Nedavno sva z nosečo partnerico izbirala ime otroku na poti. Vedela sva, da hočeva ime in ne vzdevka, polnovredno in »pravo« ime. Izbrala sva klasično ime, ki ga v različnih oblikah poznajo tudi drugi jeziki in družbe, tudi zato, ker sva opažala zanimiv sodobni trend v poimenovanju otrok. Pretenciozni starši so sicer od nekdaj otrokom dajali pretenciozna imena, zato sva v najini generaciji poznala tudi razne Vanesse in Patrike. Doslej se je trend že vrnil in obrnil, a v neko še bolj nenavadno smer. Predvsem v prvem desetletju tega milenija beležimo pojavljanje vse več Lanov in Tajev, Lunov in Tianov med fantki, mnoge punčke pa v tem času postajajo Naje in Tanaje, Aleje in Tiare. To je načeloma OK, starši imajo vso pravico otroku dati ime, ki se jim zdi ustrezno, a vsi ostali imamo seveda tudi vso pravico, da se sprašujemo, zakaj ti starši mislijo, da je takšno ime ustrezno.
Predpostavljam, da sodobni starši hočejo tako otroku vnaprej določiti neko edinstveno identiteto (»ker naš je pa ja poseben, ane«) s karseda svojstvenim, izvirnim in po možnosti izmišljenim imenom. Kar pri tem spregledajo je, da si tega istega želijo tudi mnogi drugi starši, ki počnejo isto. Zato je vrhunska ironija, da ti Taji in Naje nato pridejo v vrtec, kjer se spoznajo s številnimi drugimi Taji in Najami, v skupini pa sta po imenu edina posebna Jožef in Marija oz. Marko in Mojca. Starševski namen, da bi zaznamovali otroka z avreolo ekskluzivnosti, stori bridki konec takoj, ko se tega otroka vključi v širšo družbo. Ne preseneča, da se že naslednja generacija staršev zateka k preverjenim in klasičnim, da ne rečem normie rešitvam: nihalo tako zaniha v drugo smer.
Pomenljivi preobrati pa se dogajajo tudi s poimenovanji v širšem smislu. Vse več je javnega pritiska, da bi se cele skupine ljudi, pa tudi predmete in pojme, imenovalo drugače kot prej. Zagovorniki takih preimenovanj jih utemeljujejo s trditvijo, da so prejšnja poimenovanja žaljiva in škodljiva. Pri nas smo tako prehodili pot od zamorcev preko črncev do temnopoltih, a to pri nas nikoli ni bil zares problem, smo pa imeli »ta južne«, čefurje in nazadnje Neslovence. Sploh čefur je zanimiv primer bosansko-srbskega turcizma, ki v izvirni obliki »ćifut« žaljivo naslavlja Jude, pri nas pa se je prijel kot beseda za vse »Jugose« iz krajev južno od Kolpe. Zadnje desetletje je pač zares čas masovnega komuniciranja, ker so z internetom posamezniki dobili moč in glas, kot so ju prej imeli le mediji, in vstop slehernika v polje množičnega občevanja je imel efekt dvigovanja kamna, ki je razkrilo vse sorte žužkov in mrčesa, skrivajočega se spodaj. Če so mediji dotlej še imeli možnost gatekeepinga in vsiljevanja »spoštljivega« diskurza ter rabe določenih besed, so te pregrade na internetu padle in vulgarni diskurz je bušnil pred oči javnosti. Dušebrižniki so se nato odpravili na križarski pohod odpravljanja besed, ki so po njihovem mnenju neustrezne in škodljive, a so v svojem pravičniškem žaru spregledali drugo plat medalje. Ne samo, da so Cigani morali postati Romi, temveč je tudi bodeča žica na južni meji postala »tehnična ovira«, nacionalistični nestrpneži pa so se lahko mirno imeli za »domoljube«. Nekritično evfemiziranje vsega in vsakogar je tako pokazalo svoj grši obraz, Pandorina skrinjica pa je bila na stežaj odprta.
Sodobni diskurz spodobnosti črpa svojo legitimnost iz (pretirane) vere v performativnost jezika, ki je sicer resničen, a dokaj skromen učinek, ta diskurz pa ga povzdiguje v vsemogočno načelo. Tukaj gre za t.i. concept-creep: nek relativno omejen in ozko definiran učinek se, ponavadi iz nevednosti in/ali pravičniške zagnanosti, aplicira na vse mogoče in se mu pripisuje veliko več moči, kot je lahko ima. Tragičnost tega nepremišljenega pretiravanja je v tem, da se zadovoljuje z učinki na simbolni, besedni ravni, tisto težje delo, praktično in dejansko zasledovanje večje družbene pravičnosti, pa ostane neopravljeno. Ironija je znova neizbežna: pravičnost se udejanja samo skozi besede, ne pa tudi v resnici, kjer je še pomembnejša. Verjetno ne gre za naključje, da se to dogaja ravno v sodobnem času, ki ga zaznamuje rastoči protimoderni in iracionalni sentiment, kot ga izkazujejo ploskozemljaši in proticepilci. Takšne vrste performativnost, ki je osnovno ter pogosto edino orodje zaletavih pravičnjakarjev_ic (sic), vse bolj spominja na predmoderno čarovn(išk)o zaklinjanje in neomajno vero v magičnost besed, ki z ustreznim izrekanjem lahko korenito spreminjajo resničnost. Cikel je tako sklenjen in vračamo se na začetno točko. Tolaži nas lahko pač to, da bo naivnost tovrstnih pričakovanj prej ali slej povzročila protisunek, tako kot se je to zgodilo z izbiro otroških imen, in zavestni povratek k vrednotam razumnosti in spoznavnega pozitivizma.