Rapsodija emancipacije

O javnih posegih Gáspárja Miklósa Tamása

»Demokracija ni zadeva, ki bi se je človek navadno veselil sam,« se je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pošalil Gáspár Miklós Tamás, njegova nenavadna slutnja pa se je morala v poznejših letih le še okrepiti. Tamás, eruditski filozof in izjemen javni intelektualec, je bil plodovit esejist, ki je v madžarskem javnem življenju dosegel neponovljiv status. Na Madžarskem je bil splošno znan kot TGM. Znan po svojem dovršenem slogu, celo v več jezikih, se je vse življenje ukvarjal s teoretskimi idejami, kulturnimi – tudi nacionalnimi – tradicijami in revolucionarnimi obeti.

Tamásevi spisi so tipično združevali filozofske uvide in zgodovinsko širino ter tako ponujali razmisleke o političnih idejah in procesih, ki so izzvali običajna razumevanja. »Ključno vprašanje je, kako se je marksistična kritična teorija zgodovine izgubila v boljševizmu in kako sta se tako socialna demokracija kot boljševizem od Hegla prek neokantovcev in empirikov poznega 19. stoletja vrnila k radikalni obliki pozitivizma in pri tem pozabila celo na Kanta,« (vsi prevodi iz madžarščine so avtorjevi) je tuhtal v svoji značilno ambiciozni in ostri povedi.

Tamás je bil redek primerek izzivalnega misleca, ki se je ukvarjal predvsem s teoretskimi vprašanji, hkrati pa je bil tudi pronicljiv in pošten portretist, ki je napisal nekatere najbolj poglobljene in ganljive biografske in intelektualne skice svojih sodobnikov – tudi ljudi, od katerih se je dolgo pred tem politično odtujil. Kultura je zanj očitno pomenila demokratično vsoto znanja in izkušenj, zbranih za boj proti zatiranju in stigmatizaciji, ki bi takšna dejanja nazadnje naredila nepojmljiva.

Disident v (skoraj) vseh režimih

Tamás je bil po nagnjenju in predanosti un dissident sous tous les régimes –z eno ključno izjemo, ki jo je zelo obžaloval. Njegova drugačnost se je kazala na različne in zapletene načine. Formiral se je v intelektualnem mikrokozmosu, ki so ga, kot bi ga opisal sam, zaznamovali strast do učenja, pristna skrb za ponižane, puritanizem in altruizem. Kot sin nekdanjih podtalnih komunistov in baby boomer, rojen judovski materi, je odraščal v madžarščini v vse bolj romuniziranem Kolozsváru/Cluju. Poleg rodnega mesta je univerzo obiskoval tudi v prestolnici Bukarešti – saj je bila grščina na voljo le tam. Njegov oče je v duhu nasprotnega obrobja celinske Evrope vztrajal, da mora sin obvladati tudi

angleščino, »saj je poezija v tem jeziku še posebno lepa«.

Tamás je kmalu vzniknil kot filozof nove levice, poliglot v zaprtem svetu, vzhodnoevropski pripadnik generacije 1968 iz visoko izobraženega urbanega okolja, ki je živel v vse bolj šovinistični »diktaturi proletariata«, ki jo je sam bolj in bolj dojemal kot fašistično. Zatrtje praške pomladi s strani Varšavskega pakta in vse bolj brezsramna promocija skrajno desničarskih idej v Ceauşescujevem stalinističnem režimu sta bila ključna šoka v njegovi politični socializaciji. Dobro desetletje pozneje, leta 1978, je bila Tamásu hkrati omogočena in zapovedana selitev v Budimpešto, s čmer je postal redka podzvrst političnega emigranta znotraj vzhodnega bloka. Kot nemarksist, ki so mu bili osebno blizu filozofi Lukácsovega kroga, je kmalu začel prispevati k madžarski demokratični opoziciji s pozicije levičarskega libertarca – in tudi transilvanskega protestanta.

Po daljšem bivanju v Združenem kraljestvu in ZDA v osemdesetih letih, kjer se je navdušil nad tamkajšnjimi manirami in senzibilnostmi, pa tudi nad »neokonservativno revolucijo«, ki je bila tedaj v polnem teku, se je Tamás vrnil na Madžarsko, kjer je v prvih letih po padcu Berlinskega zidu vstopil v demokratično politiko in javne polemike s stališča desno usmerjenega libertarca – hkrati pa je deloval kot izjemno spreten, mestoma briljanten, a tudi razvpito konflikten govornik nominalno napredne liberalne stranke Zveze svobodnih demokratov (SzDSz). Njegovo stranko je kratek čas vodil János Kis, nekdanji »revizionistično marksistični« intelektualec in madžarski prevajalec Rousseauja in Kanta ter številnih drugih zahodnih klasikov. Sam Tamás je svoje upe polagal v vzpon aktivnega državljanstva, znotraj katerega bi se odvijale strastne javne razprave, ki bi njegovo izbrano domovino končno privedle do blaginje.

Zdi se, da je bil Tamásev ključni cilj okoli leta 1989 oplemenititi liberalno demokracijo in jo narediti bolj filozofsko – kar je očitno spominjalo na program velikih konservativnih antifašističnih emigrantov prejšnjih generacij, kot so bili Leo Strauss, Hannah Arendt ali Eric Voegelin. Številni posegi, s katerimi je Tamás v zanj značilnem duhu v tistem obdobju interveniral v madžarsko javno življenje, so bili predmet strastnih razprav – njegove intervencije so bile pogosto tudi zavrnjene, vendar nikoli v nevtralnem tonu. Ironično je, da je bilo obdobje, v katerem se je v političnem smislu počutil najmanj osamljenega, in, kot je sam priznal, edini trenutek »kolektivnega veselja«, ki ga je doživel v svojem življenju – spomnim se, kako se je leta pozneje v razredu raznežil, ko se je spominjal, kako so ga nekoč ljudje pozdravili s transparentom »Szeretünk Gazsi« (»Gazsi, radi te imamo«; Gazsi je ljubkovalna pomanjševalnica imena Gáspár) –, obenem tudi tisti trenutek, ki ga je kasneje najbolj obžaloval. »Bili smo zločinsko slepi in kot številne generacije zmagovalcev pred nami smo nezrelo in sebično mislili, da naš politični uspeh in slava pomenita boljši položaj za vse. Absurdno,« je bila ena njegovih retrospektivnih ocen. V bolj zagrenjenih trenutkih je šel še dlje in sebe ter svoje tovariše celo obtožil, da so »za obdobje cele generacije kompromitirali idejo svobode, ko so razglasili, da je konec egalitarne

državne redistribucije isto kot svoboda«.

Čeprav je njegov intelektualni razvoj v devetdesetih letih prejšnjega stoletja precej spominjal na pot »od Trockega do Thatcherjeve«, značilno za zahodne neokonservativce – ta pot je v njegovem primeru vodila prek Lea Straussa in »torijskega anarhizma« Michaela Oakeshotta vse do Friedricha Hayeka – je svoje ukvarjanje z vzhodno Evropo in tem, kar je zaznaval kot hude napake njene kapitalistične in domnevno demokratične preobrazbe, kmalu združil precej idiosinkratičnim in resnično intrigantnim intelektualnim obratom. Okoli leta 2000 je bil še vedno negativno nastrojen proti »prejšnjemu režimu«, vendar je zdaj poudarjal, da je prav slednji pomagal vzpostaviti »edino moderno obliko civilizacije, ki jo je vzhodna Evropa kadarkoli poznala«. V istih letih je odkril takrat še povsem nemodne ideje Karla Marxa – ki ga v prejšnjih desetletjih, kot je trdil, ni nikoli resno bral. V tem pogledu je bila Tamáseva pot ravno obratna od poti vodilnih filozofov iz nekdanjega Lukácsovega kroga, kot sta János Kis ali Ágnes Heller, ki so postali predani liberalci.

TGM se je na začetku 21. stoletja oprl na eklektično paleto klasičnih levičarskih in sodobnih postmarksističnih mislecev ter se profiliral kot kritik politične ekonomije, glasen antifašistični intelektualec ter najbolj artikuliran in pomemben glas protikapitalistične levice na Madžarskem in v širši regiji. Po lastnem priznanju naj bi bil v tistem obdobju edini vzhodnoevropski udeleženec zahodnih konferenc, posvečenih historičnemu materializmu, razen nekaterih (precej nenavadnih) Grkov. Ta asinhroni – in za mnoge precej osupljiv – obrat se je zgodil ravno v času, ko je na veljavi pridobival pojav, ki ga je TGM teoretsko obdelal pod oznako »postfašizem«; sprva skoraj neopazno, pozneje pa dosti bolj očitno – in sploh očitno v Budimpešti, kjer je videl, kako je nadzor prevzela »pretkana staro-nova oblika prilagodljive in nemorilske diktature«.

Medtem ko so nekateri Tamásevi ključni intelektualni zavezniki med pripadniki mlajših generacij prihajali iz sosednjih držav, vključno z njegovo rodno Romunijo, je njegova protikapitalistična intelektualna agitacija – njegova »marksistična deviacija«, kot se je rad izrazil napol v šali – ni segla daleč onkraj teoretskih izvajanj. Kot je rad pojasnil, je bil fašizem preventivna protirevolucija dvajsetega stoletja, medtem ko »komunizem za naš čas pomeni preventivno kulturno revolucijo« – kulturno revolucijo, ki zavrača vse institucije, saj postajajo vse bolj fašistične in represivne. Tamás je bržkone razumel, da živi nekoliko anahronistično, celo nostalgično življenje: kot pripadnik generacije 1968 je vstopil v odraslost v poslednji fazi modernega delavskega gibanja z njegovo množično alternativno družbo in protikulturo – in njegovo ponovno odkritje revolucionarnega socializma je pomenilo nekakšno vrnitev v svet njegovih staršev, ki ju je zelo občudoval (v enem svojih izvrstnih kratkih esejev se je spominjal življenja in prizadevanj svojega izjemnega očeta).

Kakorkoli že, Tamás je ostal intelektualna avtoriteta brez institucionalne moči, svobodnjak v

birokratiziranem svetu, ambiciozen človek splošne izobrazbe v dobi ozke specializacije, sofisticiran mislec sredi pop melodij in vrveža družbenih omrežij, filozofski kritik v družbi, ki je pretežno odporna na abstraktnejše premisleke, moralno resna oseba v skeptičnem in ciničnem prostoru ter strasten in nabrit polemik v vse bolj zadušljivem okolju.

V nečem je bil povsem dosleden: vneto je iskal možnost filozofske utemeljitve političnega delovanja in verjel, tudi pod navdihom krščanske misli, da je treba želene politične cilje opredeliti skozi razmislek o virih človeškega trpljenja. Z drugimi besedami, njegovo filozofiranje se ni začelo iz občutka čudenja, temveč presunjenosti. Zato je bil prepričan, da morajo biti ideje radikalne in subverzivne. Ohranjal je teoretično distanco do »politike manjšega zla« – predvsem do socialdemokracije, ki jo je včasih iz praktičnih razlogov sicer podprl, a tudi do drugih oblik politike, ki jih je bolj motiviral strah.

Heterodoksni konservativec

Naj se po orisu Tamásevega intelektualnega profila in nenavadne poti posvetim njegovim glavnim zanimanjem in političnim idejam. V kratkem času se je bil sposoben kompetentno, zgovorno in obširno pripraviti na javni nastop. »Dokler snujem, gojim tudi upanje,« je govoril. Vendar ni nikoli dokončal monografije; vse štiri njegove glavne knjige, od katerih je ena izšla v dveh zvezkih, so bili zborniki, medtem ko njegovi edini knjigi, ki nista zbirki besedil – samizdata A szem és a kéz (Oko in roka) iz leta 1983 in A helyzet (Situacija) iz leta 2002 –, nimata niti osemdeset strani. Njegova najljubša oblika – in tista, ki je najbolj ustrezala njegovim posebnim talentom – je bil nedvomno dolgi esej: tu so se združili njegov razpon, erudicija, impulzivni slog, ganljivi zamahi ter sposobnost presenetljivih in impresivnih povezav ter so skupaj ustvarili mogočen učinek.

Tamás je v odraslo življenje vstopil v kratkih letih relativne sprostitve režima v Romuniji v šestdesetih, ki so bila morda najboljše obdobje za madžarsko tiskovno, književno in gledališko produkcijo v zgodovini države. Začel je kot filozof. Njegova prva zbirka A teória esélyei (Možnosti teorije) iz leta 1975 kaže na izjemen um, ki se trudi – in mu, presenetljivo glede na njegove pisateljske sposobnosti v poznejših letih, včasih tudi spodleti – najti pravo obliko za posredovanje svojih kompleksnih idej. Njegovo nedavno objavljeno pismo uredniku Ernőju Gállu, članu naprednega vodstva transilvanskih Madžarov, iz leta 1976 – pismo, ki osvetljuje ozadje afere, zaradi katere je leta 1978 odšel na Madžarsko, in razkriva Tamásevo odločno zavračanje moralnih kompromisov – je tako zapleteno in mestoma zagonetno, da je nepoznavalcem komaj razumljivo.

Ker je Tamás le nekaj let po prihodu v Budimpešto dobil prepoved poučevanja, je leta 1982, ko je

dopolnil 35 let, v samizdatu objavil svoj prvi in po lastnih besedah še vedno nekoliko naiven politični esej: v članku A csöndes Európa (Tiha Evropa) se je zavzel za »oživitev najbolj raznorodnih vrst protiavtoritarnega in protietatističnega, liberalnega, demokratičnega in socialističnega političnega mišljenja in praks« – kar je tako raznolika platforma, da se mu v vsem svojem nenavadnem življenju nikoli ni uspelo oddaljiti od nje. V okviru svojega razširjenega razmisleka je TGM predvidel bodoče zavezništvo sil, ki bi vključevalo avtonomiste na levici, radikalne in zmerne krščanske demokrate, revizionistične neomarksiste in radikalno novo levico ter celo dele tega, kar je imenoval »komunistična politična kultura«. Izrecno je poudaril tudi, da največ upov polaga v večplastno dediščino nekomunistične levice in nemarksističnih socialističnih tradicij, radikalnih demokratov, sindikalistov, agrarnih socialistov, socialdemokratov in anarhistov – široko platformo, ki je, kot je zagotavljal svojim bralcem, povsem izvedljiva, celo razmeroma enotna, kot sta pokazala primera madžarske revolucije iz leta 1956 in gibanja Solidarnosti na Poljskem.

Čeprav je v svoji knjigi v samizdatu A szem és a kéz iz leta 1983 še vedno ubesedil anarhistično stališče, se je zaradi svojega političnega antikomunizma in protietatističnih prepričanj kmalu obrnil k liberalni in libertarni desnici. Najpomembnejši esej, ki ga je napisal v prelomnem letu 1989, Búcsú a baloldaltól (Zbogom levici) je že zagovarjal minimalno državo, pravno varnost, zaton »militantnosti« in celo »najmanjšo možno javno dejavnost«. Šlo je za zavrnitev socializma s stališča, ki ga je Tamás imenoval »sodobni konservativizem«. Sodobni konservativizem, kakršnega si je zamislil za Madžarsko, bi cenil nacionalno liberalno preteklost kot lastno tradicijo in pomagal razviti nov, zmeren patriotizem, ki v nasprotju s prevladujočimi konservativnimi tradicijami na Madžarskem ne bi bil kontrarevolucionarno navdahnjen – in ki bi, v nasprotju z radikalnimi patrioti različnih odtenkov, hvalil tiste vidike Madžarske, ki so privlačni, namesto da bi kritiziral njene pomanjkljivosti. Natančneje, TGM je v tem pomembnem eseju iz leta 1989 izjavil, da so njegovo najljubše obdobje trideseta leta 19. stoletja, »svet Kölcseyja, Széchenyija, Nyáryja«, in da mu je bila najbližja »paradigma tipa grof Széchenyi–baron Kemény–Asbóth«.

Marsikomu je to moralo zveneti, kot da skuša državo, ki je zapuščala sovjetski režim, integrirati v angleško podeželje namišljene preteklosti, a Tamás je bralce navdušeno spomnil, da sta »stari whigovski liberalizem in neokonservativizem« v angleško govorečem svetu pravzaprav dosežka Srednjeevropejcev, in pri tem »poleg Hayeka« pomensko omenil še »Ludwiga von Misesa, Josepha Schumpetra, Karla Popperja, Lea Straussa in Isaiaha Berlina«. V tem pomembnem eseju iz leta 1989 je dodal argument, ki je zvenel nenavadno defenzivno: poudaril je, da so se njegovi pogledi v resnici le malo spremenili in da so njegovi »libertarni predsodki« ostali nedotaknjeni, sprijazniti pa se je moral s tem, da so njegovi teoretski zavezniki prvenstveno na desnici. Bralcem je zaupal, da je iz čustvenih razlogov dolgo nerad priznal, da njegovo »strogo nasprotovanje institucionalnim posegom« na levici

deli le »nekaj očarljivih anarhističnih sekt« – in da so njihovi potencialni socialdemokratski zavezniki v Nemčiji in Avstriji v osemdesetih letih dejansko izdali madžarsko demokratično opozicijo ter njihove poljske in češkoslovaške prijatelje in somišljenike.

Tamáseva nenadna naklonjenost do grofov in baronov prejšnjih stoletij je bila več kot le prehodna modna muha: v svojih bolj teoretskih spisih iz tistih let, zbranih leta 1999 v dveh zvezkih v zbirki Törzsi fogalmak (Plemenski koncepti), se je veliko ukvarjal z vzponom liberalne misli v devetnajstem stoletju ter z vprašanji nacionalizma in, po Tamásevem pojmovanju, njegovega zloveščega dvojnika – etničnega nacionalizma. Leta 1995 je v eseju Búcsú a jobboldaltól? (Zbogom desnici?) – pozor na vprašaj – poudaril, kako pomembna je delitev na liberalce in socialne demokrate (ali po ameriško: konservativce in leve liberalce), pri čemer je jasno nakazal, da mu je ljubši prvi pol. V tem tehtnem eseju se je Tamás znova izrecno distanciral od domnevnih »antiliberalnih radikalnih demokratov«, vendar je dodal, da se je v slabem desetletju oddaljil tudi od torijskega anarhizma. Ker je ostajal »vsaj tako konservativen kot prej«, se je njegovo stališče, kot je pojasnil, približalo »klasičnemu republikanizmu« in je zdaj vključevalo zavezanost ponovni vzpostavitvi »univerzalne visoke kulture«.

Ključna novost tega eseja iz sredine devetdesetih, v katerem je pretresel svoja dotedanja stališča, je bila, da je TGM zdaj trdil, da ga je neuspeh demokratičnega prevrata – ki ga je razumel tudi kot svoj osebni neuspeh – spodbudil k neusmiljeni kritiki liberalnih predpostavk, »ki so mu bile tako pri srcu«. Trdil je, da tako prostotržni liberalci kot progresivni liberalci oziroma liberalci človekovih pravic, čeprav si v marsičem nasprotujejo, svobodo razumejo kot odvrnitev od javnih zadev, kot »svobodo od politike«, z vsemi zaskrbljujočimi posledicami takšnega stališča – in da je demokratična opozicija v osemdesetih letih le prispevala k temu žalostnemu »odhodu iz polis«, kot je že leta 1993 pojasnil v kritičnem eseju v angleščini z naslovom The Legacy of Dissent (Dediščina oporečništva).

Tamás je zdaj kot ključna problema opredelil »protimeščanski in protiindividualistični konsenz« v vzhodni Evropi ter »vladavino sumničenja«, ki je sleherno politično oblast obravnavala kot temeljno nepravično. Trdil je, da je postalinistično obdobje prikazovalo stalinizem kot revolucionaren režim, zato je destalinizacija logično pomenila notranji mir, tržne reforme in odsotnost kakršnekoli ideologije. Čeprav so se te spremembe takrat zdele še tako pomembne, je prevrat leta 1989 zgolj ohranil to »negativno dialektiko«: ohranila se je skrajna oblika nezaupanja, ki se je kazala v zavračanju diktature, vendar brez prave zavezanosti demokraciji. Odpor v vzhodni Evropi je povzročil izčrpanost in apatijo, ne pa upanja in sprememb. Antiutopični duh je diskreditiral tisto, kar je bilo najbolj potrebno, je zatrjeval Tamás, in sicer ostro intelektualnost, velikodušnost, domišljijo, celo navdušen idealizem, občutek dolžnosti ter globoko in iskreno ljubezen do liberalne politike.

Obrat levo

Esej Zbogom desnici? je pomenil zgodnjo in artikulirano kritiko tega, kar bi moralo postati demokratična oblika javnega življenja; v zelo odmevnem prispevku A posztfasizmusról (O postfašizmu), objavljenem pozimi leta 2000, je Tamás nato razširil svoja obzorja. V njem je trdil, da nacionalne države ne branijo le rasnih in razrednih privilegijev, temveč tudi »univerzalno državljanstvo državljanov« proti »virtualno univerzalnemu državljanstvu vseh ljudi«. »Postfašizem« je razumel kot nov način ločevanja »normativne države« – ki je veljala le za »jedrno prebivalstvo« – od »prerogativne države«, ki deluje samovoljno. V sklepnih delih tega pronicljivega in polemičnega eseja je Tamás s svojo značilno metodo spajanja filozofskih, zgodovinskih in bolj neposredno političnih argumentov bolj kot vzpon otipljivega političnega gibanja diagnosticiral širjenje nekega splošnega stanja. To stanje je presenetljivo označil kot »protirazsvetljensko obliko liberalne demokracije«.

Ko je šlo za vzhodno Evropo, je bil Tamásev argument o postfašizmu presenetljivo preprost, a zato toliko bolj privlačen: ker je neenakost v teh družbah po letu 1989 postala samoumevna, vendar ni bila upravičena na ekspliciten način, je postfašizem lahko našel široko občinstvo tako, da je ponudil eksplicitno legitimacijo za stanje, ki je bilo že splošno sprejeto. V nasprotju s prevladujočim stališčem v lastnem liberalnem in naprednem miljeju je dodal, da so precej pokroviteljski liberalni, kantovski odzivi na postfašizem nezadovoljivi. Pritrjevali so eni vrsti neenakosti (tisti, ki naj bi izvirala iz konkurenčnosti) in v isti sapi kritizirali drugo vrsto neenakosti (rasne ali etnične narave), kar je le spodkopavalo njihove egalitarne trditve, ob tem pa so izpadli – ali morda res bili – hinavski, je trdil.

Tamás se je v tistem obdobju navidezno naglo obrnil na levo – in to ne le zaradi po njegovem mnenju katastrofalnih gospodarskih in socialnih neuspehov »spremembe režima«. Vse bolj je verjel, da je vzhodna Evropa avantgarda politične reakcije, kjer se kapitalizem zdi »edina in absolutna resničnost«, in menil, da je to, ironično, tudi »dosežek komunistov«, ki so v teh družbah skupaj s »predmodernimi elementi« odpravili tudi »revolucionarne delavske razrede«.

Vendar so bili njegovi glavni premisleki, kot običajno, bolj teoretskega značaja in so bili v veliki meri povezani z njegovim novim strastnim zanimanjem za nastanek in delovanje družbenih razredov. Večkrat je poudaril, da vprašanje pravičnosti, tako ključno za sodobne liberalne filozofije, ni med njegovimi osrednjimi preokupacijami. Trdil je, da raje razmišlja historično, in menil, da je težava liberalnih razmišljanj o kapitalizmu v tem, da napačno postavljajo mejo med zasebnim in javnim. Če je bila politika pred letom 1989 omejena na delovno mesto, je bila po letu 1989 od tam izgnana, je zdaj rad poudarjal. Po njegovem razumevanju je kategorizacija dela kot zasebnega, pogodbenega razmerja pomenila pravcati »filozofski škandal«. Čeprav je bil pripravljen priznati, da si je liberalizem prizadeval

za oslabitev, sublimacijo ali celo humanizacijo oblasti, se je namesto cilja odprave hierarhij vedno »ustavil pri tovarniških vratih«. Simetrija, enakost, sodelovanje preglednost so bila zanj načela, ki veljajo na vseh področjih, tudi na delovnem mestu, medtem ko hierarhije vseh vrst in podrejanje katerikoli oblasti terjajo posebno opravičilo. Distributivne in redistributivne oblike pravičnosti, ki jih propagira liberalizem, same po sebi ne morejo voditi v svobodno družbo brez izkoriščanja, zatiranja, avtoritet in monopolov znanja, je pojasnjeval Tamás. Vse, kar liberalizem lahko nudi kot sredstvo za zmanjšanje neenakosti, je krepitev države, kar neizogibno vodi v zmanjšanje človekove avtonomije.

Tamáseva interpretacija novejše zgodovine je bila, da je kapitalizmu uspelo preživeti tako buržoazijo kot proletariat kot družbeno-kulturna in politična akterja zaradi različnih oblik etatizma, ki so vzniknile v dvajsetem stoletju – od nacistične vladavine do držav blaginje, ki so jih zgradili socialni demokrati. Čeprav so se te oblike med seboj izrazito razlikovale, je vsaka izmed njih bodisi zatrla bodisi kooptirala politične oblike razrednega boja; tako so skupnimi močmi pripomogle h koncu tega, kar je Tamás iz pomanjkanja boljšega izraza imenoval »klasična faza kapitalizma«. Medtem ko sta tako buržoazna razredna kultura kot mednarodno socialistično delavsko gibanje malodane izginila po zaslugi modernega etatizma, sta korporativna tehnokracija in državna birokracija pridobili preveliko moč, je Tamás zdaj ugotavljal v pesimističnih tonih, in ta preobrazba je odprla vrata »barbarstvu in kaosu«. Tamás je priznal, da je potrebno razmišljanje onkraj konceptualnih omejitev kapitalizma in da razmišljanje znotraj teh okvirov ne more razviti politične filozofije (vsaj takšne, kot se običajno razume), vendar je tudi večkrat poudaril, da je socializem že našel ustrezno obliko: federacijo delavskih svetov, ustanovljenih na delovnem mestu.

Doslednosti in prelomi

Podobno kot je Tamásv desni libertarizem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja črpal večji del svojega zanosa iz njegovega prejšnjega anarhizma, je bila, zanimivo, tudi levičarska kritika, ki jo je artikuliral v tem stoletju v kritičnem in konstruktivnem dialogu z njegovo neokonservativno fazo. TGM je tudi v svojih neokonservativnih srednjih letih poudarjal, da so vzhodnoevropski narodi v najpomembnejših političnih trenutkih v novejši zgodovini dosledno zahtevali kombinacijo socializma in demokracije – in da se je sam zavzemal za »osvoboditev zasebnega življenja«. Njegovo osnovno videnje zgodovine kot tudi transcendentni cilji, ki jih je artikuliral kot revolucionarni socialist, so zveneli presenetljivo podobno – le da se je njegova ocena teh zgodovinskih epizod seveda obrnila. Morda so iliberalni radikalni demokrati vendarle bolj ljubili svojo domovino kot zmerni patrioti?

Vendar pa se je Tamásvo razmišljanje očitno spremenilo v tem, da v poznih letih ni več verjel, da bi

liberalna pravna in gospodarska jamstva lahko dosegla vsaj približno univerzalno osvoboditev zasebnega življenja – prej so omogočala pritajeni vzpon postfašistične dvojne države. Tamás je bil po novem prepričan, da je sodobni kapitalizem v bistvu »načrtovana oblika iracionalnosti«, pri čemer se je naslanjal zlasti na postmarksistična teoretiziranja. Na začetku enaindvajsetega stoletja je trdil, da mora kapitalizem ostati iracionalen, da bi omogočil »relativne oblike svobode« – svoboščine, ki še zdaleč niso dovolj obsežne ali razširjene. Tamás je prišel tudi do spoznanja, da je socialdemokratska kritika neoliberalizma enako veljavna kot neoliberalna kritika socialne demokracije. Še več, menil je, da se s teoretskega vidika izničujeta; zato je bilo treba razviti alternativni konceptualni okvir.

V pozni fazi svoje fascinantne intelektualne poti je Tamás še vedno zagovarjal »demokratično pot k večji svobodi« in svobode v sedanjih razmerah ni razumel kot samouresničitev, temveč kot obliko osvoboditve, ki posamezniku pomaga analizirati, zakaj drugi niso svobodni. Njegova intelektualna agenda se je še naprej vrtela okoli denaturalizacije ter historizacije in še naprej je strogo nasprotoval racionalizacijam, kaj šele apologijam trpljenja. Vztrajno je opozarjal, da politična praksa, ki bi si prizadevala za homogeno družbo, zgrajeno proti osebni avtonomiji in z namenom, da bi se znebila smrtnih grehov izključevanja, poniževanja in nepravičnosti, ni ne izvedljiva ne zaželena. V zadnjem eseju, ki ga je objavil v svojem življenju, Öt tanács a hazának (Pet nasvetov za domovino) je Tamás potrdil svojo zavezanost razsvetljeni, egalitarni in antifašistični evropski družbi, družbi, ki bi črpala iz alternativnih virov informacij in avtoritete – oživljenemu projektu, ki mu velja slediti brez iluzij.

Kot eklektičen, izviren, izjemno prodoren in precej anahronističen mislec je Tamás poosebljal najboljše vzhodnoevropskih intelektualcev: opaziti globoke ironije, narediti navidezne paradokse razumljive in sublimirati duh upora. Med drugim je trdil, da je sodobni kapitalizem le navidezno končal razredni boj, a mu je v resnici uspelo odpraviti »humanizem meščanske kulture« in »preroške tradicije proletariata«. Vse dokler je G. M. Tamás izzival, opominjal, polemiziral, to očitno ni bilo res.×