Razcepljena svoboda

Liberalizem in neoliberalizem

V današnji politični krajini izraz »liberalizem« sam po sebi načeloma pomeni isto, kar bi natančneje poimenovali levoliberalizem, torej okvirno stališče, da je dejanska svoboda posameznika mogoča le s podporo močnih državnih inštitucij; torej etatistična politika z močno socialno noto in egalitarističnmi ideali, ki pa za dosego teh idealov ne predlaga radikalne družbene preureditve. (Ta smisel oznake »liberalizem« je sicer uvožen iz ZDA, toda nekoliko presenetljivo se dovolj sklada s pomenom in strukturnim mestom, ki ga je po povsem drugi poti dobil v Sloveniji – LDS kot socialno kompetenten, cool kids club upor proti okorelim socialističnim fotrom, ki nadigra grenek, kmetavzarski revanšizem desnice). 

Toda obstaja še en pretendent na nominalno dediščino liberalizma, ki je povsem zaznamoval politično sodobnost – neoliberalizem. Ta izraz seveda zveni mnogo bolj zlovešče. Doktrina gospodarske, finančne in socialne politike, ki stavi na privatizacijo, deregulacijo, politiko proračunske vzdržnosti in rezov v socialne izdatke ter nasploh promovira trg in konkurenčni boj kot optimalen način organizacije družbenega življenja v vseh sferah, je seveda najprej povezana z imeni nasprotnega, konservativnega pola politike: Thatcher, Reagan, celo Pinochet. Seveda, veliki škandal levoliberalne politike, ki je krmilo prevzela v otoplitvi devetdesetih je bil, da je skoraj brez pripomb posvojila neoliberalizem, in vse do velike krize 2008 sta obe veji liberalnosti dejansko brez glasnejših nesoglasij rasli skupaj.

V resnici se to niti v politični epohi krize ni spremenilo; še več, v tem obdobju so nekateri konservativni politiki v populističnem obratu odstopili od stroge proračunske vzdržnosti, posebej, ker so globalno finančne razmere nekje od 2016 naprej to lažje dopuščale. Levoliberalnim voditeljem je bilo kaj takega celo težje odpuščeno. Res je, da je to obdobje doživelo nekaj glasnih poskusov korekcije kurza s strani levice (Siriza, Corbyn, Sanders, do neke mere sem sodi tudi Obama), a so bili vsi po vrsti blokirani ali ukročeni. Toda vsaj pojmovno zavezništvo med levoliberalizmom in neoliberalizmom je zelo jasno razpadlo; voditelj, ki apelira na levi pol političnega spektra, si ne more več privoščiti odprte privrženosti neoliberalnemu kredu, kot sta to lahko denimo počela Blair ali Clinton. Na idejni ravni sta levoliberalizem in neoliberalizem danes torej dve poziciji, ki stojita dovolj jasno vsaksebi, prej kot ne tudi v nasprotju in ko faktično sovpadeta, je to dojeto kot nekonsistentnost.

Sicer smo že navajeni, da v tem, da so podobno poimenovana politična stališča lahko v ostrem nasprotju (recimo kaj doda predpona »nacional-« pred »socializem«), ne vidimo nobenega protislovja; od imen ne pričakujemo smisla in logike, ker vemo, da so podvržena kontingencam zgodovine. Toda povsem se glede tega vprašanja le ne da odmahniti z roko: v obeh primerih izraz »liberalizem« označuje, da se stališče, ki sloni za njim, sklicuje na neko idejo osvobajanja. Vseeno je tako nemara smiselno pozabiti na vsakdanje samoumevnosti in se vprašati, kako to, da se dva politična projekta, osnovana na neki ideji svobode in osvobajanja, znajdeta tako zelo vsaksebi? Posebej, ker navsezadnje le ni dokončno jasno, ali se res. Tako desno populistični projekt kot tankie levičarstvo se namreč odločita, da ne, in za oboje »liberalne elite« postanejo enoten nasprotnik.

Vemo, da je bil neoliberalizem dolgo grajen in načrtovan projekt, delo »miselnega kolektiva«, kot je to poimenoval Philip Mirowski. V desetletjih mrka političnega in ekonomskega liberalizma po prvi svetovni vojni, so se odrinjeni liberalni ekonomisti združevali v formacijah kot je bil kolokvij Walterja Lippmana ali društvo Mont Pelerin; sčasoma so vzpostavili »čikaško šolo« ekonomije. V trenutku krize povojnega intervencionističnega, keynesovskega ekonomskega modela v sedemdesetih letih so njihove rešitve naposled našle pot do ušes in src odločevalcev ter tam tudi trajno ostale. Toda, do razlag političnih gibanj, ki vsaj malo spominjajo na zarote, smo nekoliko skeptični. Organiziran značaj neoliberalnega preobrata je sicer neizpodbiten, toda to ne pomeni, da je bil tudi zadosten razlog uspeha. Projekt je uspel le, ker je naletel na sistem v krizi, in je torej ponujal vsaj ohlapno primerne odgovore na tedanja civilizacijska nezadovoljstva. Ta pa so koreninila v idealu osvoboditve, ki je koreninil tudi na levi. Današnja levica pogosto z zavistjo ali nostalgijo gleda militantnost levice poznih šestdesetih in sedemdesetih, a pri tem pogosto zanemarja, da je bil kontekst boja drugačen, s tem pa tudi precej kritičnih poudarkov. Pomemben delež družbene kritike, ki se je zgostila v maju 1968, je predstavljala zvrst kritike, ki jo Ève Chiapello in Luc Boltanski (Nouvel esprit du capitalisme) opredelita kot artistična kritika: kritika, katere tarča niso socialne neenakosti in nepravičnosti, ampak nekaj širšega: centraliziranost, birokratskost, rigidnost, hierarhičnost, konec koncev dolgočasnost organizacije dela in inštitucij povojnega politično ekonomskega režima. Ta sorta kritike je v resnici pomembno sooblikovala duha naslednje faze kapitalizma in bila v močnem sozvočju z neoliberalno temo deregulacije in fleksibilnosti. Je torej načelno levičarska ideja osvobajanja vendarle nekoliko doprinesla k zmagoslavju neoliberalizma?

Primer Foucault

Avtor, ki je nemara najpopolneje utelešal napetosti tega politično-ekonomskega preobrata, je Michel Foucault. Foucault je seveda poznan kot kritik (»kritik« v kantovskem smislu: raziskovalec pogojev možnosti) klasičnega liberalizma. Privilegiran predmet njegovega historiografskega dela je klasična doba, 17. in 18 stoletje, natanko rojstna doba političnega ustroja modernosti. Kar se v mitologiji moderne družbe razume kot vstop svobodnega posameznika na oder zgodovine, je Foucault razkrival kot nastop disciplinarne družbe. Svobodni posameznik vznikne sočasno z razvojem moderne države in njenega mogočnega sklopa institucij, ki ga šele štejejo kot posameznika; posameznik torej paradoksno postane »svoboden«, ko se znajde pod bistveno bolj vsiljivim in disciplinarnim institucionalnim drobnogledom kot kadarkoli prej.

Hitro je lahko razvidno, da tovrstna kritika liberalnih idealov Foucaulta ni peljala k afiniteti do socializma, ki tovrstno spetost posameznika in disciplinarne oblasti le še stopnjuje. Dejansko bi Foucaulta lahko šteli med vidne predstavnike tega, kar bi v analizi Boltanskega in Chiapello veljalo kot »artistična kritika«, oziroma levega antietatizma. Sedemdeseta leta so bila v Franciji, kot odmev na maj 1968, nasploh obdobje pomembnih premikov in reorganizacije političnega prostora. Desnica se je v času predsedovanja Giscarda d’Estaigna odmaknila od golističnega nacionalizma in se reorganizirala v bolj liberalni smeri. Vzporedne razpoke so obstajale na levici. Vidna frakcija socialistične stranke, t. i. »druga levica« se je podobno distancirala od centralizma in birokratičnosti Komunistične partije in Socialistične stranke, zagovarjala opustitev okvira razrednega boja in stavila na idejo autogestion, samoupravljanja in malih podjetij. V francoskih sedemdesetih se je torej zarisovala nova, pravokotna politična ločnica, v kateri so tradicionalne leve stranke in golistična desnica enako predstavljale sile starega reda, nasprotne projektom liberalizacije. (1981 je Mitterand vendarle uspel sestaviti široko koalicijo levih sil, ki je z radikalnim programom zmagala na volitvah, toda, kot vemo, le na volitvah; dolgoročno so bile nove (neo)liberalne sile zmagovalke francoske politike). Foucault, čigar odnos do KP in marksizma nasploh je bil v najboljšem primeru hladen, je bil v tem konfliktu nedvomno na strani novih sil.

V znamenitem seminarju na Collège de France leta 1979 z naslovom Rojstvo biopolitike je Foucault kot eden prvih teoretikov namenil sistematično pozornost neoliberalizmu in pazljivo sledil njegovi nemški in ameriški veji. Tradicionalno se je Foucaultovo ukvarjanje z neoliberalizmom razumelo kot predvsem kritična analiza, kot še eden od primerov njegovih analiz vladnosti, torej, kako moderna biopolitična, disciplinska oblast, dosega oblastne učinke nad prebivalstvom. V zadnjih letih se je pojavilo več analiz (denimo Liberalism without humanism Michaela C. Behrenta, ali Last Man Takes LSD Daniela Zamore in Mitchella Deana) ki, upoštevajoč zgoraj omenjeno Foucaltovo realpolitično pozicioniranje v tem obdobju, spreminjajo to sliko. Intelektualno spoštovanje do pomembnosti neoliberalizma, ki ga je Foucault izkazal s tem, da ga je vzel za predmet seminarja, naj bi že mejil na direktno politično privrženost ali vsaj afiniteto. Behrent tako izpostavlja pomemben konceptualni premik, ki ga Foucault detektira v zvezi z neoliberalno vladnostjo glede na zgodnejše analize disciplinarnih družb. Tu ne gre več za assujettissement, vznik subjekta, ki je hkraten z njegovo podreditvijo inštitucij. V neoliberalizmu Foucault vidi nekaj drugega; model oblasti, ki posameznika ravno ne naslavlja več direktno, temveč ga upravlja na način, da ga prepusti samemu sebi; projekt upravljanja z družbo, ki si kar največ energije za vladanje izposodi od posameznikov samih, od njihovega samodiscipliniranja, do katerega jih pripravi situacija tržne konkurence.

Je torej Foucaultova fascinacija nad neoliberalizmom vsaj malo tudi politična fascinacija? In potemtakem ni šlo za svarečo analizo nove perfidne forme vladnosti, temveč tudi dejansko sprejetje te forme vladnosti? Foucaultov amoralističen slog mišljenja ne dopušča enostavnih odgovorov (v imenu katerega ideala naj bi konec koncev presojal?). Dejstvo pa je, da so nekatere poteze neoliberalizma v močnem sozvočju s Foucaultovimi izpričanimi političnimi preferencami. 

Res je recimo, da »vladnost« za Foucaulta ni nujno pomenila nečesa slabega. Eden od njegovih očitkov stari levici je bil ravno, da »ni socialistične vladnosti«, kar pomeni približno, da socializem nujno predpostavlja, da neposredno izraža in udejanja voljo ljudstva in se mu naj torej ne bi bilo treba ukvarjati s tem, kako pripraviti posameznike, da se sami od sebe dejansko vedejo v skladu s planom. Tako tudi »antietatitzem« ni najbolj natančen opis Foucaultove točke ujemanja z neoliberalizmom (prav Foucault je konec koncev poudaril, da neoliberalizem ni preprosto isto kot laissez-faire in ne predvideva odmiranja države, temveč njeno aktivno interveniranje, da gospodarstvo organizira po modelu konkurenčnega trga). Tisto specifično, česar Foucault ni maral, je natanko kratek stik med državo in posameznikom. Nasprotoval je oblikam zagotavljanja svobode, ki posameznika spravljajo pod panoptikonski, disciplinatorni, vzgojni nadzor države. Sodobni levi liberalizem neoliberalizmu med drugim očita grozljivo ekonomistično pojmovanje posameznika; Foucault je v tem, da posameznika oblast vidi zgolj kot homo economicus, znal ceniti nevsiljivost oblasti.

To še bolje vidimo na še enem področju, kjer so se Foucaultova stališča izrazito razlikovala od tistih, ki bi danes sodil na levo, namreč stališča glede seksualnega prestopništva. En primer je notorična »afera Versailles«, po kateri se je Foucault (skupaj z večino velikih imen francoske levice) pridružil podpisnikom peticije za znižanje privolitvene starosti pod petnajst let. Razen tega je v neki javni polemiki celo problematiziral sam obstoj posebne kategorije spolnih zločinov; ne v smislu da bi opravičeval spolno nasilje, je pa protestitral proti spoju oblastnosti in moraličnosti, s katero se nekdo kategorizira kot spolni prestopnik, in v tem videl še en primer oblastne regulacije seksualnosti. 

Če sklenemo: Foucaltovi politični instinkti so se različno dobro postarali. Po eni strani je njegova skepsa do organizacijskega modela stare levice, ki jo je delil z gibanjem »druge levice«, dovolj kmalu postala splošna in zahodna levica se je povsod reorganizirala natanko v liberalni smeri, ki jo je začrtala »druga levica«. Toda glede vse širšega sklopa aktualnih vprašanj, vezanih na spolne identitete, je bil rezultat tega premika natanko nasproten Foucaltovim preferencam. Ravno leva politika je vse bolj zaskrbljena glede spolnosti; liberalizacija in razširitev spolnih praks in identitet ni nekaj, kar bi zgolj zunanje dopuščeno, temveč nekaj, kar mora na vsak način postati čim bolj javno in vidno; ob prizadevanjih woke politike, da so natanko vse oblike vmesnosti in fluidnosti identitete in želje, ki odstopajo od tradicionalnih spolov in usmeritev, jasno kategorirzirane, javno pripoznane, poimenovane in spoštovane, bi se Foucault slej ko prej zgrozil (enako kot nemara ob zaostrovanju nadzora nad privolitvijo v spolne odnose, rezultatom #MeToo, pa tudi, verjetno, dejstvom, da je pedofilija sedaj ne le zanesljivo prepovedana, ampak tudi izjemno moralno obtežena in patolgizirana hkrati).

Moč protislovnosti

V teh protislovjih Foucaultovih političnih stališč in v dejstvu, da bi se ga z enako upravičenostjo dalo opisati kot škandalozno radikalnega levičarja in škandalozno sredinskega liberalca, lahko najdemo nek širši nauk o notranjih napetosti h levičarstva in liberalizma.

En poskus enostavne, a celovite definicije liberalizma bi bil, da je to politična pozicija, ki posamezniku vselej, povsod in vse bolj zagotavlja možnost hirschmanovskega izhoda iz kakršnekoli dane in fiksne življenjske okoliščine: smeš ne več biti X (tlačan, suženj, mož, žena, moški, ženska). Levoliberalizem, kot prijazna veja liberalizma doda še en, nasproten korak: katerikoli tak izhod ima pravico biti ustrezno pripoznan in s tem v nekem smislu povzet nazaj v razširjen sistem: smeš biti ne-več-X. To pomeni: stanje, ki nastane z izhodom, mora biti pripoznano in realno omogočeno, morebitne izgube, ki pri tem nastanejo, pa so ustrezno nadomeščene, bodisi z minimumom zagotovljenih univerzalnih pravic ali s pozitivno diskriminacijo (zgolj osvobojeni tlačani in sužnji so sedaj osiromašeni delavci in zaslužijo si nove pravice; ne- -več-moški so ženske, ipd.).

Marsikatero notranje protislovje liberalizma se skriva v tej dvojni dinamiki pravice posameznika do izhoda in pravice do pripoznanosti tega izhoda, ki pa je možna le kot neka vrsta ponovne vključitve, in s tem neka vrsta negacije izhoda. V bolj karikiranih zahtevah woke politike (eg. neskončno množenje spolnih identitet) lahko vidimo natanko maksimalno pospešitev te liberalne samoodbojnosti.

Toda takšna notranja napetost ne pomeni, da je liberalizem krhka sila, tik pred svojim zgodovinskim iztekom. Prej nasprotno. Notranja napetost pomeni nedokončanost in s tem vztrajajočo živost. In še več: tudi nasprotovanje liberalizmu nemara ne predlaga drugega kot nek nov izhod in s tem afirmacijo njegove logike.

Prav verjetno je, denimo, da bodo okrepljeni glasovi konservativnega upora, ki smo jim priča zadnjih nekaj let, navsezadnje le povzeti v liberalen okvir kot še en možen življenjski slog, »lahko si tudi trad wife«; te sorte protislovje liberalizem tako ali tako prenaša v primeru multikulturnosti, posebej islama. Tudi z leve je slišati precej nezadovoljstva nad »liberalizmom«, toda to nezadovoljstvo nima niti dovolj samogotovosti, da bi resno načelo vprašanje, do kakšne mere bi potemtakem morali nehali biti »liberalni«. Ko gre za politične in socialne svoboščine je neliberalnost tako ali tako onkraj debate, tudi v primerih, kjer dejansko obstaja podlaga za konflikt med socialno in liberalno rešitvijo (npr. vprašanje ekonomskega vpliva migracij na položaj domačega delavskega razreda), na levi zmaga slednje – drugačni poskusi (Sara Wagenknecht v Nemčiji ali Gibanje petih zvezdic v Italiji) pa se niso iztekli uspešno. Celo ko gre za posege v povsem ekonomki sferi, se levica izjemno hitro zaleti v zid; slovenska Levica denimo ravnokar z uvedbo štempljanja. Sodobnemu posamezniku, ne glede na to, za kakšnega levičarja se ima in za koga je volil, kakršen koli poseg v njegovo lastno vsakodnevno življenje ne more vzbujati drugega kot ogorčenje (treba pa je omeniti, da se je Levici posrečila vsaj ena častna uspešna izjema temu trendu: nedeljsko zaprtje trgovin). Dejstvo je, da trenutno ni videti konca občutku neznanske zgodovinske upravičenosti posameznika, da se ga pusti pri miru, da počne reči, kot ve in zna. Nekaj časa se je morda zdelo, da bo podnebna kriza dovolj velik pretres, da bo sprožila radikalnejšo moralno-duhovno prenovo v bolj kolektivistični smeri, toda glede na to, da smo že sredi te krize, se zdaj bolj zdi, da preprosto na nobeni točki ne bo postala dovoj akutna – od letos naprej smo že od nekdaj bili sredi podnebne krize. Tudi salve proti liberalizmu z leve so torej bolj kot ne sanjava želja po še enem izhodu. Intelektualistična zabloda je, da notranja protislovnost neke abstraktne idejne formacije napoveduje njen skorajšnji propad. Notranja protislovnost liberalizma lahko pomeni, da bo odgovor na nezadostnosti in neuspehe liberalizma vselej več liberalizma; to pa nakazuje zelo trdoživo robustnost.