»Primanjkuje nam vrednot, kot so solidarnost, sodelovanje in misel na druge«

Zame je prava literatura povezana z življenjem. Tega dvojega ne znam ločevati. Avtorjem, ki literaturo živijo, ni treba pisati memoarov, življenjepisov itd., kajti vse to je zajeto v romanu ali kateremkoli delu. V vsaki knjigi je odtis mojega jaza v neki dobi.
Jaz si tem ne izbiram, teme si izbirajo mene. Že večkrat se mi je zgodilo, da sem si rekla, da bom obdelala kako temo, ki me je zanimala, pa mi je življenje še isti hip kaj organiziralo drugače ali pa je v to posegla doba, ki mi je dodeljena – dobe, v kateri živimo, si ne izbiramo sami.
Pri avtorjih, ki jih imam rada, mi je bilo vedno všeč, da je v njihovih delih, ne glede na to, o čem pišejo, odtis tega, kar živijo, kar jih muči, in da v literaturi nekako kartografirajo bolezni svoje dobe. Beseda humanizem, ki jo imam rada, namreč pomeni, da človek ni ravnodušen do tega, v čem in kako živi sam, predvsem pa, v čem in kako živijo drugi. Literatura zna ujeti esenco vseh problemov, tako na osebni kot na družbeni ravni.
Če sem konkretna: bodisi se mi je zgodilo, da sem prišla v neko družbo, ki mi je na novo odstrla probleme, kot je bilo recimo s Kitajsko, bodisi sem se znašla na točki negotovosti, dvomov, ko sem o zadevah na novo premišljala. Ko mi je na primer umrl očka, sem na svoje veliko presenečenje napisala črno komedijo Spalne hibe. Takrat sem se prvič zamislila nad tem, kako me je vzgajal, kako se je vedel do drugih žensk in zakaj ta svet pripisuje takšno težo temu, ali živimo v koži moškega ali ženske. Zakaj še vedno ni enakopravnosti.
S pisanjem knjige Smrt, ne boš se bal, ali zgodba o Petru Léblu sem se mučila kar osem let. Nastajala je v zelo mejnih okoliščinah. Preden sem leta 2004 šla v svobodni poklic, sem med drugim delala v gledališču Divadlo Na zábradlí. Tam je gledališki režiser, zelo nadarjen, a z manično-depresivno psihozo, leta 1999 naredil samomor in v oporoki ljudem zadal naloge – meni je med drugim naročil, naj o njem napišem knjigo. Seveda me je to zelo obremenjevalo, kajti te teme si prostovoljno nikoli ne bi izbrala. To snov sem potem obdelala kot občo zgodbo človeka, ki je nadarjen umetnik. Zanimalo me je, kaj pomeni živeti s to boleznijo in kaj pomeni živeti s takim talentom v določeni dobi.
Torej je razlog za pisanje besedil res globoko povezan z življenjem. Mislim, da je tako pri vsakem avtorju. Prav zato literatura nikoli ne deluje kot potrošno blago. Nikoli ne deluje literatura, ki jo ljudje pišejo, tako da se nekega dne zbudijo in jim je malo dolgčas in se odločijo napisati knjigo samo zato, da bi na platnicah videli svoje ime. Ali pa je zanje literatura konjiček. Seveda, naj to počnejo, če želijo. Z resnično literaturo pa to nima nobene zveze.
Poleg tega ne gre samo za teme. Sama sem se odločila – kar je sicer težje, a me bolj veseli, hkrati pa je bolj tvegano – da si vsaka tema zasluži drugačen jezik. In to je težko delo, vsakič znova. Roman Denar od Hitlerja je na primer nekakšna rokavica, vržena univerzitetnim, nadutim, moškim nazorom, ki trdijo, da moramo težke ali zelo zahtevne zgodovinske teme obravnavati v objektivizirajočem slogu. Jaz sem zgodbo obdelala na sugestivni, čustveni način. To se dejansko da in tudi deluje, saj bralcu zleze pod kožo.
V naslednji knjigi, Prispevek k zgodovini radosti, sem uporabila nekakšen »mentalno lastovičji« jezik, nekaj med esejistiko, prozo in poezijo. Na Ure iz svinca pa je vplivalo moje branje Konfucija in kitajske lirike nasploh. Ključne, že na prvi pogled brutalne teme sem hotela obdelati z jezikom, ki nudi več možnih interpretacij. Tako, kot je to v kitajski filozofiji: vsako vprašanje ima več odgovorov in vsak odgovor sproži mnoga nova vprašanja in nobeno vprašanje ne odgovor nista pravilna.
Malce se kar bojim tega, kar se mi v življenju dogaja, ker človek potem privlači razne ljudi in situacije. Je pa tudi v pisateljevem življenju pomembna odprtost. Ne verjamem v slonokoščene stolpe, kamor se avtor zapre. To se da samo do neke mere.

Na kratko bi se še vrnila k besedi žrtev. Beseda žrtev je zavajajoča. Zame so to glavni junaki. Ves čas presenečeno ugotavljam, kako malo ljudi, ki v življenju nimajo večjih problemov – seveda je vsak osredotočen nase, pa vendar – kako malo ljudi je zmožnih globoke empatije do težav drugih. Empatija bi rešila polovico problemov. Že samo razumeti to, da se lahko nekdo znajde v stiski ali na robu družbe, ne da bi to kako zakrivil sam. Ne rodi se vsak v družino, ki ga podpira, in tako naprej.
Literatura je zmožna dati tem ljudem glas. Zmožna je dajati glas ljudem ali skupinam, ki jih ni slišati. A to ne pomeni, da takšna literatura ni kvalitetna ali da sveta ne prikazuje v vsej njegovi celovitosti, na primer s črnim humorjem, ironijo, parodijo itd. Življenje je večplastno. Toda ne smemo pozabiti, da vsi ti problemi od nekod izvirajo in da svet v resnici hoče, da se mu laže. In če tega ne zmore stroka, kot je politologija … Alergična sem na vse te katedre, inštitute in debate strokovnjakov, ki nikoli niso znali povedati, kaj se dogaja, vedno jih preseneti, nato pa elitistično vrednotijo ljudi, ki so živeli v preteklosti in jim je pri čem spodletelo. Človeka hočem prikazati v situaciji, v kateri se ne znajde, kot se tudi mi ne znajdemo v svojih življenjih. V življenju je zmeraj nekaj iracionalnega.
Trilogijo sem začela pisati o prostoru, v katerem sem se rodila, tj. o Češki in o srednji in vzhodni Evropi. Zanimalo me je, zakaj je tu toliko tabujev. Zakaj je tu toliko problemov, ki jih nočemo videti. Hkrati pa velja enako kot na ravni družine: če se o problemih ne govori, če se pometajo pod preprogo, če se potlačujejo, potem vsak problem, tako v osebnem življenju posameznika kot tudi v družini in v družbi, še več generacij vre na plano in prinaša nove in nove probleme. Prvi korak je zadevo poimenovati. Družba lahko ozdravi samo, če problem poimenujemo.
V naslednji fazi življenja, ko sem požela uspeh v tujini, sem veliko potovala in spoznavala svet. Koliko podob in barv ima svet! Vsak, žal tudi v Evropi, je zaprt v svoj narodni vrtiček in se ubada samo s problemi svoje države. Toda mi smo povezani. Vsak od nas je del človeštva.
Pri romanu Prispevek k zgodovini radosti sem upoštevala to povezanost vseh ljudi sveta. Ta knjiga govori o seksualiziranem nasilju. Menim, da je naravnost pošastno, kako je še vedno, v nešteto oblikah, povsod po svetu, nekdo, ki se rodi kot ženska, državljan druge kategorije in ima v življenju omejeno število vlog. In to se ves čas ponavlja. Četudi se za ped pomaknemo proti enakopravnosti, znova napočijo časi kot današnji, ko konservativizem populistično izkoriščajo politiki s patriarhalno miselnostjo, in že spet zdrknemo nazaj. Morala sem pokazati skozi stoletja, od kod se je to vzelo in zakaj je to tako težko izkoreniniti. Tega suženjstva ne utrjujejo le moški, temveč tudi ženske. In kaj vse to pomeni. Veliko ljudi niti ne ve, kaj je feminizem. Te besede ne uporabljam, ker ljudi mede. Namesto tega govorim o človekovih pravicah za vse. Proti temu menda nihče ne more nič reči.
V Urah iz svinca sem obdelala svoja doživetja iz Kitajske, kjer je dejansko novodobni totalitarizem, brutalna policijska država. Na Kitajskem se je poljubilo najslabše iz komunizma in najslabše iz kapitalizma. Ta roman je nekakšno svarilo, kaj ekonomski pragmatizem pomeni za človekovo dušo, za družine, za razne tipe ljudi. Kako strašno nevarno je, da obstaja ozka skupina ljudi, ki so tako ultrabogati, da ne vedo, kaj bi z bogastvom, hkrati pa stotine milijonov ljudi umira od lakote. In kako družba nekoga občuduje samo zato, ker je bogat – ne glede na to, kako je do tega bogastva prišel, in kljub temu da je lopov, ki bi moral biti v zaporu.
Družbo smo reducirali na bogastvo. V družbi, tudi v Evropi, nastaja nova oblika uboštva – absolutno duhovno uboštvo. Neumnost, omejenost, neizobraženost kar naenkrat niso več problem, kot se je pokazalo v primeru Trumpa v Ameriki.
Zapovrh pa obstaja še nevarnost družabnih omrežij, vsa ta jalovina dezinformacij, kako hitro je mogoče ljudem oprati možgane. Nevarnost preži z vseh strani.
Živim v tem svetu. Hočem pokazati esenco tega, kam družba gre, in svariti pred tem. Ure iz svinca sem začela pisati leta 2013 kot svarilo pred kitajskim modelom, ki je nevaren tudi za preostali svet. In z grozo spremljam, da je res tako, to se dogaja v precej brutalnejši obliki in hitreje, kot bi si mislila.
Svarila sem tudi pred »koboldi«, tj. pred ljudmi, ki imajo visok inteligenčni kvocient, a ne premorejo nikakršne čustvene inteligence. Zlahka manipulirajo, brez težav lažejo – zanje sta resnica in laž eno in isto. In kajpada je prišel val populistov, ki so se hitro povzpeli na oblast. Tako da se že kar malo bojim kaj napisati.
Leta 2010 sem kot dramski lik, s katerim sem hotela pokazati primer nevarnega načina mišljenja, uporabila Ivano Trump, prvo ženo Donalda Trumpa, ne da bi slutila, da bo ta družina soodločala o sistemu, v katerem živimo.
Zmeraj je nekaj v zraku. To ujamem in spustim skozi rentgen romana. Žal se potem pokaže, da je to še precej bolj nevarno, kot bi si mislila. Predvsem pa si prizadevam ohraniti prostor za ljudi. Kajti žrtve so različne. Ko govorimo o holokavstu, je seveda takoj jasno, kdo je žrtev. Vendar obstajajo tudi žrtve vsakdana. Občutljivi ljudje, ki nočejo goljufati in lagati. Ljudje, ki berejo in so zelo izobraženi, a so introvertirani. Za razliko od tistih, ki brez težav kričijo. Na Češkem imamo pregovor »Prazen boben je najglasnejši«. To pomeni, da ljudje, ki nimajo česa povedati, najbolj kričijo. In prav ti pridejo na oblast in zastrašujejo druge, ki so paralizirani. Čutim, da moram prav te občutljive, izobražene ljudi, ki se zavedajo vrednot, okoliščin, povezav, najbolj varovati. In to zna literatura.

Tega me ni še nihče vprašal. Jaz ne verjamem ljudem, ki ne berejo zahtevnih knjig. Kdor namreč bere prozo, poezijo itd., se ne boji biti sam s sabo. Branje razvija domišljijo. Če ima človek razvito imaginacijo, si zna zamišljati, kako bi lahko bilo. Hkrati branje razvija empatijo v razmerju do različnih ljudi, v razmerju do notranjih življenj, pa tudi zavest, da ni mogoče verjeti famam, govoricam, prvemu vtisu, da je vse precej bolj zapleteno. Uči spoštovanja do življenja Drugega, ne glede na to, v kateri družbi se rodi, ali se rodi bogat, reven, črn, bel, katerekoli spolne usmerjenosti. Vsi smo ljudje in vsi smo povezani in vsi smo si zelo podobni. Poleg tega menim, da človek, ki ne bere, duhovno in duševno zakrni. Ljudje, ki ne berejo, so nevarni fašisti vsakdana.
Pomembno pa je še nekaj: če kdo bere, je zatopljen v svoj svet, in to ga spreminja, preobraža, bogati. In kdor bere, ta premišlja. Kdor pa premišlja, ta ne zapade tako zlahka manipulaciji in vplivom. Trdno stoji na tleh, sam pri sebi ve, da ni sam.
Obstaja namreč temeljno prijateljstvo, ki ga ni mogoče uničiti, in to je prijateljstvo z velikimi avtorji, avtoricami in njihovimi knjigami, ki sega skozi stoletja. Pri tem ni ločevanja na preteklo in sodobno literaturo. To prijateljstvo je neizmerno dragoceno. Seveda prebrati zahteven roman pomeni določen napor. Toda to, kaj to s človekom naredi, kako ga za vse življenje obdari, je neprecenljiv dar.
Zahvaljujoč literaturi pa se tudi navezujejo nova in nova prijateljstva. Tako kot sva se recimo spoznali medve. In to je naš vzporedni svet, ki si ga lahko ustvarimo proti brutalnemu, poenostavljajočemu ekonomskemu pragmatizmu, ki nas zdaj preplavlja.

V različnih obdobjih so na moje življenje vplivale različne knjige, od vsake izmed njih sem se s tekom let poslavljala. Nama z bratom v otroštvu nihče ni bral. Pomembno je bilo, da je imel očka veliko knjižnico in da smo imeli vsi dostop do vseh knjig, tekstov ni ločeval na literaturo za otroke in za odrasle. Vsako knjigo človek pri vsaki starosti bere in dojema drugače. Branje se spreminja z izkušnjami in psihičnim razpoloženjem. Če človek knjige ne prebere ob določenem, pravem času, jo za vedno zgreši. Bojim se odgovoriti, da ne bodo druge knjige užaljene.
Prva od temeljnih knjig otroštva je bila Pika Nogavička. Ves čas se vračam k njej, pa ne le zato, ker je bila tudi najljubša knjiga moje hčere, ko je bila stara sedem let. Zelo poučna je v tem, kako vzgajati oz. ne vzgajati otrok. Pika izpod peresa Astrid Lindgren je osebnost, ki dokazuje, da ženska lahko živi tudi drugače, svobodno, pravzaprav spremeni strukturo sveta. Namesto da bi se brezplodno skušala prilagoditi okostenelemu svetu, si ustvari lastni, paralelni svet.
Naslednji avtor, ki ga že leta cenim (in hkrati sovražim), je Louis Ferdinand Céline, francoski avtor romanov Potovanje na konec noči ali Rigodon. Jezi me Célinov antisemitizem. In njegovo mnenje, da so ženske v osnovi svinje ali služkinje, v najboljšem primeru pa čarovnice in vile. Vendar sem se od njega naučila ne bati se in v pisanju tvegati, se odpreti, iti na vse ali nič. Céline kaže, da je najslabši človek, ki ga pozna, on sam. V tem je zame dragocen, čeprav mu hodi narobe nečimrni ego.
Formirali so me avtorji kot Astrid Lindgren, Franz Kafka, F. M. Dostojevski, L. F. Céline, Ingeborg Bachmann, Virginia Woolf in Robert Musil in njihove revolucionarne knjige. To so moji notranji mejniki. Ti avtorji – čeprav se z njimi morda ne strinjam, z njimi polemiziram – so me prevzeli. Kažejo, da je mogoče živeti drugače, da je mogoče pisati drugače. Treba je iti na vse ali nič. To so fanatiki preciznosti v razmišljanju pa tudi v življenju in v obupu in v ljubezni. Nikoli ne pišejo brez tveganja. Sentimentalnost jim je tuja.
Vesela sem, kadar naletim na nadčasovno besedilo, ki mi avtorja odkrije na drug način. Recimo Božena Němcová in njena korespondenca, to je suverena, moderna literatura. Ali Doris Lessing, s tistim svojim brezkompromisnim, analitičnim in nadvse duhovitim načinom razmišljanja. In krasna dogodivščina je, če besedilo prebereš, ne da bi karkoli slutil o avtorju, besedilo je potem prosta sanjska pokrajina. Literarna zgodovina na neki način tudi siromaši, ker v um vnaša podatke o avtorju, dobi, okoliščinah. Najzvestejši prijatelji so liki iz knjig. Morda je kvaliteto napisanega moč prepoznati tudi po tem, ali vas prevzame in posrka vase v tolikšni meri, da ne zaznavate več živžava sveta okoli sebe. Čeprav se v tem potrošniškem tekočem svetu mnogi bralci čedalje težje osredotočajo na metaforično besedilo. Velika literatura je vselej sodobna. In nezaključena. Pomembno je tu pa tam pogledati nase z očmi drugih. Da ne bi pozabili, da nismo popek sveta, temveč del namena, katerega smisel nam je prikrit. Take radosti in skrivnosti nam ponuja literarni vrt.

Literarni liki, ki jih imam rada, se prav tako menjavajo glede na starostno obdobje. Toda tudi tu obstajajo stalnice. Mednje sodijo tri najslavnejše rušilke institucije zakona: Ana Karenina Leva Nikolajeviča Tolstoja, Emma Bovary Gustava Flauberta in Effi Briest Theodora Fontana. Šlo je za vse: za neodvisnost, za možnost živeti lastno življenje, in ne moževega, otresti se suženjske mentalitete. Človek se lahko reši samo sam s sabo. Vse tri so propadle. To so romani 19. stoletja. Zdaj smo v 21. stoletju. Pa se je še vedno treba otresti suženjske mentalitete. Drugače bomo drug drugega spet privedli k skupnemu suženjstvu.
Nasploh imam rada like, ki se ne dajo, čeprav dokončno izgubijo vse. Zanima me, kaj je potrebno, da bi lahko ženske v življenje vstopale svobodno, da bi jih vsak obravnaval kot enakovredne posameznike, ki imajo pravico odločati o svojem življenju in se hkrati dobro počutiti v svoji ženskosti in materinstvu. Kajti življenje imamo verjetno vsi samo eno, in grozljivo je, da se mora ena skupina od rojstva dalje prilagajati predsodkom, ki so se prijeli samo zato, da bi se drugi skupini bolje in lagodneje živelo in da bi imela nad kom izživljati svoje manjvrednostne komplekse. Vsi ljudje so si enaki: kako preprosto in banalno ta stavek zveni. In kako težko ga je udejanjiti v praksi. Obenem pa ima ženska izkušnje, ki jih moški ne more imeti, in obratno.
Toda življenje in umetnost nista tekmovanje. Tolstoj, Flaubert, Fontane so raziskali in pošteno opisali prostor, v kakršnem se ženska giblje, in to, zakaj še obstajajo omejitve, kjer se ne sme gibati, in kdo pravzaprav o takih omejitvah odloča. Vendar niso razmišljali v kategorijah ženska proti moškemu. Prej v kategorijah človeka, ki se mu nekatere pravice odrekajo, in človeka, ki si prizadeva za to, da pravice določeni skupini ne bi bile priznane. Iti skozi življenje, to ni lahko nikomur od nas. In ženskam in moškim je skupno eno: so samo to, kar naredijo iz svojega življenja. In njihove like zanima, zakaj bi moralo biti neizogibno biti brezobziren. Igrajo se igre moči, pogosteje med moškimi, ki ščitijo svoj privilegirani položaj in jih ne razžira dvom. Kakor da bi jih tudi v politiki bolj vzburjale igrice, ki jih igrajo drug z drugim, kot pa ženske, s katerimi spijo. In moške vendarle povezuje eno križem sveta in križem desetletij: njihove sanje so (brez izjeme) vile in bazeni, polni (osemnajstletnih) lepotic. Temu pravijo seansa razširjene zavesti. Pa še nekaj skupnega imajo: ambicije vseh je preusmeril trg.

Češka je tipični primer države s problemi, ki so bili opazni že prej, vendar jih zdaj, v času pandemije, ni več mogoče skriti. Kajti pandemija je trda realnost – virusa ni mogoče podkupiti, mu oprati možganov s propagando, mu groziti. In nenadoma je prišlo na dan, da je vlada, ki jo imamo, povsem nesposobna.
Naš pravi problem je torej nesposobna vlada, na čelu katere je premier, ki je bil sodelavec udbe in si je kot poslovnež nagrabil milijone od Evropske unije. Potrdila se ni niti njegova domnevna menedžerska sposobnost. Zdaj se vidi, da nikakor ne zna upravljati s kriznimi situacijami. Učinkovita ostaja samo njegova propaganda, pa še to samo zato, ker je že prej kupil del medijev. Zato mu zmeraj uspe spraviti skozi lastno zgodbo.
Kadar hodiš ob reki in vidiš, da se nekdo utaplja, ga rešiš. Toda mi smo v situaciji, ko se utaplja ves narod. Imamo vlado, ki v vsem uboga premierja. To ni vlada, ampak sekta, to ni premier, ampak guru. In tako stoji s svojo vlado na bregu in odriva vse druge, da bi se utopili, zato da bi lahko služile samo njegove firme. Kadar se kdo z lastnimi močmi skoplje na breg, se premier z njim slika in trdi, da ga je rešil on.
Poleg tega sta sedanji premier in predsednik države dokončala to, kar je začel predhodni premier. Izolirala sta nas od civiliziranega sveta. Ni več solidarnosti, sodelovanja vsaj z Evropsko unijo, ki smo ji zapovrh s premierjevimi rokami ukradli ogromno denarja. Za nikogar nismo več partner, nihče nas več nikamor ne vabi. Kam bi še lahko potovali?
Vse to je težko pojasniti nekomu od zunaj. Vem, ker sem to poskušala razložiti znanki iz Švedske. Najbrž je podobno s Slovenijo. Težko je pojasniti ljudem iz civiliziranih, demokratičnih držav – ki imajo resda lastne težave, vendar vsaj spoštujejo demokratična načela – zakaj smo zabredli tako daleč. Ampak kot je napisal Bohumil Hrabal: »Kdor bi rad živel v srednji Evropi, se ne more strezniti.«

Zaostreni ukrepi nič ne pomagajo. Samo uničujejo mala podjetja, da bi lahko še večje dobičke kovale firme, ki so v premierjevi lasti. Tisti, ki grejo v smeri avtoritarnega režima, žal za to izkoriščajo tudi pandemijo. To je nevarna situacija, saj omejevanje svobode državljanov že presega vse meje. Imamo trdi lockdown, pa število novih okužb prav nič ne upada. Ni cepiva. Ampak zmeraj je kriv nekdo drug … Zato se bojim, da se bodo te grozne razmere, v katerih bi morala vlada preprosto odstopiti, spremenile v kako novo lažnivo zgodbo.
Pa vendar se da delovati tudi drugače. Zelo me veseli, da sem lahko na lastne oči opazovala boj s pandemijo v Tajvanu, ker drugače gotovo ne bi mogla verjeti. Vlada, ki jo vodita predsednica Tsai Ing-wen in premier Su Tseng-chang, ima tam skupino vestnih svetovalcev. Vsak dan eno uro podajajo jasne informacije, in ljudje jim verjamejo in upoštevajo napotke. Poleg tega so odlično organizirani. Že med prvim valom so se povsod pojavile brezplačne maske in zaščitna sredstva. Tak način delovanja ljudem vliva upanje in prepričanje, da nas to nekam pelje.
Na Češkem se politiki delajo, da so rešitelji, v resnici pa izkoriščajo to, kar se dogaja, za doseganje lastnih ciljev. Kot da ne bi razumeli, da zdaj ni več čas za laži. Pandemija je pokazala, da naša vlada ni kos nobeni krizi. Če bi izbruhnila tretja svetovna vojna, vlada ne bi vedela, kaj naj naredi.

Res je, tudi pri nas je glavni problem dejstvo, da se predstavniki vlade ne držijo ukrepov. To je mentaliteta, ki smo jo podedovali še od prejšnjega sistema. Na primer naš sedanji premier ničesar ni dosegel sam, preprosto je imel to srečo, da se je rodil v družini visokih komunističnih funkcionarjev, ki je nakradla veliko denarja. Taki ljudje imajo potem zmeraj občutek, da so nekaj več od drugih.
Jaz temu pravim »sindrom Teplice«. Izraz je povezan s prigodo, ko je v Teplicah potekala rojstnodnevna zabava nekega politika, na kateri se je zbrala vsa politična smetana. V času, ko se ni bilo več dovoljeno zbirati, hoditi v restavracije, nič. Policija je opravljala nadzor lokalov v Teplicah, edino tega pa je preskočila. Ker se je dvignil val kritike, se je policija odzvala tako, da je brutalno razgnala otroke, ki so se sankali na praškem Petřínu.
To je klasično obnašanje mafije: mi lahko vse, tisti spodaj pa samo tisto, kar mi rečemo, da lahko. Ta nivo primitivizma in prostaštva me spominja na čase, v katerih sem odraščala. Vse se je vrnilo.
V času epidemije se je zamenjalo kar nekaj ministrov za zdravje. To je malo tudi psihološka zadeva. Naš premier je človek, ki misli izključno nase, ki meni, da vse najbolje ve, od zdravstva prek izobraževanja pa do kulture. Kdo neki bi hotel sodelovati z njim? Samo popolnoma lojalni ljudje. Njihove kompetence nimajo nobenega pomena.
Vse to spremljam z dobršno mero radovednosti, ker sem na Češkem obtičala prav zdaj, ko je ta država popolnoma razpadla. Vendar je to tudi velika nesreča, kajti ljudje umirajo. Tragedija, ki si je kot pisateljica niti ne bi znala izmisliti. Vprašanje je, kam to vodi. Bližajo se volitve, pa v javnem prostoru nimamo niti enega močnega glasu, nobene moralne avtoritete, kakršna je bil nekoč Václav Havel. Nekateri pravijo, da sedanji premier na naslednjih volitvah nima nobenih možnosti, vendar sama nisem tako zelo prepričana o tem.

Upam, da nas bo naučila politike skupnosti človeštva. Če bi bila Svetovna zdravstvena organizacija že takoj na začetku pozorna na to, da gre za svetovni problem, ne pa nekaj, kar se dogaja nekje daleč v Aziji, bi pandemijo precej hitreje obvladali. In skupna politika nam bo še kako potrebna, na primer v kontekstu podnebnih sprememb.
Poleg Tajvana mi je všeč, kako deluje premierka Nove Zelandije Jacinda Andern. Gre za primer povsem nove politike, drugačne od tega, kar smo poznali doslej. Gre za nov politični jezik, obenem pa tudi za sočutje in upoštevanje drugih. Z velikim veseljem gledam njen parlament, v katerem je veliko žensk, tam so predstavniki domorodcev, drugače spolno usmerjenih in vsi rešujejo probleme današnjega sveta. Pandemija je pokazala, da se je s politiko mogoče ukvarjati na različne načine.
Poleg tega pa je potrdila, da tako resnega globalnega problema ni mogoče rešiti tako, da se zapremo v svojo državo. Ne more biti tako, da vsaka država realizira svojo politiko, uvaja svoje ukrepe. To se je zgodilo v Evropski uniji in s tem se je pokazalo, kako šibka je in da je ni mogoče graditi samo na ekonomskem pragmatizmu, brez skupne vizije in vrednot.
Nič ne bo pomagalo, če bodo svoje državljane cepile samo bogate države, kajti virus se bo še naprej razvijal in mutiral. Da bi lahko premagali pandemijo, morajo biti cepljeni vsi. Sodelovanje je torej nujno in tega bi nas lahko naučila pandemija.

Pokazalo se je, da od leta 1989 hodimo po napačni poti. Po poti neoliberalizma, ekonomskega pragmatizma, družbe posameznikov, osredotočenih nase. Primanjkuje nam vrednot, kot so solidarnost, sodelovanje in misel na druge. Moramo se vrniti k temu, kar je demokracija, k enakim pravicam in k dostojnemu življenju za vse, in se zavedeti, kako pomemben je dostop do izobrazbe in zdravstva, kako nepogrešljiva je kultura.

Lani še nisem občutila večjih sprememb, uspelo mi je izvesti nekaj potovanj. Na začetku leta sem bila v Tajvanu, od avgusta do januarja pa v Švici, na pisateljski rezidenci, ki mi je pripadla zaradi literarne nagrade Spycher: Literaturpreis Leuk, ki sem jo leta 2019 prejela za Prispevek k zgodovini radosti. Zdaj sem spet v Pragi. Seveda so omejitve nadležne, saj mi potovanja zmeraj pomagajo videti zadeve iz druge perspektive.
Gotovo pa se je močno spremenil položaj samozaposlenega avtorja, ki se preživlja s honorarji za nastope na raznih dogodkih. Hkrati se je pokazalo, da tako na Češkem kot tudi drugje v naši regiji ne obstaja nobena sistemska podpora umetnikov in kulture. Po drugi strani pa to spet niti ni tako velika sprememba, ker je to, da se preživljaš kot samozaposleni, pravzaprav kriza za krizo. Pandemija je le ena izmed mnogih, ki jih moramo nekako preživeti.