Nedavno sem srečal znanca na pragu zlatih let. Občan je priznan strokovnjak s številnimi nagradami na svojem področju in že od študentskih let docela predan svojemu poklicu.
Pa me preseneti in se mi v pogovoru potoži, da se mu po letih spopadov z ostalimi deležniki pri njegovem delu zdi, da je zakonske predpise in postopke naravnost otročje lahko izigravati. Človek bi pričakoval, da mu bo kaj takega povedal človek, zaslepljen s pohlepom in z vnemo, ki si obeta korist, a ne, na licu mu je zaskrbljenost prehajala v razočaranje.
Nato sem v enem od predvolilnih TV soočenj ujel, kako je predstavnik stranke A obtožil predstavnika stranke B, da je pri financiranju kampanje svoje stranke izigral vso možno zakonodajo, obtoženi pa se branil, da pri tem ni storil nič protizakonitega. Saj.
Z druge strani je vame treščilo, da sem bil priča izigravanju, ki ga ni mogoče zares šteti za nezakonito, je pa vsekakor otročje. In to od svojega prijatelja! Ta mi je z vso resnostjo razložil, kako v trgovini izbere dražji in kakovostnejši paradižnik, mu odstrani vejice in ga stehta kot cenejšega. Ker se cenejši paradižnik prodaja brez vejic, prodajalka na blagajni ne prepozna prevare, on pa si tako zagotovi okusnejši in bržkone tudi bolj zdrav obrok.
Ker smo domala vsakega dne deležni raznega moralističnega ihtenja, ki skozi določeno nerazrešitev in perpetuiranost tako tvori nekakšno samoumevnost pojava, se zdi splošnosti pojava vredno posvetiti nekaj misli.
»Izigravanje zakonov« vključuje dvoje: nekakšnega subjekta, ki deluje tako, da zakone izigra, in državo, ki zakone tvori, varuje in spreminja. Če se pri tem naslonimo na pojmovanje iz Heglovega dela Oris pravice filozofije, naj bi, povedano v grobem, država predstavljala mesto izraza posameznikove svobode, kjer se udejanja možnost posameznikovega poobčenega življenja. Kot tvorba iz zveze med posebnim in občim se v njej vrši dinamičen odnos, v katerem posebni interesi preidejo v interes občega.
Te tvorbe pa ne moremo več razumeti zgolj kot upor svobodomiselne »civilne družbe« proti togi državi ali kot upor zlih odpadnikov proti svetim zakonom, temveč je nenehno naplavljanje norij s te ali one strani treba prekiniti s tezo, da je ravno »izigravanje zakona« treba razumeti kot zakon. Pomislimo; mnogi, ki se te prakse poslužujejo, bodo potarnali, da se drugače v takem sistemu »preprosto ne da funkcionirati«.
Zakon je zaradi svojega totalizirajočega učinka nevaren. Če posamezniku služi za predstavo o lastni svobodi in avtonomiji, je to lažna predstava, saj do soočenja posebnega samozavedanja in »do svoje občosti dvignjenega« samozavedanja, ki bi sprožalo neko živo političnost in neko živost države, ne pride. »Izigravanje zakona« ima kot zakon to posebno lastnost, da se afirmira ravno kot nasprotje zakonu.
Žrtve tovrstnega zakona pa niso le oportuni posamezniki, ki naokrog dirjajo v avtomobilih z zatemnjenimi stekli, ki si na odročnih krajih gradijo ograjene haciende in ropajo iz javnih blagajn, žrtve s(m)o tudi tisti že obubožani, ki do obstoječe slabe zakonodaje gojijo pozitiven odnos, češ da jo je treba upoštevati, kakor je bilo to v primeru predstavnika stranke A. Če je zakone mogoče izigrati, potem so to slabi zakoni in upoštevati slabe zakone je slabo dejanje.
Je mogoče razklati tak zakon? Ko sem poizvedoval pri tatiču paradižnika, je ta svoje dejanje opravičil s tem, da je to upor proti trgovskemu podjetju. Namesto da bi imel do potrošništva afirmativen odnos, posameznik razume, da je njegov položaj v razmerju do korporacije podrejen. Tatič/potrošnik se ne čuti del skupnosti, ki bi odločala o cenah in kakovosti hrane v trgovini, zato se od zakonov trgovca umakne tudi sam.
Zakon »izigravanja zakona« se sklada s politično omrtvičenostjo naših skupnosti, v katerih se posamezniki ne dojemajo več kot subjekti ali kot posebne volje; in ko iščejo svojo skromno lastno korist v izigravanju zakona, s tem dejansko odtujenost takega zakona le dodatno afirmirajo.
Namesto optimističnega zaključka, v katerem bi vam pisec postregel z nekaj vihravimi odrešilnimi parolami in namesto izpeljav, ki bi vzporejale spisano s trenutnim dogajanjem na evropskem političnem prizorišču, si bom drznil povzeti tretjo kitico tretjega dela lirskega triptiha B. Brechta
Za nami rojenim:
In ob vsem tem vemo:
tudi sovraštvo do podlosti ti spači poteze.
Tudi jeza nad nepravičnostjo
te ohripi. Ah, mi,
ki smo hoteli pripraviti tla za ljubeznivost,
sami nismo mogli biti ljubeznivi.