Protievropska tradicija Evrope

To je bil moja prva izkušnja zmedenosti na naporni, vendar fascinantni poti moje države do evropske integracije. Zdelo se mi je, da Evropska »unija« ni ta rožnati »skupni dom«, o katerem so vsi govorili. Ni čista, razsvetljena administracija, ampak živo bitje, s svojimi lastnimi občutji, ljubosumjem, ponosom, dobrimi in slabimi razpoloženji, krizami, vročicami in nevrozami. Naj dodam, da je moja zmedenost pridobila novo razsežnost po brexitu. Sprašujem se, denimo, kaj bo nov lingua franca Unije, ko Združeno kraljestvo res odide. Bomo ohranili angleščino ali pa bomo priča bitki za nadvlado med francoščino in nemščino, ob morebitni nejevolji mediteranskih držav?
Vzhodnoevropejci smo bili zagreti za proces vstopa v evropsko skupnost; nismo poznali starih in trajajočih trenj v zgodovini celine in njene konstitutivne večbarvne narave – ali pa smo jih spregledali. Evropa ima dolgo tradicijo notranje segregacije, večdimenzionalnosti in razprav o nacionalni identiteti, ki lahko vodijo do notranjih konfliktov. Prva izjalovitev našega »skupnega doma« je bil razpad Rimskega cesarstva na zahodni in vzhodni del. Rim se je odcepil od Bizanca, katolištvo od pravoslavja, protestantizem od katolištva, cesarstvo od papeštva, Vzhod od Zahoda, Sever od Juga, germansko od latinskega, komunizem od kapitalizma, Britanija od preostanka celine. Ta duh delitve je belgijski filozof Jacques Dewitte (občudovanja vredno) poimenoval »evropska izjemnost«. Zlahka dojemamo razlike, ki sestavljajo našo identiteto; na katerikoli točki smo se zmožni odmakniti od samih sebe. Iznašli smo tako kolonializem kot antikolonializem; iznašli smo evrocentrizem in relativizacijo evropskosti. Svetovne vojne prejšnjega stoletja so se začele kot notranje evropske vojne; evropski Zahod in Vzhod sta bila leta vsaksebi zaradi »hladne vojne«. Nemogoč ljubezenski trikotnik med germanskim, latinskim in slovanskim svetom je nenehno razburjal duhove. Vse pomembnejša so vprašanja razmerij med Evropsko unijo in Evropo v širšem smislu, med centralno administracijo in nacionalno suverenostjo, med državami evrocone in tistimi z lastno valuto, med državami, ki so del schengenskega območja in tistimi, ki so iz pogodbe izključene. Vse to je zabeljeno s plemenito retoriko »enotnosti«, »skupnega doma« in celinske solidarnosti. Kam v pokrajino, ki se nikakor ni nagibala proti monotonosti, naj bi se mi umestili mi, prišleki? V nadaljevanju bom obravnaval tri vodilne linije, ki so zaznamovale in še vedno zaznamujejo družinski portret zapletenega evropskega ustroja: 1) delitev med severom in jugom; 2) delitev med vzhodom in zahodom; in 3) delitev med centrom in periferijo.

Delitev med severom in jugom

»Ne pozabite,« pravijo Grki, »da je ‘Evropa’ grška beseda, tako kot ‘demokracija’, ‘ekonomija’ in ‘politika’.« Vseeno bi hitel dodati, da iz grščine izhajajo tudi besede »kaos«, »apokalipsa« in »katastrofa«. V vsakem primeru je očitno, da ima jug dobre argumente za to, da se vidi kot bližje izvorom evropske kulture, četudi je to, čemur danes pravimo Evropa, rezultat evolucijskega toka, ki se je vztrajno premikal proti severu: iz Aten v Rim, iz Rima v Frankovsko-Nemško cesarstvo, vrh pa je dosegel z industrijsko revolucijo v Angliji. Modernost je nepojmljiva brez prispevka protestantskega severa. In tako ima jug večvrednostni kompleks ustanavljajoče domovine in obenem manjvrednostni kompleks v zadevah civilizacije. Toda anglosaški svet ima kompleks v zvezi z jugom, ki je, kot pravi Wolf Lepenies, skladišče savoir-vivre, proti čemur lahko severnjaki ponudijo le dolgočasen savoir-faire. Sever ponovno odkrije privlačnost juga (Drang nach Süden), Goethe se prepušča Italienische Reisen, Byron umre v Grčiji. Toda Jug ne pomeni le Grčije. Med drugim pomeni tudi prestiž latinskosti.
Leta 2013 je Libération objavil prevod članka Giorgia Agambena, ki je spodbudil napeto razpravo na zahodnem trgu idej. Naslov članka zveni kot manifest: »Latinski imperij naj izvede protinapad!« Agamben je ponovno odkril – in se odločil izpostaviti – besedilo v Rusiji rojenega filozofa Alexandra Kojèva, izhajajoče iz časa neposredno po drugi svetovni vojni. Kojève, ki je nekaj časa zasedal visok položaj v francoski vladi, je opozoril na nevarnost evropske politične evolucije, ki bi jo reprezentirala uspešna in »amerikanizirana« Nemčija. Da bi preprečil to nevarnost, je predlagal ustanovitev »Latinskega imperija«, ki bi povezal največje katoliške dežele: Francijo, Italijo in Španijo (seveda pod francoskim vodstvom). Agamben je posvojil to velikopotezno idejo, poudarjajoč, da so edina smiselna zavezništva tista, ki so osnovana na sorodnem življenjskem slogu, religiji in kulturi. Ne moraš zahtevati od Grka, da živi kot Skandinavec; ne moreš prisiliti Italijana, da bi posvojil švicarske navade.
Agambenovemu eseju ne primanjkuje natančnih opažanj, toda na njem je nekaj neprijetnega. Po eni strani se bi lahko zdelo, da – kot je to s parafrazo Marca ubesedil nek nemški komentator – »prikazen straši po Evropi: prikazen zlih Nemcev«. »Kultura« je »naravni medij« katoliške latinskosti, Nemčija pa nima drugega kot »civilizacijo«. To je stališče dveh ideologov – Kojèva in Agambena – katerih intelektualni poti sta bili pod močnim vplivom nemške misli. Kojève se je razvijal pod vplivom Heideggerja in še posebej Jaspersa; nato si je v Franciji ustvaril kariero kot heglovec. Agamben je prav tako globok poznavalec Heideggerja in Benjamina. Ampak: če se premaknemo južneje, potem moramo iti do konca. Prisvojimo si torej Bližnji vzhod (s Sirijo Janeza Zlatousta) in Severno Afriko (z utemeljujočo teologijo sv. Avguština). Razmislimo ponovno o ideji Sredozemske unije, ki je vedno obstajala, posebej v francoskem imaginariju od Saint-Simona do Nicholasa Sarkozyja. Hkrati pa upoštevajmo Lepeniesovo razliko med legitimno regionalno konsolidacijo sredozemskega prostora in arogantno idejo »Latinskega imperija«, ki se mu upravičeno zdi zastarela. Toda, če se vrnemo k temi novih prišlekov, kaj pa Poljaki, Madžari, baltske države, Romuni (pravoslavni romani) ali celo Rusi ali Grki? Bomo morali izbirati med »kulturno« hegemonijo latinskosti in »civilizacijskimi« prednostmi anglosaškega imperija?

Delitev med Vzhodom in Zahodom

Tudi če tega več ne prepoznamo, še vedno živimo v senci starega antagonizma med Rimom in Konstantinoplom, med reformirajočim Zahodom kot izvorom modernosti na eni strani in konservativnim Bizancem, onesnaženim s slovanskim in otomanskim svetom, na drugi. Lahko bi rekli, da je bila velika shizma leta 1056 prvi neuspeh evropske integracije. Zgodovinarji se strinjajo, da je po enajstem stoletju Zahod zacvetel, Vzhod pa stagniral. Vsako od »pljučnih kril« evropskega krščanstva (izraz Janeza Pavla II.) vidi v drugem krilu nazadovanje vse do antagonizma. »Bizantinsko« postane oznaka za prekomernost, stagnacijo in vrsto pomanjkljivosti: za despotizem (prekomerno centralizacijo), dogmatizem, versko nestrpnost, pretirano državno birokracijo.
Romunski bizantolog Șerban Tanașoca je opazil, da težav, na katere naletijo vzhodne in jugovzhodne evropske države ob svojih naporih integracije v evropsko skupnost, ni mogoče razložiti zgolj s sklicevanjem na postkomunistično inercijo in travmo, temveč je treba upoštevati tudi dejstvo, da so te težave po definiciji povezane z drugim tipom civilizacije: dekadentno civilizacijo Bizanca. Leta 1734 je Montesquieu začrtal razlikovanje med orientalsko avtoritarnostjo in iz Rima izhajajočim konstitucionalizmom, ki ga je posvojil Zahod. Prav tako v osemnajstem stoletju je Edward Gibbon naslikal neusmiljen portret Vzhoda: korupcija, izprijenost, vraževerje, lenoba. Bizancu, kot je opisan v spisih Procopiusa iz Cezareje, je lastna nezmernost pregreh polne feminilnosti, v nasprotju z zdravo virilnostjo grško-rimske antike.
Potomci Bizanca so po drugi strani našli svoje razloge za obsojanje ekscesov zahodnega racionalizma (mešanice sholastike in kartezijanstva), materializma, antropocentrizma, ateizma in vse te zahodne »modernosti« in »sekularizacije«, ki je v nasprotju z vzhodno tradicijo. Na Vzhodu tudi opozarjajo – ne povsem neupravičeno –, da so bili Bizantinci tisti, ki so objavljali prve učbenike grščine na Zahodu, da so italijanski humanisti v petnajstem stoletju črpali iz grških izvorov evropske civilizacije (literature, prava, patristične teologije) po zaslugi Bizantinskih učenjakov, ki so po otomanski okupaciji pobegnili v izgnanstvo na Zahod. Spomnijo tudi na nesrečno četrto križarsko vojno iz leta 1204, v kateri je bil Konstantinopel barbarsko razdejan, kar je povzročilo to, kar zgodovinar Bizanca Niketas Choniates imenuje »najgloblji sovražni razcep« med obema svetovoma.
Toda oba dela Evrope sta se lomila tudi znotraj svojih meja. Na Vzhodu so, po eni strani, obstajali apologeti sinhronizacije z Zahodom (ki so bili običajno izobraženi na zahodnih univerzah), po drugi strani pa so bili tu tudi goreči zagovorniki konstantinopelske slave, ki je preživela kot »Bizanc po Bizancu«, kakor pravi romunski zgodovinar Nicolae Iorga. V carski Rusiji je bil to tudi vzrok spora med zapadniki (pristaši Zahoda) in slavofilskimi tradicionalisti.
V postkomunističnih državah, v težavnem obdobju pred njihovim vstopom v Evropsko unijo, je po splošnem dojemanju vzrok nezmožnosti, da bi hitro dosegli acquis, nekprimanjkljaj evropskosti, ki naj bi bil razložljiv preprosto z geografskim položajem teh držav na vzhodu. V takih okoliščinah je evropeizacija strogo pomenila pozahodnjenje. Obstajajo pa, trdim, zgodovinsko-geografski pogoji, ki bi lahko oblikovali nekonvencionalno evropskost, ko gre za države vzhoda in jugovzhoda celine. Te države bi lahko bile evropske ravno zaradi njihovega problematičnega položaja v odnosu do določenega evrocentrizma. Nek moj srbski študent na New Europe College v Bukarešti je specifični značaj regije izrazil nazorno: »Smo vzhod Zahoda in zahod Vzhoda!« Opis vključuje tako Romunijo kot regijo okoli Črnega morja in Balkan. Ta formula me je spodbudila, da sem poskusil analizirati predpostavke njegovega argumenta. Biti vzhod Zahoda in zahod Vzhoda bi lahko pomenilo naslednje:
Biti tako nekaj kot nekaj drugega. Imamo tako vzhodno komponento, torej široko odprtost k orientalskemu svetu, kot tudi zahodno komponento, povezano s civilizacijo stare Evrope. Za večino to pomeni argument v prid naši zmožnosti sintetiziranja, v prid naši potencialni nalogi harmoniziranja razlik, s pozitivnim učinkom njihovega sobivanja. To bi bila pozitivna interpretacija naše zgodovinske in geografske sinteze, ki se dovrši v pravi mitologiji intermediacije. Obstaja pa tudi tveganje mixtum compositum, ki bi nas pustil brez kakršnekoli razločne podobe, kot žrtve neskladja, ki poraja nered.
Biti oboje v resnici pomeni biti vmes. Ker vzamemo nekaj iz obeh smeri, smo, kot se reče, po poklicu usklajevalci; tvorimo most med dvema ločenima obalama in jima omogočamo, da komunicirata med sabo. Smo tečaj med Azijo in Evropo ter točka ravnotežja med Severom in Jugom. Toda obenem (in, na žalost, vedno pogosteje) nas to izpostavi nedoločenemu teritoriju, prostoru prehoda, ki ga češejo vetrovi iz obeh smeri. Posrednik je pomemben, ni pa zares sogovorec. Nenehno tudi odlaša s katerokoli izbiro.
Tretja različica našega dvoumnega položaja bi bila niti-niti. Nismo niti dovolj vzhodni niti dovolj zahodni. Odvrženi smo na kraj, ki je bolj podoben brezkrajnosti, na nas stalno prežijo nasprotne skušnjave, neodločno stojimo na križišču, nenehno iščemo sami sebe in najboljša sredstva, s katerimi bi izjasnili in izrazili našo resnično bit. Ko se soočamo z vzhodnimi prekomernostmi, smo zahodnjaki. Ko se od nas zahteva zahodna strogost, si trmasto jemljemo vzhodne svoboščine. Zato izkušamo stalen sindrom nepripadnosti. Nimamo mesta. Ali bolje, smo nesrečno umeščeni. Kot je Emil Cioran dejal v pismu romunskemu prijatelju po potresu leta 1977:  Nous sommes mal placés!
Da smo vzhod Zahoda in zahod Vzhoda pomeni hkrati občutiti strast za oboje, staro in novo. Nagibajoč se k Vzhodu poudarjamo tradicijo, starodavno, davne čase, pravovernost. Ko nas privlači Zahod, iščemo in malikujemo novo, stremimo k sinhronizmu, prilagajanju, z glavo naprej gremo v modernost. Neizogibna tveganja: »forma brez vsebine«, prenaglo izposojanje, zlorabljajoče prilagajanje. In na drugi strani trmast konservativizem, nepremičnost, neprosojnost.
To pomeni tudi nihanje med nezadostno (oz. ne popolnoma) asimiliranim Zahodom in potlačenim, toda določujočim Vzhodom. Bodisi se predstavljamo za zahodnjake, s čimer izzovemo upor s strani našega nelatinskega ozadja (ki se ga nekoliko sramujemo), ali pa se predstavljamo za pravoslavne fundamentaliste, kar povzroča nejasno zmedo pri naših zahodnih partnerjih in ustvarja težave, ko gre za evropsko integracijo. Izmenično smo nostalgični, ambiciozni, skorajda senilni ali ponosno mladostni; tako smo pripravljeni posvojiti ravne nemške hlače, toda sentimentalno pogrešamo vrečaste otomanske šalvare.
Je to dobro? Slabo? Ali kažemo simptome še vedno obljubljajoče mladosti ali simptome neozdravljive blokade? Smo surov material, poln potenciala, ali zgolj ostanek nekdanjih imperijev? Poleg odtisa, ki ga je pustil, kot ga je poimenoval Dmitri Obolensky, »bizantinski commonwealth«, je tu tudi zapuščina stoletje dolgega soobstoja z »otomanskim« commonwealthom. Da ne omenjamo verske solidarnosti z rusko pravoslavnostjo. Kako turška je južna Evropa danes? To me spomni na pogovor, ki sem ga imel pred dvema letoma ob kozarcu vina s prijateljem Edhemom Eldemom, ki uči zgodovino na Univerzi Boğaziçi v Istanbulu. »Veš kaj,« je rekel Edhem. »Grki so tudi Turki, toda mislijo, da so Italijani.« Hoteč izkazati samokritičen evropski duh, sem odgovoril: »Moj dragi Edhem, tudi Romuni so najbrž Turki, mislijo pa, da so Francozi.« Pozneje sem to povedal svojemu madžarskemu prijatelju Lászlu Rajku. Pogledal je okrog sebe, kot da bi se želel prepričati, da ga nihče ne sliši, in rekel: »Veš kaj, tudi Madžari so Turki, toda mislijo, da so Madžari … «

Delitev med centrom in periferijo

Vprašanje regionalne pozicije neizogibno pripelje v ospredje razpravo o možni hierarhiji – tako realni kot simbolni – med evropskimi državami. Tako kot v preteklosti se govori o Kern Europa, o jedru, motorju, pogonu, avantgardi združevanja, ki jih predstavlja francosko-nemški tandem. Ekonomisti, filozofi (Jürgen Habermas) in politiki na najvišji ravni so predlagali močne argumente, ki podpirajo to idejo. In bilo bi smešno, če bi jo zavrgli v imenu lokalnega ponosa. Vemo, da se Descartes ni rodil v Sofiji in Hegel ne v Bukarešti. Vemo, da obstaja le malo mest na svetu – in ne le v Evropi –, kjer bi obstajalo takšno blagostanje, takšna socialna stabilnost, takšen slog. In povsem normalno je, da bi tako zapleten in pomemben zgodovinski proces, kot je evropska integracija, moral imeti temu primeren vodilni duh. V vsakem primeru pa ideja ni nova: imela je častitljive zagovornike že v času tridesetletne vojne, potem s Kantom, na začetku devetnajstega stoletja pa s Saint-Simonom in Thierryjem. Povezano s tem se je porodila tudi ideja Evrope dveh hitrosti – pojem, ki bo neizogibno neprijeten tistim, ki potujejo počasneje (četudi ideja ni bila rezultat centralne odločitve, temveč je nastala zaradi nezmožnosti nekaterih od potnikov samih).
Četudi je v neposredni sedanjosti realistična, pa ima ideja jedra vendarle svoje napake. Prva je njen zgodovinski red. Odnos med centrom in periferijo se je skozi čas pokazal za zelo prožnega in zato za nedokončnega. Prvo evropsko trdo jedro je bil sredozemski prostor. Potem, kot smo že omenili, se je premaknil iz Aten do Rima, preden je naredil dolg postanek v Konstantinoplu. Nekaj časa je bil trdo jedro Aachen. V sedemnajstem stoletju je evropsko avantgardo predstavljal Ludvik XIV., v naslednjem stoletju Anglija z industrijsko revolucijo. Leta 1815 je bila bistvo Evrope Sveta aliansa, ki je združevala katoliško avstrijsko dinastijo, protestantsko prusko dinastijo in pravoslavno rusko dinastijo. Tudi Italija je imela svoje velike trenutke (renesanso), enako velja za Španijo in Nizozemsko. In treba je šele videti, kaj je trdo jedro zdaj, ko je širitev Evropske unije prinesla dvesto milijonov novih Evropejcev (iz srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope). Gledano zgodovinsko Evropa ni podobna koščičastemu sadežu, temveč prej spominja na granatno jabolko z mnogimi jedri. Gledano absolutno, kot je rekel Pascal, je center povsod, obod pa nikjer. Obstaja latinska Evropa in anglosaška Evropa, katoliška Evropa, judovska Evropa, protestantska Evropa, pravoslavna Evropa in v zadnjem času, če nam je to všeč ali ne, muslimanska Evropa.
Ideja evropskega jedra ima tudi psihološko in strateško slabost. »Marginalci« se lahko razglasijo za nemotivirane. Čutijo, da so dojeti kot nekakšen šum v ozadju, z zelo oddaljenimi obeti za dejansko integracijo. V najboljšem primeru so nepovabljeni gostje, ki se jih prizanesljivo trpi pri jedrni mizi. Da niti ne omenjamo, da se psihologija izključenih hitro sprevrže v zamero, če ne postane krotkost. Na obrobju vedno obstaja mnogo ljudi, ki komaj čakajo, da se prepustijo ugodju, brezdelju, neodgovornosti, marginalnosti. Komaj čakajo, da jim nekdo pove, da se jim ni treba vpletati, da se o vsem odloča drugje, nekje pri vrhu, v slepeči luči jedra. Zares, ko se enkrat odpro vrata zasmehovanja, bomo v skušnjavi, da bi cel evropski kontinent videli kot majhno provinco na svetovnem zemljevidu. »Polotok Azije«, kot se je zabaval reči Paul Valéry …
Po tej zbirki delitev, zgodovinskih in slogovnih trenj in histeričnega poudarjanja razlik bomo morda v skušnjavi, da bi postali vsaj evroskeptiki, če že ne naravnost depresivni. Toda to ni bil moj namen. Nasprotno! Ves čas sem imel v mislih prednosti raznolikosti, privlačno živahnost organizma, ki se upira sistemizaciji in zavrača geometrično homogenizacijo. Vsi se strinjamo, da nočemo enake Evrope, kot jo je hotel Adolf Hitler (eden pionirjev združene Evrope). Nočemo Evrope izključevanja, discipline, etnične ter ideološke čistosti in preganjana drugačnosti. Takšna evolucija bi vodila k »termični«, torej entropični smrti naše solidarnosti. Raje imamo zapleteno Evropo, ki ne more nikoli niti postati predmet razprave. Raje imamo Evropo stalnega vrenja, Evropo, ki se sooča s svojimi krizami in se med drugim opredeljuje s svojo zmožnostjo, da gre – kot je opažal Leszek Kołakowski – skozi trenutke mauvaise conscience. Evropa, ki ji pripadamo, je Evropa, ki je iznašla antropologijo, disciplino razumevanja kulturne razlike; je Evropa, ki se je posvetila študiju neevropskih jezikov in civilizacij. Pogosto pozabljamo, da se je zgodovina moderne Evrope začela z neverjetnim srečanjem med razpadajočim Rimskim cesarstvom in vpadajočimi nomadskimi ljudstvi iz Azije. Smo rezultat te spektakularne hibridizacije. To morda razloži našo odprtost vsemu, kar nas ne uokviri v statično identiteto. Nobeno naključje ni bilo, da je Karl Kerény predlagal možno etimologijo besede Evropa kot »tisti, katerega oči so odprte«; torej kot »tisti, ki ima širok pogled«.
Očitno nočemo zamenjati triumfalizma večno mirnega skupnega doma s triumfalizmom plodne nekoherentnosti, s triumfalizmom krize, ki bi jo razumeli kot način življenja, kot tisti edini pristno realističen, pretanjen, dobičkonosen način življenja.
Da, Evropska unija ima »krhkost vsega političnega«, kot pravi nekje Ivan Krastev. Da, Jacques Delors je imel prav, ko se je bal, da bomo v našem projektu vzpostavljanja skupnosti postali neke vrste NPP – »neznani politični predmet«. Da, morda se bomo pridružili Tonyju Judtu in rekli, da je »Evropa več kot geografski pojem, toda manj kot odgovor«. Da, celo v poznih osemdesetih se je Hans Magnus Enzenberger bal postdemokratične evolucije naše »nežne pošasti iz Bruslja«. Kot vemo, obstajajo hude razpoke v demokraciji, kapitalizmu in globalizaciji. Nacionalizem ni več aroganten preostanek provincialne Evrope, temveč uspešno volilno orožje v jedru celine. Soočamo se z brexitom, Turčijo, begunci, terorizmom, Krimom, finančnimi krizami in več. Toda rešitev ni niti dekonstruktivna panika niti rožnata demagogija bleščeče prihodnosti. Skozi svoj obstoj se je Evropa urila v preživetju, v integriranju svojih razpok, v preobražanju svojih brazgotin v znake življenja. Prednosti (in šarm?) dokončnega nereda so bile tisto, na kar je verjetno mislil Michael Portillo, britanski minister za obrambo med letoma 1995 in 1997, ko je dejal: »Zelo sem naklonjen neurejeni Evropi. Upam, da bo širitev poleg tega, da bo dobra za nove demokracije, ustvarila tudi manj urejeno Evropo.« Če se ne motim, smo zelo blizu dosegu tega cilja.

Prevod: Martin Hergouth

Andrei Pleșu (1948) je romunski filozof, esejist in politik. Med letoma 1989 in 1991 je bil romunski minister za kulturo, med letoma 1997 in 1999 minister za zunanje zadeve, med letoma 2004 in 2005 pa svetovalec za zunanjo politiko predsednika republike Traiana Băsescuja. Je soustanovitelj raziskovalnega središča New Europe College v Bukarešti. Članek je prevod govora, ki ga je imel na Inštitutu za humanistične študije (IWM) na Dunaju junija 2017.