Bila je jesen leta 1994, ko je na začetku kvalifikacijskega ciklusa za uvrstitev na Evropsko prvenstvo v nogometu leta 1996 prispela v goste reprezentanca svetovnih podprvakov, Italija.
Kakor že na svetovnem prvenstvu, je Italijane vodil selektor Arrigho Sacchi, ki je na prelomu v devetdeseta nogometni klub AC Milan s taktičnimi novostmi in nizozemskim trojcem (Van Basten, Rijkaard, Gullit) popeljal v špico takratne nogometne Evrope. Slovensko izbrano vrsto so pred tekmo sestavljali igralci, ki so v javnosti, ob razvajenosti navijačev od afirmiranosti jugoslovanske reprezentance, zbujali bojazen pred visokim porazom ter celo posmeh.
Toda tisto, kar smo od prve minute pred na pol praznim stadionom videli na igrišču, je bilo nekaj povsem drugega. Slovenski reprezentanti so skoraj z lahkoto dobivali dvoboje, prestrezali podaje Italijanov in kmalu je, po podaji Novaka, žoga prišla do Glihe, ki jo je premeteno zgrešil, da jo je lahko Udovič zlahka poslal v mrežo; Slovenija je povedla z 1 proti 0. Ekipo je vodil dr. Zdenko Verdenik, profesor s Fakultete za šport v Ljubljani, čigar doktorski naziv je žel začudenje, češ, nekdo ki je doktor vendar ne more imeti pojma o nogometu.
Kljub temu, da se je Verdenik leta 1997 s položaja selektorja poslovil, je reprezentanca v petih letih dosegla svoj prvi veliki uspeh, ko se je novembra 1999 uvrstila na Evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji. Temu je sledila uvrstitev na Svetovno prvenstvo leta 2002. Bila je na pragu uspeha za uvrstitev na Evropsko prvenstvo na Portugalskem leta 2004 in se nato leta 2009 uvrstila na Svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Po petih letih formiranja je prišlo desetletje uspehov, nakar se je reprezentanci v zaključne boje za nastop na velikem tekmovanju uspelo uvrstiti samo še leta 2015, ko so jo v žep že na prvi tekmi pospravili Ukrajinci.
Pa to ni nič nenavadnega. Reprezentance poznajo vzpone in padce. Tak primer predstavljata že sosednji Avstrija in Madžarska, ki sta bili še v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja med najboljšimi reprezentancami in si že več desetletij ne moreta povrniti sijaja nekdanje slave. A kljub temu splošnemu dejstvu in kljub temu, da je uvrstitev na velika tekmovanja predstavljala dejanski čudež za slovenski nogomet, se je v zadnjem desetletju v slovenskem medijskem prostoru ustvarilo vzdušje, ki od enega do drugega kvalifikacijskega ciklusa optimistično goji pričakovanja o naslednji uvrstitvi na velika tekmovanja. Če si povrnemo spomin, je situacija povsem nasprotna tisti iz leta 1994. Razumnega človeka mora resno skrbeti dejstvo, da se javnost in mediji ne zmorejo uravnati z neko realno težo moči slovenske reprezentance. Seveda je do pretirano pesimističnega sloga medijskega komuniciranja nekdanjega selektorja Katanca lahko ostati kritičen, a če privzamemo, da je to bila oblika upora nekega nogometnega strokovnjaka proti zblaznelim novinarjem, pri čemer ni zmogel odstopati niti nacionalni medij, dobi način Katančevega komuniciranja novo legitimnost. In, zanimivo, Katanec je na koncu odstopil ravno zaradi odnosa novinarjev do njega in do reprezentance.
V čem je problem? V letih pred osamosvojitvijo je slovenski narod ustvarjal svoj velik solidarnostni športni projekt s smučanjem, ki se je uprizarjal skozi akcijo Podarim Dobim. Z osamosvojitvijo odgovornosti za slabo financiranje smučarjev več ni bilo mogoče prenašati na »Beograd«, dozorelo pa je tudi spoznanje, da smučanja v svetu ne jemljejo ravno tako resno, kot smo ga bili vajeni jemati doma. Navkljub mednarodnemu priznanju je na športnih prireditvah namesto Zdravljice še daleč v pozna devetdeseta večkrat zadonela slovaška Nad Tatrou sa blýska. Ob pričakovanih a izostalih uspehih košarkarjev, je uvrstitev nogometašev na evropsko prvenstvo postalo izvrstno sredstvo za promocijo mednarodne prepoznavnosti navzven in za prikazovanje Slovenije kot športno zrele nacije doma, čeprav nas je uspeh bolj doletel, kot pa bi si ga zaslužili.
A športne zrelosti nacija ne kaže zgolj z ekstatično evforijo ob uspehih in množičnih sprejemih športnih junakov, ki jih lahko že naslednji dan ob neuspehih vsi zavračamo in obsojamo. Uprizarjati topoumen optimizem z nerealnimi pričakovanji v zrcalu tvori kulturo obžalovanja in zamujenih priložnosti, ki ne predstavlja zgolj bedastega odnosa do prihodnosti, pač pa vzpostavlja nek odnos do preteklosti, ki jo je vsakič znova treba pozabiti. Ne pozabimo, začetni uspehi reprezentance se niso zgodili zaradi podpore javnosti in medijev, ampak proti njim; proti obžalovanju javnosti, da ne more več navijati za Stojkovića ali Prosinečkega.