Razokvirjanje racionalne kognicije

Zadnja leta, ko v javnost prihajajo vedno bolj impresivni jezikovni modeli, smo soočeni z vrsto špekulacij in razglašanj o umskih sposobnostih takšnih sistemov. Jezik se namreč pogosto obravnava kot tisto, kar nas razločuje od preostalega živalskega kraljestva, ob pojavu algoritmov, ki so zmožni odprtih dialogov, ustvarjanja poezije in pisanja kode, pa ponovno ugotavljamo, da so odgovori na vprašanja, kaj je um, konceptualno mišljenje in zavest, vse prej kot jasni.

Za razmislek o spetosti jezika in umnosti pri človeku je smiselno stopiti korak nazaj od modernih jezikovnih modelov in preučiti transformacijo, ki jo je jezik sprožil ob rojstvu človeka kot razumnega bitja. Po besedah Petra Wolfendalea je »razločujoča značilnost racionalne kognicije […] njena zmožnost razokvirjanja« ¹– zmožnost, ki jo omogoči šele jezik. Pričujoča razprava ponuja razmislek o razokvirjanju, o katerem govori Wolfendale v navezavi na filozofijo Wilfrida Sellarsa in naslednikov njegove misli ter na nekatere moderne teorije predkonceptualne kognicije v kognitivni znanosti.

Wolfendaleovo pisanje o reformatiranju predjezikovnih bitij v bitja diskurza lahko razumemo kot govor o reformatiranju čutnosti (angl. sentience) v razumnost (angl. sapience). Razumnost se nanaša na našo sposobnost izrekanja normativno vodenih govornih aktov ter na sposobnost konceptualnega mišljenja, čutnost pa na sposobnost zaznavnega razlikovanja med motivacijsko izstopajočimi dražljaji in smiselnega odzivanja nanje. Čeprav je vprašanje narave čutnosti in razumnosti širše, se bom tu zamejila na razliko v znanju o svetu, ki ga posedujejo predjezikovna, zgolj čutna bitja v primerjavi z razumnimi bitji, kakršni smo ljudje.

Predkonceptualni orientacijski sistemi

Čutnost je, kot rečeno, sposobnost zaznavnega razlikovanja med motivacijsko izstopajočimi dražljaji in smiselnega odzivanja – in s tem nujen pogoj za kakršnokoli znanje o svetu. Robert Brandom izrazi podobno misel z okarakteriziranjem sposobnosti zanesljivega razločevanja med različnimi vrstami dražljajev ter odzivanja nanje. ² To pomeni na primer, da je opazovalec sposoben (pri normalni osvetlitvi) ločiti rdeč predmet od nerdečih predmetov. Sposobnost razlikovalnega odzivanja si ljudje delimo s predjezikovnimi organizmi. Vprašati se moramo, kaj pomenita izraza motivacijsko in smiselno: motivacijsko in smiselno glede na kaj?

Kognicijo predjezikovnih bitij še dandanes pogosto razumemo predvsem kot proces reprezentiranja sveta. Organizem naj bi po takšnem pojmovanju prek zaznave tvoril nekakšen izomorfen zemljevid svojega okolja in ga uporabljal za delovanje v svetu. Prvi ugovor takšnemu preprostemu odslikavanju vnaprej danega sveta pride iz spoznanja, da je organizmova reprezentacija sveta pogojena z njegovo obliko življenja. Njegov življenjski svet sestavljajo elementi, ki so relevantni za njegov obstoj, medtem ko do zanj nerelevantnih elementov nima dostopa. Uexküllov klop tako svojega sesalčevega gostitelja ne vidi in ne sliši, temveč s preprostim vohalnim organom zazna določeno molekulo, ki jo oddaja gostiteljeva koža. Zaznava dotične molekule v klopu spodbudi, da se spusti iz vrha trave, na kateri čepi in, če gre vse po sreči, pade na toplo, prekrvavljeno kožo mimoidočega sesalca.

Motivacijsko izstopajoče dražljaje in smiselne odzive organizma lahko tako po eni strani razumemo glede na vlogo, ki jo imajo pri adaptivni orientaciji v okolju, pri čemer adaptivno orientacijo razumemo glede na biološko normativnost, ki jo je oblikovala naravna selekcija. Po drugi strani pa se zdi, da je takšna definicija preveč statična – zdi se, da se to, kar šteje kot motivacijsko izstopajoče in smiselno, spreminja skozi življenje organizma. Čeravno so nastavki modela, ki organizmu služi za orientacijo v svetu, produkt milijonov let naravne selekcije, vsaj višji organizmi vseeno izkazujejo visoko stopnjo plastičnosti v svoji interakciji z okoljem.

Pristop, ki nam lahko pomaga pri razumevanju takšne plastičnosti čutnosti, je teorija napovednega procesiranja. Gre za teorijo, ki zajema tako funkcionalni opis kognicije kot opis potencialne kognitivne arhitekture, ki bi takšno funkcijo omogočala. Osnovna kognitivna arhitektura organizmov naj bi bila organizirana kot večnivojska hierarhija, po kateri se informacije premikajo v dve smeri.³ Možgani po tej teoriji generirajo napovedi o dražljajih, ki jih prejemamo skozi čutila. Vsak višji nivo (bližje možganskemu korteksu) generira napovedi glede aktivnosti na nižjem nivoju. Napoved je nato primerjana z dejansko aktivnostjo na nižjem nivoju živčnega sistema, napaka v napovedi pa posredovana naprej na višje nivoje. Če je napaka v napovedi zelo velika, informacija zelo zanesljiva in cena njenega ignoriranja previsoka, je napovedni model posodobljen z namenom zmanjšanja napake v napovedi.

Osnovna predjezikovna kognicija je po tej teoriji proces, katerega glavni imperativ je minimizacija napake v napovedi, kar organizem dosega na dva načina: z zaznavno in aktivno inferenco.⁴ Zaznavna inferenca označuje proces spreminjanja oziroma posodabljanja napovednih modelov organizma, medtem ko se aktivna inferenca nanaša na vedenjske odzive, ki spreminjajo, kateri dražljaji sploh dosežejo njegova čutila. Tako aktivna kot zaznavna inferenca sta zamejeni z istim napovednim modelom: ena spreminja model, da bolj ustreza signalom iz okolja, medtem ko druga spremeni okolje, da bolj ustreza napovednemu modelu. V okviru teorije napovednega procesiranja lahko razumemo motivacijsko izstopajoče dražljaje in smiselne načine odzivanja samo v odnosu do imperativa minimizacije napake v napovedi.

Napovedni model je treba razumeti kot produkt dinamičnega posodabljanja pričakovanj, ki imajo svoj izvor tako v evoluciji (filogenezi) kot tudi v razvoju organizmov (ontogenezi) ter socializaciji v skupnost. Čeprav je torej napovedni model vsaj deloma evolucijsko pridobljen, plastičnost živčnih sistemov omogoča učenje in spreminjanje tudi v času življenja organizma. Organizem torej ne slika okolja z enosmernim zajemanjem informacij (bottom up), temveč s posodabljanjem napovednega modela (prek zaznavne inference), ki poskuša prihajajoče dražljaje čim bolj uspešno napovedati (top down).

Če bi bila v igri zgolj zaznavna inferenca, bi lahko trdili, da organizem v svojih napovednih modelih začne na neki način slikati regularnosti okolja. A ideja, da kognitivni akter minimizira napako v napovedi tudi z aktivno inferenco – da torej s svojimi vedenjskimi odzivi usmerja, kateri dražljaji sploh dosežejo njegova čutila – postavi pod vprašaj trditev, da napovedni model sploh modelira objektivni svet.⁵Namreč: kako naj razločimo, ali organizem modelira zunanje vzroke, ki povzročajo njegova zaznavna stanja, ali pa se na podlagi modela vede tako, da si ta zaznavna stanja vzbudi? Če isti model, ki določa zaznavo, določa tudi delovanje organizma, potem so regularnosti, ki jih modelira, vsaj deloma aktivno konstruirane. V tem primeru pa je bolj kot o odslikavanju okolja smiselno govoriti o tem, da kognitivni akter deluje na nekakšnem načrtu sebe in svojih zahtev za preživetje, napovedni model pa tako funkcionira kot neka samouresničujoča se prerokba. ⁶Organizem z napovednim modelom, ki je zamejen z imperativom minimizacije napovedne napake ter zaznavno in aktivno inferenco, ki iz tega imperativa sledita, ostaja znotraj svojega življenjskega sveta oziroma, po besedah Wolfendalea, znotraj okvira svojega lokalnega problemskega prostora.

Wolfendaleova uporaba izraza »okvir« je namerna in se nanaša na problem okvira, s katerim so se spopadali tradicionalni simbolični pristopi v umetni inteligenci. Problem se skriva v težavnosti, da bi eksplicitno zakodirali praktične sposobnosti za reševanje preprostih problemov v obliki pravil. Priprava omlete predstavlja za umetno inteligenco, ki operira zgolj s simboli, skorajda nerešljiv problem, saj vključuje neskončno število predpostavk o tem, kaj je relevantno in kaj ne, ki jih je nemogoče eksplicirati v obliki pravil. Preproste živali (pa tudi ljudje) tega problema nimajo, ker se je njihova kognitivna arhitektura skozi milijone let evolucije razvila v odnosu z okoljem za reševanje praktičnih lokalnih problemov. Kaj je relevantno in kaj ne, je definirano glede na model, ki je namenjen samoregulaciji organizma v ekološki niši. Za zamejitev nabora tega, kar šteje pod relevantno, je pomembno, da organizmi nimajo dostopa do informacijskih posledic zunaj okvirov svojih lokalnih problemov.

Konceptualna razlika, ki naredi razliko

Sedaj smo na mestu, ko lahko opišemo posebnost znanja o svetu, ki ga premore človek, ne pa tudi predkonceptualna bitja. Papigo lahko na primer naučimo, da se na prisotnost rdečih predmetov odzove s »to je rdeče«, a intuitivno se nam zdi, da papiga svojega izreka ne razume. Kaj je torej drugače, ko takšno izjavo poda človek? Po Brandomovi interpretaciji Sellarsove misli ima znanje racionalnih akterjev dva kraka. Prvega smo že omenili in se nanaša na zanesljivo razločevalno odzivanje, sposobnost, ki si jo ljudje delimo z zgolj čutnimi bitji. Drugi krak pa se nanaša na sposobnost zavzemanja pozicije v širši mreži možnih sklepov. Po Sellarsovi inferenčni semantiki je namreč pomen besed (in konceptov) določen glede na funkcionalno vlogo, ki jo beseda (ali koncept) igra v takšni mreži. Sposobnost zavzemanja pozicije v tej mreži je enaka razumevanju vloge, ki jo izrek lahko ima v sklepanju, to razumevanje pa je vrsta znanja kako (razumeti koncept pomeni najprej obvladati njegovo uporabo v praksi). Zmožnost sklepanja in aplikacije konceptov tako v zaznavi kot v delovanju predstavlja razmejitev med bitji, ki premorejo zgolj čutnost, ter med razumnimi bitji, kakršni smo ljudje.

Čeprav lahko papigo naučimo, da ob prisotnosti rdečih predmetov začivka »to je rdeče« (da torej razloči in se vedenjsko odzove na prisotnost rdečih predmetov), ji ne moremo pripisati razumevanja tega, kar je izrekla, kajti svojega izreka ne zna pozicionirati v relaciji do drugih izrekov, ki do njega vodijo oziroma iz njega sledijo (lahko pa jo razumemo mi). Ko se človek na rdeč predmet odzove s »to je rdeče«, razume, da iz tega sledi, da »to ni modro«, da »to je obarvano«, pa tudi da »to je rdeče« sledi iz izraza »to je škrlatno«. Medtem ko se papiga na dražljaj razločevalno odzove z ustvarjanjem zvoka, se človek razločevalno odzove na dražljaj z apliciranjem koncepta, kar pomeni, da njegov odziv vključuje klasifikacijo dražljaja pod koncept. Čeprav v zaznavnih sodbah ljudje to počnemo brez posrednega sklepanja (neinferenčno), pa nobeno prepričanje, sodba ali poročanje, na kratko nobeno apliciranje konceptov, ni neinferenčno na način, da bi lahko njihovo vsebino razumeli neodvisno od njihove vloge v sklepanju.

Pojav konceptualne dejavnosti je po Sellarsu mogoč šele na nivoju jezikovne skupnosti, kajti karkoli, kar bi lahko šteli pod konceptualno dejavnost, lahko poteka samo znotraj konceptualnega okvirja, v katerem je ta dejavnost lahko kritizirana, argumentirana ali v splošnem evaluirana.⁷ Bitja, ki so zmožna konceptualne dejavnosti, so zmožna merjenja lastnih propozicionalnih mentalnih stanj s standardi korektnosti, relevantnosti in dokazov. Konceptualni okvir je tako nujno celota, ki predhaja posameznim konceptom, norme, ki takšen okvir organizirajo, pa so prisotne že implicitno v jezikovnih izmenjavah kognitivnih akterjev. Prehod iz predkonceptualnih vzorcev obnašanja na konceptualno dejavnost oziroma rojstvo človeka kot razumnega bitja je bil v tem smislu holističen skok na novo raven zavedanja.⁸

Razokvirjanje skozi pozunanjenje

V kakšnem smislu lahko torej govorimo o razokvirjanju racionalne kognicije? V navezavi na teorijo napovednega procesiranja lahko rečemo, da jezik omogoči pozunanjenje modela – ta omogoča posameznemu organizmu orientacijo v okolju – v intersubjektivni model kognitivnih akterjev, ki ga uteleša jezikovno obnašanje. Medtem ko čutnost kot oblika osnovne kognicije ostaja znotraj problemskega okvira lastnega življenjskega sveta, se razumnost razokviri in doseže določeno splošnost, ker se človeška sposobnost reprezentacije sveta eksternalizira na model, ki ga uteleša implicitno delovanje članov jezikovne skupnosti. Kognitivni akter z vpeljavo v jezikovno skupnost pridobi dostop do relativno stabilnega sidrišča in v relaciji z njim začne meriti korektnost lastnih reprezentacij sveta. Intersubjektivni model tako ni več zamejen zgolj z imperativom minimizacije napovedne napake posameznega organizma (prek aktivne in zaznavne inference), ki bi ga držala znotraj evolucijsko razvitega okvira.

Tudi številne živali so razvile protojezikovne in prototehnološke sposobnosti, ki pa jim še ne omogočajo izstopa iz evolucijskega okvira svojega življenjskega sveta. Kaj nam omogoča človeški jezik, česar ne omogoča čebelji ples? Kot se izrazi Wolfendale, je razločujoča lastnost jezika to, da teoretične posledice v principu niso zamejene z njihovo potencialno praktično relevantnostjo – teoretični in praktični razum zaznamuje splošnost, ker so družbene norme, ki določajo vsebino jezikovnih reprezentacij, zmožne razširitve. Pri tem je ključna predvsem vloga teoretičnih konceptov, tj. konceptov, ki jih rabimo zgolj v sklepanju na podlagi drugih konceptov (za razliko od konceptov, ki jih rabimo v neposrednem opazovanju in izražanju praktičnih namer). Vsebina teoretičnih konceptov je determinirana zgolj funkcionalno glede na norme jezikovne skupnosti.

Wolfendale poda naslednji primer: organizmi smo se razvili tako, da pri svoji dejavnosti v svetu očitno upoštevamo težo stvari, saj ima ta vpliv na večino praktičnih opravil. A okvir, v katerem se je razvilo naše praktično razumevanje teže, je zamejen na gravitacijsko polje Zemlje, v katerem je potekala evolucija. Za razliko od tega je koncept mase definiran funkcionalno – pomen koncepta mase je določen samo z njegovimi relacijami z drugimi koncepti, kot sta sila in pospešek. Šele s takšnim razokvirjanjem našega razumevanja teže v koncept mase smo ljudje sposobni razmišljati tudi o drugačnih gravitacijskih kontekstih in posledicah, ki segajo prek naših evolucijsko razvitih okvirov čutnosti.

Treba je poudariti, da konceptualno delovanje po Sellarsu ni zgolj nekakšen dodatek, položen na predkonceptualno kognicijo. Potopljenost v konceptualni okvir temeljito reformatira vse naše izkustvo. Po Sellarsu ne obstaja nobena raven izkustvene danosti, ki bi jo lahko spoznali brez znanja javno priučenih lingvističnih konceptov. Kot pravi sam, vsaka »klasifikacijska zavest, vsaka vednost, da je nekaj tako-in-tako, […]vsakršna subsumpcija partikularnega pod univerzalno zahteva učenje, izdelavo pojmov in celo uporabo simbolov«.⁹.Vsako zavedanje nečesa kot nečesa, jabolka kot jabolka, osebe kot osebe in celo misli kot misli, zahteva sposobnost konceptualnega delovanja. Naša kognicija je čez in čez zamazana s koncepti in normativnostjo.

Kljub temu, da jezik fundamentalno predrugači predkonceptualno kognicijo, pa se zdi, da je obstoj razumnosti morda vseeno odvisen od določene zmožnosti, ki izhaja iz čutnosti. Norme, ki jih ljudje implicitno udejanjamo s svojo jezikovno dejavnostjo, omogočajo obnavljanje konceptualnega okvirja, znotraj katerega je konceptualna dejavnost kot taka sploh mogoča. A kot zapiše ena izmed naslednic Sellarsove misli Ruth Millikan, sprejemanje normativnega pravila ne pomeni verjeti nekemu dejstvu, temveč biti nagnjen k temu, da si motiviran na določen način.¹⁰.Obstoj konceptualnega okvira, ki je predpogoj za konceptualno mišljenje, je tako morda odvisen od človeške zmožnosti za občutljivost in odzivnost na določen tip statusov skupnosti, ki vznikajo v medčloveških interakcijah. Poleg zaznave teh statusov moramo biti med drugim ustrojeni tako, da se v nas sproži nagnjenost za njihovo obnavljanje. V določenem smislu torej razumnost morda pri ljudeh predpostavlja čutnost. Ali je ta pogoj tudi nujen, pa zaenkrat puščamo odprto.×

Literatura:

Robert Brandom. »The centrality of Sellarsʼ two-ply account of observation to the arguments of Empiricism and the Philosophy of Mind« v Tales of the Mighty Dead: Historical Essays in the Meraphysics of Intentionality. Harvard University Press, 2002.

Andy Clark. »Whatever next? Predictive brains, situated agents, and the future of cognitive science«. Behavioral and brain sciences 36(3), 2013.

Ruth Garret Millikan. Language: A biological model. Oxford University Press on Demand, 2005

Timotej Prosen. »A moving boundary, a plastic core: A contribution to the third wave of extended-mind research«. Constructivist Foundations, 17(3), 2022.

Wilfrid Sellars. »Philosophy and the scientific image of man«. V Science, perception, and reality, Ridgeview Publishing Company, 1963.

Wilfrid Sellars. Empiricism and the philosophy of mind. Harvard University Press, 1997.

Pete Wolfendale. »The reformatting of homo sapiens«. Angelaki Journal of Theoretical Humanities, 24(1), 2019.