V sredo, 20. septembra, zjutraj. Ravno sem odložil najmlajšo v vrtcu in čakam na metro, ki me bo zapeljal do službe. Kot vedno, izkoristim teh petnajst minut, da se prek tviterja na hitro pozanimam o glavnih novicah dneva. Že vse od konca poletnega oddiha je temperatura pred napovedanim referendumom o katalonski neodvisnosti rasla in moj timelime je kot vedno zasičen z novicami in mnenji na to temo. V prejšnjih dneh je španska policija zaprla več spletnih strani, vdrla v tiskarne in obiskala uredništva glavnih medijev v deželi; vzdušje je napeto. A tokrat je nekoliko drugače; vzdušje se bliža vrelišču. Novica dneva je, da je španska policija vdrla na več katalonskih ministrstev in aretirala nekaj vidnih katalonskih politikov (predvsem sekretarjev) in nekatere javne uslužbence, ki so – ali naj bi – sodelovali pri organizaciji referenduma, ki sta ga španska vlada in sodstvo razglasili za nezakonitega.
Sam sem zaposlen na katalonskem ministrstvu za zunanje zadeve, ki je že od vsega začetka trn v peti španske vlade. Prek skupine na aplikaciji WhatsApp, v kateri so nekateri službeni kolegi, izvem, da je policija sicer tudi na našem ministrstvu, a vsaj zaenkrat še ne na sedežu naše enote (enote ministrstva so razpršene po središču Barcelone). Ko prispem na delovno mesto, najdem četico novinarjev in nekaj kamer, ki so se utaborili v pričakovanju policije. Kljub temu, da nisem bil ne jaz ne nihče iz naše enote nikakor vpleten v pripravo referenduma, je vzdušje skrajno napeto. Vsi pričakujemo, da bo policija vsak čas vstopila tudi v naš oddelek in se mrzlično »pripravljamo« na nekaj, kar se zdi neizbežno. Kako? Kakor pač vemo in znamo. Minister Romeva je bil ravno tisti dan v Madridu, navodila od ostalih visokih kadrov so skopa. Informiramo se glede našega pravnega položaja, ali ima policija pravico dostopati do računalnikov, kaj v primeru policijskega posega lahko storimo in česa ne smemo … Naposled napetost le popusti, policije ni na spregled, in glede na njihovo aktivnost na drugih oddelkih jih očitno ne bo, vsaj tisti dan ne. A normalosti tisti dan ni bilo več. Pravzaprav se normalnost po tistem dnevu ni več vrnila.
Aretacije 20. septembra so bile povod za vrsto spontanih demonstracij v Barceloni in ostalih katalonskih mestih. Katalonska civilna družba je namreč dokazala zavidljivo zmožnost mobilizacije: v nekaj urah lahko ulice zapolni več deset tisoč ljudi. Da bi koordinirali svoje delovanje in se izogibali lažnim informacijam, so vzpostavili kanal WhatsApp, imenovan Crida (klic), ki omogoča, da uporabniki prejmejo poziv neposredno na telefon. Tako se je še istega dne v le nekaj urah pred sedežem ministrstva za ekonomijo zbralo okoli štirideset tisoč demonstrantov, ki so povsem blokirali središče Barcelone in okoliške ulice. Katalonska civilna združenja – predvsem Òmnium cultural in ANC (Katalonska narodna skupščina) – so imela pri tem bistveno vlogo, saj so vse manjše demonstracije, ki so tisto dopoldne spontano nastajale pred sedeži ostalih ministrstev, zbrala na enem mestu in tako okrepila odpor.
Ta odpor proti delovanju španskega sodstva in policije v tednih pred referendumom se je izražal na več načinov. Eden vidnejših je bilo lepljenje plakatov, ki so pozivali predvsem k participaciji na referendumu. Španski policiji je namreč uspelo zaseči več milijonov uradnih plakatov in povsem onemogočiti njihovo distribucijo. A civilna združenja so se hitro znašla in prek tviter računa @empaperem (»poplakatirajmo«) objavljala enostavne alternativne plakate, ki jih je lahko vsakdo natisnil na domačem tiskalniku. Ulice Barcelone so kmalu zapolnili črnobeli plakati velikosti A4, za katere oblasti niso premogle dovolj zmogljivosti, da bi jih lahko sproti odstranjevale. Resnici na ljubo pa so za to pogosto poskrbeli kar nasprotniki referenduma.
Na tej točki je že postalo povsem jasno, da se referendum ne bo mogel izvesti v optimalnih pogojih, ki bi jih zahtevala razsežnost odločitve, pred katero so bili postavljeni Katalonci. V najboljšem primeru je katalonska vlada lahko upala na množično udeležbo, ki bi dala legitimnost ideji suverene Katalonije. Ob tem, da sta bili v pristanišču zasidrani dve križarki z nekaj tisoč španskimi policisti z jasnimi navodili, da izpolnijo sodni nalog in zaprejo vsa volišča, so tudi predvidevanja glede udeležbe postajala vedno bolj pesimistična.
Glavni cilj organizatorjev je tako postal obramba volišč in čez noč so se po vsem ozemlju pojavili Odbori za obrambo referenduma (CDR), v okviru katerih so zagovorniki referenduma razpravljali o različnih idejah, kako zaščititi volišča. V trenutku, ko je katalonsko višje sodišče izdalo sodni nalog deželni policiji (mossos), da mora zapreti in zapečatiti vse šole in ostale lokale, kjer naj bi potekal referendum, so v teh samoiniciativnih odborih hitro našli rešitev: na številnih šolah so organizirali vrsto aktivnosti za ves konec tedna, kot na primer maraton igre človek ne jezi se, zabave v pižami ali taborjenje na otroških igriščih. Sodni nalog je namreč določal, da zaprtje volišč ne sme ovirati rednih in morebitnih obstranskih dejavnosti v šolah. Na ta način je večina volišč uspela ostati odprtih do nedeljskega jutra.
Na volišču, kjer je volila moja žena (kot slovenski državljan sam nisem imel glasovalne pravice), denimo, so organizirali celodnevni turnir odbojke. Da ne bo pomote, turnir ni bil le lepotna maska, dejansko je potekal, z vsemi potrebnimi elementi športne prireditve. Tako je na vhodu v šolo visel velik plakat z imenom turnirja in vabilom k prisostvovanju, že od daleč pa se je lahko slišal zvok odbojkarskih žog in navdušeno kričanje igralcev. In ne le podnevi, tako v petek kot v soboto sem se lahko na lastne oči prepričal, da je turnir potekal v polnem zagonu še krepko po polnoči.
Katalonski policisti so vse skupaj ogledovali le od daleč; menda naj bi imeli navodila, da morajo ukrepati skladno z načelom proporcionalnosti; da njihovo posredovanje torej ne sme povzročiti več škode kot koristi. Moj svak, ki je večino vikenda prebil na tistem turnirju, mi je potrdil, kako je potekal pogovor s patruljo mossos v soboto okoli pete zjutraj. Ko so prišli mimo, je z nekaj prijatelji kadil pred vhodom v šolo:
Mossos: »Fantje, kaj počnete tukaj?«
Svak: »Nič, igramo na odbojkarskem turnirju.« (pokaže na napis nad vhodom)
Mossos: »Pa veste, da imamo nalog, da zapremo šolo, saj je tukaj predviden nelegalen referendum?«
Svak: »Že, že, a mi tukaj igramo odbojko, nič drugega.«
Mossos: »Koliko ljudi je v notranjosti šole, so med njimi tudi otroci in starejši?«
Svak: »Med 40 in 50 oseb, tudi starejši in otroci.«
Mossos (vse zapišejo na formular, ki so ga imeli očitno samo za ta namen): »Dobro, ker vas je preveč, da bi lahko intervenirali, bomo zaenkrat odšli. A vedite, da bomo prisiljeni vstopiti in zapreti šolo v primeru, da bo pred vhodom in v notranjosti šole manj oseb.«
Namig katalonskih policistov je bil več kot očiten in od takrat so se organizatorji turnirja potrudili, da so bila igrišča vedno polna in da je pred vhodom vedno »stražila« četica ljudi.
A vsi smo vedeli, da je bila deželna policija pod nadzorom katalonske vlade nekaj, španska policija pa nekaj povsem drugega. Kljub temu sem imel še v soboto zvečer kanček upanja, da španska policija na dan referenduma vseeno ne bo posredovala. Na enem od španskih informativnih programov, La Sexta, so predvajali intervju z enim od vodilnih mož v španski policiji, ki je dal veliko poudarka na načelo proporcionalnosti; da bo policiji zelo težko zapreti volišča, če bodo pred vhodom našli množico miroljubnih demostrantov. Z ženo sva celo razmišljala o možnosti, da bi šla naslednji dan na volišče z vsemi tremi otroki (najmlajša ima šest mesecev, fanta tri in pet let), a sva idejo vseeno opustila. Organizatorji referenduma so namreč prosili volivce, da se zaradi čimbolj učinkovite zaščite volišč tja odpravijo navsezgodaj, že ob petih, in kakorkoli sva v mislih kombinirala otroški voziček z otroškim nahrbtnikom, nama je vedno ostal en speči otrok odveč. Na koncu sva se torej odločila, da bo šla žena sama, jaz pa naj bi se ji pridružil z otroki takoj po zajtrku.
Ob tem naj še omenim, da sem bil iskreno prepričan, da v nedeljo ne bo nasilja. Udeležil sem se praktično vseh množičnih demonstracij v podporo referendumu v zadnjih letih, in prav vedno v družinskem krogu. Videl sem na stotine tisočev ljudi, zbranih na ulicah Barcelone, ki so svoje zahteve vedno izražali v miroljubnem in pozitivnem vzdušju, s spoštovanjem do javne lastnine in prepričanj drugače mislečih. Po eni strani sem se sicer zavedal povečane prisotnosti španske policije v Barceloni in dejstva, da sèm najbrž niso prišli zastonj, a po drugi strani si slike, ko policija nasilno ukrepa proti ljudem vseh starosti, ki protestirajo, sede na tleh in z rokami v zraku, preprosto nisem predstavljal.
Nedelja, 4:30. Zazvoni budilka in čeprav je zelo zgodaj, se oba v trenutku zbudiva. Eno tistih juter pač, ko se zbudiš vedoč, da je pred tabo zelo pomemben dan. Žena se odpravi na volišče, jaz pa vzamem v roke telefon, s spanjem danes tako ali tako ne bo nič več. Na tviterju je živahno, vsaj polovica Katalonije je že budna. Ura teče, 6:00. Ob 7:00 začnejo počasi kapljati novice. »Kombiji španske policije na poti iz pristanišča!« »Ah, saj ne bodo mogli nič,« si mislim, z ženo sva ves čas v kontaktu in njeno volišče je že povsem polno, gneča znotraj in dolga vrsta zunaj. Počasi se zbudijo tudi otroci, nekako pripravim zajtrk in jih oblečem, medtem ko z enim očesom spremljam televizijo ali mobitel. Ne ravno preprosta naloga; priznam, da sta tisto jutro fanta jedla nekaj precej enostavnega. S čokoladu po vrhu, da se ne bi pritoževala. Najmlajša, hvala bogu, samo steklenička in nazaj v stajico.
Prvi prizori nasilja, ki jih je lahko v živo spremljala cela Španija, so bili šokantni. Za volivce, ki so čakali pred vhodom, za komentatorje v televizijskem studiu in seveda za vse gledalce. V tistem trenutku je bilo jasno, da je oblast prestopila rdečo črto in da se je brezno med špansko in katalonsko družbo poglobilo. Pokličem ženo, na njenem volišču zaenkrat vse mirno, a me opozori, da mora izklopiti telefon, saj imajo organizatorji težave z dostopom do brezžičnega omrežja in poskušajo povezati računalnike preko povezave 3G (računalniki so bili potrebni za dostop do volilnega imenika). Državni hekerji so očitno že na delu. Opišem ji prizore naslija, ki jih spremljamo po televiziji, in jo povprašam, če ne bi kljub vsemu raje odšla domov. »Niti slučajno,« je njen odgovor. Pove mi, da so se organizirali tako, da pri vhodu ni starejših ali drugače ranljivejših oseb. »Iz volišča ne odhaja nihče, tudi jaz ne bom.«
Tistega jutra na njeno volišče španskih specialcev ni bilo. Imela je srečo: le nekaj ulic stran je šola Ramon Llull, eno izmed huje prizadetih volišč, kjer je eden od volivcev izgubil oko zaradi gumijastega naboja, ki ga je izstrelila španska policija (ti naboji so sicer v Kataloniji že nekaj let prepovedani). Tako da ji je naposled le uspelo voliti, pa čeprav zaradi velike gneče in težav z omrežno povezavo šele po poldnevu. Prizna, da so ji stopile solze v oči, ko ji je končno uspelo potisniti volilni listič v skrinjico. Preveč mešanih občutkov, ki so se sprostili v to preprosto gesto: občutki gneva in strahu zaradi policijskega nasilja, ponos na solidarnost med ljudmi na volišču in ne nazadnje veselje, da je končno lahko volila na referendumu za neodvisnost.
Bržkone zaradi odzivov z vsega sveta policija popoldne ni več intervenirala. A v tistem trenutku to ni bilo jasno in vrstili so se pozivi, naj ljudje ostanejo na voliščih in tako preprečijo vdor policije in zaplembo volilnih skrinjic. Po kosilu se tako vrnemo, tokrat vsa družina, a v polni pripravljenosti, da se, če bo treba, takoj umaknemo na bližnje otroško igrišče. Ulice pred našo šolo so bile zaprte zaradi velike množice zbranih – čakalo je na stotine ljudi. Naenkrat so vsi začeli teči v isto smer (»Policija!«) in žena z otroki se hitro zateče v park. V trenutku se zavem nečesa, kar me šokira: vsi so začeli teči proti policiji, ne proč od nje. Po vsej surovosti, ki smo jo celo dopoldne gledali na televiziji in po družabnih omrežjih. In vendar nikomur ni prišlo na misel, da bi tekel stran. Nagonsko, brez pomišljanja so se pognali v smer policije, da bi zaščitili volišča in volilne skrinjice. Izkaže se, da je šlo za lažen alarm (nekaj minut kasneje se je zgodil še eden), meni pa je prišla na misel le ena beseda: dostojanstvo. Toliko dostojanstva na enem mestu nisem videl še nikoli.
Če pogledam nazaj, je bil rezultat referenduma na tisti dan še najmanj pomemben. Prvega oktobra 2017 se je katalonska družba ponosno postavila na svoje noge in se svetu predstavila kot narod, ki je dosegel polnoletnost in zahteva primerno mesto v svetu. Ne toliko zaradi rezultata glasovanja, kolikor zaradi svoji odločnosti, da kljub vsem njegovim pomanjkljivostim izvedejo referendum in dokažejo suverenost katalonskega naroda. Bolj kot njihova vlada so namreč za uspeh referenduma zaslužni sami Katalonci, ki so se s trmo in odločnostjo postavili proti celotnemu aparatu španske države.
Nasilje španske policije bo nedvomno za vedno ostalo v kolektivnem spominu ljudi. Ne samo nasilje na dan referenduma, temveč odsotnost njegove kritike v španskem javnem življenju. Že res, da so številni osrednji akterji obsodili nasilje, a mainstream mediji in največje politične stranke vidijo glavne krivce zanj v zagovornikih referenduma in katalonske neodvisnosti. Ta nepripravljenost na jasno obsodbo nasilja ali celo njegovo opravičevanje, ki tudi opogumlja vse bolj številne in drzne napade španskih neofašististov, je še precej bolj resen problem od samega nasilja, ki smo ga videli na dan referenduma. Kaže na močno zakoreninjeno nerazumevanje legitimnih zahtev katalonske družbe in na nezmožnost Španije, da se pogleda v ogledalo in prizna, da je večnarodna družba.
To pa sta predpogoja, da bi se lahko dosegla trajna sprava med španskim in katalonskim narodom.