Razprava o fašizmu in antifašizmu

Je petdeset let po izidu Šalamunove pesmi ideološki notranji mir Slovencev končno dosežen? Ali bodo vseh jarmov osvobojeni kulturni meščani in meščanke v vrhuncih bodočih turistično-družabnih sezon raje uživali šund in Prešerna? Nekateri bodo. Nekateri bodo vse to in še več. A ta idilična spontanost ni značaj vsega naroda slovenskega. Nekateri drugi, malo bolj ambiciozni (ali zdolgočaseni in mazohistični?) državljani preteklosti, kot je fašizem, ne pustijo počivati v jarkih pozabe in teme, , namesto v naftalinu ga valjajo v ustih bolj, kot evrokrati to počnejo z ljubiteljskim vremenoslovjem po pisarniških hodnikih.

Fašist tu, fašizem tam … Še Orwellu so politični pubertetniki šli v nos, pa je zapisal, da skoraj ni skupine ljudi, prav gotovo nobene politične stranke ali organiziranega organa, ki ne bi bila obsojena za fašistično: »Pod “fašizmom” razumejo, grobo rečeno, nekaj krutega, brezvestnega, arogantnega, mračnjaškega, protiliberalnega in protidelavskega. Razen sorazmerno majhnega števila fašističnih simpatizerjev bi skoraj vsak Anglež besedo “bully“ sprejel kot sinonim za fašista.« Takšno terminološko razsipavanje razsaja kljub v antifašitičnih krogih veljavnem refrenu Buenaventure Durrutija, da se o fašizmu ne da razpravljati, pa ne zaradi tega, ker ga je težko sklanjati, temveč ker ga je treba – razbiti. Fašizem, ki ga je treba razbiti, pa v neki idealni konstelaciji predstavlja idejo zgodovinsko-specifične moči na ravni kompleksnih političnih entitet – ponavadi gre za neko skupnostno, strankarsko, državno ali naddržavno politiko ideološke populistične ultra-identitetnosti z mitskimi koreninami, ki z metodami administrativnega in militariziranega nasilja skuša z obličja zemlje izbrisati določene skupine ljudi, medtem ko svojo podobo, mehanizme delovanja in moralo povzdiguje do nebes. Ima torej določeno moč in oblast, da to počne. Tovrstni pojav združuje kompatibilne in komplementarne metode in ideologije ter ostala politična orodja, ki so lahko tudi mehkejše narave, zaradi česar se fašist že dolgo ne samodeklarira kot takšnega – ker se mu ni treba.

A tudi zgodovinsko markirane »fašistične sile« se med seboj zelo razlikujejo, včasih do neprepoznavnosti: Nemčija je bila nacionalsocialistična, Francova Španija je bila pučistična diktatura, Portugalska pravzaprav konservativna korporativna diktatura, Japonska pa je bila že tako odbita v svojem ultranacionalnem imperializmu, da jo zelo težko stlačimo v enak predalček z ostalimi. Ker pa je fašizem, razen v primeru Italije, težko definirati in ga izven njemu lastnih zgodovinskih silnic in tirnic sploh locirati, se razprava konča pri vprašanju kdo bo koga »razbil«, kot nakaže Šalamun. Tako v deželi z nerazložljivim poreklom lepot (od kod lepote tvoje?) prevladuje individualizirana različica tega mitičnega pojma – krvnik ni torej fašizem, temveč fašist. Oster kafanski um bo kakopak pritrdil, da od zgornjega zaključka »itak ni nobene koristi«, saj razprava o fašizmu še vedno neznosno trpi – bodisi zaradi manka pomena bodisi zaradi presežka pomena ter površne argumentacije. Namreč to, da je nekdo označen za fašista, je prepogosto plod intelektualne lenobe, demagoškega cinizma ali preveč odločne (histerične) osebnomnenjskosti, ki doživi katarzo, ko izreče žaljivko, ki ji izrekajoči nadene titulo provokacije. V idealnih okoliščinah ta provokacija dotični osebi z mnenjem odpre vrata v nesluteno popularnost in širši krog mimetičnih akterjev, udeleženih v družabnem športu opravičevanja vsega, kar naš heroj in edinstveni misleči posameznik izreče.

Povprečni mizantrop bo razloge za to stanje vsaj deloma vezal na vsesplošno večdesetletno logiko delovanja današnje populistične, odrezave, nestrpne, nihilistične, akceleracionistične in ignorantske politike vseh provenienc. Dokaz, da se človeštvo ni zmožno učiti iz lastnih napak, bo našel v morju črno-belih razlag, najmanjših skupnih imenovalcev ter medijskih »tekem do dna«, kjer šteje le to, kdo je večja žrtev, ta pa je neredko tudi sama nasilnež (zadnjo opazko bo moral pravzaprav zamomljati, razen če na politično korekten način ne doda floskule, da »je nasilnež pogosto žrtev nasilja, ki se je izvajalo nad njim« – skratka, krivda je vedno nekje drugje, nihče ni preprosto bedak, ker to pa bi bila črno-bela razlaga, na katero ne bomo pristali!). Ajme. Če potegnemo črto, je vsekakor že čas za razglasitev zmage »gorečih« čustev in »inata« nad artikuliranimi argumenti, dejanskim stanjem, you name it. Resnična akcija, napeta, razburljiva, fantastična, v vsem svojem blišču. Omenjeni mizantrop se je celo strinjal, saj je do sedaj že dodobra posumil, da v okolju, kjer prevladuje čustveni gaslighting identitetnih ego-politik in provincializmov, jezik pravzaprav zgublja svoj pomen in je edino, kar ima pravzaprav smisel, omenjena Durrutijeva pogruntavščina, ki kliče k razbijanju. Ker o fašizmu ne moremo in tudi ne znamo govoriti, naj antifašist razbije fašista. In četudi bi se za mizo vsi strinjali, da je to precej nobel smisel, vnovič umanjka pojasnilo – kdo je tu fašist? Včasih je bilo, vsaj na jugoslovanskem terenu, jasno: sezuti je treba nemške in italijanske škornje. Danes sezuvamo ministre vseh vlad, mačiste, investitorje, karizmatične liderje, paravojaške milice, avtocestne entuziaste, grško policijo, nadležne cimre, feministke in sodelavce … Seznam je neskončen, vključuje pa tudi abstraktne pojave s kvalifikacijami, kot so: »oboroženo alt-right«, »tehnologizirano radikalno desno«, »neoimperialistično«, »konservativno in antielitistično«, »nacionalistično in patriarhalno« in vse vmes. Vse malo pavšalno, vse rahlo redukcionirano. Redukcionizem je sicer fashion no-no, ker pa to že počnejo fašisti, mi zgolj poenostavljamo, za lažje razumevanje.

Zunanji neprijatelj je tako vedno dobrodošel – še več, krčevito se ga potrebuje. Zato so zgornji atributi ponavadi pospremljeni z ne tako karizmatičnim, a odločnim voditeljem, ki je lahka tarča samoniklega aktivizma, liberalov in rdeče buržoazije hkrati. Ti voditelji so odlični fašistoidni žrtveni jagenjčki ali bolje rečeno »fašistični pujsi«: Bolsonaro, Orbán, Trump, Macron in njim podobni Slovenci in svetovljani; a odporništvo se, roko na srce, začne pri liberalni performativnosti na kolesih in konča v vzvišenih internetnih cinizmih tako(samo)imenovanih marksistov. Izjema so, pogosto, staromodne strukture: sindikalizirani migrantski delavci, borci za svobodo gibanja in nekateri aktivni skvoterji, a ti so manjšina, o kateri se tu ne pogovarjamo, kajti te strukture v glavnem sledijo Durrutijevem nazoru. Po drugi strani ni čudno, da je stanje turobno, če tako imenovani »fašisti, desni hohštaplerji, konservativni zarukanci« in njim podobni v svoje vrste prištevajo vse več ljudi, si lastijo vse več nepremičnin, kupujejo vse več delnic, sklepajo vse več meddržavnih dogovorov in solidarno med seboj delijo vse večji profit. Če je situacija takšna, je za mnogo ljudi biti fašist kompliment. Močne besede, a to zato, ker smo na drugi strani priča infantilizaciji in retardaciji dolgoletnih svetovnih bojev za pravičnost, proti/alterglobalizacijskih gibanj, antifašistične zgodovine in socialistične prakse. Že množično zbiranje resnejše antifašistične internacionale (in še kakšne anti–provenience) je lahko težavno, kajti obljube so večje kot akcije in spremembe. Nevarnost tako imenovanega fašizma zato ni nujno v njegovi neverjetni sposobnosti in moči, ampak v antifašistični užitkarski nesposobnosti. Poleg zgornjih funkcionalnih aktivistov so tu pogost trop tudi samooklicani antifašisti, anarhisti, komunisti in revolucionarji po duši, ki bi delili tuje in ne svoje, kafanski in salonski levičarji, ki histerično pljuvajo po liberalih in obenem verjamejo, da bi moral »delavski razred« iz materinega mednožja svet prvič zagledati z jasno delavsko zavestjo, takoj vstati z antifašistično držo in zakričati s solidarnostnim etosom. Dušebrižniški aktivizem se neredko spelje tudi kot literarno-umetniška mojstrovina: transparenti, nalepke, profilne fotke ipd., akcije pa manjkajo ali so speljane zgolj v mejah osebnih interesov.  Vsekakor je vredno ponoviti, da to niti približno ne velja za vse, je pa le pokazatelj, da vsaka emancipatorna ideja zlahka postane odprta za manipulacijo, nekako tako, kot se je v liberalnem objemu pripetilo konceptoma demokracije in svobode. Če karikiramo in vulgariziramo, se v tem smislu antifašistizem izvede na jezikovno šarlatanstvo in na lastno persono, podobno, kot je demokracija lahko sopomenka za oligarhični neoliberalizem.

*

 Zapisano je primer kritike, ki jo vztrajno poslušamo že vrsto let: ni izpraševanja lastne pozicije nerazumevanja, lastnih demagogij, pasivnosti, nesposobnosti in neresnosti – prenekaterim zadošča samopotrjevalni insta-meme, živimo v epidemiji salonsko-levičarskega cinizma ipd. A to kritiko je počasi zamenjal nihilizem občasnih protestnih sprehodov in tisti mimetični nasmešek, ko subjekt ve, da je vse brezveze in »ničesar ne more spremeniti«, globoko vdihne in mirno zaspi, v absolutnem zenu in pomirjen sam s seboj, saj globoko v srcu ve, da je antifašist_ka. Vse ostalo se še vedno razglaša za retrogradno, liberalno, nacistično in cinično, medtem ko duh in bit tokrat namesto na revolucijo čakata na apokalipso in kolaps. Povprečnemu liberalu pravzaprav ne preostane drugega, kot da se zahvali, ker se salonski in internetni aktivisti tako žrtvujejo, da se njemu ni treba. V naši deleži čudežev bo tako prišel svečan trenutek postavljanja kipa »neznanemu aktivistu«, ki je svet za vse čase obogatil z iluzijami o lastnem delovanju, ki mu ultimativno gre za reprodukcijo konformizma in leporečenja; morda bo pa nasproti njega v kakšni izzivalni pozi stal kip »večnega cinika« in kakšen butičen hotel z elitnimi balkoni, pripravljen na govor in mahanje roknovega Mussolinija. Kot kaže, si dandanes kot pravo utelešenje antifašizma lažje umislimo kip, kar nas pripelje k misli, da morda tudi antifašizem, tako kot fašizem, pravzaprav ne obstaja, razen v omenjenem kolektivnem duhu internacionalnih srečanj in v liberalnih pedagoških zloženkah. Navsezadnje se lahko spomnimo, kako je levi svet umiral od smeha, ko je »fašist« (desni populist) Trump objavil boj proti »organizaciji Antifa«, ki razen v glavah posameznikov sploh ne obstaja. »Antifa« je kot mačka Režalka iz Alice v čudežni deželi: njen neobstoj je pravzaprav idealno ogrodje, ki prispeva k njenemu ohranjanju, Antifa je mimikrijska ovira za tistega, ki se odloči, da bo ubral pot fašizma.

A pozor! Naj nas to ne zanese, ob površnem branju tega spisa se bo namreč zdelo,  da gre za posmeh, toda zgornje blasfemično moraliziranje je prvenstveno v zahodnem kontekstu zgolj nujen povzetek določenih zlomov antifašističnega duha, , ki ga je nakazal že anarhistični aktivist Errico Malatesta davnega leta 1923: »Ni dovolj, da se razglasiš za antifašista, da bi to res bil.«

*

A za spremembo pustimo ob strani Zahod in našost ter se vprašajmo: kdo je torej med Balkanci še antifašist? Na ozemlju bivše Jugoslavije antifašizem v prvi vrsti zaznamujejo takšna in drugačna združenja antifašističnih borcev. Poglejmo najprej čez plot k sosedom: na Hrvaškem je okrog dvajset večjih in ravno toliko manjših zvez in združenj antifašistov – od Karlovške, Varaždinske, Istrske, Virovitičke in ostalih županij, prek novejših gibanj in združenj, kot je na primer mreža antifašistk mesta Zagreba ipd., ki večino svoje energije porabijo za to, da kontekstualizirajo zgodovino protifašističnega odpora.  Med hrvaškimi aktivisti in veterani NOB velja, da je državni in torej obči družbeni odnos do antifašizma, narodnoosvobodilnega boja in s tem tudi muzejev, spomenikov in migrantov blago rečeno problematičen, pravzaprav – ustaški. Z ustaštvom pa se »u lijepoj našoj« – poleg D’Annunziove Reke – pojmuje in enači fašizem, čeprav bi bilo bolj smiselno, če bi to veljalo za obdobje, ko je ustaše financiral Mussolini osebno. Po drugi strani se antifašizem pogosto predstavlja kot boj za obrambo zgodovinske resnice in za strpnost, saj deluje v prid migrantskemu boju za svobodo gibanja, torej v nasprotju z uradno politiko hrvaške države, ki zunanje sovražnike migrante pretepa in muči. V tem smislu se tamkajšnji antifašizem osredotoča na produkcijo znanja, ki vzdržuje spomin na narodnoosvobodilni boj. O tem je za nek hrvaški portal zanimivo opazko podala Snježana Koren, predstojnica Katedre za metodiko pouka zgodovine na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Zagrebu: narodnoosvobodilni boj se enači z antifašističnim. V zvezi s tem prepletanjem pojmov pa je aktivna tudi druga veja antifašistične produkcije znanja, ki se trudi razmejiti fašizem, nacizem in domoljubje, še zlasti v okviru šolskih učbenikov: spomnimo se dejstva, da od leta 2019 Dnevnika Ane Frank ni v šolskem kurikulumu. Zato, ker se o fašizmu in antifašizmu poučuje prvenstveno v skladu z interesi vladajoče stranke, ki zgodovino kakopak interpretira v skladu z etnonacionalističnimi in primordialističnimi mokrimi sanjami – mitom nacije in njenih interesov, v skladu s stroko, ki je politično nastavljena, ter v duhu gorečih razprav o preteklosti, ki zlorabljajo zgodovinske pojme. V tem smislu so v političnem miljeju poleg antifašističnih prisotna tudi veteranska društva, ki so neuradno smatrana kot fašistična, četudi so se kot mnoga druga društva in stranke po svetu odpovedala popolni zgodovinsko-identitetni kontinuiteti fašistične politike, iz katere, človek bi rekel, črpajo zgolj inspiracijo. Na tej točki zadošča pavšalna mimikrija – zgolj uporaba njene estetike, jezika, duha in mehanizmov mišljenja, ki peljejo populistične zgodbe iz ravni obskurantizma in prerekanja na raven naslovnic in vpliva na državni parlament.

V sosednji Srbiji je situacija precej podobna: fašizem in antifašizem ostajata v letu 1945, večje težave pa ustvarja ozračje nestrpnosti, ki jo podpihuje diskurz Srbije kot žrtve na eni in poveličevanje njene vloge kot zmagovalne sile v obeh svetovnih vojnah po drugi strani. V ospredju akademskega estetskega preučevanja fašizma v Srbiji sta »majka, žena, kraljica« Ceca in njen bojeviti Arkan, ki sta z marketinško uspešnostjo katapultirala specifičen diskurz nasilja in čustvenih fatalizmov, ki opravičujejo marsikatero ksenofobno ter rehabilitirano četniško politiko in oboroženost mačistov, s katerimi se sodobni antifašizem (poleg Vučićevih nebuloz) ukvarja v okviru svojega boja: vsi so vzgojeni, da postanejo junaki. Kot opozarja Umberto Eco: »V prafašistični ideologiji je junaštvo norma. Ta kult junaštva je tesno povezan s kultom smrti.«

Po tej logiki četništvo ni nič drugega kot hudoben junaški obskurantistični nacionalizem, ki večinoma pleše cajke, lovi migrante ter je in spi v isti postelji z bogom. Medtem ko za mnoge predstavlja subkulturo na ravni hipsterjev in turbofolkerjev, za same migrante, pa še kakšnega jugoslovanskega lokalca, verjetno predstavlja resnejšo (po nekaterih trditvah neofašistično) težavo, ki ima približno tolikšno težo kot državna politika po Vučićevo. »Mačizem pomeni tako prezir do žensk kot nestrpnost in obsojanje nestandardnih spolnih navad, od čistosti do homoseksualnosti.« Temu spodobno se je v sodobno zgodovino beograjskih avenij med parado ponosa vpisala tudi šesttisočglava množica, podprta s strani Cerkve, ki je v več državah aktiven dejavnik politike desničarskih združenj, a tokrat je ne bomo posebej komentirali.

Lahko pa zajahamo pravoslavni val vse do sosednje Severne Makedonije, kjer se makedonski (anti)fašizem ostro spopada z lastno in bolgarsko umišljeno preteklostjo – komunistični in fašistični simboli se kuhajo v istem loncu, lokalni politikanti so obenem levičarji, nacionalisti, Evropejci in domoljubi (junak na srečo ni nihče), vsi enako častijo Tita in vsi enako ropajo blagajno. Kopja se lomijo tudi glede Antifašistične skupščine narodne osvoboditve Makedonije (ASNOM), ki je za nekatere nacionalistična tvorba, za nekatere pa del narodnoosvobodilnega boja. Mnogi se sprašujejo, ali so bili partizani pravzaprav nacisti, ker so bili socialisti, ker so itak vsi iz Levice nacionalisti; prav tako pa Bolgari trdijo, da je bil Tito diktator, čeprav je bivši premier-domoljub iz ne ravno leve VMRO-DPMNE že zdavnaj bolgarski državljan, zadnji premier pa dela mikstejp z naslovom Moj frend Viktor iz vzhodnoevropske sopare, tako da ima to vse že nek smisel, kajne? Kajne?!  V Makedoniji je politična dezorientacija dosegla takšen vrhunec, da je edina preostala antifašistična tvorba pravzaprav Park žene – borke v centru Skopja, ki je na dobri poti, da tako kot preostanek mesta in države postane cirkus. V Bosni in Hercegovini sta antifašizem in fašizem po receptu, ki smo ga servirali z dosedanjimi primeri, kakopak prisotna v prerekanjih o zgodovini, prerekanjih med uradnimi političnimi entitetami ter v naslavljanju določenih osebkov. Sicer pa je tu ključno zapopasti izjavo nekega mladega antifašista iz Mostarja, ki opominja na nevarnost igranja z besedami, posmehovanja in sprenevedanja: »Fašizem je fluiden, se odziva, spreminja in adaptira. Kot tak je lahko oklican za neofašizem, postfašizem, karkoli, ni pa nujno, da se bo odzval na to poimenovanje. Zase bo rekel, da je tradicionalizem, centrizem, desni liberalizem, konservativizem, a pomen vsega, kot tudi rezultat te politike, bo fašističen.«

Za razliko od zgoraj opisanih sosedov – ki se razen z izjemo pobožnih penzioniranih borcev in samodeklariranih oboroženih mačotov z antimigrantskim populističnim sentimentom ne morejo pohvaliti z očarljivim fašističnim nabojem – pravoslavna Grčija pač premore proper fašistično stranko Zlata zora, ki razpolaga tako z uličnimi uniformiranci kot s poslanci v parlamentu oziroma zdaj že v zaporu. Njihov odkljukani to-do list zajema od klanja srn, ovc in Antifa (!) glasbenikov do posilstev, pranja denarja, umorov migrantov ipd. V tem senzacionalističnem šundru, ki je sicer mnoge stal življenja, pa je lahko spregledati vpliv, ki so ga imeli poslanci in ostali zlati partijci na druge politike, funkcionarje, biznismene, posledično pa tudi na zakone in družbene projekte v državi. Kot kaže, so od vseh naštetih literarnih subjektov samo Grki v pravem pomenu besede soočeni z reinkarniranim mitološkim bitjem – fašizmom. Tu neprijatelj ni izmišljen, umor je organizirana realnost in politični vpliv je nezanemarljiv. Antifašizem posledično ni v glavah in petju siamo tutti antifascisti, ampak je smiseln, organiziran in dejaven.

Zaključek tega preglednega popotovanja po balkanski regiji nam pokaže, da so se razmere očitno spremenile: od fašističnih škornjev prek infiltrirancev, oboroženih tolp in zaprepadenih množic k histerično-viktimiziranim ali nihilistično-ciničnim identitarcem na obeh polih. Kot kaže, se moramo soočiti s krvjo, da imajo besede smisel. O fašizmu se res ne da razpravljati. ×