Kaj je bilo prej: kokoš ali jajce? Kokoš se je izvalila iz jajca, ampak potrebujemo kokoš, da izvali jajce. Kaj je prvi vzrok? Jajce in kokoš se medsebojno pogojujeta, ni enega brez drugega in tako v neskončnost. Vendar, ali je ta paradoks resnično nerešljiv? Oziroma gre tu zares za paradoks? Sam bi prej rekel, da gre za sindrom kratkovidnosti. Stvari dajejo občutek stalnosti, nepremakljivosti, trdnosti, če jih opazujemo le kratko obdobje, takoj ko se na stvar ozremo iz širšega zornega kota, pa vidimo, da ni tako. Če to ni paradoks, potem se vprašajmo: kaj je bilo najprej? Kokoš ali jajce?
Začnimo na končni strani: ali je lahko kokoš začetni stadij? Seveda ne. Kokoš se ne more kar pojaviti. Kokoš označuje razviti stadij nekega organizma in ta se ne more pojaviti iz nič, temveč potrebuje svoje predhodne stadije. To sklepanje je navidezno samoumevno, vendar žal ni tako pogosto, kot bi se nam nemara zdelo na prvi pogled. Pogosto namreč trčimo ob ljudi, ki so prepričani, da kokoš lahko nastane kar tako, sama od sebe, če le nekje zapišemo, da bo nastala. Razni programi in strateški dokumenti (seveda »strateški« le po imenu) so polni obljub, kako bo nekaj novega, dobrega in čisto drugačnega nastopilo čez toliko in toliko let, primanjkuje pa jasnih in natančnih zaobljub, kako bo do tega prišlo oziroma, natančneje, kako bomo spremenili procese, postopke, prakse, medsebojne interakcije (vse pač, kar z eno besedo imenujemo sistem) že danes, da bo lahko prišlo do tistega novega, dobrega, drugačnega. Na tak način se je lotilo strategije zmanjšanja toplogrednih izpustov ali ambicioznejšega dokumenta z naslovom Strategija razvoja Slovenije 2030, ki ga je sprejela Cerarjeva vlada, še vsak nacionalni program za kulturo je končal tako in nekdanja mestna oblast MONG se je s takšno miselnostjo lotila novogoriške evropske prestolnice kulture. Soočeni s tem, da se kokoš ne bo kar naenkrat zgodila, se trudijo kakšno drugo žival, denimo mačko ali polža, na silo vanjo preobraziti oziroma ju, še raje, s piarjem našemiti v kokoš, misleč, da bodo drugi nasedli triku. Vendar ne bodo, saj ta »kokoš« ne bo zvalila nobenega jajca.
V nekoliko bolj prostaški obliki srečamo takšno razmišljanje pri ljudeh, ki pričakujejo, da bodo priseljenci kar znali jezik, ko bodo prišli v državo, ker se tu pač govori slovensko. In učitelji, ki se hudujejo, da učenci jezika ne dovolj obvladajo in zato kakovost učenja pada. Če bi vsi učenci že kar vse znali, še preden bi vstopili v šolo, bi bile morda ocene temu primerno višje, učitelji pa bi bili razbremenjeni.
Gilbert K. Chesterton je nekoč zapisal, da v pravljični deželi vlada neskončna domišljija, vendar v njej ni prostora za poljubnost – zato nam pravljična dežela lahko veliko pove o naši resničnosti. V pravljični deželi se denimo ne more kar pojaviti kokoš, kot se lahko v slovenskih strateških aktih, lahko pa se v nepričakovanih okoliščinah pojavi kokošje jajce. Čisto običajno za pravljično deželo je, da se jajce pojavi med cvetnimi listi ali se prikotali iz bruhajočega vulkana, še bolj običajno pa je, da ga znese kakšno bitje, denimo zmaj ali celo volkulja. Soočena s posebno situacijo, se bo slednja morala odločiti, ali bo sledila nagonu in ga pojedla ali pa s pomočjo ljubezni presegla svoj nagon in za piščanca skrbela, kot da je njen lastni sin. Ravno zato, ker niso poljubne, pravljice – čeprav so marsikdaj krute in žalostne – veliko povedo o našem življenju, saj zmorejo s pomočjo neskončne domišljije na novo uvideti nianse, ki so nam navadno težje razvozljive, in moralna ter eksistencialna vprašanja, ki iz njih izhajajo.
V pravljični deželi se ne more kar zgoditi kokoš, lahko pa se na nepričakovanih mestih pojavi jajce. Bitja namreč niso usojena na neskončni krogotok enega-in-istega, temveč so sposobna ustvariti nekaj novega, nekaj drugačnega od njih samih: ampak to ni mogoče brez porodnih bolečin, brez zaveze in skrbi. Jajce je namreč volkulji tuje, novo, morda na videz celo sovražno in na njej je, ali se bo zmogla tudi sama toliko spremeniti, toliko omejiti, toliko žrtvovati, da se bo ta novost, to jajce zvalilo in iz njega celo zraslo v kokoš. Ali nam ta pravljični ekskurz ne pove tudi tega, da je vsako rojstvo v bistvu pojav nečesa novega; da ne gre zgolj za to, da se nekdo rodi v svet, temveč da se v rojenem na novo vzpostavi svet?
»Paradoks kokoši in jajca« ni toliko pravi paradoks, kot tragična zgodba, še ena izmed mitoloških variant staršev, ki požirajo lastne otroke. Temelji na kratkovidni percepciji statičnosti sveta, kjer se ničesar novega nikoli ne more zgoditi. Iz kokoši jajce, iz jajca kokoš. Takšni ljudje, ki ostajajo ujetniki lastnih predstav in kategorij, niti ne opazijo, da se je svet med tem že popolnoma spremenil. V slepoti ali strahu pred nepomembnostjo in zastarelostjo še vedno nočejo spustiti izvodov odločanja iz rok.