Privid slovanstva

»Buči, buči, morje adrijansko! Nekdaj bilo si slovansko,« – prvi verz pesmi Simona Jenka, ki jo je leta 1854/5 naslovil Solze Slovencove, danes pa jo poznamo predvsem v uglasbeni različici z naslovom Jadransko morje, je lahko vstopna točka za razmislek o vznikih slovanstva, njegovih poteh in usodi; pa tudi o idealnih pogojih za najlažje opazovanje te nejasne ne-ideologije. Prvič, Jenko je začel v sredini 19. stoletja nacionalizirati morje. Ni le zemlja tista, ki pripada narodom, tudi morje jim: kot nam kaže ta koračnica, je lahko še pomembnejše od kopnega. Drugič, pesem je leta 1873/4 uglasbil Anton Heidrich, ki je takrat živel v Trstu, kjer se je poslovenil v Toneta Hajdriha. Umestil jo je v pesmarico z naslovom Jadranski glasovi, ki ji je naslovnico krasilo – morje. Tretjič, pesem je nastala na vrhuncu krimske vojne, v času obleganja Sevastopola, mesta na obali Črnega morja na Krimskem polotoku, ko je bilo že jasno, da se bodo Rusi morali umakniti. In četrtič: uveljavljena forma slovanske lirike je bila pred tem (romantična) balada, a prodor borbenih ritmov, ki jih Jenko še zaostri v komadu Naprej zastava Slave (današnja himna Slovenske vojske), kaže, da se je filološko-znanstvena faza slovanstva, ki se je odvijala predvsem v kabinetih in v razpravah učenjakov, prevesila v družbeno, ki je svoje mesto zavzela na ulicah in trgih.

Boj za idejo se je začel spreminjati v boj za prostor. Jenkova «slovanska marseljeza» jasno pokaže, kje in kdaj je najbolje opazovati slovanstvo, če ga želimo razumeti z zgodovinske distance: v večkulturnem, po možnosti obmorskem/pristaniškem/obmejnem okolju druge polovice 19. stoletja. V našem primeru je takšen kraj Trst (pa tudi nekatera druga mesta severnega Jadrana, denimo Reka).

Fantazma »panslavizma«

Če skušamo misliti slovanstvo z vidika intelektualno-idejne ali celo politične zgodovine, zelo hitro naletimo na težave z diskurzom. Nobena od slovanskih idej se niti na mikroobmočjih ni razvila v enotno ideologijo, ki bi jasno definirala prevladujočo misel, diskurz ali terminologijo. Največkrat do nejasnosti pride že pri oznaki panslavizem, ki ljudem danes pogosto predstavlja nekakšno vseslovansko združevanje ter emancipatorno slovansko gibanje (nasproti germanskemu, italijanskemu ali madžarskemu romantičnemu nacionalizmu/imperializmu). A v resnici nikoli ni obstajalo gibanje s tovrstnim poimenovanjem, beseda pa je bila uporabljena predvsem v nemškem, nekoliko manj tudi v italijanskem (sploh obmejnem) časopisju, v policijskih zapisnikih ter v nacionalističnih političnih govorih. Panslavizem je bila predvsem oznaka za drugega, ki je največkrat pomenila slovansko nevarnost na nacionalno mešanih področjih avstro-ogrske monarhije s prevladujočim slovanskim elementom (npr. severni Jadran, Galicija, Bukovina …) in je «zgodovinske narode» svarila pred slovanskim barbarizmom in kriminalom. Diskurz o panslavizmu je pogosteje povezan s kolonializmom in nacionalizmom Nemcev in Italijanov kot pa z emancipatornim bojem Slovanov ali, kakor se mu je pogosto očitalo, ruskim imperializmom. Ta zahodni strah pred slovansko divjostjo se je vlekel od sredine 19. stoletja vsaj do konca hladne vojne, ko se je »slovanskemu barbarizmu« s svojo grožnjo priključil še »svinčeni socializem«, velikokrat pa sta bila oba pojma tudi zamenljiva oz. združena v isto grožnjo (npr. zlikovci ali vohuni iz nedoločljive države »vzhodnega bloka« s »slovanskim« naglasom v filmih Zahoda). Kot je leta 1950 o panslavizmu zapisal Fran Erjavec: «Zapad je nekoč slutil v njem le neko daljno megleno nevarnost z zagonetnega Vzhoda, danes pa gleda v njem že neposredno grožnjo, ki že preti bližnji bodočnosti preplaviti in podjarmiti vso Evropo, a Slovani sami so ga večinoma smatrali le za stremljenje, ki naj osvobodi in zedini mnogoštevilne, zlasti male slovanske narode ter zagotovi končno tudi njim tisto mesto v krogu drugih svobodnih narodov, ki jim po vse pravici pripada.«

Nič bolj dosledno niso uporabljani drugi temeljni koncepti slovanstva. Besede, kot so »rusofilija«, »slovanofilstvo« in »jugoslovanstvo«, so zapletene toliko, kolikor je zapleteno dojemanje človeka, ki z njimi operira, še bolj pa je njihov pomen odvisen od zgodovinskega časa izrekanja. Sam koncept jugoslovanstva kot združevanja južnoslovanskih narodov do konca 19. stoletja denimo ni imel nikakršnega političnega naboja. Skoraj vse do prve svetovne vojne sploh ni bil vključen v nobenega od programov političnih strank – nato pa je pridobil celo nasilen prizvok, sploh v drugi polovici dvajsetih let, ko so iz Beograda začele prihajati čedalje močnejše težnje po poenotenju kraljevine skozi ideologijo jugoslovanstva. Med drugo svetovno vojno so se nato skozi ideologizacijo Osvobodilne fronte oblikovale nove percepcije jugoslovanstva, povezane z uporom proti okupatorju/imperializmu, ki so se potem vse do devetdesetih let pojavljale v različnih ideoloških odtenkih, glede na zunanje- in notranjepolitične nujnosti, manifestirale pa so se v različnih oblikah – od Krleže do Lepe Brene.

Privid Rusije

V slovenski periodiki 19. stoletja je mogoče razbrati Rusijo v poljubnih oblikah, od svetlega primera slovanskega imperija z razsvetljenim carjem na prestolu do grožnje evropskemu miru; odvisno predvsem od ideoloških želja uredništev ali samih avtorjev in avtoric (žensko stališče, sicer izrazito naklonjeno Rusiji, lahko spremljamo le v tržaškem časopisu Slovenka). Za Rusijo se je predvsem zanimalo slovansko prebivalstvo Trsta, ki se je zaradi italijanskega šovinizma in avstrijske birokracije počutilo ponižano. Pri tem ni bilo pomembno, kaj se je v Rusiji dejansko dogajalo, več je veljala ideja Slovanov o Rusiji: Rusija kot zaščitnica slovanstva; Rusija kot država, ki bo zaradi lastnih strateških interesov poskrbela, da Trst ostane slovanski (to prepričanje se je preneslo tudi v politične zahteve, ki so ob izbruhu prve svetovne vojne dosegle celo ruskega zunanjega ministra); Rusija, ki pozna koncept ženske emancipacije; Rusija, kjer sta car in narod eno. Skratka: Rusija kot utopija. Ta utopija je bila najbolj na preizkušnji med prvo rusko revolucijo leta 1905, ko je rusofilska in narodnjaško-liberalna Edinost denimo nenadoma morala pojasniti svojemu bralstvu, kako se je ljudstvo lahko uprlo carju, če pa je bil on vendar tako razsvetljen. (Odgovor: vsega je bila kriva birokracija, korumpirani uredniki, ki zaradi lastnih sebičnih interesov niso dobro posredovali med narodom in carjem.) Prišlo je tudi do resnih časnikarskih in idejno-političnih sporov med liberalci in socialdemokrati, ki so že v tej revoluciji videli priložnost za osvoboditev proletariata. A ne glede na vse je bila Rusija vsaj do leta 1917 (v veliki meri pa tudi še po tem) razumljena predvsem kot folklorna in ne politična destinacija.

Na simbolni ravni je povedna razglednica, ki jo je pesnica Vida Jeraj konec 19. stoletja poslala z Dunaja urednici Marici Nadlišek Bartol v Trst. Na njej je upodobljena dunajska cerkev Votivkirche, pod cerkvijo pa je v lepi in pravilni cirilici po slovensko napisano: »Marica, srčno pozdravljena! Vida« Razvidno je, da je cirilica skrbno izpisana in vestno naučena, prav tako pa tudi, da je avtorica podpis v cirilici že večkrat vadila. Zanimiva je tudi izbira motiva, ki krasi razglednico: Votivkirche je namreč cerkev, ki jo je dal na Dunaju postaviti nadvojvoda Maksimilijan, pozneje Mehiški, ko je njegov brat, cesar Franc Jožef, preživel napad (vbod v vrat) madžarskega nacionalista Jánosa Libényija. Votivkirche, dograjena leta 1879 v čast srebrni poroki cesarskega para, je bila postavljena kot »spomenik patriotizma in podložniške predanosti cesarski hiši«, denar zanjo pa so nabrali tudi z radodarnimi prispevki z vseh koncev monarhije. Ta razglednica zelo dobro ponazarja odnos mnogih Slovencev do Rusije, slovenstva in slovanstva. Napisana je v slovenščini, jeziku, ki so ga izobraženci do konca 19. stoletja že pojmovali kot temelj svoje identitete, ki ga ne more zamenjati noben drug slovanski jezik – a z ruskimi črkami, ki vsaj na simbolni ravni izražajo naklonjenost Rusiji in njenemu kulturnemu izročilu. Zapis je umeščen pod motiv cerkve, ki je bila postavljena v čast cesarju in dinastiji ter predstavlja avstrijski okvir. V času, ko je bila razglednica odposlana, se to ni zdelo kontradiktorno, saj se je vse skupaj skladalo v celoto razumevanja slovanstva, navduševanja za Rusijo in pripadnosti Avstro-Ogrski. Na podzavestni ravni je ta povezava med rusko-slovensko-avstrijskim delovala še bolj kot na zavestni. Morda je ravno zaradi podzavestnega na tem mestu primerno opozoriti na ironijo usode, po kateri se trg, na katerem stoji Votivkirche, danes imenuje Trg Sigmunda Freuda.

Totemi slovanstva – od ideala do trga

Ker je slovanstvo bolj kot na  enotni ideologiji slonelo na principu zavedne in nezavedne naklonjenosti in želje, je razumevanje njegovih totemov pomembnejše od branja slovanskih manifestov. Poleg pesmi (ljudskih balad in avtorskih koračnic) so ideji slovanstva služile tudi druge literarne zvrsti, ki so predvsem s prevodi potovale med različnimi slovanskimi narodi. Prednost literature je bila tudi v tem, da je za metaforami lahko skrivala politično artikulacijo, predvsem v času zaostrenih političnih razmer Bachovega neoabsolutizma (1852–1859), ki je sledil dvoletnemu obdobju nacionalnih vrenj. Odmik v literarnost je bil v tem času skoraj edini možen način političnega delovanja.

Poleg literature je bil kot političen razumljen že sam jezik, sistematiziran v slovnici. Prva ruska slovnica za Slovence je izšla leta 1867 na Reki (in ne npr. v Ljubljani!), izdal pa jo je Grega Blaž, eden ključnih utemeljiteljev politične rusofilije. Blaž je s svojim (anonimnim) publicističnim delovanjem v šestdesetih letih 19. stoletja skrbel za prisotnost Rusije v slovenskem časopisju, a preživljal se ni z intelektualnim delom, pač pa s trgovanjem. To ga je z leti sicer povsem zaposlilo in je zato tudi opustil intelektualno delo. Iz pisma, ki ga je poslal na Dunaj M. F. Rajevskemu, duhovniku cerkve ruskega poslaništva na Dunaju, je mogoče razbrati, da zanj slovnica ni bila le lingvistični pripomoček, ampak tudi politična gesta. Rajevski je namreč intenzivno gojil stike s Slovani v avstro-ogrski monarhiji in izvajal mehko diplomacijo, zagotavljal pa je tudi finančne donacije za širjenje ruske ideje med Slovani. Blaž je v tem pismu zapisal, da se morajo Slovenci upreti italijanskemu in nemškemu zatiranju ter poiskati zavezništva pri drugih Slovanih, sploh pri Rusih.

Kot najverjetneje ni bilo naključje, da je Jenko Solze Slovencove napisal v letu obleganja Sevastopola, bržkone tudi ni naključje, da je ruska slovnica za Slovence izšla v času, ko je med Slovani v monarhiji vladal strah pred avstrijsko-prusko združitvijo. V istem letu se je habsburška monarhija preobrazila v Avstro-Ogrsko, s čimer je tako na simbolni kot na politični ravni odvzela moč Slovanom ter jih še bolj izrazito podvrgla madžarskemu in nemškemu nacionalizmu. Tudi to je eden od razlogov, zakaj na slovanstvo ne moremo gledati kot na ideologijo: s svojimi intervencijami ni ustvarjalo zgodovine, ampak se je na zgodovino le odzivalo; svet je le interpretiralo, ne pa tudi spreminjalo.

Tretji totem nacionalizma, pa tudi slovanstva, ki se pojavi v 19. stoletju, pa je zemljevid. Slovansko zavednost si najbolj jasno kazal, če si si lastil denimo zemljevid slovanskih dežel P. J. Šafarika, ki je leta 1842 v Pragi prvi objavil zemljevide in statistike Slovanov. Stanko Vraz je opisoval, kako je imel en izvod Šafarikovega dela vedno s seboj, ga kazal ljudem ter z njim vedno požel navdušenje. Vsi, ki so videli zemljevid, naj bi bili osupli nad tem, kako razširjeno je slovanstvo; le en sam pogled na zemljevid naj bi v človeku vzbudil več patriotizma kot vsa literatura skupaj. Zemljevide je kot politično nevarne dojemala tudi avstrijska oblast. Peter Kozler leta 1853 denimo ni smel izdati Zemljevida slovenskih dežel in pokrajin, ker naj bi služil propagandi slovenskega narodnega gibanja.

S premikom proti 20. stoletju so totemi začenjali postajati bolj zapleteni, namesto simbolnih izdaj in predmetov pa se je slovanstvo začelo izražati v bolj podjetni obliki: v organizaciji časnikarskih kongresov, v prirejanju banketov, v slovanskem turizmu ter v načrtih za slovansko posojilnico, banko in zavarovalnico. Politični potencial tega gibanja je postajal čedalje bolj medel in na njegovo mesto je prišlo novo emancipatorno gibanje, ki pa v svoj obzir ni jemalo le slovanstva, pač pa internacionalno delavsko gibanje: socializem.

Slovanstvo – in kaj potem?

Če zgodovino spremljamo kot serijo dogodkov, ki so spreminjali svet, je slovanstvo težko umesiti med njene ideološke lokomotive. A vendar je zgodovina k sreči tudi razmislek o tem, kaj se je dogajalo, ko je svet vsaj navidezno miroval, sploh pa razmislek onkraj jasne ideologije, ki za vedno prekine stvarnost, kakršna je nekoč obstajala. Slovanska ideja se ni rodila, razvijala, doživela vrhunca, ugasnila in se potem vrnila v neki novi, mutirani podobi. Slovanska ideja je bila mrtvorojena, a so jo zgodovinske okoliščine vsaj na videz ohranjale pri življenju. Slovanstvo je v svojem bistvu videz; ideja, ki ni udejanjila niti enega samega političnega cilja, hkrati pa jo imamo lahko še vedno pred očmi in v srcih. Slovanstvo vidimo v podobi lepo izpisane cirilice na razglednici, v kompotu, v steklenici vodke, v poljubni žalostinki, koračnici ali zmerljivki suka (сука, prasica), ki je iz ruskega trapa po neznani poti prešla v ameriškega. Kadar Matter rečejo Izola, Koper, naša Odesa. V estetiki Demna Gvasalia, ki se udejanja skozi Balenciago in Vetements. V Adidas trenirkah. Kadar Lorde v komadu Writer in the Dark reče I am my mother’s child, I’ll love you ’til my breathing stops, pomislimo, da je njena mama Hrvatica in zato drugače razumemo, kar je pravkar povedala. Vse to bo preživelo – ker nam je lepo – in morda ravno zato, ker nima enega samega uresničljivega političnega cilja. ×