Potem, ko se je modernizem v arhitekturi bolj kot ideja in manj kot forma zdolgočasil, postal preveč raven in zanemaril vsakršno tendenco po zabavi ali šaljivem sloganu, je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Ameriki vzniknilo novo poglavje v arhitekturi – postmodernizem. Ideja modernizma, da oblika sledi funkciji, da manj je več, da so jeklo, armiran beton in steklo tisti materiali, ki narekujejo svoboden tloris, transparentnost in svobodno fasado, se je izpela in potrebno je bilo spisati nov manifest, ki bo hišam in mestom predvidel nekaj več ležernosti in oblikovnih arhitekturnih elementov v novih kombinacijah.
Rober Venturi je skupaj z ženo Denise Scott Brown naredil nov korak. Pravzaprav sta skupaj napisala prvi dve knjigi in narisala prvi dve hiši, ki sta mejnika tako v arhitekturni praksi kot teoriji. Potem sta masovno pisala in gradila.
Ameriški arhitekt italijanskega rodu se je rodil leta 1925 v Filadelfiji in v 93. letu starosti umrl letos, 18. septembra. Leta 1950 je na univerzi Princeton magistriral. Takoj po študiju je Robert Venturi pričel delati v ateljeju Eera Saarinena, finskega arhitekta in oblikovalca, ki je med drugim oblikoval enega najlepših futurističnih terminalov TWA na letališču JFK v New Yorku. Venturi je bil arhitekt raziskovalnega duha in hitro je spoznaval arhitekte širokih misli. Eden ključnih arhitektov, ki so Venturiju odpirali um, je bil Luis Khan. Khan je svoje intimno življenje in arhitekturo prepletal in zavil v misteriozni klobčič monumentalnih hiš. Življenje Luisa Khana je v dokumentarnem filmu v obliki iskanja sledi očetove arhitekturne intime izredno zanimivo predstavil njegov sin Nathaniel Khan.
Med 1959. in 1967. letom je Venturi delal kot Khanaov asistent na Univerzi v Pensilvaniji. Prav v tem obdobju je spoznal arhitektko in svojo bodočo ženo Denise Scott Brown, s katero je močno prepletel zasebno življenje z arhitekturo.
Obrat od enoličnega
Robert Venturi je leta 1954 prejel štipendijo za študij na ameriški akademiji v Rimu. Zgodovina imperija, mogočne razsežnosti evropske zgodovine in različni arhitekturni slogi so polnili Venturijeve zabeležke. Predvsem arhitekturni elementi kot zgodovinsko prepoznavne forme so tiste, ki so kasneje arhitekta navdahnile v tolikšni meri, da je v ospredje arhitekture postmodernizma postavil novo kompozicijo fasade kot tisti arhitekturni element, ki je preplavil ameriško podeželje in mesta.
Ključno sporočilo iz knjige Learning from Las Vegas je, da je obcestni reklamni pano prav tako pomemben arhitekturni element kot jonski ali dorski steber. Obcestni reklamni pano je pravzaprav fasada ali kulisa potrošniškega ameriškega mesta. S knjigo Learning from Las Vegas sta Robert Venturi in Denise Scott Brown leta 1972 sprožila veliko polemik. Opraviti sta imela z nehumanim in generičnim modernizmom in pozivala arhitekte, da se od samovšečnih kreacij umaknejo v bolj humano in ljudsko okolje prijaznih fasadnih form.
Complexity and Contradiction in Architecture (ali Kompleksnost in protislovje v arhitekturi) iz leta 1966 je knjiga, manifest, ki na svojevrsten in poglobljen način utemeljuje in uveljavlja obdobje postmodernizma, ki se je iz Amerike zelo hitro razširil v Evropo in po celem svetu. Ameriški umetnostni zgodovinar in avtor številnih knjig o arhitekturi Vincent Scully začne svoj uvod takole: »To ni preprosta knjiga. Knjiga je zelo ameriška, pluralna, kontradiktorna in v svoji metodi fenomenološka. Za Le Corbusierovo knjigo Vers une architecture iz leta 1923 je prav to delo najpomembnejši zapis o arhitekturi tega časa.« Kompleksnost in protislovje se nanašata na koncept ali idejo o arhitekturi, ki nosi v sebi spomin, simboliko in obliko. Je v popolnem nasprotju z modernizmom. Je drobljenje misli o puritanski in malodušni drži modernizma, ki je hotel svet preplaviti s skromnimi oblikami hiš, ki so primarno sledile samo lastni in edini funkciji. Modernizem ali internacionalni slog je imel globalno domeno, ki je hišo ali stavbo videl kot stroj za bivanje (Le Corbusier). Minimalistični princip oblikovanja pa se ni zaključil pri hiši, temveč je segal do oblikovanja pohištva, pribora in kljuke za odpiranje vrat. Tukaj se spomnimo Loosovega razumevanja svetila ali luči, ki ne potrebuje nič drugega kakor samo žarnico. Dekorju se je Adolf Loos, češki arhitekt, ki je v Evropi risal hiše do avgusta 1933, upiral do skrajne meje. Loos je trdil, da je vsakršen ornament v povezavi z arhitekturo zločin. Arhitektura ne potrebuje okrasja.
Zagotovo je Robert Venturi dobro analiziral in seciral arhitekturne stvaritve, predvsem razmišljanja in stališča modernističnih arhitektov kot so Adolf Loss, Mies van De Rohe, Le Corbusier in drugih. Z njihovimi deli je skozi svoja pisanja in poučevanja polemiziral, iskal vzroke in posledice modernističnega mišljenja v klasični Grčiji, renesansi, baroku, manierizmu, … V kompleksnosti in nasprotjih ploščatih geometrij polnih historičnih analogij pa je uvidel rešitev in novo zgodbo v razvoju arhitekture.
Hiša Vanna Venturi
Hiša za svojo mamo ali hiša Vanna Venturi je tako rekoč prva Venturijeva materializacija teorije, ki utemeljuje postmodernizem kot arhitekturni slog potrošniške družbe. Arhitekt je o hiši začel razmišljati leta 1962 in jo leta 1964 zgradil. V avtorjevih razlagah o mamini hiši lahko beremo, da je Venturi izdelal 6 različic hiše preden se je odločil za končni načrt.
Pisanja, polemiziranje in raziskovanja modernizma so rodila prvo postmoderno hišo. »Mamina hiša«, kot jo je poimenoval avtor sam, je v bistvu intelektualni poklon ali zahvala mami, ki je v arhitektu uvidela v zgodnjih letih talent in ga vzpodbujala ter mu pomagala pri izobrazbi. Vanna Venturi je bila zaprisežena feministična intelektualka, pacifistka in vegetarijanka. Rojena je bila italijanskim migrantom, izobraževala se je sama. Poročila se razmeroma pozno, s pridelovalcem sadja Robertom Venturijem starejšim. Imela sta edinega sina, torej Roberta Venturija mlajšega. Predvsem zaradi materinega liberalnega pogleda na svet je izobraževanje potekalo večinoma doma in s potovanji. Leta 1959 je Rober Venturi starejši umrl in pustil ženi dovolj denarja za hišo in spodobno jesen življenja.
Hiša Vanna Venturi stoji v soseski Chestnut Hill severozahodno od Filadelfije. Soseska je pozidana s hišami viktorijanskega stila. Zanimivo, da je Venturi hišo snoval praktično istočasno, ko je skupaj s svojo ženo Denise Scott Brown pisal knjigo Kompleksnost in kontradikcija v arhitekturi. Teorija in praksa v popolni sinhronosti.
Hiša je postavljena na ravnem terenu, obdana z drevesi in redko pozidavo. Ko se vozimo po pravokotnih ulicah, se nam pogled ustavi na glavni severovzhodni, skorajda simetrični fasadi in na dvokapni streho, ki se v sredini razmika. Glavni vhod je v središču volumna in ustvarja občutek za simetrijo, ki je hkrati porušen z neobičajnimi okenskimi proporci. Nad kvadratnim vhodom se pojavi nekakšen venec v loku, ki je eden od ključnih arhitekturnih elementov, značilen za postmodernistično formo kot tako. Okna so predvsem v funkciji notranjosti. To vidimo pri podolgovatem modernističnem oknu za kuhinjo in kvadratnih oknih, ki služijo spalnici in kopalnici na drugi strani prednje fasade. Fasado je snoval na principu kolaža in ne po principu likovne uravnoteženosti.
V hiši Vanna je organiziranih pet prostorov. Ob vhodu je stopnišče, ki objema kamin – dušo ali ogenj hiše, okoli katerega je organizirana notranja ambientalnost posameznih prostorov. Kamin je nenavadno nameščen ob stopnišču, kar ne sledi običajni ideji kamina kot središču hiše.
Ko vstopimo v hišo, stopimo v velik bivalni prostor, ob katerem so nanizani posamezni prostori in povezave med njimi. Venturijeva mama je imela neobičajno zahtevo: v pritličju morata biti kuhinja in spalnica. V nadstropju je še ena spalnica, prostor za shranjevanje in terasa. Stopnišče je skrito za kamin. Zakaj je to prva postmoderna hiša? Ker je to mala hiša velikega merila in novih odnosov arhitekturnih elementov, kot so fasada, notranja organizacija, naklon strehe; nenazadnje je povsem drugačna od principov modernizma oblikovanja osnovnega volumna, ki prehaja v členitev samega sebe.
Guild House
Guild House je bila zgrajena po naročilu organizacije Quaker Gremiales del Barrio (Guild of Friendship Neighborhood). Postavljena je na ulici Spring 711, ki meji na severni osrednji del mesta Filadelfije v ZDA. Guild House izpostavlja dva ključna elementa: simetrični tloris in glavno vstopno fasado, ki postane del ulice. Kaj je tu postmodernega? Med ključnimi nenavadnimi arhitekturnimi elementi vsekakor izstopa predimenzioniran steber iz poliranega granita, ironično postavljen na sam center vhoda, sledijo polkrožni volt v zadnjem nadstropju kot centralno okno in antena, ki je podaljšek centralne osi opečnate fasade. V času gradnje je bila stavba okrašena z zlato repliko TV antene. Nenavadno velik napis »Guild House«, ki je nameščen na osrednjem delu frontalne fasade, dojemamo kot filmsko kuliso, ki posrka mesto vase in ga porazdeli na dve simetrični krili povsem običajno organiziranega tlorisa.
Gre za prvo večje naročilo in prvo večje delo arhitekta Roberta Venturija. »Guild House ni bila zasnovana kot Le Corbusierova hiša, ki funkcionira sama zase v parku, ločena od katerihkoli objektov, temveč je bila predvidena kot del ulice sicer pričakovanega mestnega okolja. Zaradi tega je ta hiša dobila tudi tako obliko. Torej forma hiše izhaja iz logike postavitve objekta v mestni prostor. V primerjavi z modernističnimi okni, ki so podolgovata, so okna na glavni fasadi te hiše kvadratna in majhna. Namešana so tik ob centralno horizontalno os, na kateri so nanizani balkoni v blok, ki se zaključi s polkrožnim svodom na vrhu volumna. Vogalna okna poudarjajo umeščenost hiše v park. Na fasadi je nad glavnim vhodom nameščen komercialni logotip,« je arhitekt pojasnil svoje delo v enem od intervjujev.
Ta stanovanjska stavba za starejše z nizkimi dohodki je bilo eno prvih pomembnih del Roberta Venturija. Stavba je postala emblem arhitekturne filozofije, ki poskuša obiti tako konvencionalno klasično tradicijo kot »grdo in navadno« cenejšo in socialno gradnjo.
Venturijeva odmevnost
Leta 1991 je Robert Venturi prejel Pritzkerjevo nagrado, ki jo vsako leto podelijo najbolj vidnemu in vplivnemu živemu arhitektu. Robert Venturi je bil opisan v obrazložitvi nagrade kot pisatelj, učitelj, umetnik, filozof, najvplivnejši arhitekt tedanjega časa in kot eden od najbolj izvirnih talentov v sodobni arhitekturi.
Kljub temu, da je ves čas svoje strme in precizne kariere sodeloval in ustvarjal v tesnem mentalnem in intimnem stiku s svojo ženo, arhitektko Denise Scott Brown, je bila Pritzkerjeva nagrada podeljena samo njemu. S tem se sprožila velika polemika in nekakšen škandal, saj je bi morala biti nagrada namenjena skupnemu mentalnemu delu in arhitekturni produkciji tandema in arhitekturne pisarne VSBA.
»Ni potrebno, da dobim nagrado Pritzkerja, ampak da mi priznajo, da sem častna članica skupine, ki je vključena k Pritzkerjevi nagradi. S tem pozdravljam idejo o skupni ustvarjalnosti« je komentirala nerodno odločitev žirije Denise Scott Brown in s tem prevetrila stališča in izhodišča za odločitve komisije, da je v bodoče nagrado začela podeljevati ne samo posameznemu ustvarjalcu, temveč tandemu ali skupini.
Postmodernizem je arhitekt Robert Venturi pospremil z jasnim protislovjem. Poslanstvo arhitekture ni le reševanje funkcije objekta in iskanje njegove logike v tektoniki, smiselni kombinaciji materialov in uravnoteženosti volumnov z okolico, temveč tudi iskanje ljudske, postindustrijske, potrošniške estetike. Arhitektura mora postati ljudem »lepa«. In tukaj se dotaknemo izredno občutljive tematike, ki se ukvarja z lepoto v kontekstu gradnje mesta. Kdo je tisti, ki bo presojal lepoto arhitekture? Naročnik-uporabnik ali arhitekt? Modernizem je dodelil mandat arhitektom, da uvedejo pojem sterilne lepote ali celo pojem grdega, brutalnega in zastrašujočega v arhitekturo. In grdo postane lepo, modno, »moderno«.
Rober Venturi in njegova žena Denise Scott Brown sta modernizmu naredila avtorski konec v velikem slogu. Arhitektura mora postati skozi proces nasprotij in celovitosti estetsko zanimiva in mesto graditi barvito. To tezo lahko razumemo kot nadaljevanje arhitektovega poslanstva, da pove in pokaže, kaj je lepo s pogledom v zgodovino, z uporabo kolaža kot orodja pri sestavljanju kompozicije fasade, kolaža kot sredstva, ki se je kmalu preselil tudi v snovanje tlorisa, zamika mrežnih geometrij, z iskanjem povezave z ulico, ki prebada hišo, z uporabo opeke kot materiala zunanjosti in medenine za interier.
Postmodernizem je bliskovito preplavil svet mesta, zaledja in s svojimi deviacijami, nerazumnimi interpretacijami zgodovinskih slogov v najrazličnejših kombinacijah stopal in pogostoma preveznil v polje kiča in cenene arhitekture.
»Za Slovence pa je pri vsem tem pomembno dejstvo, da se s pojavom postmodernizma pojavlja v ospredju evropskega dogajanja ime slovenskega umetnika, arhitekta Jožeta Plečnika. Že samo to zahteva pogled na svetovno dogajanje z domačega zornega kota, a hkrati terja kritično osvetlitev vloge njegovega dela, ki mu jo zdaj pripisujejo in ki izvira iz nastalih primerjav in povezav. Ne nazadnje zahteva tak razmislek tudi domači razvoj arhitekturne misli, saj je tudi tu čutiti velike premike v duhu najnovejših gibanj v svetu,« je v leta 1982 v reviji Sodobnost št. 5 zapisal arhitekturni zgodovinar dr. Peter Krečič.
Postmodernizem je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja preplavil tedanjo Jugoslavijo in Slovenijo. Tako v smislu oblikovanja arhitekturnih objektov kot v smislu interierjev. Skupina Kras in arhitekt Vojteh Ravnikar so, lahko trdimo, najbolj resno skušali razumeti in delati postmodernistično arhitekturo. Skupina je svoje arhitekturne naloge teoretizirala in jih kot svojevrsten koncept »resnega postmodernizma« popeljala v realno izgradnjo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so z izgradnjo občinske hiše, gledališča, poslovne hiše in mrliške vežice Sežani spremenili karakter. Vpeljali so pojem »mestotvornost«, s katerim so definirali pomen hiše kot del mestne geometrije.
Postmodernizem se je kmalu izrodil. Ne le kot forma, tudi kot zgodba. Postmodernizem je postal cenena izbira arhitektov, ki so hoteli naročnikom ugajati z banalnimi formami ter barvnimi diskrepancami; s posnemanjem arhitekturnih zgodovinskih elementov so pripeljali zgodbe arhitekture do absurda. Prav obdobje postmodernizma je arhitekturo kot umetnost in znanost razvrednotilo, do te mere, da so hiše in mesta začela postajati vse bolj podobna zabaviščnim centrom. Arhitektura je s postmodernizmom in navdušenjem nad formo stopila v slepo ulico. Čeprav so Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani prav v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zasedli profesorji, arhitekti, ki so se zbirali okrog skupine Kras, je bil njihov odnos do postmodernizma kritičen. Ponovno so iskali akademski jezik v modernizmu, neomodernizmu, japonski disciplini meditativnih vrtov in razumevanju betona, stekla, jekla in lesa. Racionalizem in funkcionalizem sta postala skupni imenovalec študentskih projektov. Le malokrat pa so profesorji prevetrene šole za arhitekturo v Ljubljani študentom pustili dihati v polju futurizma ali katere bolj oddaljene umetniške zvrsti, ki bi arhitekturi puščale formalne sledi.
Postmoderna arhitektura je pravzaprav tisto poglavje v zgodovini arhitekture, ki je disciplino oblikovanja prostora na nek način razvrednotila in hkrati postavila temeljna vprašanja smiselnosti forme kot take, zlasti pri vprašanju koncepta grajenega prostora. Če je arhitektura kot taka boj in nasilje nad naravo in hkrati lupina, zaščita, ovoj, ki človeka brani pred naravo in mu nudi udobno bivanje, se postavlja ključno vprašanje o bistvu kreacije prostora, ki se pojavi med zidovi, med hišami, med mesti. Bistvo arhitekture je pravzaprav prazen prostor, kot pajčevinast oblak razpet med nosilnim in nošenim elementom, ki ga prebada svetloba in polni svež zrak. Vse ostalo je balast in dekor, ki ga oblikujejo modne smernice potrošnika.