Po evropskih volitvah me je prijatelj vprašal, zakaj so rezultati zamajali vlado v Italiji, povzročili turbulence v Nemčiji in Aleksisa Ciprasa prisilili, da skliče predčasne volitve, v Sloveniji pa se ni zgodilo nič.
In to kljub temu, da najmočnejša vladna stranka niti v krogu svojih zaveznikov ni dobila največ glasov, hkrati pa je vsaj enega partnerja povsem požrla, drugi pa se je podobni usodi izognil zgolj zaradi okrepitve v prestopnem roku iz Avstrije. Pa ni bilo nič slišati, da bi besni aktivisti Cerarjeve stranke zažigali kesone pred sedeži lokalnih odborov ali vsaj zahtevali, naj njihov šef nauči kozjih molitvic premierja, ki jim je odžrl domala ves volilni živež. Ko sem malce razmislil, sem ugotovil, da je odgovor zastrašujoče preprost, domala banalen. Nemški krščanski demokrati in zeleni sta politični stranki, prav tako sta kljub vsem nenavadnostim stranki iz mesa in krvi Gibanje petih zvezd in Liga, enako seveda grški Siriza in Nova demokracija. Akterji, vpleteni v povolilno epopejo na slovenskem, pa kljub drugačnemu videzu niso nikakršne stranke, vsaj take z lastno voljo ne. So nekakšni baloni, ki se jih da ob poljubnem času napihniti, potem pa prej ali slej počijo in od njih ne ostane nič.
Pri vsej stvari niti ni najbolj zabavno to, da so se na »balonski značaj« vedno novih političnih projektov za enkratno uporabo navadili volivci. Verjamem, da se je vsaj kakšnih osem od desetih nekdanjih privržencev Mira Cerarja z veseljem predalo politični demenci in se pri najboljši volji ne morejo več spomniti, da so kdaj oddali glas za njegovo druščino. Ob Pozitivni Sloveniji, ki so jo številni med njimi obkrožili tri leta prej, je edina asociacija, ki jim je morda ostala, zgolj kakšna reklamna kampanja za prehranske dodatke. Zabavneje je, da imajo podoben odnos do svojih političnih domovin na preklic večinoma tudi člani in aktivisti strank. Zdaj pač že vedo, da bosta rok uporabe trenutno še izjemnega voditelja in njegove bratovščine slejkoprej potekla, zato se, ko ta neizogibni trenutek pride, nič ne vznemirjajo. Jasno jim je, da o resnično pomembnih stvareh odločajo drugje, ne v »stranki«. In da bodo seveda tam odločali tudi še potem, ko »stranke« nikjer več ne bo, pač pa jo bo za potrebe fasade nadomestila druga.
A zakaj tisto, kar je jasno ožjim ekipam in navijačem za eno sezono, da gre namreč zgolj za stranke pod narekovaji, tako redko najde mesto v tako imenovanih resnih premislekih? Nekaj alibija prinese seveda pogled v beli svet. Zdi se, da zadnje čase stranke, strančice in gibanja rasejo kot gobe po dežju, se bliskovito nespodobno povzpnejo in nato naglo ovenijo. Takole na hitro si človek misli, saj ni to nič drugače kot pod Alpami. Majhna težava je, da je hudič od nekdaj v podrobnostih.
Zato niti pomena navideznega olajšanja, ki ga je prineslo nedavno dogajanje v Ukrajini, ne smemo precenjevati. Naključni komik v Kijevu namreč ni zrasel iz istih korenin kot njegov kolega, naključni komik v Ljubljani. Seveda se strinjam, da so Ukrajinci neprimerno večji hazarderji. Izbrati naključnega neznanca, o katerem ne veš skoraj ničesar, razen tega, da se redno pojavlja na televiziji, v položaju, ko bi moral ta možakar resno opravljati vlogo vrhovnega vojaškega poveljnika, je precej večja norost od odločitve v ne pretirano stresnih okoliščinah, za dolgoletnega oponašalca politikov, ki se je vsaj že poskusil kot župan. Toda norost ali ne, državljankam in državljanom največje evropske države lahko vsaj pripišemo, da so za popolnega neznanca glasovali, ker so si res želeli sprememb. In so dobro vedeli, kdo teh sprememb ne bo prinesel. Pod Alpami je stvar videti drugačna. Vsakič na novo prepleskana fasada je nekak tihi dogovor med ljudstvom in njegovimi voditelji, da lahko vse ostane enako. In na tej točki odpade skoraj vsaka podobnost z belim svetom.
To premišljevalci slovenske politike kajpak vemo. A vse te pisane palete strank ne počastimo z oznako, da niso stranke, ampak balončki, ker bi potem sicer dobili balončke, a ostali brez veliko lepših igračk. Vsaj zase lahko nekaj takega zatrdim s polno odgovornostjo. Že pred leti sem se namreč prav na pričujočem mestu razkrinkal kot zakrknjen strankoljubec. In kako naj tak človek piše o političnem dogajanju v lastni domovini, če se ne vsaj pretvarja, da imamo tudi pred domačim pragom opraviti s polnokrvno zasedbo njemu ljubih organizacij? Priznanje, da je dobršen del med njimi samo instantni nadomestek, bi morda porušilo moje ravnovesje. Kar je tveganje, za katerega mi na misel ne pride, da mi ga jemal nase. Zato sem se rade volje pridružil četici, ki vas prepričuje, da standardi pod Alpami glede tega niso drugačni kot v belem svetu. To priznam; ne vem pa še, ali se kesam.