Rari Nantes in Gurgite Vasto: Migrantska kriza iz športne perspektive

Trenutni migrantski tokovi so še poudarili raznolikost Evrope, ki je obenem njeno izjemno bogastvo in šibka točka – vsako mejo lahko vidimo kot točko srečanja ali kot zaporo, ki nas ščiti pred vdorom »drugega«. Opazimo lahko porast občutka nestabilnosti in splošno prevladujočega strahu, ki sta omogočila vzpon populističnih gibanj in ekstremističnih strank. Ob vsem tem se je spremenil tudi ton javne debate. Vendar pa so se po drugi strani mnogi posamezniki in organizacije aktivno vključili v sprejemanje beguncev in prosilcev za azil in s tem pokazali empatijo, strpnost in spoštovanje do ljudi in človekovih pravic. Na tem področju so na različne načine dejavni tudi mnogi posamezniki in organizacije iz sveta športa, kar sicer ne bi smelo presenečati, saj je šport globalni fenomen, ki odseva globalne dogodke. Vendar pa, ko govorimo o »družbenih spremembah«, zlahka napačno ocenimo potencial športa.

Na prvi pogled opazimo predvsem mnoge težave, največkrat etične ali pravne narave, ki pestijo športne organizacije (npr. UEFA, FIFA, IAAF). Na drugi strani pa lahko po vsej Evropi vidimo tudi mnoge športne pobude, ki se trudijo spodbujati družbeno vključevanje in udeležbo migrantov. Nekatere med njimi se bolj osredotočajo na zagotavljanje pravice beguncev do športa, medtem ko se druge ukvarjajo z združevanjem lokalnih prebivalcev in prišlekov. Šport ima vsekakor moč, da posameznikom omogoči vzpostavljanje neposrednih stikov, ki so prvi korak pri premagovanju predsodkov in uničevanju stereotipov, potencialno bi lahko celo znatno pripomogel k racionalnemu procesiranju sovražnih sporočil, ki so v veliki meri osnovana na iracionalnih občutkih, kakršen je strah.

Evropska mreža za vključevanje prek športa

Dunajski inštitut za mednarodni dialog in sodelovanje (Wiener Institut für Internationalen Dialog und Zusammenarbeit, VIDC) je uveljavljena in priznana institucija, ki deluje na različnih področjih, tudi v športu prek programa »Fair Play«. Med pobudami programa je tudi Evropska mreža za vključevanje prek športa (European Sport Inclusion Network, ESPIN). Projektni vodja Kurt Wachter tako razloži pristop VIDC: »Naš program si prizadeva povečati udeležbo etničnih manjšin, migrantov in beguncev v športu. Verjamemo, da je šport močno orodje pri spodbujanju integracije in vzpostavljanju neposrednega stika s skupinami, ki bi lahko imele težave v družbi, in jim s tem pomagajo pri integraciji, na primer s tem, da jim olajšajo učenje jezika. To so temeljne postavke mreže.«
ESPIN je partnerstvo različnih organizacij po Evropi, kot so Irska nogometna zveza (ki je članica UEFE), UISP – Italijanska zveza športa za vse (športna organizacija, ki ima okoli 1,4 milijona članov po vsej Italiji), Portugalska zveza nogometašev (Sindicato Dos Jogadores Profissionais De Futebol), Organizacija za človekove pravice Mahatma Gandhi iz Budimpešte, raziskovalni inštituti, nevladne organizacije in druge organizacije ter aktivisti. Novembra 2016 se je, ob podpori programa EU »Erasmus Plus Sport«, v Budimpešti odvila »Konferenca ESPIN«, ki je bila odlična priložnost za srečanje z mnogimi strokovnjaki in izvajalci, ki so aktivni na terenu. Mednje spada tudi Kurt Wachter: »Naša mreža je zelo široka, vsi imamo izkušnje iz lastnega dela in kontekstov,« pravi. »Na srečanjih si delimo ideje. Pomembno je poudariti, da lahko migrante vključimo tako v vlogi športnikov ali nogometašev, kot tudi prostovoljcev, trenerjev, sodnikov. Če pogledate na šport po Evropi, boste opazili, da manjšine niso enako zastopane kot večina. Med igralci je na primer veliko število temnopoltih, med sodniki in trenerji pa ne. V praksi lahko manjšine vključimo na različne načine – k športnim klubom lahko prispevajo preko prostovoljstva ali z organizacijo dogodkov. Prostovoljci, ki imajo tudi sami begunsko izkušnjo ali poznajo jezik, so lahko odlični učitelji ali pomagajo pri ozaveščanju, komunikaciji in stikih z javnostjo.« Katere pa so glavne ovire, s katerimi se soočajo pri svojem delu? »Gre za evropski projekt,« razlaga Kurt, »zato smo se srečali z zelo različnimi konteksti. Na Madžarskem ima lokalna organizacija zaradi protimigrantske vladne politike velike težave pri vpeljevanju ideje, da morajo biti manjšine, migranti in begunci sprejeti. Veliko je strahu: mnogi športni klubi se bojijo prevzeti pobudo, saj bi lahko naleteli na odpor ali pa izgubili javno financiranje. Medtem pa je na primer na Finskem ideja prostovoljstva dobro razvita in razširjena, zato je vključevanje migrantov prek športa zlahka sprejeto. Razlike seveda so, tako kot nasploh po Evropi. Skušamo najti učinkovite rešitve in načine, da jih prenesemo v druge države.« Kurt zavzdihne: »Zavedamo se, da je veliko ovir, a sveta ne moremo spremeniti v enem dnevu.« Kaj pa, ko skušamo idejo predstaviti športnemu klubu brez izkušenj na tem področju? Kako in kje lahko začnejo? »Vidimo, da je veliko klubov dobro pripravljenih, veliko jih že dobro dela, kar pa ni nujno vedno vidno v javnosti,« pravi Wachter. »V mnogih nogometnih klubih vidimo pripravljenost, da odprejo svoja vrata. Morda je čisto prvi korak ta, da klub javno pove, da je ‘odprt’, da je raznolikost nekaj pozitivnega, da se z večjo raznolikostjo veča tvoja uspešnost. A taka zahteva ne more priti z vrha ali s strani predsednika. Potreben je dialog. Potrebna so izobraževanja, da bi lahko pristopili k ‘njim’, saj imajo za seboj pogosto travmatično izkušnjo. Ne moremo pričakovati, da so isti kot drugi člani kluba.«

Kaj se dogaja na Madžarskem?

»Danes je na Madžarskem migrantska situacija res velik problem,« razlaga Junaid Olalekan iz budimpeštanske Organizacije za človekove pravice Mahatma Gandhi, gostiteljice srečanja. »Mnogi Madžari imajo negativen odnos zaradi madžarske vlade in njene sovražne kampanje. Začelo se je po pošti: pismo madžarske vlade madžarskemu ljudstvu je spodbujalo k negativnem odnosu do migrantov. Poleg tega je bil organiziran referendum, podprt s številnimi kampanjami o migrantih, ki prihajajo na Madžarsko, da bi Madžarom vzeli delovna mesta in organizirali teroristične aktivnosti, zato morajo biti Madžari previdni in jih zavrniti, če nočejo izgubiti služb ali se želijo izogniti terorističnim napadom. Danes, ko mnogi Madžari podpirajo sovražno kampanjo vlade, imajo mnogi migranti težave. Poskušamo delati na tem, na poudarjanju, da lahko migranti pozitivno vplivajo na ekonomijo, zato se jim jih ni treba bati.«
Iz razprav na konferenci je bilo moč izluščiti perspektivo, da je bilo pismo izraz populizma, medtem ko je referendum poskus njegove uzakonitve. Referendum je padel, a zdi se, da je določena raven sovražnega govora še vedno prisotna – in na nek način tudi sprejeta – v javni debati. Kakšna je lahko vloga športa v takem scenariju? »V našem NVO,« nadaljuje Junaid, »imamo tudi nogometni klub in igramo z madžarskimi klubi. Včasih pride do konfliktov, tudi sodniki so pogosto proti nam in našemu moštvu, zato smo nekoliko prikrajšani. Vendar pa nam večino časa uspeva, imamo veliko dobrih igralcev, smo uspešni, s tem pa lahko dosežemo naslednjo stopnjo. To je za nas velik uspeh. Našim športnikom vedno pravimo, naj ne bodo agresivni, četudi madžarsko moštvo igra agresivno. Moramo se zavedati, da je to šport in da agresivnost ni del tega in ni športna. Naše igralce učimo, da se izogibajo konfliktom: ko nas nasprotnik napada, poskušamo obrniti hrbet nasilju. Pravzaprav se nasilju ne pridružujemo.«

Zakaj bi se morale interesne skupine v nogometu ukvarjati z begunci?

Na konferenci ESPIN v Budimpešti je Des Tomilson, predstavnik Irske nogometne zveze, v preprostem jeziku razložil, zakaj bi se morala nogometna zveza ali športna organizacija ukvarjati z begunci in migranti: »Obstajata dva pristopa. Iz naše perspektive bi lahko rekli, da je vključevanje pomembno na družbeni ravni. Obenem je funkcija športnih organizacij in nogometnih zvez v tem, da povečajo število igralcev določenega športa, poleg tega pa tudi število podpornikov, prostovoljcev, navijačev in gledalcev. Zato sta dva razloga: po eni strani gre za socialno perspektivo, po drugi pa za osnovne funkcije športnega organiziranja.«
Ideja je jasna: več (različnih) ljudi sodeluje v športu, bolj se lahko šport razvije na različnih ravneh. »Na Irskem,« razlaga Tomilson, »imamo desetletno strategijo in sodelujemo z oddelki, ki se ukvarjajo z integracijo. Izvajamo programe, ki so komplementarni z vladno strategijo: šport uporabljamo kot sredstvo za promocijo integracije. Z vidika nogometne zveze to pomeni, da povečujemo udeležbo, privabljamo več igralcev in prostovoljcev in podobno. Naša funkcija je tudi v spodbujanju protirasizma: zagotoviti moramo korektno okolje na tekmah. Zoperstavimo se vsakršnemu negativnemu obnašanju, ki bi se lahko pojavilo med nogometno igro.«
Program se zdi zelo dobro strukturiran. Na vprašanje, kaj bi predlagal nekomu brez izkušenj, ki želi začeti z delovanjem na tem področju, Tomilson odgovori: »Nogometni ali športni klubi nimajo nujno kompetenc na določenih področjih, kot je delo z begunci ali prosilci za azil. Vendar pa jih nekdo ima. Zato priporočam, da začnejo graditi na partnerstvih tako, da se pogovorijo s tistimi, ki že delujejo na teh področjih in najdejo možnosti za sodelovanje – odločijo naj se za partnerski pristop namesto pristopa, kjer se ena organizacija ukvarja z vsem. Svetujem jim torej, naj gradijo strateška partnerstva in podprejo organizacije, ki so že aktivne na terenu.«

Sredozemski način

»Liberi Nantes je športna organizacija, ki je bila ustanovljena v Rimu leta 2007,« razloži predsednik Alberto Urbinati. »Njen cilj je zavzemanje za dostopnost športa skupnosti beguncev in prosilcev za azil v Rimu in okolici. Začeli smo z nogometno ekipo. V prvem letu smo samo trenirali in igrali prijateljske tekme, od druge sezone naprej pa smo registrirani v nižji ligi (III categoria) Italijanske nogometne zveze. Zdaj v ligi tekmujemo že devet let, vendar nismo del uradne lestvice. Zaradi določenih birokratskih ovir moštvo, ki je v celoti sestavljeno iz beguncev in prosilcev za azil, ne more biti vključeno na lestvico. Poleg nogometa že od leta 2010 organiziramo ekskurzije in sprehode. Dvakrat mesečno našim fantom omogočimo raziskovanje teritorija, tako okoliške narave kot samega mesta, kar je zanje lepa izkušnja, hkrati pa jim lahko pomaga tudi na kulturnem področju. V istem obdobju smo začeli tudi z brezplačnimi tečaji italijanskega jezika. Poleg teh aktivnosti smo leta 2010 začeli upravljati s petdeset let starim športnim centrom. Infrastruktura je bila sicer v slabem stanju, vendar jo s pomočjo beguncev in prosilcev za azil obnavljamo in dajemo v uporabo lokalni skupnosti. Trudimo se vzpostavljati dialog z drugimi organizacijami, poskušamo biti odprti in vključujoči, ne le z begunci in prosilci za azil, ampak z vsemi občani, da bi lahko okoli športnega centra zgradili skupnost.«
»Rari nantes in gurgite vasto«: to je Vergilov opis potopa Enejeve ladje, ko vojaki poskušajo plavati med ostanki razbitine in le redki izmed njih preživijo. Pasus je v Italiji še vedno v uporabi za opis ljudi dobre volje, ki se trudijo preživeti v turbulentnih časih, sovražnem okolju, za ljudi, zgubljene v množici, navidez nemočne in izolirane. Tukaj je vredno omeniti, da je po legendi Enej ustanovil Rim. Zaradi vseh naštetih razlogov mnogi italijanski športni klubi nosijo ime »Rari Nantes«. V tem kontekstu beseda »rari« prikliče pomene, kot so »elita«, »izbrani«, »redki«. Ime »Liberi Nantes« ima precej drugačno sporočilo, saj združuje svobodo (Liberi) in plavanje, šport, upanje. Ali, kot je dejal Alberto Urbinati: »Nogometno žogo lahko uporabimo za to, da ostanemo na površju.«
Kateri pa so glavni problemi, s katerimi se srečuje klub Liberi Nantes? »Soočamo se s problemi, ki pestijo tudi druge manjše nevladne organizacije. Eden od glavnih je financiranje – ukvarjamo se s tem, kje bomo našli sredstva, da bi lahko vzdrževali naše aktivnosti. V celoti smo odvisni od prostovoljcev, vendar pa ljudje pogosto lahko redno volontirajo le v določenem obdobju svojega življenja. Menjave prostovoljcev so nenehne, zato ne moremo vedno delati s polno paro, kot bi si želeli.«
Tu je tudi problem z razvrstitvijo. Po italijanskih pravilih mora nogometna zveza v državi izvora izdati pismo, da bi lahko registrirali igralca iz države izven EU, kar je pogosto zelo zapleteno. Številne nogometne zveze so prekerne organizacije v državah v razvoju ali v vojnem stanju. Poleg tega so države izvora teh igralcev večinoma same kršiteljice človekovih pravic, zato begunci nimajo nikakršnega interesa, da bi jim sporočili svojo trenutno lokacijo. Ob tem morajo igralci priložiti dovoljenje za bivanje in stalni naslov, kar je prav tako problematično, posebno za prosilce za azil v obdobju med prihodom in pridobitvijo statusa begunca (kar v večini primerov traja več kot eno leto). Obenem pa bi deregulacija olajšala »trgovanje s talenti«, predvsem z mladimi. Možen je scenarij, v katerem so mladi igralci iz držav v razvoju prepeljani na Zahod in zapuščeni. S tem postanejo »mladoletni brez spremstva«, ki bi jih klubi z veseljem registrirali. Urbinati pravi: »Poskušamo osvetliti problem z vseh možnih zornih kotov, preko vseh nacionalnih in mednarodnih mrež, v katere smo vključeni. To je bitka, v kateri se moramo boriti. Športne zveze morajo razumeti, da je ta fenomen prisoten v vseh evropskih državah. Ne moremo prezreti dejstva, da je Evropi na tisoče beguncev in prosilcev za azil, ki jim moramo omogočiti dostop do športa. Šport je dober zanje, za njihovo duševno zdravje in počutje. Hkrati pa šport pozitivno vpliva tudi na naše skupnosti, saj je iz družbene perspektive športen posameznik bolj umirjen – ima možnost, da se zabava, sprosti napetosti in se spozna z našo kulturo, z našim načinom življenja. Preko športa lahko prenesemo mnoga sporočila: športne igre so sistem pravil, ki jih je potrebno upoštevati. Preko iger lahko prenesemo veliko pomembnejša sporočila, kot je preprosto športno.«
Vsi tekmovalci morajo upoštevati ista pravila, vsak igralec mora pripadati samo enemu klubu, v katerem je registriran, zmagovalci morajo biti nagrajeni. To so osnovna pravila športa. Glede na to, da je migrantski val konsistenten in da je šport odlično orodje za razvoj, bi lahko in moramo najti kompromis, na primer z določanjem drugačnih pravil za najnižje in amaterske kategorije. Na olimpijskih igrah v Riu je prvič v zgodovini uradno nastopila ekipa beguncev. Poleg tega, da so že opozorili na problematiko, bo zanimivo videti, kakšen vpliv bodo imeli na Olimpijske komiteje in športne zveze.
Kaj pa bi Urbinati predlagal organizacijam, ki želijo slediti pobudi njihove organizacije? Ali ima kakšen nauk, ki bi ga rad delil? Alberto se nasmehne: »Svetujem, da se opremijo z veliko mero strasti in ‘požrtvovalnim duhom’, saj je težav toliko in so pogosto tako velike, da bi najraje odnehali ob prvi kritiki. Po devetih letih verjamem, da počasi gradimo strukturo, da si lahko privoščimo ‘specializacijo’ sodelavcev: en sodelavec se ukvarja le s športom, drugi z odnosi z javnostmi in komunikacijo, tretji s projekti, pridobivanjem sredstev in klici ali s posameznimi aktivnostmi, kot so tečaji ali ekskurzije. To je naš poskus, da bi organizacija, ki deluje samo na prostovoljstvu, lahko preživela in izvedla mnoge aktivnosti, ki jih ima v načrtu.«

Začasni zaključki

Ko razmišljamo o športu in migrantih, največkrat pomislimo le na temnopolte nogometaše. Šport je veliko več kot le nogomet, poleg tega pa lahko migrante vključimo v šport tudi v drugih vlogah – kot prostovoljce, navijače, gledalce, trenerje ali sodnike. S tem, ko migrante pripeljemo na igrišče, še nismo storili dovolj za dosego želenih ciljev. Če bi lahko bolj aktivno sodelovali, bi šport bolje opravljal svojo družbeno funkcijo, tekmovanja pa bi s tem napredovala, njihova raven bi se dvignila. Udeležba v aktivnostih, povezanih s športom, migrantom gotovo prinaša mnogo ugodnosti, ki so povezane s fizičnim, mentalnim, socialnim in čustvenim zdravjem, obenem pa pripomore tudi k ponovni vzpostavitvi občutka normalnosti. Med dodano vrednostjo športa je tudi povezovanje grass-roots tekmovanj z elitnimi, sodelovanje zvezdnikov in prvakov ter obseg doseženega občinstva. Sporočila, kot je na primer nedavna kampanja »Refugees are welcome«, bi lahko preko strukturiranih in organiziranih skupin navijačev dosegla na milijone ljudi po svetu. Pozitivno je tudi naraščanje števila klubov, ki se vključujejo v socialne kampanje – taka je na primer Football Against Racism Action Weeks, ki poteka oktobra vsako leto –; mnogi na tekme povabijo tudi delegacije prosilcev za azil ali jim omogočijo dostop do opreme.
Vsekakor moramo opomniti, da moč športa ni neomejena, vse pobude pa nimajo nujno izjemnih rezultatov. Vsakršno intervencijo moramo zasnovati na trajnostnih, uravnovešenih in medsektorskih partnerstvih ter jo povezati z drugimi socialnimi, kulturnimi in izobraževalnimi aktivnostmi (učenje jezikov, družabni dogodki, ekskurzije ipd.). Vsi sodelujoči – klubi, igralci, begunci, gledalci, skupnosti, nevladne organizacije, odločevalci – bi morali biti pripravljeni, če želijo pravilno pristopiti k dejavnostim, v njih uživati in jih tudi realistično oceniti. Z realističnim in pragmatičnim pristopom, ki se zaveda, da za družbene spremembe potrebujemo čas, lahko pridemo do dolgoročnih sprememb politik in programov.
Če pogledamo naš evropski ocean, bomo videli vsega po malo: škandale, populizem, nestrpnost, strah, ekstremizem, sovražni govor, krizo in nestabilnosti. A lahko smo gotovi, da je tam nekje nekdo, ki se trudi ostati na površju in plavati, ki se trudi upirati, pomagati in pokazati empatijo do drugih. Nekdo, ki skuša pripomoči k rešitvi družbenih problemov, pri tem pa uporablja šport kot most za zbližanje potreb »prišlekov« s kulturo »lokalcev«. Nekdo, ki je ob potopu ladje pripravljen vreči žogo plavalcem, da bi lahko ostali na površju in preživeli, da bi lahko še naprej živeli, igrali in se zabavali. Z drugimi in nami.