V zadnjih nekaj letih je Zahod doletela vrsta presenečenj, ki so spremenila politično in intelektualno življenje. Omenimo le izvolitev Donalda Trumpa in brexit. Ta tektonska premika sta skupaj z vzponom desničarskih strank širom po Evropi, protiliberalnim obratom v srednji Evropi ter novim kremeljskim diskurzom o Rusiji kot branilki krščanstva in tradicije pometli z liberalnim ter antifašističnim konsenzom povojne Evrope.
Po drugi svetovni vojni je namreč zaradi uničenja, ki sta ga prinesli globalni vojni in ki ju je povzročil evropski nacionalizem, stara celina stopila na pot združevanja, konsenza in politične zmernosti. Mešanica liberalne ureditve, tržnega gospodarstva in socialne države se je izkazala kot zanesljivo zagotovilo socialnega miru, ki se je ohranilo kljub družbeni revoluciji v šestdesetih, krizam in občasnim vzponom radikalizmov. Optimizem se je še okrepil po padcu železne zavese in vstopanju držav srednje in vzhodne Evrope v EU in NATO. Zmaga liberalizma se je zdela popolna in večna. Država za državo je sprejemala progresivne družbene politike in vsak upor proti njim se je zdel vsaj nesmiseln, če ne že odkrito neumen. V Veliki Britaniji so celo konservativci pod vodstvom Davida Camerona uzakonili istospolne poroke.
A nekje po letu 2010 se je trend začel obračati. Morda se je obrat pričel že prej, z izbruhom gospodarske krize. Protesti proti migracijam, priljubljenost nacionalizma in celo jasni politični uspehi, kot je bila denimo Orbánova sprememba madžarske ustave leta 2011, so naznanili konec liberalnega konsenza. Kasneje so se pridružile kritike t. i. »teorije spola«, multikulturnosti in konstrukta, ki ga poznamo pod imenom »kulturni marksizem«.[1] Vzpon desnice se je izkazal kot resen pojav, ki ga ni bilo mogoče ignorirati. Številni misleci in analitiki so se začeli resno ukvarjati s pojavi, kot so populizem in protimigracijska gibanja. Od kod torej potreba po še enem eseju na to temo? Tu bi opozorila na glavno pomanjkljivost spisov o tematiki: njihovih idej se ne jemlje resno. Analitiki se le redko poglabljajo v intelektualno zgodovino desničarske misli, še manj nanjo poskušajo pogledati z »zornega kota domorodcev«. Sama seveda ne ponujam apologije alternativne desnice – želim pa jo umestiti v zgodovino politične misli in spodbuditi razmislek o razlogih za njen vznik.
Preludij: reakcija proti revoluciji
S francosko revolucijo in razsvetljenstvom so se v Evropi zamajali temelji starega reda in diskurza o treh redovih sveta, na katerem je slonel. Ta star, še iz indoevropske preteklosti izvirajoč družbeni imaginarij, je bil kljub mnogim pretresom in novim družbenim pojavom na predvečer revolucije še vedno temelj uveljavljene uredtve, saj ga v preteklosti uporniki nikoli niso zares postavili pod vprašaj. Seveda pa noben globok preobrat ne mine brez odziva; enako je bilo s francosko revolucijo in razsvetljenstvom. Danes je med kritiki teh sprememb verjetno najbolj znan Edmund Burke, zlasti zaradi njegove recepcije v klasični konservativni in liberalni misli, vendar še zdaleč ni bil edini. Poleg tega velja poudariti, da je razsvetljenstvo služilo tudi kot ločitvena točka med kontinentalno in analitično filozofijo. Če je slednja v polnosti sprejela razsvetljenski racionalizem, pa tega ne moremo reči za kontinentalno filozofijo, saj je ta razsvetljenstvo vedno znova kritično izpraševala in se ukvarjala z njegovo krizo, dejansko ali domnevno. Angleški filozof Simon Critchley vidi ukvarjanje s krizo razsvetljenstva kot samo bistvo kontinentalne filozofije, ki pa ni vodilo zgolj v progresivna prizadevanje za emancipacijo človeka, temveč v določenih primerih tudi v odkrito reakcijo ali celo v fašizem.
Ta razlika se je kazala tudi v kritiki revolucije in razsvetljenstva. Če je anglo-irski mislec Edmund Burke revolucijo in radikalno razsvetljenstvo kritiziral iz reformistične pozicije, iz katere se mu je problem revolucije kazal predvsem v hybrisu konstruktivističnega razuma, ki je vodil v teror in izgubo zgodovinsko utemeljenih političnih pravic ter osebnih svoboščin, pa so kontinentalni kritiki razvili celovito obrambo stare ureditve. To je še zlasti veljalo za latinske dežele. Francoza Bonald in de Maistre sta tako velik del svojega opusa posvetila razmišljanju o družbeni koheziji in vlogi avtoritete, pri slednjem pa najdemo tudi enega izmed najbolj sofisticiranih zagovorov političnega nasilja.
Težko bi rekli, da so ti avtorji neposredno vplivali na sodobno alternativno desnico, toda pri njih prvič najdemo značilnost reakcionarne misli, ki ji lahko sledimo do danes: na evropski celini so nekatere izmed najbolj proniciljivih kritik modernosti prihajale od njenih nasprotnikov, ki so se hoteli vrniti k staremu redu. Prav zato so pogosto služili kot navdih za revolucionarne mislece, ki so iskali »kritiko vsega obstoječega«. In obratno: kot bomo videli, so zlasti od polovice 20. stoletja dalje levičarske kritike modernosti služile kot vir reakcionarnim mislecem.
Že iz tega izhaja, da kritike razsvetljenstva ne moremo kar enačiti z reakcijo. Celotno romantično gibanje lahko do neke mere razumemo kot odgovor na razsvetljenstvo, včasih v dialogu, pogosto v ostri polemiki. Že protoromantiki, kot sta bila Hamann ali Herder, so bili kritični do racionalizma, prav slednji pa je s svojo filozofijo jezika in zgodovine močno vplival na vzpenjajoče se nacionalizme (ki so bili sicer vsaj do zadnje tretjine 19. stoletja neločljivo povezani z liberalizmom). Med kritike razsvetljenskega racionalizma in tedaj prevladujočega nemškega idealizma lahko uvrstimo tudi Arthurja Schopenhauerja, ki je bil pomemben zlasti zaradi svojega vpliva na Richarda Wagnerja in Friedricha Nietzscheja. Prav s slednjim se je na prelomu 19. in 20. stoletja uveljavila izrazito inovativna kritika modernosti, ki ni bila več vezana na nostalgijo po starem redu, še manj pa na misel o restavraciji družbene vloge katoliške cerkve. Za razvoj kasnejših reakcionarnih trendov in gibanj so bile Nietzschejeve inovacije ključne.
Nietzschejanski obrat
Nietzsche je zaradi svoje izvirne misli dosegel zelo raznoliko recepcijo. Njegova umestitev v reakcionarno tradicijo je zato vsaj vprašljiva: nedvomno pa je postal del reakcionarnega kanona. Kot eden najbolj pronicljivih analitikov modernosti je razvil unikatno kritiko »modernih idej«, ki se umešča v idejo o krizi razsvetljenstva. Kljub nenaklonjenosti do krščanstva kot »morale sužnjev« je Nietzsche v njem videl sredstvo preživetja: v Volji do moči krščanstvo opredeli kot zdravilo proti nihilizmu. Ideja o napredujočem nihilizmu modernosti je znana iz reakcionarne misli, povsem nova pa sta Nietzschejeva diagnoza razlogov zanj in odgovori, ki jih ponuja nanj.
Njegova zgodnja dela, zlasti prvenec Rojstvo tragedije iz duha glasbe so izražala upanje po duhovni in umetniški prenovi, ki je bilo značilno za njegovo generacijo. Od nje pa se je nazadnje ločil, ker je čutil odpor do nacionalnih in političnih aspiracij sodobnikov, ki so se uresničile z združitvijo in Nemčije in afirmacijo meščanske modernosti. Nietzscheja so ti dosežki pustili hladnega. Kritika, ki jo je razvil do svoje dobe, je zato privlačila mlade generacije, ki so odrasle v nelagodju do novega reda, utemeljenega na liberalnem nacionalizmu in množičnimi gibanji, ki so zahtevala njegovo modernizacijo.
Prav inovativnost Nietzschejevih kritike modernega egalitarizma in liberalnega optimizma devetnajstega stoletja, ki niso bile vezane ne na stari katoliški integralizem niti na sodobni nacionalizem, je imela ključen vpliv na poznejše mislece. Nietzsche je s svojimi diagnozami sodobne družbe, ki so našle odmev v novih psiholoških teorijah, sprožil obrat h kritični drži do modernosti, ki je zaznamovala evropski fin-de-siècle. Bil je prvi antimodernist, ki je pred prvo svetovno vojno postal del evropskega intelektualnega mainstreama. Prav uničujoča izkušnja vojne je omogočila razširitev tega trenda v deželah, v katerih je pustila največjo travmo.
Reakcionarni modernizem in konservativna revolucija
Konec prve svetovne je prinesel korenite spremembe v politično podobo stare celine. Propadle so stare sile, kot so Avstro-Ogrska, Prusija in nemško cesarstvo ter rusko cesarstvo. Vsaj v Evropi se je tudi zdelo, da je paradigma nacionalne države doživela popolno zmagoslavje, padec starih imperijev pa je signaliziral tudi prerod liberalizma. A vendar je bila povojna ureditev v marsičem pomanjkljiva in tudi padec imperijev je marsikje sprožil »kulturno tesnobo«, ki so jo dodatno podžigale komunistične revolucije v Rusiji, Madžarskem in Bavarski. Čas je klical k premisleku in ne gre se čuditi, da je bilo polno intelektualnega vrenja. Medvojni čas ni bil le doba Gramscija in frankfurtske šole, temveč tudi raznih gibanj na desnici.
Kot opozarja Emilio Gentile, ima večina skrajno desnih idej v Evropi 20. stoletja izvor v Franciji s preloma stoletja. Vendar misleci okoli Action Française s svojo monarhistično in psevdokatoliško ideologijo niso imeli večjega vpliva na misel nove desnice, zato se z njimi tu ne bom ukvarjala. De Benoist, duhovni oče nove desnice, je namreč v veliki meri ignoriral francoske avtorje, z izjemo antropologov Georgesa Dumezila in Louisa Dumonta, ki pa nista bila pretirano politično aktivna (čeprav je Dumezil vsaj delno podpiral reakcionarna in fašistična gibanja). Je pa nova desnica integrirala mnogo drugih avtorjev, posebej iz Nemčije in Romunije. Tudi sam izraz »konservativna revolucija« izhaja iz nemškega prostora in pomeni opis antiliberalnih in nacionalističnih mislecev, ki so bili zaznamovani z Nietzschejevim vplivom in so precej svojih intelektualnih naporov posvetili filozofiji zgodovine s specifične antimodernistične perspektive, ki pa je ne moremo označiti za preprosto reakcijo.
Oswald Spengler se je v svojem delu Zaton zahoda tako spraševal o duhu in življenjskem ciklu civilizacij, Ernst Juenger je v delavcu iskal semena nove forme, Heidegger je formuliral nov pogled na zahodno filozofijo, Carl Schmitt pa je v svojem »begu« od liberalizma 19. stoletja poskusil na novo definirati temeljne pojme politične teorije. V tem smislu so bili misleci konservativne revolucijo izrazito sodobni, podobno kot Nietzsche pred njimi. Zato nas ne sme čuditi, da so našli svojo recepcijo na različnih političnih polih, kljub kontaminiranosti Heideggerja in Schmitta z nacionalsocializmom. Takšno intelektualno vrenje ni bilo omejeno zgolj na Nemčijo, veliko pomembnih mislecev je izšlo denimo iz Romunije. Naj omenimo zgolj Emila Ciorana, ki se je podobno kot Nemci precej ukvarjal s filozofijo zgodovine ter Mircea Eliadea, čigar vpliv na novo desnico se vidi v njenem ukvarjanju z vprašanji religije.
Nouvelle Droite in postmoderna sinteza
Po drugi svetovni vojni se zdelo, da je ne le fašistična, temveč tudi reakcionarna desnica doživela svoj konec. Kljub prisotnosti manjših neonacističnih gibanj večje javne podpore zanje ni bilo in zlasti po gospodarskem bumu v petdesetih se je zdelo, da so te ideje zapustile Evropo. Levičarski intelektualci, kot je bil Jean-Paul Sartre, so postali zvezdniki in »desnica« je bila osredotočena na kritiko komunizma. V kontekstu t. i. hladnovojnega liberalizma, ki je slonel na teoriji modernizacije, se je tudi klasično liberalna ekonomska misel znašla na obrobju, kljub organizacijam, kakršna je bila Mont Pelerin Society.
V petdesetih in šestdesetih je bilo stare Evrope konec. Religioznost je upadla, priča smo bili nezamisljivi gospodarski rasti, globalizaciji, pop kulturi, »amerikanizaciji«, dekolonizaciji, seksualni revoluciji, drugemu vatikanskemu koncilu itd. Marsikaj, kar se nam dandanes zdi samoumevno, je bilo takrat popolna novost. Na levici smo bili priča pravemu intelektualnemu in teoretskemu vrenju, medtem ko se je vsaj mainstream desna scena izogibala refleksiji. Francoska nova desnica se je rodila leta 1968 v času študentskih in intelektualnih vrenj in je pomenila nekakšen preobrat. Večina njenih akterjev je bila vpletena v dogajanja okoli alžirske krize in je pripadala klasičnemu francoskemu nacionalizmu. Ustanovitev nove desnice okoli Alaina de Benoista je predstavljala novo poglavje, saj je pomenila odmik od klasične desnice na eni strani in oživitev nekaterih medvojnih miselnih tokov na drugi. De Benoist je začel kombinirati nasprotovanje globalizaciji, kapitalizmu in kolonializmu s klasično desničarsko kritiko egalitarizma in multikulturalizma, ki je pridobival na aktualnosti zlasti zaradi demografskih sprememb, ki so bile posledica selitve ljudi iz bivših kolonij v Evropo. Njegova misel je bila na začetku še precej obskurna in precej bolj zaznamovana z idejami, ki jih lahko opišemo kot fašistične ali celo nacistične. Zaradi vzpona naravnih znanosti se je nova desnica sprva precej posvečala raziskavam o razlikah med človeškimi populacijami, in še zlasti med rasami. Drugi razlog za njeno marginalizacijo je bil v de Benoistovem zavračanju krščanstva in favoriziranju poganstva, kar je še ena stična točka med mislijo nove desnice in nekaterimi fašističnimi gibanji. De Benoistova misel je kasneje doživela vrsto metamorfoz, a vendar je njen temelj njegove mogoče opisati kot sintezo omenjenih nemških avtorjev, religiozno mislijo Eliadeja in tradicionalistične šole. De Benoistovo nasprotovanje meščanski družbi pa velja iskati tudi v njegovem družinskem okolju, saj je po očetu plemiškega, po materi pa kmečkega rodu.
Prvo desetletje njegova misel ni bila javno vplivna, člani nove desnice pa so veljali za neke vrste hipije skrajne desnice. To se je spremenilo v poznih sedemdesetih letih, ko je de Benoist za svoje delo Vu de droit (Pogled z desne) dobil nagrado francoske akademije in je začel sodelovati s časopisom Le Figaro, ki je še danes eden izmed vodilnih francoskih časnikov. Hkrati pa je to obdobje pomenilo intelektualno zorenje misli nove desnice. Koncepti, kot so etnopluralizem, multipolarnost, ideja imperija in že skoraj levičarske kritike globalizacije ter kapitalizma, so postale osrednji del njegove misli. Danes duhove buri zlasti etnopluralizem, saj ga nekateri (vsaj deloma upravičeno) primerjajo s konceptom apartheida. Etnopluralizem, ki ga de Benoist pogosto opisuje kot »pravico do različnosti«,predpostavlja, da je za človeške skupnosti zaželeno, da se razvijajo ločeno in ohranjajo specifične značilnosti v dobi globalizacije in poenotenja človeške kulture po vsej zemeljski obli. De Benoist sicer zavrača trditve o večvrednosti katerekoli človeške skupine, ni pa nemogoče tovrstnih supremacističnih idej dodati njegovi misli. Prav tako je njegova misel, podobno kot misel nemške konservativne revolucije, izrazito protiliberalna. Tudi sam je dejal, da je na političnem polju njegov nasprotnik liberalizem, na sociološkem buržuazija, na ekonomskem pa kapitalizem. Glavni de Benoistov odmik od predhodnih avtorjev pa je njegovo zavračanje nacionalizma in podpora evropskemu združevanju, zlasti v obliki bolj decentraliziranega imperija. Pri tem velja posebej poudariti, da de Benoist s tem ne misli toliko na kolonialni imperij, ampak bolj na model srednjeveškega cesarstva kot nadnacionalne državne tvorbe.
Sočasno z njegovim vzponom na francoskem intelektualnem prizorišču in prevodi njegovih del v italijanščino in nemščino pa sta okoli njegove misli v letih 1979 in 1993 v Franciji potekali dve odmevni medijski kampanji, ki sta ga prikazali kot kriptofašista, kar je bilo v nekaterih aspektih sicer upravičeno, in povzročili njegov odmik iz medijskega prizorišča. Kasneje se je de Benoist umaknil k intelektualnemu delu in svoje spise objavil v mnogih revijah, zlasti zanimiv pa je njegov prodor v anglosaški svet. V novem tisočletju je namreč začel sodelovati z ameriškim znanstvenim časopisom Telos, ki ima svoje korenine v novi levici. (Naj omenimo da tudi nova levica goji dolg do antiliberalnih in antimodernističnih mislecev, česar pa ni nikoli problematizirala). V tem času je tudi močno umiril svoj diskurz in vanj začel vključevati še več heterogenih intelektualnih vplivov. Njegova razmišljanja o identiteti denimo kažejo velik vpliv Charlesa Taylorja, njegove kritike intelektualne hegemonije pa nosijo pečat Antonia Gramscija, čeprav se je na Gramscijev koncept metapolitike skliceval že pred tem. De Benoist je tako dosegel status kontroverznega intelektualca in zapustil svoje polje političnega delovanja, vse dokler niso njegove ideje postale ponovno zloglasne preko alternativne desnice.
Čeprav je de Benoist poskusil umiriti svoj diskurz, bodisi zaradi osebne spremembe bodisi zaradi integracije v vplivnejše intelektualne kroge, pa to ne velja za druge pomembne osebnosti nove desnice. Guilliame Faye je v istem obdobju začel zavzemati vse radikalnejša stališča in pogosto kliče k reconquisti evropske celine in izgonu migrantov, Tomislav Sunić pa je celo odkrito nastopil na nekaterih odkrito neonacističnih zborovanjih, za slovenskega bralca pa je posebej zanimiv njegov nastop na zborovanju SS veteranov na koroškem Vrhu oz. Šenturški gori (Ulrichsberg), kar pa ni preprečilo njegovih vabljenih predavanj na ljubljanski filozofski fakulteti. V istem času se je politično aktivirala tudi nemška nova desnica. Moeller je bil med drugim pisec govorov za Franza Josepha Straussa in je kasneje sodeloval pri ustanovitvi skrajno desne stranke Die Republikaner, njegovi nasledniki, zbrani okoli časopisa Junge Freiheit, pa so vpleteni tudi v AfD in Pegido. Med francosko in nemško novo desnico pa velja omeniti še nekaj razlik: nemška nova desnica je precej manj kritična do ZDA, kapitalizma in globalizacije in precej bolj naklonjena ideji nacionalne države, ki jo de Benoist skorajda v polnosti zavrača.
Naproti alt rightu
Po umiku Alaina de Benoista iz širše javnosti je imela nova desnica dolgo časa status neke vrste intelektualne kuriozitete in ni bila deležna večje pozornosti. A to se je spremenilo v drugem desetletju 21. stoletja. Knjige temeljnih pripadnikov nove desnice so začeli prevajati v angleščino, Dominique Venner je leta 2013 storil odmeven protestni samomor v katedrali Notre Dame in z vzponom alternativne desnice ter iliberalnim obratom v srednji Evropi so argumenti iz de Benoistovih del postali ponovno prisotni v političnem diskurzu. Sam je sicer v intervjuju za Buzzfeed izjavil, da čeprav ga ima alt-right za svojega duhovnega očeta, jih on ne smatra za svoje duhovne sinove. A naj zaključim z mislijo Ernsta Juengerja, da imajo knjige, tako kot metki, lastno usodo. Ta usoda pa bo del naslednjega eseja.
Opomba:
[1] Tako teorija spola kot kulturni marksizem sta pojma, namenjena predvsem diskvalifikacijam nasprotnikov. Kot taka ju bomo tudi obravnavali v pričujočem tekstu in njegovem nadaljevanju.