Problem z Angleži: Anglija noče biti le še en član ekipe

Glede referenduma o Brexitu se prodaja velika laž: da je izrazil voljo britanskega ljudstva. Vzorec glasovanja je pokazal velikansko razhajanje med Anglijo in njenim valižanskim priveskom na eni ter Škotsko in Severno Irsko na drugi strani. To razhajanje je bilo veliko pomenljivejše od katerekoli delitve med »metropolitskimi elitami« in »tistimi, ki jih je globalizacija pustila za sabo«. Ali v Edinburgu ali Belfastu ni elit? Ali ni globalizacija nikogar pustila za sabo v škotskih in irskih obrobjih? In tudi če je tovrstna delitev prisotna po vsem Združenem kraljestvu in celo v vsem zahodnem svetu, kar očitno je, zakaj se je le v Angliji izrazila v obliki tako silovitega odpora do EU?

Razložiti referendumski rezultat kot »krik bolečine zaradi varčevalnih politik« je beg od resničnosti. S tem bi ignorirali, ponovno pokrili rano, ki se je dve generaciji gnojila pod pragom javne zavesti in jo je referendum odprl. Tisti, ki so na referendumu glasovali za izstop iz EU, niso glasovali o globalizaciji, stagnaciji življenjskega standarda, varčevalnih politik ali zmanjševanja socialnih transferjev; glasovali so o Evropski uniji in pretvarjati se o nasprotnem je pokroviteljsko.
Toda kampanja za izstop volivcev ni pozvala, da bi izrazili željo po določeni racionalno utemeljeni ter poltično izvedljivi gospodarski in politični alternativi članstvu v Evropski uniji – to je očitno, saj nič takšnega ni bilo ponujenega ne pred referendumom ne po njem. Pozvani so bili, da izrazijo svoja čustva glede članstva, in Angleži, a ne Irci niti Škoti, so čutili tako močno potrebo, da jih izrazijo, da so vrgli skozi okno razum in praktični čut.
Čustvo, ki je bilo osrednjega pomena za kampanjo za izstop, je bil strah pred tujim, in to je premagalo t. i. »Projekt strahu«pristašev ohranitve članstva v EU, ki so v resnici svarili pred povsem predvidljivo škodo. Pravi Projekt strah je izvajala kampanja za izstop, z vztrajnim predstavljanjem EU kot smrtonosne grožnje nacionalni identiteti, celo kot tujca in sovražnika, ki nam je identieto že ukradel. Vrnite nam torej našo državo, so rekli, vrnite nam našo suverenost, naših 350 milijonov funtov na teden, naš nadzor nad mejami, naj naših prebivalcev ne ogrožajo priseljenci in naših glavnih ulic poljske trgovine. Glasovati proti EU je pomenilo glasovati za povrnitev izgubljenega. Toda glasovalni vzorec je pokazal, da sta sklicevanje na takšna čustva in takšna vizija Evropske unije delovali samo v Angliji. Evrofobija se je na referendumu izkazala kot specifično angleška psihoza, narcisistični izid specifično angleške krize identitete.

Potlačena identiteta

Kriza je imela dve fazi, ki sta se odvili približno dve stoletji narazen. V prvi fazi, v osemnajstem stoletju, so se Angleži odpovedali svoji angleškosti, da bi postali Britanci, vladarji britanskega imperija. V drugi fazi, sredi dvajsetega stoletja, so izgubili še ta nadomestek identitete in so od takrat naprej tavali med ruševinami imperija, ki smetijo njihovo domovino, ne da bi znali povedati, kdo so.
Anglija je utopila svojo identiteto v združitvi s Škotsko leta 1707 in z Irsko leta 1800, kar je porodilo najprej Veliko Britanijo in nato Združeno kraljestvo. Od tedaj Anglež ni potreboval ločene identitete, saj se kot prebivalec metropole, najprej Združenega kraljestva in nato britanskega imperija, do nikogar ni obnašal kot do sebe enakega. Bili so brez značaja, saj se niso nikoli soočili z nikomer, ki bi jim ga lahko vsilil; bili so gospodarji morja, po svetu so lahko potovali, ne da bi zapustili ozemlja imperija, obenem pa je bil imperij gospodarsko vsaj potencialno samozadosten.
Medtem ko so Irska, Wales in Škotska za Angleže postali le rahlo komične regije »Britanije«, je »Anglija« postala sentimentalni ideal »doma«, podoba zelene in prijetne matere-države, ki je svojim služabnikom prikrivala brutalne realnosti imperija in ni vsebovala ničesar tako umazanega, kot so posebni politični ali gospodarski interesi.

Travma izgubljene izjemnosti

Ko so ZDA uničile britanski imperij – po njegovi »najboljši uri« leta 1940 – je bil to za dušo dveh angleških generacij travmatičen udarec, od katerega se niso nikoli opomogli, predvsem zato, ker se ga niso nikoli zavedali. Psihoanalitika Alexander in Margarete Mitscherlich sta različne kolektivne psihološke lastnosti povojne Nemčije znamenito pripisala kot posledico »nezmožnosti žalovanja«; nezmožnosti, da bi prepoznali, koliko čustvovanja so vložili v ljubezen do svojega firerja, in da bi žalovali za njim in se s tem izvili izpod njegovega vpliva. Podobno bi lahko rekli, da Angleži niso bili zmožni prepoznati, do kolikšne mere so bile njihova družba in njene norme zgrajene v imperialističnem obdobju in s smotrom ohranitve imperija, zato niso zmogli žalovati ob njegovem zatonu in pobegniti potrebi, da bi ga ponovno ustvarili.
Tri stoletja so potrebe imperija oblikovale angleški sistem oblasti, tako na nacionalni kot lokalni ravni, njeno Cerkev, šole in univerze, tradicije njenih oboroženih in varnostnih sil, mladinskih gibanj, športa, televizije, literature in kuhinje. Konec imperija je pomenil konec vsega tega. In ker Anglija ni bila sposobna pripoznati te izgube, si tudi ni mogla priznati konca angleške izjemnosti, konca brezznačajskosti, ki so jo Angleži uživali kot vladarji sveta. Niso imeli potrebe po značilnih potezah, ki bi jih razlikovale od sebi enakih, saj sebi enakih niso imeli, temveč so utelešali spodobnost, razumnost in preudarnost, po katerih je, tako so privzemali, preostali svet sam pri sebi meril svoje manj veličastne dosežke in h katerim je stremel.
Travma izgubljene izjemnosti, psihična zapuščina imperija Angleže še dandanes preganja v iluziji, da mora njihova država zase najti globalno vlogo. Seveda je to iluzija: ali imajo takšno potrebo približno podobne države, kot so Nemčija, Italija ali Japonska? Putinova Rusija ima to potrebo, vendar Rusija trpi za enako travmo imperialne amputacije, prav tako lahko sledi te potrebe najdemo v francoski obrambi svetovne frankofonije. Travmatična izguba je vsekakor izrecno prikazana v vztrajni zahtevi, da mora Britanija po svetu »udarjati nad svojo težo« – zakaj ne bi bila raje zadovoljna s svojo velikostjo in težo, živela po svojih zmožnostih in skrbela za svoj vrt, namesto da se smeši, kot mali Vladimir, ki fanatično razvija svoj biceps v kotu telovadnice?

Anonimni gospodar kraljestva

Najškodljivejši trajni učinek te psihoze, te hotene zmage iluzije nad resničnostjo, ki se je razkrila z referendumskim rezultatom, je odločenost Angležev, da se krčevito oprimejo svojega starega statusa anonimnih gospodarjev Združenega kraljestva in drugih narodov, s katerimi si morajo deliti Atlantski arhipelag.
Za Angleže zaseda Združeno kraljestvo psihični prostor, ki ga je svoj čas zasedal imperij: je zadnje zagotovilo njihove brezznačajskosti, fantom, ki v angleškem umu nadomesti Anglijo, za katero Angleži nikoli ne bodo priznali, da je njihov edini dom. Tega ne bodo priznali, saj bi sicer postali samo še en narod kot vsi ostali, s specifično in omejeno identiteto, specifično zgodovino, ne posebno častno niti posebno nečastno, z omejeno težo, omejenimi viri in omejenim pomenom na svetu, zdaj ko njihovega imperija ni več.
To je zastrašujoča resnica, ki jo članstvo v EU predstavlja Angležem in od katere jih je imperij stoletja ograjeval: da morajo živeti v svetu enakovredno z drugimi ljudstvi. Pred to resnico iščejo zatočišče v misli, da v resnici sploh ne pripadajo Angliji, temveč nečemu veličastnejšemu ali vsaj drugačnemu: Združenemu kraljestvu oziroma, manj točno, »Britaniji«, v kateri se lahko zabubijo v neidentiteto, ki so jo prevzeli leta 1707, ko se je začenjala imperialna pustolovščina.
Od tod torej paradoks, da se politična stranka, ki obstaja za izražanje strahu pred EU, predstavlja kot stranka za neodvisnost Združenega kraljestva, čeprav je njen celoten afektivni besednjak, njeni kulturni pogledi, zgodovinske in mitične referenčne točke popolnoma angleški in praktično nima podpornikov na Škotskem in Severnem Irskem: na splošnih volitvah leta 2015 je UKIP v Angliji osvojil 14 % glasov, v Severni Irski le 2,6 % in na Škotskem 1,6 %. Enako kot konservativci pod vodstvom Therese May je UKIP stranka angleškega nacionalizma, ki si ne drzne izgovoriti svojega imena. Če bi priznali, da obstaja za služenje specifično angleški tesnobi, bi to pomenilo izločitev Anglije iz Združenega kraljestva, na katerega se Angleži opirajo, da jih ščiti pred realnostjo – realnostjo, da država s tremi četrtinami odstotka svetovnega prebivalstva ne more zahtevati pomembnega, kaj šele izjemnega globalnega statusa in ne more več preživeti brez pomoči drugih.
Škoti in Irci so »nacionalisti, ki stremijo k razkolu«, trdi May, ker želijo imeti besedo v pogajanjih z EU, ne zazna pa angleškega nacionalizma v tem, da govori v imenu Škotov in Ircev proti njihovi volji, ali pa v svojem vsiljevanju angleške nacionalistične vizije Škotom in Ircem, ki se, kot je pokazal vzorec glasovanja na referendumu, z njo ne strinjajo. (Wales, ki se je mnogo prej in v celoti podredil Angliji in nikoli ni bil ločeno kraljestvo, je bil naposled vselej pripravljen sprejeti vlogo priveska v besedni zvezi »Anglija-in-Wales«.)
Na Irskem predstavlja EU bistveni okvir za sporazum velikega petka iz leta 1998 in se kaže kot varuhinja narodnosti, porok miroljubnega sožitja dveh frakcij otoka: ko v Tyronu, Fermanaghu ali Armaghu na koncu ceste prestopite v Republiko, je EU in ne London, tista, ki vam pove, da ste še vedno na Irskem. Podobno je na Škotskem. Glasovati za EU je pomenilo glasovati za ločenost Škotske kot legitimnega sonaseljevalca britanskega otoka in za njeno enakopravnost z Anglijo kot sočlanico ob boku Nemčije in Malte, Francije in Cipra, torej sočlanico neke večje unije od tiste, ki ima središče v Londonu.
Le Angleži niso bili sposobni videti Evropske unije na ta način: kot zaščitnico identitete sorazmerno majhnih narodov v svetu nasprotujočih si velikanov. Le Angleži namreč samih sebe sploh ne vidijo kot narod. Pretreseni zaradi svoje neprisvojene imperialistične preteklosti in svoje nezmožnosti soočanja s preteklostjo, Angleži zavračajo, da bi se zamišljali kot narod v istem smislu, kot so narod Škoti ali Irci, in so za svoje Združeno kraljestvo vzpostavili ustavo, ki zanika očitno. Škotska, Wales in Severna Irska imajo svoje narodne skupščine, Anglija pa je nima – ne zaradi skromnosti niti zaradi altruistične želje, da bi davkoplačevalcem prihranili stroške za vzdrževanje še enega sloja politikov, temveč zato, da si še vedno lahko priznava izjemen status anonimnega vladarja svojega sedaj pomanjšanega imperija.
Neobstoj ločenega angleškega parlamenta ponižuje ostale narode s svojimi skupščinami na marginalni status, ki so jim ga Angleži namenli v dnevih slave, na rahlo komične regionalne različice britanskosti, katere prava predstavnica – sama nevidna in brezznačajska – je le Anglija. Odločitev, sprejeta 23. junija, ni bila odločitev, ki jo je sprejelo »britansko ljudstvo«, ker »britansko ljudstvo« ne obstaja: »ljudstvo« ni smiseln politični koncept in »Britanija« je izmišljotina, ki so jo izumili Angleži, da bi prikrili svoje zatiralsko, v resnici kolonialno razmerje do drugih narodov, ki živijo v Veliki Britaniji in na Irskem.

Brez lastne identitete ni odgovornosti do drugih

Ker so Angleži še vedno navezani na odsotnost identitete, ki so jo uživali v dobi imperializma, in zato, podobno kot drugi psihotiki, nimajo nobenega občutka enakosti z drugimi ali odgovornosti do njih, najpomembnejše vprašanje v referendumski kampanji sploh ni bilo postavljeno: ali ima Združeno kraljestvo dolžnost ostati v EU? Ali so volivci dolžni upoštevati učinek svojih dejanj na sosede, kot bi morda storili, če bi se odločali, ali naj zasadijo živo mejo iz cipres ali prenehajo plačevati prispevek za vzdrževanje skupne dovozne ceste?
Tako kot drugi majhni in srednje veliki akterji na svetovnem prizorišču evropske države niso suvereni, neodvisni agenti. Poskusi, da se opredelijo kot take, so v času pred EU vedno vodili k nasilju in vojni. S tem ko so se podredili skupno pooblaščenim nadnacionalnim inštitucijam, so našli način približevanja, ki jim je omogočil mir in blaginjo. S tem so postal zgled celotnemu svetu. Evropski projekt ni dokončen in to tudi ni njegov smoter: unija mora biti le »vedno tesnejša«. Določen ni noben poseben politični ali institucionalni cilj, kaj šele zarota za vzpostavitev »super države«. Proporcionalno glede na BDP bi moral biti evropski proračun skoraj petdesetkrat večji od tega, karšen je, da bi se EU kvalificirala kot država v enakem smislu kot njene članice.
Anglija se nikoli ni želela pridružiti procesu približevanja, pa ne zaradi zavračanja cilja »super-države«, ki obstaja le v njeni prestrašeni domišljiji, temveč zato, ker zavrača idejo o sodelovanju z enakimi – ne želi biti le še en član ekipe, ker bi potem morala priznati, da navsezadnje le ima lastno identiteto.
Referendumski izid si ne zasluži, da bi ga spoštovali, ker se kaže kot izrastek angleškega narcisizma, ker je sam po sebi nespoštljiv do drugih: do naših zaveznic, partnerjev, sosedov, prijateljev in v mnogih primerih celo sorodnikov. Tako kot zagrenjeni zlikovci, ki uničujejo nova drevesa in igrala v parku, je na milijone Angležev, pivskih omejencev Evrope, glasovalo za Brexit, za dejanje geopolitičega vandalizma.
Triindvajsetega junija sta se porušila dva stebra nenapisane britanske ustave. Suverenost parlamenta v Westminstru je bila resno spodkopana in morebiti preklicana z referendumom, ki nikoli ne bi smel biti sklican. In poskus britanskih unij iz let 1707 in 1800, da bi ustvarili enoten britanski narod, ki bi vladal globalnemu imperiju, se je končno izkazal kot mehanizem samozavajanja Angležev, katerga smoter je, da se Škotom in Ircem odreče lastno voljo.
Vsako okrevanje iz tega kolektivnega živčnega zloma mora vključevati zdravljenje obeh simptomov v luči njunih globokih zgodovinskih vzrokov. Natančneje, treba bo prenoviti vlogo parlamentov v Združenem kraljestvu tako, da se Angliji končno da izrazito odraslo politično identiteto, ki se ji je zadnjih tristo let izogibala. Slogan »angleški glasovi za angleške zakone« je bil prvi znak, da je obujena škotska samozavest spodbudila Angleže, naj se izvijejo iz narcisizma in dospejo do priznanja, da svet – v resnici že sam otok Velike Britanije – vsebuje ljudi, ki niso Angleži. Vendar pa se blodnje, ki so Anglijo pripeljale do Brexita, ne bodo dokončno razpršile ob stiku z realnostjo, vse dokler ne bo ločenega angleškega parlamenta, ki bo izražal ločeno angleško identiteto. In morda se bodo Angleži potem, ko se bo njihova psihoza končno pozdravila, odločili, da se Anglija spet pridruži Evropski uniji.