Prijetno poletno

Olga Tokarczuk: Jakobove bukve ali veliko popotovanje čez sedmero meja, petero jezikov in troje velikih ver, če sploh ne štejemo tistih malih, o katerem pripovedujejo pokojniki, pisateljica pa jih dopolni po metodi konjekture, vzeto iz veliko raznoterih bukev in oprto na domišljijo, ki je človekov največji naravni dar, modrim v spominek, rojakom v premislek, neukim v poduk, melanholikom pa v kratek čas

Prevod: Jana Unuk
KUD Police Dubove, Vnanje Gorice 2017
(Zbirka Orbis Pictus)

Če začnemo na začetku, ne moremo mimo dejstva, da ima knjiga skladno z žlahtno defoejevsko tradicijo enega najboljših naslovov sploh.* Njegova dolžina napoveduje obseg 900 strani, ki bo marsikoga (upravičeno) prestrašil. Pa vendar so Jakobove bukve mojstrovina, ambiciozna zgodovinska freska poljske pokrajine v drugi polovici 18. stoletja in pronicljiva refleksija o kompleksnem odnosu do Drugega. Kolektivni roman, potopljen v manj znana poglavja evropske zgodovine, prevprašuje prefinjene politične mahinacije in družbene spremembe, ki jih sprožijo množična gibanja, kakršen je bil frankizem. S slikanjem usode poljskih Judov, ki so se med letoma 1759 in 1790 pod vodstvom Jakoba Franka odločili za prestop v katoliško vero, avtorica beleži pojav ksenofobije in antisemitizma v vzhodni Evropi. Tokarczuk je bila že ob izidu leta 2014 doma na Poljskem deležna številnih kritik s strani desnice, knjiga pa se zdi še aktualnejša po nedavnem spornem predlogu zakona o holokavstu, po katerem bi država kazensko preganjala vse, ki bi pričali o medvojni kolaboraciji Poljakov z nacisti pri iztrebljanju Judov. Srhljiv opomnik, da je, prosto po Arendt, zlo najhujše, ko je zamolčano ali tretirano kot samoumevno. Resnično izjemno delo in véliki roman z začetka 21. stoletja.

*Sledi samovoljni seznam dveh resnično genialno obsežnih naslovov nič manj izjemnih literarnih tekstov:

1. Daniel Defoe: Življenje in čudovite prigode pomorščaka Robinsona Crusoeja iz Yorka, ki je osemindvajset let preživel v popolni osami na neposeljenem otoku pri ameriški obali, nedaleč od izliva mogočne reke Oroonoque, kamor ga je zaneslo zaradi brodoloma, v katerem so pomrli vsi, razen njega, s pripisom o tem, kako so ga končno čudežno odrešili gusarji
2. Daniel Defoe: Zgode in nezgode znamenite Moll Flanders, ki se je rodila v Newgatu in bila v šestdesetih letih neutrudno pestrega življenja, če izvzamemo otroštvo, dvanajst let prostitutka, petkrat omožena (enkrat z lastnim bratom), dvanajst let tatica in osem let kaznjenka, deportirana v Virginijo, dokler ni končno obogatela, zaživela pošteno življenje in skesano umrla. Spisano prosto po njenih spominih

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh

Prevod: Ana Jasmina Oseban
KUD Police Dubove, Vnanje Gorice 2017 (Zbirka Eho)

Baje je Buda nekje dejal, da tisti, ki imajo »malo prahu na očeh«, ne razumejo kozmičnega zakona narave (t.i. »dharma«) in se zato v lastno nesrečo upirajo usodi. Po drugi strani je krvavo 20. stoletje prepolno primerov, ko je pomanjkanje aktivnega upora privedlo do tragičnih razpletov. Prvenec britanske pisateljice malezijskih korenin vprašanje zastavlja v soočenju vzporednih perspektiv dveh protagonistk, sestričen Savitri/Savi in Renu, v odnosu do šrilanške državljanske vojne. Savi, ki se po več letih vrne domov iz Velike Britanije, ne more sprejeti sprememb, ki so se medtem zgodile doma; ker se ni sposobna soočiti z očetovo skrivnostno smrtjo, se v mislih neprestano vrača v brezskrbni čas otroštva. Nasprotno se Renu, tista, ki ima »prah na očeh«, loti zbiranja pričevanj o vojnem nasilju in žrtvah, v upanju, da bodo v času miru zločinci ustrezno kaznovani. Pri tem velja omeniti, da je avtorica v roman vključila številne odlomke avtentičnih pričevanj, kar tekst postavlja na mejo dokumentarnega žanra. Salgado se kot raziskovalka Univerze v Sussexu posveča vprašanju travme v literaturi in večino romana nameni raziskovanju odnosa med kolektivno in intimno travmo. Pripoved tako mestoma zapade v akademski diskurz, ki neposrečeno racionalizira (in s tem relativizira) empatični naboj teksta. Roman ima še nekaj podobnih »zdrsov«, tipičnih za prvence (npr. potreba povedati vse in še več), vendar je v ospredju vprašanje načina: kako ubesediti tujo travmo in kdo ima pravico govoriti v imenu drugega, če sploh? Za sodobni čas še kako relevantna dilema.

Raymond Queneau: Vaje v slogu

Prevod: Aleš Berger
Cankarjeva založba, Ljubljana 2017

Tako kot v glasbi, kjer spretni glasbeniki preprosto, nezahtevno melodično temo spreminjajo v kompleksne variacije, se francoski pisatelj v svoji kultni knjigi predaja preigravanju najrazličnejših »slogov« in preprosto anekdoto iz pariškega avtobusa prepelje skozi 99 različnih ubeseditev: od litote do permutacij, od sinkize do pareheze, od poliptota do lipograma, pri čemer je prav toliko žanrov izmišljenih, kolikor je resničnih. Queneau, gotovo eden najzabavnejših literarnih ludistov in med drugim avtor izjemnih in tudi v slovenščino prevedenih del kot sta Cica v metroju in Modre cvetke, je imel posebno afiniteto do pregibanja jezika do njegovih skrajnih zmožnosti. Dober primer tega je njegova (žal) še neprevedena zbirka Sto tisoč milijard pesmi, v kateri je verze desetih sonetov mogoče premetati v sto tisoč milijard bralnih kombinacij in pri tem ohraniti osnovno obliko soneta (po avtorjevih izračunih bi za branje vseh kombinacij baje potrebovali 190.258.751 let, pod nemogočim pogojem, da bi brali 24 ur na dan 365 dni na leto ‒ ker ludizem misli resno!). Pričujoča izdaja ima za nameček še privlačen vizualni komentar, s katerim ilustratorka Sanja Janša pomensko interpretira naslove posameznega »sloga«. Vaje v slogu so non plus ultra zimzelena klasika ‒ pa še dober smisel za humor imajo, za kar je v celoti zaslužen izjemni prevajalec Aleš Berger.

Margaret Atwood: Deklina zgodba

Prevod: Miriam Drev
Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2017 (Zbirka Roman)

»Nobenega zagotovila ni, da se tu kaj takega že ne more zgoditi. Vse se lahko zgodi vedno in povsod, če so le okoliščine prave.« Deklina zgodba je postala senzacija zaradi lanske televizijske verzije, toda njeno slikanje modusa operandi represivnega sistema pride v pripovedi še bolj do izraza. Pravzaprav je zdaj, triintrideset let po nastanku, ko so kritiki avtorici očitali »neverjetnost« in »prazno preroštvo«, aktualnejša kot kdajkoli prej. Zgodba je znana, sorodna antiutopičnim klasikom kot so 1984, Mi, Krasni novi svet, Fahrenheit 451 itd. Obenem je večkratno kodirana, postavljena v časovno oddaljeni referenčni okvir, ki problematizira prepis prvoosebnih zvočnih zapisov negotovega izvora in s tem briše mejo med resničnostjo in fikcijo. Atmosfera je v Deklini zgodbi težka, zatiralska ‒ ne prizanaša in ne odrešuje. Nasprotno, v zaključku dvorana rahlo zdolgočasenih zgodovinarjev z akademsko (kar je tu sinonim za »patriarhalno«) interpretacijo ženske zgodbe zavzema distanca, ki sproži relativizacijo in onemogoča vsakršno empatijo do žrtev. Obsojenost na pozabo in s tem na ponovljivost. »Vse se lahko zgodi vedno in povsod, če so le okoliščine prave.«

Chimamanda Ngozi Adichie: Škrlatni hibiskus

Prevod: Gabriela Babnik
Založba Sanje, Ljubljana 2017 (Zbirka Sanje. Roman)

»Ko sem predstavljala svoj prvi roman Škrlatni hibiskus, so mi pogosto govorili, da je v liku avtoritativnega očeta upodobljena nigerijska politična realnost. Toda zakaj mora moj lik govoriti o politiki?« Ngozi Adichie izhaja iz postkolonialne tradicije afriške proze, v kateri sta intimno in politično še kako tesno povezana z zgodovinskimi okoliščinami, ki se v romanu lepo odražajo v liku pripovedovalkinega očeta Eugena. »Zakaj? Očitno zato, ker poznam razloge,« dodaja avtorica. Govoriti o Nigeriji pomeni govoriti o kolonializmu in v tej luči zadobijo Eugenova dejanja specifičen zgodovinski kontekst ‒ kar ne pomeni, da so zato kaj manj obsojanja vredna. Je mogoče točno določiti trenutek preloma? »Doma so začele stvari razpadati, ko moj brat Jaja ni šel k obhajilu,« se glasi prvi stavek romana, toda vse, kar sledi, korenini globoko v preteklosti. Skozi perspektivo prvoosebne pripovedovalke, petnajstletne Kambili, se v avtoričinem gosto razpredenem jeziku plast za plastjo lušči temna podoba družinskega nasilja, skoznjo pa izrisuje metafora trde roke sočasnega nigerijskega režima. Oaza miru, kjer rase škrlatni hibiskus, je prav tako krhka kot figurice, ki jih je mati vestno čistila po vsakem izbruhu, dokler se niso lepega dne razbile. Knjiga, ki želi kot vsak prvenec povedati preveč, a to stori z veliko mero poetičnosti in pripovednega zanosa.

Machado de Assis: Posmrtni spomini Brása Cubasa

Prevod: Mojca Medvedšek
Spremna beseda: Carlos Pascual
Založba LUD Šerpa, Ljubljana 2017 (Zbirka Klasična Šerpa)

»Prvemu črvu, ki je zagrizel v hladno meso mojega trupla s hrepenečim spominom posvečam te Posmrtne spomine.« Toliko, če bi morda kdo pozabil, da naslov Machadovega eklektičnega teksta in klasike svetovne literature vendarle vključuje sintagmo »posmrtni spomini«. Kdor parafrazira Chateaubrianda misli smrtno resno. Machado, »časnikar, tiskar in birokrat … ki ni nikoli študiral primerjalne književnosti« (Carlos Pascual), svojega pripovedovalca dobesedno usmrti, da ga prisili h govoru. Cubas, tipični predstavnik vsega, kar je narobe z Brazilijo 19. stoletja, intenzivno, a domiselno tarna, še intenzivneje pa benti, pri čemer je dosledno demokratičen: ne prizanese nikomur, še najmanj pa sebi. Posmrtna distanca ima pač svoje prednosti, omogoča namreč svobodo misli in izraza, in v tem smislu so Posmrtni spomini Brása Cubasa zmes in parodija vseh možnih žanrov in diskurzov, postmodernistični eksperimentalni kolaž pred svojim časom. Za Machada, predhodnika nadrealizma, literatura ni le jezik, temveč tudi materialni zapis, grafika (zgovoren primer tega je zapis Kako nisem postal državni minister). V fragmentarni tekst, ki se nikjer zares ne začne in nikoli zares ne konča (še ena prednost smrti je njena brezčasnost), je mogoče vstopiti kjer koli ‒ humor in ironija sta edini konstanti tega nadvse zmuzljivega dela.