Konec septembra 2016 je bil organiziran protestni shod pomočnic vzgojiteljic oz. pravilneje: vzgojiteljic na delovnem mestu pomočnic vzgojiteljic, zaradi njihovega prenizko vrednotenega dela, ki se najbolj evidentno kaže v višini mesečne plače, posredno pa še v mnogih drugih oblikah. Ker sem tudi sama zaposlena na delovnem mestu pomočnice vzgojiteljice, sem se odločila, da spregovorim o določenih manifestacijah pokroviteljskega odnosa do nas, pa tudi do drugih oseb, ki opravljajo vzgojno-varstveno delo v vrtcih. Najprej bom opisala morda na prvi pogled ne najbolj transparentni primer, ki pa je nujen, da ponazorim kontekst, v katerega smo pri svojem delu vpeti oz. ki nam ga je sugeriralo tudi vodstvo vrtca.
Izobraževanje številka 1
Lansko jesen smo imeli v okviru obveznega izobraževanja za strokovne delavce vrtca izobraževanje z naslovom »Bonton«. Povabljena predavateljica je izhajala iz retorike poslovnega sveta in si je delo v vrtcu predstavljala kakor je pač vedela in znala. Njeno osnovno vsebinsko vodilo je izhajalo iz načela, da je človekov videz predvsem del njegove neverbalne komunikacije. In ko v vrtcu nekdo poudari pomen neverbalne komunikacije, je že na pol poti do velikega priznanja stroke predšolske vzgoje. Vendar je gospa med besedno zvezo »človekov videz« in drugo, visoko vrednoteno »neverbalno komunikacijo« postavila enačaj. In v tem je zgrešila bistvo in razvrednotila pomen neverbalne komunikacije, hkrati pa je postavila »človekov videz« kot osnoven in legitimen pogoj za izpeljevanje najrazličnejših mnenj in predestiniranih sklepov o tem, kakšna je neka določena oseba zgolj na osnovi svoje fizične pojavnosti. Po domače rečeno, kot orodje naše komunikacije nam je predlagala nič drugega kot predsodke.
Da je pritegnila našo pozornost, je bilo njeno predavanje v skladu s časom podprto s slikovnim materialom iz sveta slavnih. Tako nam je na primer pokazala več fotografij Angele Merkel in njen osebni stil (oblačenja) označila za dolgočasnega. Izpeljala je še nekaj zaključkov o gospe Merkel osebno, in to dobesedno na podlagi njenega dolgočasnega videza. Čeprav do nemške političarke ne gojim nobenih posebnih čustev naklonjenosti, pa moram reči, da je bila do nje neprikrito žaljiva. Ker se je osredotočila na oblačila, modne dodatke, dolžino naših nohtov in urejenost pričeske, naj omenim še njeno suvereno izjavo, da tatuji in piercingi ne sodijo v vrtec. Ker smo imeli znotraj kolektiva dve srčni in spoštovani strokovni delavki z omenjenimi telesnimi dodatki, je pozneje izjavo ublažila.
Druga zanimiva reč je bil poduk o ličenju. Torej, na obveznem izobraževanju strokovnih delavcev vrtca smo se učili o »pravilnem« ličenju. Res, po napornem delavniku smo komaj čakali, da bi namesto domov k svojim družinam odšli na predavanje o ličenju, čeprav že zdrav razum pove, da je vrtec zadnji prostor, kjer bi bile ženske rade zapeljive oz. niti ne smemo biti, kar večkrat omeni tudi vodstveni kader. Kakorkoli. Gospa se je potem dotaknila še drugih spornih tem, na primer dolžine kril in hlač, globine dekolteja, širine naramnic v poletnem času itd. Mlajše strokovne delavke so hitro začele negodovati, starejše, ki bi tudi v visoki poletni vročini očitno raje hodile čimbolj zakrite (čeprav znajo prav one včasih presenetiti s kakšnim zanimivim kosom oblačila), pa pritrjevati.
Predavanje o bontonu ni šlo onkraj gole banalnosti oblačil in vljudnostnih pozdravov. Nikomur se ni zdelo pomembno izgubljati besed o medosebnih odnosih na delovnem mestu in sami etika dela. Pozneje smo tako ali tako izvedeli, da namen izobraževanja ni bilo osveščanje o bontonu kot takem, temveč naj bi bilo predavanje podlaga za sprejetje novih smernic primernega oblačenja, ki naj bi jih zapisali v vrtčevski Hišni red. Netransparentnosti namena tega izobraževanja ne bom komentirala. Bom pa izpostavila meni vse preveč v oči vpadljivo dejstvo, ki je nedvomno problematično. In sicer, vodstvo vrtca, v katerem so same ženske, je povabilo predavateljico, ki je nam, strokovnim delavcem vrtca, v približno 90 odstotkih ženskam, govorila, kako naj izgledamo. Skratka, ženske ženskam strižejo krila. Moškim tega ni (več) treba. Svet se vrti, kakor se je začel, in vzpostavljen je mehanizem, ki skrbi sam zase. Upam, da mi ni treba posebej razlagati, da ni naključje, da so pomočnice vzgojiteljic, ne nazadnje pa tudi vzgojiteljice, tako slabo plačane. Znano je, da so v poslovnem svetu, na delovnem mestu in tudi drugje ženske v slabšem položaju.
Vzgojiteljice in njihove pomočnice
Naslednji primer je bolj neposredno povezan z razliko v vrednotenju dela pomočnic vzgojiteljic in njihovih »partneric« vzgojiteljic. Vsak oddelek ima obe: vzgojiteljico in pomočnico. In ko vzgojiteljice ni (če je denimo na bolniškem dopustu), njeno delo v večji meri, včasih tudi v celoti, prevzame njena pomočnica. To nadomeščanje pa včasih kar traja. Sedem tednov v septembru in oktobru sem imela možnost (čast) delati s pomočnico, ki je svojo sodelavko vzgojiteljico potem čakala še kar nekaj časa. V oddelku sva bili torej dve pomočnici – domača, stalna in jaz kot začasna oz. občasna pomoč. V dveh mesecih je kolegica v skupini otrok, ki jih prej ni poznala, vzpostavila odlično delovno in ustvarjalno oz. igrivo klimo; otroci so vsestransko napredovali in biti del te skupine je bil užitek. Vendar se to ni zgodilo samo do sebe. Kolegica je hodila na delovno mesto vsebinsko in strokovno ustrezno pripravljena, v praksi pa je bila dosledna in dovzetna za trenutne potrebe in želje otrok. Opravljala je torej delo vzgojiteljice s plačo pomočnice. Seveda, saj nima diplome ustrezne pedagoške smeri.
Merilo vrednotenja dela je v našem primeru torej zgolj konzumacija določenega znanja, ki ga posameznik dokaže z opravljenimi izpiti in diplomo. Vendar pa to dejstvo zgolj predvideva, ne pa tudi zagotavlja večjo strokovnost neke vzgojiteljice. Predšolski otroci pa so bolj kot kdorkoli drug predvsem bitja prakse; ta telesa se morajo najprej naučiti najosnovnejših veščin, na primer uporabe kahlice in pozneje stranišča. Vendar pa so, izhajajoč iz zakonodaje, pomočnice vzgojiteljic očitno premalo strokovno podkovane, da bi se s skupino otrok odpravile na sprehod ob spremstvu še ene pomočnice ali študentke na praksi. Za to bi kazensko odgovarjale. Očitno imajo samo vzgojiteljice dovolj razvit občutek za odgovornost in zdi se, da so le one dovolj teoretično in strokovno podkovane za vodstvo otrok po razsvetljenih ulicah ali skrivnostnih gozdnih poteh. Prav zanima me, če imajo na fakulteti kakšen predmet Sprehodi zunaj vrtčevske ograje. In če so del učnega načrta tega predmeta tudi izpit iz prve pomoči, preživetvene delavnice in učenje samoobrambe ali borilnih veščin. Tako, če skupino med sprehodom slučajno napadejo ulični tatovi ali pa gozdne zveri, ali pa če doživijo potres.
In ko sem že ravno pri sprehodih, naj omenim še en zanimiv trend. Vzgojiteljice so obremenjene tudi z birokratskim delom, in del tega je tudi vključevanje v sicer neobvezne projekte, ki pa prinašajo posebne točke. Te točke so osnova za pridobivanje pomembnejših nazivov in napredovanje po plačilni lestvici, vrtcem pa zagotavljajo boljši sloves znotraj lokalne skupnosti. To s sabo prinaša delo, ki ga je treba opraviti izven oddelka. Nekatere ga, kot je predvideno, opravljajo v času svojih pedagoških ur, spet druge pa takrat ko jim ustreza – polne razlag in opravičil se sprehajajo po hodnikih vrtca in strokovno premišljujejo o svojem delu.
Na tem mestu bi morali spregovoriti o delovni etiki. Ta je za nekatere logičen in stvaren del profesije, za druge pa le eden od teoretskih pojmov, s katerim se je bolje ukvarjati sterilno, torej – nepraktično. Kakorkoli, pomočnice nimajo izgovorov. One se ne morejo niti »sprehajati« niti »premišljevati«; one so tam za otroke, ker nekdo pač mora biti. Delo mora biti opravljeno. Delo je variabilna enota, vendar določena glede na svoj prostorsko-časovni obseg in sestavljena iz živih bitij: otrok in njihovih staršev, ki so del občečloveških odnosov. Kdor se tega ne zaveda, ne more biti odgovoren, kdor pa ni odgovoren, ne more biti strokoven.
Izobraževanje številka 2
Eno od lanskih obveznih popoldanskih izobraževanj za strokovne delavce vrtca je nosilo naslov »Mobing«. Slovarska definicija pravi, da je mobing sistematično duševno nasilje, trpinčenje, ustrahovanje na delovnem mestu. Predavateljica nam je postregla z nekaj »sočnimi« primeri mobinga; ob njih smo se izražali medmetno: »Ojoj, pa ne, oh, a res, a to se dogaja? … Groza, kakšni so lahko ljudje!« Da bi bilo predavanje zanimivo in »kul«, smo si pogledali še izsek iz filma Hudičevka v Pradi in vsi smo se strinjali, da je Maryl Streep vrhunska igralka. (Mimogrede: kaj ima modna industrija skupnega z vrtcem?) Manj pa smo govorili o vseprisotnem subtilnem in vsakdanjem mobingu, ki je seveda nedokazljiv, posameznikom pa je prepuščeno, da se z njim soočajo po svoje. Vendar bi morali govoriti prav o tem! Toda le zakaj bi si prizadevali za ozaveščanje resničnosti, če pa smo lahko zabavni in si zato zaslužimo hvalo ter nadaljnja povabila.
Definicija mobinga v našem slovarju je pomanjkljiva. Mobing je tudi to, da se nekemu zaposlenemu nenehno in na različnih ravneh preprosto preprečuje dostop do določenih pogojev dela, medtem ko se sočasno enaki pogoji omogočijo drugim. Torej; pomočnice vzgojiteljic so pogosteje kot vzgojiteljice prepuščene same sebi in lastni iznajdljivosti. Če zboli pomočnica, je velika verjetnost, da bo njeno odsotnost v celoti nadomestila neka druga pomočnica ali pa študentka. Če zboli vzgojiteljica, pa bo pomočnica tiste dni verjetno sama oz. ji bo le občasno pomagala neka druga pomočnica ali študentka.
Nekatere od pomočnic so še posebej podvržene izredno nespoštljivim praksam. Delo v vrtcu je namreč zelo raznoliko in ni vseeno, koliko so stari otroci, za katere skrbiš. Na primer, v jasličnih skupinah je veliko previjanja, zato bi bila v popoldanskem času, ko se skupine združujejo v dežurstva, smiselna uvedba dodatne pomoči ali pa menjavanje dežurnih, saj je sicer tista oseba, ki prekomerno dela in to tudi pove, pogosto tarča kritik. Hitro se ji sugerira, da naj ne jamra in se nauči »hendlat«.
Omeniti moram tudi izkoriščanje študentskega dela in odnos do študentk. Te, če se ne motim, naj ne bi bile same z otroki. Po mojih izkušnjah temu pogosto ni tako; z njimi so same več ur skupaj, pri čemer niso upravičene niti do odmora (ki bi koristil tako njim kot tudi otrokom) niti do kosila. Pogosto jih pokličejo kar zjutraj, ko nastane potreba po dodatnem kadru, od njih pa se suvereno pričakuje čimprejšnji oz. takojšnji prihod. Če tovrstne prošnje večkrat zavrnejo, novega klica ne dobijo. Kader je v vrtcu, tako kaže profesionalna praksa, nekaj zamenljivega. Nepogrešljivi ste lahko zgolj zaradi stika s starši, saj se vodstva nerada soočajo z razočaranimi in jeznimi skrbniki, ki si želijo, da njihov otrok ne bi bil vsak dan z drugo vzgojiteljico oz. pomočnico.
Osebno
Naj delim še osebno izkušnjo dela v vrtcu. Za boljše razumevanje bom najprej skicirala svoje predhodno poklicno izhodišče. Preden sem hvaležno podpisala pogodbo za določen čas v enem od slovenskih javnih vrtcev, sem bila (vsaj teoretično) samozaposlena v kulturi, saj je bilo moje prvenstveno poklicno udejstvovanje vezano na uprizoritvene umetnosti, pozneje na literaturo. Ker na tem področju zeva ogromna vrzel med mladimi in uveljavljenimi avtorji, naročil ni lahko dobiti in zato sem delo vedno iskala tudi drugje. Opravila sem poklicno izobraževanje na eni od zasebnih šol ter se s tem poklicno prekvalificirala. Postala sem mati, redni dohodek pa nuja.
Vrtec, kjer sem še vedno zaposlena, je (bil) eden redkih vrtcev v Ljubljani, ki je zaposloval brez strokovnega izpita. Tako je vodstvo dobilo hvaležne podrejene, ki, sicer težje zaposljivi, ponudijo vse kar znajo oziroma imajo. Zaradi te hvaležnosti, ki se vse prevečkrat spremeni v ponižnost, smo ranljivi in dovzetni za manipulacije sodelavcev, nadrejenih in vseh ostalih, tudi staršev. Ranljiva sem bila tudi sama, saj sem verjela, da imam premalo izkušenj in da ne znam dovolj dobro peti (otroških pesmic).
Najprej sem imela srečo – delala sem z vzgojiteljico, ki mi je bila naklonjena in ustvarili sva dobro atmosfero. Potem pa so me premestili v drugo enoto. Znašla sem se v neugodnem položaju, čemur so botrovali številni dejavniki. Moja stiska, o kateri sem molčala precej dolgo, je izhajala neposredno iz odnosov na delovnem mestu. S sodelavko vzgojiteljico sva bili slaba kombinacija; vsaka po svoje sva se sicer trudili, da bi našli skupen jezik, a sama sem se v tej skupini več mesecev počutila zelo slabo. Nekega dne sem se vendarle opogumila in ko sem skrajno diplomatsko omenila, da s sodelavko nisva kompatibilni, so mi odvrnili: »Tebe bi moralo bolj skrbeti, če ti bodo podaljšali pogodbo.« Sledilo še nekaj podukov v smislu tega, da na vsakem delovnem mestu obstajajo težave.
Takšne izjave so tipično preusmerjanje pozornosti iz dejanskega (posameznikovega) na splošni (družbeni) problem. Tako ravnamo z otrokom, ko neko njegovo trenutno bolj ali manj upravičeno kaprico, vezano na konkretno situacijo (na primer kljubovanje spanju po kosilu), preusmerimo z nekim drugim motivom, zgodbo ali dejanjem (ponudimo mu denimo novo plišasto igračo).
Zakaj sploh omenjam svojo izkušnjo, zakaj se ponujam obrekovalcem? Zato, ker sem takrat spoznala, kako se ti odnosi neposredno odražajo v skupini, tj. med otroci. Kar je dobro ali slabo zame in za mojo sodelavko (in to pišem z vsem spoštovanjem do nje!), je dobro oziroma slabo za vse vpletene. Neupoštevanje tega je podobno situaciji, ko opaziš, da nek otrok zaostaja v razvoju, ko pa na to opozoriš druge, ti rečejo, da opazka nima smisla, saj nihče ne more nič spremeniti. Sprašujem se, kdo ima zdaj tu težave – ta otrok ali mi?
Na svojem delovnem mestu pogosto dobim povratno informacijo, da je tako pač je in da imajo vsi zvezane roke. Pred kratkim sem dobila nenadno odpoved pogodbe za polni delovni čas. Situacija je bila specifična in jo skoraj lahko razumem, iz ravnateljičine obrazložitve sem nekako izluščila, da je vse skupaj povezano z MOL, ki ne omogoči dodatnega kadra, zato je vrtec manko pri številu zaposlenih primoran reševati z notranjim premeščanjem. Ker so mi le dan po odpovedi ponudili v podpis novo pogodbo za polovični delovni čas, pa mi ne pripada niti odpravnina, prav tako se ne morem prijaviti na Zavodu za zaposlovanje, niti se zaradi odpovednega roka ne morem kmalu zaposliti v drugem vrtcu, Center za socialno delo pa je mnenja, da lahko mati samohranilka preživi s tristo evri mesečno.
Skratka, ravnateljica ima zaradi MOL zvezane roke, organizacijska vodja mi ne more pomagati, ker ji zaradi manka delovne sile vodstvo ne omogoči normalnega sestavljanja dnevnih urnikov. Zvezane roke imajo tudi vzgojiteljice, saj morajo del obveznosti opraviti izven oddelka in večkrat samo čakajo na prost računalnik in delujoči tiskalnik, ki je zaklenjen v pisarni vodje enote, ki je občasno odsotna zaradi obveznosti drugje. Pomočnice pa imamo včasih zvezane roke in ne ugodimo željam in potrebam staršev, ker bi morale delovati v nasprotju s prakso vzgojiteljice ali vrtca. Sindrom zvezanih rok gre z roko v roki s sindromom ovc.
Potem je sta tu še politika in stremuštvo. Pomočnice bi bile rade vzgojiteljice, zato se vpisujejo na fakultete in pišejo diplome, da bi za delo, ki ga v večji meri že obvladajo, dobile ustreznejše plačilo; vzgojiteljice bi bile rade ravnateljice ali vsaj pomočnice ravnateljic – menda ne zaradi sebe, temveč zaradi občega dobrega, kajti z njimi na čelu bi naš vrtec gotovo postal najboljši vrtec daleč naokoli. A pot do vrha je strma in polna romarjev, zato včasih cilj opravičuje sredstva, zato včasih etika postane samo še etiketa ob imenu naše hiše. In ob vsem tem se naša pozornost in človeškost razcepljata na stotine delcev, medtem ko otroci, ki živijo tukaj in zdaj, zahtevajo celega človeka.