Rane Katalonije

Proti koncu 19. stoletja se je katalonski nacionalizem razširil med srednjimi sloji na podlagi občutka ločene identitete. Ta izhaja iz edinstvene kulture, ki vključuje lastni jezik s književno tradicijo, ki sega v srednji vek, prepoznavno arhitekturno in glasbeno dediščino ter posebno pravno, institucionalno in organizacijsko tradicijo, ki se je v 19. stoletju v interakciji z modernizacijskimi procesi dovršila v precej drugačno družbeno strukturo in politično kulturo kot drugod v Španiji. Ponižujoči poraz Španije v vojni proti Združenim državam leta 1898 in posledična izguba zadnjih ostankov kolonialnega imperija – Puerto Rico, Filipini in Kuba, ki so služili kot pomembna tržišča za katalonske izvoznike – je podžgal prizadevanja za ozemeljsko avtonomijo znotraj Španije. To gibanje, znano kot »katalanizem«, catalanisme, je lahko računalo na finančno podporo lokalnih gospodarstvenikov. Vlada v Madridu je na katalonske zahteve po političnem pripoznanju lastne posebnosti in liberalnejšemu davčnemu režimu odgovorila tako, da je začela podpirati Radikalno republikansko stranko, ki je z demagogijo, usmerjeno proti Cerkvi in katalonski buržoaziji, skušala mobilizirati špansko govoreče priseljence v Barceloni, pri čemer pa je bila uspešna le med lumpenproletariatom, saj se je morala pri delavskem razredu spopasti z močnim tekmecem – anarhizmom.

Čas skrajnosti

Tako kot njihovi kolegi v baskovskih deželah so katalonske elite reagirale na neodzivnost centralnih oblasti in njihovo nesposobnost, da bi podale rešitve na ekonomske interese industrijsko razvitih dežel. Toda za razliko od baskovskih industrijalcev, ki so bili soočeni s sorazmerno zmernim socialističnim delavstvom, so se morali katalonski podjetniki in bankirji pogosto zanašati na državni aparat, da bi lahko zatrli bojeviti delavski razred, zgoščen v Barceloni in okolici, ki je gravitiral k anarhizmu.
Zato so z velikimi upanji sprejeli državni udar, ki ga je 13. septembra 1923 izvedel general Miguel Primo de Rivera, poveljnik barcelonskega garnizona. Primo de Rivera je izhajal iz andaluzijske veleposestniške družine, a je bil osebni prijatelj številnih katalonskih oligarhov in je krvavo zatrl anarhistično vstajo v Barceloni, zato so mnogi v njem videli zaveznika katalonskih podjetniških elit. Toda na razočaranje svojih barcelonskih podpornikov je Primo de Rivera takoj začel izvajati ostro protikatalonsko politiko. Raba katalonščine v šolah, uradih in celo na ulicah je bila prepovedana. Institucije katalonske samouprave, ki so bile ob velikih naporih in dolgih pogajanjih vzpostavljene le slabo desetletje pred tem, so bile ukinjene, in številni nacionalistični politiki so bili zaprti ali prisiljeni v izgnanstvo.
Čeprav so prva leta diktature Prima de Rivere sovpadla z gospodarsko rastjo, je njegov centralistični režim sprožil neizbežni porast katalanizma. Obremenjen s polomi na vseh področjih, je bil Primo de Rivera januarja 1930 prisiljen k odstopu. Kralj Alfonz XIII. ga je zamenjal z enako neuspešnim (a nekoliko manj avtoritarnim) generalom in nazadnje, februarja 1931, admiralom. Nova stranka, Katalonska republikanska levica, je zmagala na občinskih volitvah, ki so zabile žebelj v krsto monarhije in privedle do vzpostavitve druge republike 14. aprila 1931. Polkovnik Francesc Macià, vodja Katalonske republikanske levice, ki je iz izgnanstva vodil odpor proti režimu, je takoj po razglasitvi volilnih rezultatov enostransko razglasil neodvisno Katalonsko republiko. Nova republikansko-socialistična koalicija v Madridu ga je uspela prepričati, naj opusti odcepitvene namere v zameno za široko avtonomijo. Rezultat dogovora je bila vzpostavitev Generalitat, sklopa samoupravnih institucij pod nadzorom katalonskega parlamenta (ime je dobila po srednjeveški instituciji samouprave, odpravljeni v času burbonske centralizacije v 18. stoletju). Pristojnosti, ki bi jih prevzela Generalitat, naj bi določal posebni statut o avtonomiji. Ta je bil sprejet po poldrugem letu mukotrpnih pogajanj in neuspešnem poskusu puča s strani centralističnih struj v vojski. Raven avtonomije je le deloma zadovoljila katalonske nacionaliste, ki so se počutili opeharjene.
Novembra 1933 je na državnih volitvah zmagala desnica, ki je odpravila številne socialne reforme, sprejete v prejšnjih dveh letih. Predsednik vlade je postal vodja Radikalne republikanske stranke, andaluzijski demagog, ki je politično kariero začel kot protikatalonski hujskač v Barceloni. Napetosti so dosegle vrelišče oktobra 1934, ko je v vlado vstopila reakcionarna katoliška stranka CEDA. To je sprožilo splošno stavko v Madridu in razglasitev delavske komune v Asturiji, premogovniški deželi na severu Španije. Kaos je izkoristil Lluís Companys, Maciàjev naslednik na čelu Generalitat, in razglasil neodvisno katalonsko državo.
Samostojnost je trajala le nekaj ur. Vojska je zasedla vladno palačo, Companys je bil zaprt, obtožen vstaje in postavljen pred ultrakonservativno ustavno sodišče, s katerim je bil že pred tem v sporu zaradi socialne zakonodaje, ki jo je skušal vpeljati v Kataloniji ob nasprotovanju vrhovnega varuha ustavne ureditve. Tožilec je zahteval smrtno kazen, a je bil obsojen na trideset let zapora – enaka kazen, ki preti sedanjemu predsedniku Carlesu Puigdemontu, obtoženemu istega kaznivega dejanja. Po volilni zmagi Ljudske fronte februarja 1936 je bil Companys izpuščen iz zapora in je znova prevzel vajeti Generalitat.

Od diktature do sprave

Poleg želje po odpravi reform, ki jih je izvedla republika, je bila sovražnost do deželnih nacionalizmov ena od glavnih motivacij za vojaški udar 18. julija 1936. Izrecni smoter pučistov je bil »brez odlašanja in pomislekov odstraniti vse tiste, ki ne razmišljajo enako kot mi«. Ko so pučisti 29. aprila 1937 zasedli požgano baskovsko Gerniko, so visokega častnika v Francovi vojski vprašali: »Je bilo to res nujno storiti?« Odgovoril je, da je treba enako storiti s celotno Baskijo in Katalonijo.
Represija nad civilnim prebivalstvom je spremljala vse ozemeljske osvojitve Francovih sil in Katalonija ni bila nobena izjema. Po zasedbi Tarragone 15. januarja 1939 je med slovesno mašo v stolnici španskega duhovnika tako zaneslo, da je med pridigo začel vzklikati: »Katalonski psi! Niste vredni sonca, ki sije na vas!« Konec meseca je Francov zmagoslavni mimohod v Barceloni vodil armadni korpus iz Navare. Po mnenju britanskega atašeja v Francovem generalnem štabu naj bi jim bila ta čast podeljena »ne zato, ker bi se bolj pogumno borili, temveč zato, ker sovražijo bolje – kadar so predmet njihovega sovraštva Katalonci ali Katalonija«.
Eno prvih dejanj okupacijskih oblasti je bila prepoved rabe katalonščine v javnosti. Ramón Serrano Suñer, Francov svak in minister za notranje zadeve, je za nacistični časopis Völkischer Beobachter izjavil, da je katalonsko prebivalstvo »moralno in politično bolno«. Prišlo je do sistematične zaplembe premoženja. Na desettisoče Kataloncev je bilo interniranih v koncentracijska taborišča in še več jih je zbežalo v izgnanstvo. V dejanju nepotrebne škodoželjnosti je Francova vlada po nemški zasedbi Francije od Gestapa zahtevala, naj aretira Companysa in ga preda španskim oblastem. Odstavljenega katalonskega predsednika so za pet tednov zaprli v samico in ga mučili. Znova je bil obtožen vstaje in na hitrem sojenju, ki je trajalo manj kot eno uro, so ga 14. oktobra 1940 obsodili na smrt z ustrelitvijo. Namesto da bi ga pustili, da bi se postaral v pozabljenem izgnanstvu, so iz njega naredili mučenika za katalanistično stvar.
V naslednjih desetletjih diktature je Franco uporabljal retoriko »dveh Španij«: »pristne« Španije, ki jo je poosebljal sam, in »proti-Španije«, ki so jo tvorili poraženci državljanske vojne. Po diktatorjevi smrti novembra 1975 so se stvari spremenile. Nasledil ga je mladi kralj Juan Carlos, vnuk Alfonza XIII., ki ga je v dogovoru z njegovim bolj demokratično čutečim očetom vzgojil sam Franco. Juan Carlos je sprva izkazal časti svojemu predhodniku in mentorju, a je kmalu prekinil z njegovo retoriko in naznanil, da želi biti »kralj vseh Špancev«. Za premierja je imenoval spretnega reformista Adolfa Suáreza, ki je vzpostavil poseben odnos z Josepom Tarradellasom, 77-letnim katalonskim predsednikom v izgnanstvu. Suárez, nekdanji visoki funkcionar frankističnega režima, in Companysov naslednik Tarradellas sta skupaj uprizorila spektakularni politični udar.
Čeprav Katalonija ni bila tako militantno separatistična kot Baskija s svojo smrtonosno teroristično organizacijo ETA, je zaradi svoje demografske teže in ekonomske moči predstavljala hud zalogaj za vlado, ki je skušala izvesti zapleten prehod v demokracijo. Rastoča nacionalna trenja so vzbujala nelagodje med vojaškimi strujami, sovražno nastrojenimi do deželne avtonomije, poleg tega pa se je v Kataloniji krepil vpliv komunistične stranke, ki postala glasnica socialne in narodne emancipacije. V tem kontekstu je bil Tarradellas ključ za miroljubno rešitev katalonskega vprašanja. Večina Kataloncev ga je sprejemala kot poosebljenje republikanske legitimnosti. Njegov položaj so še okrepile prve parlamentarne volitve junija 1977, na katerih so v Kataloniji zmago slavile lokalne, prokatalonsko usmerjene frakcije socialistične in komunistične stranke. Tarradellas je bil moralna avtoriteta, hkrati pa je njegova zmerna levosredinska usmeritev služila kot protiutež radikalizmu levičarskih in nacionalističnih sil na terenu.
Dva tedna po volitvah so pogajanja med Tarradellasom in Suárezom privedla do obnove Generalitat v zameno za katalonsko lojalnost monarhiji, priznanje španske enotnosti in spoštovanje vojske. Tarradellas se je vrnil iz izgnanstva in bil ob zgražanju mnogih španskih desničarjev sprejet v Madridu s polnimi vojaškimi častmi. Avdienca pri kralju je zapečatila dogovor in Tarradellas je 23. oktobra 1977 zmagoslavno priletel v Barcelono, kjer ga je sprejela navdušena množica. Naslednje leto so Katalonci na referendumu z veliko večino sprejeli ustavo, ki je potrdila obnovitev državljanskih svoboščin in ozemeljske avtonomije.

Nezadovoljstvo in poskusi reforme

Od tedaj je Suárez skušal nevtralizirati baskovsko in katalonsko samoupravo, tako da je avtonomijo razširil na celotno ozemlje države in jo podelil tudi regijam z mnogo šibkejšimi zgodovinskimi tradicijami. Španska desnica in večina vojaških častnikov je ostala obsesivno navezana na tog centralizem, sočasno pa so se v političnem vrenju leta 1977 prizadevanja po avtonomiji razširila še na najmanj pričakovane dežele. Šlo je za neizogibno reakcijo na skorumpiranost lokalnih oblasti pod Francom. Med oktobrom 1977 in oktobrom 1978 je bil zato vzpostavljen dvotirni sistem. Tri zgodovinske narodnosti – Katalonija, Baskija in Galicija – so dobile avtonomijo po hitrem postopku (po zaslugi množične državljanske mobilizacije se jim je kmalu pridružila Andaluzija), dvanajst drugih regij pa je dobilo ohlapnejše oblike samouprave (Navara, ki je zaradi podpore Francovemu puču uživala omejeno samoupravo že v času diktature, je bila podvržena posebni ureditvi).
Rešitev ni zadovoljila nikogar. Katalonski statut je bil leta 1979 brez večjih sporov sprejet in potrjen na referendumu, a nizka udeležba je že kazala na nezadovoljstvo med prebivalstvom. Naslednje leto je na prvih volitvah v 135-članski katalonski parlament zmago slavila desnosredinska Convergència i Unió (koalicija med liberalno Demokratično konvergenco in krščanskodemokratsko Demokratično unijo), ki je nabirala politične točke predvsem na račun kritike madridskih oblasti. Njen predsednik, Jordi Pujol, je ostal na čelu Generalitat kar 23 let in ključno pripomogel k izgradnji sodobne katalonske identitete.
Nejevoljni in boleče počasni prenos pristojnosti iz Madrida v Barcelono je krepil rastoče nezadovoljstvo. Sočasno sta razvoj lastnega izobraževalnega sistema ter radia in televizije v katalonščini pripomogla k rasti podpore neodvisnosti. Čeprav je leta 2005 le 14 % Kataloncev podpiralo samostojnost, je obstajala zelo močna želja po izboljšanju tako ustave iz leta 1978 kot statuta o avtonomiji iz leta 1979 na način, ki bi omogočil večjo raven samouprave in polno priznanje katalonske nacionalne posebnosti.
Sprememba oblasti v Kataloniji leta 2003, ki je sovpadla z ekonomsko konjunkturo, je spodbudila reformistični zanos. Oblast je prevzel t. i. tripartit, levosredinski »trojček«, sestavljen iz Stranke katalonskih socialistov, Katalonske republikanske levice in Iniciative za Katalonijo – Zeleni (koalicijske stranke med nekdanjimi komunisti in zelenimi). Skupaj z opozicijsko Convergèncio so začeli postopek spremembe statuta o avtonomiji, pri čemer so se trudili, da bi vestno sledili vsem dlakocepskim zahtevam španske zakonodaje. Po dveh letih študij in razprav je katalonski parlament skoraj soglasno sprejel novo besedilo deželne ustave in jo, kot predvideva ustava, poslal v potrditev španskemu kongresu, v katerem je imela večino Socialistična stranka. Po težavnih pogajanjih je Madrid spremenjeno različico statuta potrdil junija 2006. Čeprav so bile finančne klavzule statuta zavrnjene in so morali Katalonci sprejeti vrsto bolečih kompromisov, je večina katalonskih strank pozdravila končni dogovor, saj je Katalonijo priznal kot nacijo. Reformo statuta so potrdili katalonski volivci na referendumu.

Frustracija in odziv nanjo

Toda tudi ta razvodeneli statut je sprožil plaz izjemno ostrih kritik v španskem desničarskem tisku. Sprožen je bil bojkot katalonskih proizvodov in nekateri mediji – vključno z izjemno priljubljeno radijsko postajo COPE, v lasti Španske škofovske konference – so postali glasniki etnično nastrojenega sovražnega govora. Tik preden naj bi stopil v veljavo, je opozicijska Ljudska stranka (Partido Popular, PP) – največja desničarska sila, ki še danes vztrajno zavrača, da bi obsodila državni udar leta 1936 in diktaturo, ki je sledila – vložila ustavno pritožbo zoper statut. Predsednik Ljudske stranke, Mariano Rajoy, je decembra 2005 izjavil: »V Španiji obstaja le en narod – španski.«
Ustavno sodišče je pritožbi odločalo kar štiri leta. Medtem se je medijska kampanja proti »katalonskemu separatizmu« le še okrepila. Nasprotniki statuta so trdili, da bi njegova uveljavitev pripeljala do balkanizacije Španije. Glede na to, da so statut podpirale tudi politične sile, najmanj naklonjene ideji o samostojnosti – socialisti in Convergència – je kalvarija njegovega sprejema omajala njihove reformistične argumente in sprožila porast odcepitvenih teženj. Novembra 2009 je dvanajst katalonskih časnikov, vključno s tremi najbolj branimi dnevniki – La Vanguardia, El Periódico in Avui – objavilo skupni uvodnik v podporo statutu z naslovom »Dostojanstvo za Katalonijo«. Španski desničarski tisk je v tem videl dokaz za totalitarno nacionalistično enoumje in katalonsko časopisje obtožil, da je v službi političnih interesov regionalne vlade.
Razsodba je končno prišla 28. junija 2010. Ustavni sodniki so razveljavili člene, ki so Kataloniji dajali nadzor nad davčnimi izdatki. Definicija Katalonije kot naroda je bila zamenjana s pojmom »narodnost« in v besedilo je bilo vnešenih osem omemb »nedeljive enotnosti španske nacije«. Razsodba je sovpadla z začetkom varčevalnih ukrepov, ki jih je madridska vlada vsilila zaradi svetovne finančne krize. Predstavljala je velik afront katalonskim socialistom, zmernim nacionalistom in drugim avtonomističnim silam, ki so upale na dogovor s Španijo v obojestransko korist. Hkrati je podžgala radikalne nacionaliste.
Izbruh gospodarske krize, skupaj z odločitvijo ustavnega sodišča, je povzročil, da se je podpora neodvisnosti povzpela na 25 % in prvič postala najbolj priljubljena opcija (pred federalizmom in avtonomijo). Na volitvah novembra 2010 se je na oblast vrnila desnosredinska Convergència, tokrat pod vodstvom uglajenega ekonomista Arturja Masa. V naslednjem letu se je ta podpora neodvisnosti dvignila na 46 %, predvsem na račun federalizma. Ko so se začele resne razprave o možnosti odcepitve, je podpora neodvisnosti začela padati, toda po zmagi Ljudske stranke na španskih parlamentarnih volitvah novembra 2011 se je zopet dvignila in odtlej ostala najbolj priljubljena opcija, čeprav je le redko presegla 50 %.

S polno paro v prepad

Pod pritiski mlajših radikalnih nacionalistov je Mas novembra 2014 razpisal posvetovalni referendum o neodvisnosti. Madrid je njegove priprave razglasil za nelegalne, a se ni poslužil nasilnih dejanj kot leta 2017. Udeležba je bila okoli 37 %. Čeprav je 81 % udeležencev glasovalo za neodvisno državo, je nizka udeležba komajda upravičevala Masovo trditev, da se je s tem odprla pot k odcepitvi.
Drugod po Španiji katalonske želje po večji avtonomiji ali celo neodvisnosti obsojajo kot sebičnost bogate regije, ki hoče svoje bogastvo ohraniti zase. To ne drži. Da se argumentirati, da je od španskega gospodarskega razvoja v zadnjih 25. letih največ odnesel Madrid. Leta 1983 je imela Katalonija najvišji BDP na prebivalca med španskimi regijami; do leta 2010 je zdrknila na četrto mesto. Prehiteli sta jo Baskija in Navara, ki uživata posebno fiskalno avtonomijo, in Madrid. Lahko bi torej rekli, da je Katalonija, vsaj v relativnem pogledu, postala ena od večjih »žrtev« španske fiskalne ureditve. S 16 % prebivalstva prinaša 21 % davkov, a dosega le 66 % vsedržavnega povprečja izdatkov, ki jih država namenja za posamezne regije, in v Katalonijo gre le 8 % vseh državnih investicij.
Zaradi tega neravnovesja trpijo predvsem zdravstvo, javni prevoz in izobraževanje, ki so bili na udaru zaradi povečanega povpraševanja zaradi več kot milijona priseljencev, ki so se naselili v Kataloniji v desetletju pred krizo, kar je tako absolutno kot relativno največ od vseh španskih regij. Finančna in kulturna vprašanja so zato napajala resentiment med Barcelono in Madridom.
Ta trenja so postala še močnejša po septembru 2015, ko je Artur Mas razpisal predčasne volitve, da bi nadgradil rezultat referenduma iz novembra 2014. Volitve, ki naj bi imele »plebiscitarni« značaj, so pokazale dokaj razdrobljeno politično sliko. Stranke, ki se zavzemajo za ohranitev statusa quo, so prejele okoli 27 % glasov, stranke, ki nasprotujejo odcepitvi, a se zavzemajo za federalno rešitev ali nadgradnjo avtonomije, so dobile okoli 25 %, koalicija za samostojnost, imenovana Junts pel Sí (Skupaj za Da), je prejela 40 %, ultranacionalistična in ostro antikapitalistična Kandidatura ljudske enotnosti (Candidatura d’Unitat Popular, CUP) pa 8 %. Zmerni nacionalisti, ki so ostali na avtonomističnih pozicijah, so izpadli iz parlamenta in po zaslugi volilnega sistema sta Junts pel Sí in CUP dosegla absolutno večino sedežev, a premalo, da bi lahko izpeljala enostransko deklaracijo o neodvisnosti.
Artur Mas je kljub temu obelodanil, da bo izpeljal dokončni referendum in navdušenim podpornikom razglasil, da ima mandat za vzpostavitev neodvisne katalonske države. Toda to nikakor ni držalo. V članku za The Guardian je Mas zatrdil, da so zmagovalke volitev v kampanji jasno obljubile, da bodo v primeru zmage »začele proces, ki bo pripeljal do katalonske samostojnosti«. Takšna retorika je bila namenjena pritiskom na Madrid, naj pristane na zakonsko veljavni referendum.
Toda Masova igra je spodletela, ko ni bil ponovno izvoljen na čelo Generalitat zaradi nasprotovanja CUP, ki se mu je tako maščevala za varčevalne politike, ki jih je izvajal v času krize. Tako ga je januarja 2016 zamenjal priljudni Carles Puigdemont, ki se je izkazal kot uspešni župan Girone in predsednik vplivnega Združenja občin za samostojnost. Masova stranka, Convergència, je že pred tem utrpela hud udarec, ko je leta 2014 prišlo na dan, da je bil njen ustanovitelj in dolgoletni predsednik Jordi Pujol vpleten v korupcijski škandal zaradi premoženja, skritega v davčnih oazah. Convergència se je septembra 2016 preimenovala v Katalonsko evropsko demokratsko stranko (PDECat). Za španskega premierja Mariana Rajoya, katerega Ljudska stranka je bila prav tako utopljena v korupcijske škandale, so problemi Convergèncie predstavljali dobrodošlo priložnost za odvračanje pozornosti.
Mas je bil marca 2017 zaradi razpisa referenduma novembra 2014 kaznovan s prepovedjo opravljanja političnih funkcij za dve leti. Pod pritiski CUP je Puigdemontova nova nacionalistična koalicija napovedala, da bo razpisala nov, dokončni referendum o katalonski samostojnosti. Vlada v Madridu je zavrnila pogajanja v to smer in ko so katalonski separatisti zatrdili, da bodo referendum kljub temu izvedli, je zaprisegla, da ga bo zaustavila z vsemi sredstvi na razpolago.

Slovo od modrosti

Politični katastrofi, ki je iz tega nastala, bi se lahko preprosto izognili. Čeprav je Rajoyeva vlada legitimno vztrajala, da ustava ne dovoljuje referenduma o samoodločbi, je o ustavi govoril, kot da bi bila vklesana v skalo in nespremeljiva. Namesto tega bi lahko ponudil začetek posvetovalnega procesa in če bi dosegel visok odstotek (recimo 60 %) pri visoki udeležbi (recimo 70 %), bi to lahko odprlo pot za resne pogovore o obnovi izvornega statuta iz leta 2006. To bi skoraj gotovo spodbudilo številne katalonske državljane, ki si želijo večjo avtonomijo, ne pa tudi odcepitve od Španije, da se udeležijo takšnega posveta in omogočijo obnovo pogajanj o izboljšanju samouprave. Za razliko od podpornikov CUP, ki z navdušenjem gledajo na možnost kolapsa kapitalizma, so ti zmerni volivci zaskrbljeni, da bi bila nova samostojna katalonska država soočena z ekonomskimi problemi, saj bi se zelo težko znova vključila v EU zaradi gotovega veta Španije, verjetno pa tudi Francije, Italije in morda tudi Belgije.
Toda zato, da bi odvrnil pozornost od težav svoje stranke, se je Rajoy odločil, da se bo raje spopadel z organizatorji oktobrskega referenduma in poslal v Katalonijo 10.000 policistov iz drugih delov Španije. Lokalno prebivalstvo se je ponekod od njih poslovilo s spontanimi zborovanji, na katerih so mahali s španskimi zastavami in vzklikali: »¡A por ellos!«, »Po njih!« Razbijanje volišč, razganjanje volivcev z gumijastimi izstrelki in nasilje nad ženskami in starejšimi občani so pri mnogih obudili spomine na Francovo diktaturo. Zatrjevanja Rajoya in njegovih ministrov, češ da so bile te kršitve človekovih pravic »proporcionalne« (trditve, ki jih je ponovil tudi kralj Filip VI.), so naznanile vrnitev v preteklost. Več kot tisoč Kataloncev je bilo pretepenih, med njimi mnogi, ki so hoteli glasovati, da bi ostali v Španiji. Kot da bi se Rajoy ne zavedal vzorca iz španske zgodovine: katalonski separatizem se krepi zaradi nepopustljivosti Madrida in se šibi, ko obstajajo možnosti za izboljšanje katalonske samouprave.
Toda glede na splošno razširjeno protikatalonsko občutje, ki so ga na temelju dolgoletne zgodovine sistematično gojili v Španiji v zadnjih 40. letih, je Rajoy očitno ocenil, da lahko iz svoje nepopustljivosti iztrži pomemben politični dobiček. Na kratki rok je njegova ocena pravilna. Deloma tudi zato, ker je bila udeležba na referendumu – med drugim gotovo tudi zaradi srdite obstrukcije policije in drugih varnostnih struktur – le 43 %, kar kljub 92 % glasovom v prid neodvisnosti pomeni le 5 % povečanje absolutnega števila podpornikov neodvisnosti v primerjavi z rezultatom volitev septembra 2015. To vsekakor ni dovolj za enostransko deklaracijo o neodvisnosti, ki jo je katalonski parlament sprejel 27. oktobra, s pičlimi 70. glasovi od 135. in ob protestni odsotnosti 52. poslancev opozicije.
Rajoy je to zaletavo potezo Puigdemontove koalicije, ki jo je razumeti predvsem kot protest proti ravnanju španske države, izkoristil za sprožitev 155. člena španske ustave, ki omogoča suspenz deželne avtonomije, državno tožilstvo, ki je pod trdim nadzorom vlade, pa je s spretno izbiro naklonjenih sodišč doseglo aretacijo visokih katalonskih politikov, ki jih čaka sodni proces za kazniva dejanja vstaje, hujskanja k uporu in zlorabe javnih sredstev. Tožilec zanje zahteva 30-letno zaporno kazen. Puigdemont je prebežal v Belgijo.
Centralna oblast je izvedla pravo čistko in v nekaj tednih odpustila skoraj dvesto katalonskih uradnikov; funkcionarji, ki so jih zamenjali, poslujejo v španščini. Deželne volitve, razpisane za 21. december, lahko pripeljejo do upada glasov v prid neodvisnosti, toda ta gotovo ne bo trajen. Trpkost in razklanost, ki sta ju povzročila zadnja meseca, bo nedvomno še zelo dolgo obremenjevala odnose med Katalonijo in Španijo.
Reforma španske ustave in začetek pogajanj za nadgradnjo katalonske avtonomije bi lahko pripomogla k začetku celjenja ran, toda zelo malo je verjetno, da bo Rajoy sprejel takšen srečni konec. Njegove izjave so bile v najboljšem primeru dvoumne. Trditev, da bo avtonomija obnovljena v primeru, če bodo na volitvah večino dobile sile, ki nasprotujejo odcepitvi, ne kaže prevelikega spoštovanja do želja Kataloncev. Nekateri predstavniki vladajoče stranke so omenili možnost, da bi Kataloniji omogočili večji nadzor nad davki, toda le v primeru, če bi se tako odločili državljani na vsedržavnem referendumu. Glede na raven protikatalonskih občutij v Španiji, to ni kdo ve kakšna obljuba. Katalonske rane so odprte in nič ne kaže, da se bodo kmalu zacelile.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Paul Preston je angleški zgodovinar, profesor na London School of Economics in strokovnjak za špansko državljansko vojno. Med drugim je avtor biografije Francisca Franca (Franco: A Biography, 1995) in kralja Juana Carlosa (Juan Carlos: A People’s King, 2004). Članek je dopolnjena različica prispevka, objavljenega v The New Statesman. Avtorju se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.