Kakorkoli že gledamo, bi lahko rekli, da je mladost tema, ki se je otepamo, pa čeprav je tako očitno med nami. Morda se je otepamo prav zaradi te očitnosti, morda je pa res tako zoprna tema. Kako površno in z določeno mero cinizma se vselej znebimo mladih kot nekega družbenega nebodigatreba, v resnici pa vlada za tem, kot bomo lahko videli v nadaljevanju, pravzaprav neka zavist mladim, ker so, kar pač so. A pojdimo lepo po vrsti.
Mladost je v osnovi pravzaprav mlada – zaradi te trditve ni treba izbuljiti oči v začudenju, češ, da sem z njo našel toplo vodo. V časovnem smislu mladost ni starejša od kot kakega pol stoletja, saj do druge polovice 20. stoletja to življenjsko obdobje pravzaprav ni obstajalo. Mlad človek je moral že zgodaj odrasti, kaj hitro, takoj po zaključku adolescence je namreč že moral v službo, osnovati družino, torej tudi prevzeti na rame starševsko odgovornost. Adolescenca je, v pravem pomenu besede, pomenila pripravo na odraslost. Ti dve obdobji sta pravzaprav bili tudi edini v življenju, saj je bila starost praviloma precej kratka, šteti pa se jo je začelo v bistvu šele tedaj, ko človek ni bil več sposoben za delo na domači kmetiji (glede na to, da smo bili takrat pravzaprav še ruralna, torej kmečka, družba). Da je bilo tako, je bilo krivih več dejavnikov: splošno razširjena revščina, bolezni, kratka življenjska doba moških in skoraj neprekinjeno prehajanje iz vojne v vojno (če namreč letos obhajamo stoletnico začetka 1. svetovne vojne pri nas, hkrati obhajamo tudi sedemdesetletnico konca 2. svetovne vojne). V času naših starih staršev pravzaprav ni bilo časa, da bi ljudje bili mladi – kar je v določeni meri veljalo še tudi še v času mladosti mojih staršev. Spomnim se, kako mi je prijatelj pripovedoval, da mu je oče vsake toliko časa zabrusil, ker je pač – kot je sedaj že običajno – nekoliko vlekel s svojim študijem, da je sam (oče, namreč) šel od doma s trebuhom za kruhom že pri petnajstih letih. Na tem primeru lahko vidimo, kakšno nerazumevanje pravzaprav vlada glede teme, ravno iz omenjenega razloga, da do nedavnega mladost kot obdobje sploh ni obstajalo. To obdobje je sad truda tistih odraslih, ki so si ob koncu vojne zastavili cilj, da njihovim otrokom ne bo treba prenašati vseh tegob, ki so jih morali sami. S trdim delom in jekleno voljo so dejansko res zagotovili boljše materialne življenjske pogoje, tako da imajo mladi resnično privilegij, ki ga prejšnje generacije niso poznale. Sedaj se sami odločijo, kakšne vrste oseba bi radi postali, ne pa da so, kakor njihovi stari starši (morda tudi še starši), od zunaj prisiljeni k neki odločitvi. Koliko se potem zares mladi odločijo in dejansko postanejo tisto, kar bi radi bili, je potem druga pesem, vendar pa dejstva novega privilegija ni mogoče zanikati.
Ko sem pisal diplomsko nalogo o goriškem nadškofu Zornu (1834-1897), ki je bil doma iz Prvačine, sem lahko ugotovil, kako omejena je bila tedaj izbira na poklicnem področju za bistre odraščajoče fantiče, saj so lahko postali pravzaprav le duhovniki, pravniki ali zdravniki, če so se šli šolat in niso doma bili kmetje ali obrtniki. Ženske pa so lahko bile praktično le gospodinje, ki so se od časa do časa prelevile v branjevke, ki so za preživetje družine nosile prodajat domače pridelke v mesta. V dvajsetem stoletju se je temu pridružila še možnost dela v tovarni za oba spola, potem pa je v obdobju rajnke Jugoslavije zaposlitev v industriji za večino postala skorajda edina možnost.
Ravno zaradi tega, ker je mladostno obdobje relativno nov fenomen, tudi nima natančne razmejitve – začne se nekje pri 19-ih, 20-ih letih, traja pa tam do 30., tudi 35. leta starosti, zlasti pri moških. Pri slednjih se je razvil še fenomen t. i. »maminih sinčkov« (it. mammone), ko se moški nikakor noče eksistenčno osamosvojiti, temveč ostaja zelo odvisen od svoje mame – pri nadaljevanki Simpsonovi (The Simpsons) je karikatura takšnega moškega ravnatelj Skinner.
Samo novo je OK
Do resnične »eksplozije« mladostniškega obdobja je prišlo z znano »kulturno revolucijo« v 60-ih letih prejšnjega stoletja, kjer je v bilo Evropi zlasti prelomno leto 1968. Tedaj so akterji družbenih vrenj, če tako rečemo, »iznašli« telesnost in spolnost, edinstvenost lastnega obstoja in kratkost bivanja, zavrgli pa vsako sklicevanje na kulturno in versko izročilo, saj je slednje postalo zastarelo in preživeto. Vse se je začelo na novo, stopili smo v novo dobo, od takrat naprej se v družbi vedno vse začenja na novo. Stari družbeni vzorci, stare vloge, naenkrat niso veljale več, čeprav spet ne tako naenkrat, glede na to, da se je ta eksplozija pripravljala že dlje časa. Mlado in novo je postalo nekaj magičnega ter obvezujočega, staro nima več vrednosti. S tehničnim napredkom se je ta mentaliteta razvila do skrajnosti, nazadnje pa postala pošast, ki žre svoje mladiče. Napredek namreč ni več služil resničnim potrebam človeka, temveč je iz sredstva postal cilj, pravzaprav cilj samemu sebi. Začelo se je samo še iskati izboljšave na izboljšave – če je nekaj mogoče izboljšati, je to tudi treba narediti. To je pripeljalo tudi do tega, da je treba še narediti tisto, kar je mogoče narediti, pa včasih ni bilo mogoče narediti (genski inženiring, umetna oploditev …). Ljudje nimajo več časa, da bi se odločali o kvaliteti tistega, kar jim tehnološki napredek položi v roke, temveč so odvisni od tistega, kar jim ovrednotijo drugi, zlasti seveda danes medijska mašinerija. Drugi se odločajo namesto nas. Po eni strani zato, ker smo se odpovedali tradicionalni modrosti, po drugi pa nam hitrost tehničnega razvoja ne pusti dihati (komaj se nekaj začne dobro uporabljati, je že nova različica iste stvari). Zaradi tega pa pade celotna teža odločitve na posameznika, glede na to, da je razvoj dogodkov pripeljal do neverjetne individualizacije. Tehnologija tako do neskončnosti odpira meje človeške svobode, vendar pa človek ne le, da nad sabo nima več višje instance, ki bi mu pri odločitvi pomagala, temveč zaradi omenjene pospešitve sploh ni sposoben več izoblikovati avtonomnih odločitev.
Pridemo pa še do enega zanimivega pojava. Ekonomsko močni namreč niso mladi, temveč odrasli, zlasti t. i. srednja generacija. Stvari so vedno nove in nove, kar te odrasle spodbuja, da iščejo vedno vse naj, vedno morajo biti young, fit in top, če rečemo z vsem dobro poznanimi angleškimi tujkami. Tako živijo v iluziji »večne mladosti«, o kateri je prepeval Marian Gold s svojo skupino Alphaville leta 1984 (singel Forever Young). Vendar pa to srednjo generacijo vodi do prevelikih, zlasti materialnih in fizičnih, telesnih zahtev do sebe, ki se odražajo v ubijalskem ritmu življenja, v slabi skrbi za zasebno sfero oz. za odnose, v neprestani frustriranosti zaradi neučinkovitosti, zaradi česar se pogosto zatekajo h kokainu in alkoholu, če govorimo o skrajnih zasvojenostih; sicer pa je danes že skoraj vsak odrasel s čim zasvojen, da malo odjadra po svoje. Vidimo tudi, kakšne pogubne ekonomske posledice lahko ima ta miselnost, ki smo jo razčlenili; a je bolje, da o tem raje spregovori kak strokovnjak za ta vprašanja – sam jih le nakažem in dajem v razmislek.
Zavist odraslih
Še višji davek pa morajo plačati tisti, ki so, po starosti, resnično mladi, saj se kljub vsem trikom in obupnim poskusom, ki se jih poslužujemo, narave vendarle ne da prevarati. Ker je odrasle ugrabila in ranila čarobnost mladosti, hkrati pa so ujeti v iluzijah tehnološkega napredka, je treba vedno vse začeti znova. Pridemo do tega, ker je pač danes, kot smo dejali v prejšnjem razdelku, vse mogoče, da se da spreminjati in celo spremeniti tisto, kar se je že zgodilo. Pomeni, da ni nič več dokončnega, determiniranega, niti tisto, kar nek posameznik je, kakršen je prišel na ta svet. Modna, potovalna, telekomunikacijska industrija, kakor tudi raziskave na področju farmacije, plastične kirurgije in prehrane spretno izrabljajo željo odraslih, da bi bili vedno mladi, poskočni, privlačni, da bi, skratka, tudi z zunanjim videzom bili mladi, kakor si mislijo, da so »po pameti«. Saj vsi poznamo tisto floskulo, kako je zlasti pomembno, da si mlad po srcu.
Takšen svet odraslih, ki je močno usmerjen le sam nase, pa mlade nujno odrinja vedno bolj na rob. Od tam le stežka najdejo pot, tudi zato, ker so, v nasprotju z odraslimi, sami ekonomsko šibki. Povsod se govori, kako bi moralo biti več mladih, pa naj bo to politika, ekonomija, znanost, mediji ali založništvo, ampak zgolj zato, da bi z besedami zakrili svoje težnje in želje. V resnici mlade ljudi »parkirajo« na določena »ne-mesta«; eno takšnih najboljših ne-mest pa so postale univerze, kjer se ponuja takšne in drugačne kratke izobraževalne kurze ter brezvezne magisterije in doktorate (iz npr. bureka, če se spomnimo primera izpred nekaj let). Poglejmo tudi, kako ni več univerze, kjer ne bi vladal »bolonjski sistem« – z razlogom, da namreč ne bi več prišlo do študentskih protestov in izgredov, zato pa takšna mediokriteta univerzitetnega znanja in sposobnosti kritične presoje ter analize sveta, ki nas obdaja. Kako prav je imel svetovno znani dramaturg romunskega rodu Ionesco, ki je živel in ustvarjal v Parizu. Ko se je leta 1968 naveličal študentskega shoda, ki je skandiral komunistične parole pod njegovim stanovanjem v Latinski četrti, je stopil na balkon in zakričal: »Vi kar protestirajte, tako ali tako boste vsi postali notarji in vodje bank«. Odrasli, ki so tako nekoč protestirali za uvedbo mladosti, sedaj sedijo na določenih stolčkih, kamor pa ne spustijo mladih moči. Slednjim raje nudijo na tisoče vrst začasne zaposlitve, po možnosti te spadajo še pod študentsko delo … Situacija, v kateri smo, bi seveda od odraslih na položajih (ki so navadno že starci) zahtevala, da se umaknejo in svoja mesta prepustijo mlajšim, kakor tudi neko novo prerazporeditev ekonomskih in socialnih sredstev ter priložnosti. Odrasli do mladih čutijo neko nevoščljivost, ki se je najbrž niti sami ne zavedajo.
Tako pridemo do naslova našega prispevka, do situacije, ko si odrasli po eni strani mladosti želijo, po drugi strani pa jo zavračajo. Želijo si vsebine mladosti, njenega soka, ne pa mladih samih, ki so njihovi tekmeci. Mladi imajo namreč lepoto in vitalnost, ki nista umetni, pred seboj imajo še celo življenje, s tem pa odrasle opozarjajo, da, kljub vsemu, vsi vendarle niso mladi. Ta medgeneracijski konflikt je eden od glavnih vzrokov, da mladi nimajo nobenega upanja na prihodnost, da v tej prihodnosti ne vidijo obljube, upanja, možnosti. Ob misli na prihodnost, nasprotno, v sebi začutijo tesnobo in zagrenjenost. Prihodnost je zanje grožnja. Psihološki razvoj mladih se zaustavi samo na sedanjosti, tako pa se prihodnost izniči, in mesto prepusti niču.
Žal moramo sprejeti diagnozo tistih, ki to bolezen imenujejo s starim in strašljivim imenom: nihilizem. Zato moramo na vseh področjih družbenega življenja nujno poiskati nekaj možnih odgovorov in rešitev, ki jih lahko ponudimo mladim, da bodo najprej dobro preživeli obdobje svoje mladosti, potem pa pogumno in zrelo zakorakali v odraslo dobo. Želimo si, upam in verjamem, da vsi, da bi današnji otroci, mladostniki in mladi ne bi postali frustrirani, vase zagledani in mladim nevoščljivi odrasli, temveč takšne vrste odrasli, ki bi se zavedali, kako ima vsako življenjske obdobje svoje mesto v družbi, vsakdo pa mora živeti svoje obdobje, ne pa nostalgično in zavistno gledati na tisto, kar je že bilo. Vsesplošno bo tako obdobju mladosti potrebno čim prej zagotoviti mesto, ki si ga v družbenem življenju zasluži in ki mu seveda tudi legitimno pripada. Morda bo za začetek dobro kaj omajati aktualno »gerontokracijo«, ki vlada v vseh družbenih slojih.