redki na Poljskem vedo, da so ti kioski – slovenski izum. Natančneje, izum posebnega Slovenca, industrijskega oblikovalca in arhitekta Saše Mächtiga. Svoj praktičen in funkcionalen kiosk je zasnoval že leta 1966, leta 1967 (od tod ime K67)  pa so ga v tovarni Imgrad v Ljutomeru začeli serijsko izdelovati vse do razpada Jugoslavije. Kiosk je bil primer presenetljivo uspešne praktične modularne rešitve slovenskega oblikovalca – uspešna kombinacija oblike in funkcije, ki je veljala za vzorčen primer avantgardne estetike. V tistem času si je bilo težko predstavljati večje mesto v Jugoslaviji brez K67 – na neki način so postali simbol Jugoslavije, dokaz njene zlate dobe. V Sloveniji se je proizvodnja K67 ustavila leta 1990, vendar jih je ponekod še vedno mogoče najti, zlasti v mestih na jugu nekdanje Jugoslavije. Na Poljsko je model K67 prišel nekoliko pozneje in do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja jih je bilo veliko v skoraj vseh večjih mestih v državi.

Gledal sem torej ta relikt v središču Przemyśla in se spraševal, kje sem si ga lahko zadnjič ogledal. V mislih se mi pojavijo podobe makedonske Bitole, kjer je K67 služil kot trgovina s spominki. Tu, v Przemyślu, je K67 mimoidočim ponujal znamenito poljsko hitro hrano, ki se je na ulicah poljskih mest pojavila skoraj istočasno kot ti kioski in postala simbol gospodarskih sprememb – zapiekanke, podolgovate žemljice, prerezane na pol, zapečene s sirom, gobami in drugimi dodatki ter bogato začinjene s kečapom; nekakšna poljska varianta tako imenovanih jumbo sendvičev, ki so ostali v kolektivnim spominu Ljubljančanom, ki so odraščali ob koncu 80. in začetku 90. let prejšnjega stoletja. Ob pogledu na ta stari model K67, ki se je tu nekako ohranil v svoji izvorni funkciji, je skoraj težko verjeti, da je Muzej moderne umetnosti v New Yorku njegovo »brezčasno obliko uvrstil v zbirko najboljših in najuspešnejših modelov 20. stoletja«.

Sence avstrijske Galicije

Przemyśl je mesto, ki vzbuja težko opredeljivo nostalgijo. Ta občutek lahko včasih dobi konkreten izraz, denimo v obliki nostalgije po avstro-ogrski Galiciji. Če iščete mesto na Poljskem, ki je najbolj ohranilo duh stare Galicije, potem dobrodošli v Przemyślu!

Slikovito panoramo starega mestnega jedra, ki leži na hribih nad Sanom, so nedavno odkrili tudi filmski ustvarjalci – na primer v seriji o Józefu Piłsudskem, znamenitem poljskem voditelju iz medvojnega obdobja, ki so jo posneli pred nekaj leti, je Przemyśl igral nepričakovano vlogo –     litovske Vilne, mesta mladosti Piłsudskega. Przemyśeljski Tatarski hrib  igra vlogo vilenskega Hriba treh križev, ulice med prestolno katedralo sv. Janeza, grško-katoliško stolnico sv. Janeza in cerkvijo svete Marije Magdalene, pa predstavljajo staro mestno jedro Vilne.  Mimogrede, to ni prvič, da je Przemyśl »igral« litovsko Vilno – slavni  poljski celovečerni film Kronika wypadków miłosnych (Kronika ljubezenskih dogodkov) režiserja Andrzeja Wajde, posnet po istoimenskem romanu Tadeusza Konwickega, ki se dogaja v Vilni in njeni okolici, je bil posnet v Przemyślu leta 1985.

Enkrat na leto, na začetku poletja, v mestu zavlada hrup zaradi Velikih galicijskih cesarsko-kraljevih manevrov v trdnjavi Przemyśl (Wielkie Galicyjskie CK Manewry w Twierdzy Przemyśl). Na desetine in včasih na stotine ljudi se obleče v uniforme monarhije, ki je izginila pred več kot sto leti, kar pri mnogih, ki le površno poznajo avstro-ogrsko zgodovino, vzbuja asociacije na verjetno najbolj znanega junaka, ki jo je nosil, Josefa Švejka. Na mestnih ulicah istočasno potekajo različni dogodki, ki spominjajo na ta del zgodovine.

Sicer pa sam hraber vojak Švejk, ki je, po zaslugi peresa Jaroslava Haška, obiskal tudi Przemyśl, bil tam celo zaprt v zaporu in skoraj ustreljen pred vojaškim sodiščem kot dezerter, zdaj sedi na klopi s strelivom na trgu blizu mestne hiše in z nasmehom kadi pipo, v roki pa drži vrček piva. Gre za njegov bronasti spomenik – eden redkih v Srednji Evropi, po bojiščih katere je potoval vojak Švejk na straneh Haškovega romana. Medtem ko čakam na vlak za Krakov in si ogledujem čudovito obnovljeno notranjost železniške postaje, razmišljam o drugih vlakih, ki so v času, o katerem je pisal Hašek v svojem romanu, in še prej prihajali in odhajali iz Krakova, Lvova, Dunaja, Prage, Zagreba, Ljubljane, Trsta in Budimpešte.

Lev ob Donavi

Ko sem nekega dne prispel na eno najlepših železniških postaj v Srednji Evropi – Nyugati pályaudvar, tj. budimpeštansko zahodno postajo (druga zgodovinska železniška postaja v Budimpešti, vzhodna postaja, tj. Keleti pályaudvar, je sicer morda še bolj impresivna) –, sem tudi zato obšel glavne znamenitosti mesta. Vse, kar turistom nudi Pešta – spektakularen predel Budimpešte na levem bregu Donave, ki je bil v 19. stoletju zgrajen skoraj iz nič in priča o ambicijah Madžarske, da se izenači z Avstrijo ter svojo na novo združeno prestolnico postavi ob bok cesarskemu Dunaju – lahko za zdaj še počaka. Odpravim se raje na drugo stran Donave, vendar ne na Budimski grad, s katerega je čudovit razgled na Donavo. Gradu se drži staro budimsko mestno jedro, ki je svoj tloris ohranilo še iz srednjeveških časov, a je bil, tako kot grad sam, temeljito obnovljen in predelan v času Avstro-Ogrske, da bi pričal o slavni preteklosti madžarskega kraljestva, kakršno bi lahko preživelo, če ne bi prišlo do vdora osmanskih Turkov, ki so uničili srednjeveško Ogrsko. Prav to je namen neogotske cerkve sv. Matije (od prvotne gotske cerkve je ostalo zelo malo elementov) in slikovite Ribiške utrdbe – ter pravzaprav celotnega sodobnega izgleda Grajskega griča.

Toda skrivnosti starega mesta prepuščam pravim turistom in se s postaje Nyugati s tramvajem raje odpeljem naravnost čez Margaretin most (Margit híd) na južnem koncu istoimenskega otoka (Margit sziget), v severni, manj turistični del Budima. Tu je glavna znamenitost pravzaprav samo obrežje Donave med trgoma Bem in Bátthyanyi, od koder je najlepši razgled na parlament na nasprotni strani reke. A razen tega ni na kraju samem na prvi pogled prav nič posebnega. To ni preveč lep trg, stisnjen med most, nabrežje in živahno prometno vozlišče. Sredi trga stoji spomenik – bronasti lev na topovih na podstavku iz svetlega kamnitega bloka. Na podstavku je napis:

Przemyśl védőinek emlékműve – branilcem trdnjave Przemyśl.

V tem veličastnem mestu ob Donavi je veliko podob Turula, mitične ptice, morda stepskega orla ali sokola, ki naj bi po legendi vodila madžarska plemena prek Karpatov v Panonsko dolino, na ozemlje današnje Madžarske. Čeprav Turul ni uradni državni simbol, ima pomembno vlogo nacionalnega simbola. Videti ga je mogoče povsod – na mostovih, pred Budimskim gradom ali v nekoliko nenavadni obliki in na nenavadnem mestu na postaji podzemne železnice Nagyvárad tér. A med to množico mitičnih ptic lahko najdemo tudi leva, simbola galicijske srednjeveške državnosti, ki stoji kot skromen spomenik braniteljem obskurnega mesta v zdaj že izginuli srednjeevropski deželi. In se spomnimo, da Srednjo Evropo, zdaj razdeljeno med nacionalne države z njihovimi miti in simboli, še vedno povezujejo številne, na videz nevidne in neočitne niti nekdanjih skupnih usod, ki omogočajo, da se spomnimo na Przemyśl v Budimpešti in Budimpešto v Przemyślu.

                                                                                      *