»Zmirom sem bil rad v samoti. Prijetna pa je samota le tedaj, kadar je radovoljna, kadar človek ve, da bi prav tako lahko živel v družbi zvestih prijateljev. Občutek osamelosti, ne samote, pa je nekaj nadvse strašnega … Rad bi že enkrat vedel, kaj se to pravi sreča! Kadar se smejem, se smeje v mojem imenu dolenjski cviček,« je nekoč samorefleksivno svojo nemoč, svoj »socializacijski (družbeni) problem« (stalno trenje individualizma s socialnim občutjem) priznal Ivan Cankar. Problem, ki je morda izviral tudi »iz večne revščine«, telesne šibkosti in dejanske fizične majhnosti, bržkone že iz otroštva, koder je iskati izvor Cankarjeve nikoli zadovoljene potrebe po varnosti, toplini, težnji po odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju, osamosvajanju in zmeraj znova in znova znani »lakoti po ljubezni«.
Tudi zato je bilo z ženskami zapleteno, če so se mu preveč približale, bile na dosegu, saj niso bile več vredne, da bi o njih sanja(ri)l. Prav ta nezmožnost spoznavanja, občutenja in doživljanja polnega ljubezenskega, zakonskega in družinskega življenja ga je morda opeharila vèlikega teksta (npr. Tolstojevega kova) vseh dimenzij življenja, kajti na križpotju med žensko (ki bi ga lahko potegnila v življenje in ozdravljenje) ter krčmo je izbral staro pot brez poguma in brez tiste potrebne samozavesti moškega, da bi na svojo stran pridobil žensko. Bilo jih je sedem (Franja Opeka, Helena Pehani, Pavla Kermavner, Anica Lušin, Štefka Löffler, Mici Kessler in Milena Rohrmann), ki se jim je približal, dvema celo ponudil zakon, a se mu je obakrat izognil – enkrat z Dunajem, drugič s smrtjo. Pregelj o njem zapiše, da mu ni bila dana »Velika koncepcija, dasi so vsi njegovi spisi del velikega nedopisanega socijalnega romana, a bil je največji slovenski umetnik male lirične oblike, novele in črtice; ustvaril nam je čisto nov pripovedni slog, obogatil naš jezik z mnogimi izrazi, slikami in podobami, primerami in simboli, uglasil muzikalno lepoto slovenske besede«.
Njegovo življenje je postajalo vse manj uglašeno: življenje v družbi, na zunaj, kjer je nastopal in igral, saj je bilo kulis vedno dovolj, ter življenje v svojih sanjarijah oz. snovanjih, kjer je resnično živel, delal in zmagoval. »V gozdu je imel več prijateljev kakor med ljudmi,« se je zanj slikovito izrazil eden najtemeljitejših Cankarjevih biografov Lojz Kraigher.
Pijanec, pornograf, antimoralist, duševni bolnik, vse hujše so bile nekatere oznake, ki so skupaj z neusahljivo pisno produkcijo sproti zmerjale tega nadvse občutljivega, telesno šibkega, visoko miselno in umsko sposobnega umetnika, ki si je (tako tudi avtor razstave o Ivanu Cankarju v Mestnem muzeju Ljubljana Blaž Vurnik) priboril še za časa svojega življenja (edini tedaj) položaj zvezdnika, »ki so ga ljudje hodili gledat, kako ustvarja«. Spomnimo, da je bil Cankar prvi slovenski pisatelj, ki je živel od svojega umetniškega ustvarjanja. Res je sicer, da je velikokrat založnike (Schwentnerja, Bamberga) in druge mecene (Tuma) rotil za predujme, objave, se zapletal v dolgove, pisal za obresti itd., pa vendar je bil čas njegovega literarnega ustvarjanja čas, ko so se izobraženci čutili dolžni pokupiti vse novo izdane slovenske naslove, kar je v precejšnji meri reševalo del knjižne naklade. Slovenska kultura je tako imela zaledje občinstva, ki je pisatelju pomenil pomemben ekonomski faktor. Eden izmed tisti, ki se je čutil dolžnega, da je »pokupil vse, kar je izpod Ivanovega peresa izšlo« oz. je resnično vdano in zvesto spremljal Cankarjevo produkcijo že od prvih začetkov njegovega pisanja v Ljubljanskem zvonu, je bil tudi goriški meščan, pravnik, publicist, izobraženec in alpinist dr. Henrik Tuma (1858‒1935), tudi samosvoj človek, politik, ki je (po D. Kermaunerju) podpiral vse, kar je slovenstvu prinašalo idejno svežino, najsi so bili to socialisti ali masarikovci oz. narodno radikalno gibanje.
Deželna in državna politika se je na Slovenskem ob zatonu 19. stoletja bìla okoli liberalnega meščanskega in konservativnega katoliškega tabora, čas pa je vse bolj opolnomočil zahteve delavstva, ki se je v političnem smislu konsolidiralo v socialistično opcijo. Pred sto enajstimi leti se je Cankar istovetil prav z delavsko stranko (Hlapec Jernej in njegova pravica kot politični program) in leta 1907 kandidiral tudi na »prvih splošnih in enakih državnozborskih volitvah« kot kandidat socialnodemokratske stranke.
Cankarjev politični program je zeval iz njegove povesti o hlapcu Jerneju in njegovi pravici, svetovni nazor pa iz besedila Oče naš hlapca Jerneja (nekakšnem abstraktu Hlapca Jerneja in njegove pravice), kasneje uglasbene zborovske mojstrovine Karla Pahorja, kjer je jasno razločil pravico od prava, slednje kot »grozno karikaturo« pravice (tako Jože Pogačnik). Odnosa gospodarja in hlapca (lastnika in delavca) pa ni prikazal samo preko razredne, temveč tudi načelne narave. Cankarjev Jernej vseskozi tematizira vprašanje dela in pravic, ki iz dela izhajajo, kot temeljno vprašanje socializma, in v tem oziru se pokaže socializem kot Cankarjev svetovni nazor, seveda prežet s posebnostmi, ki jih je črpal iz slovenskega socialnega in kulturnega okolja, ter s značajskimi posebnostmi njegove osebnosti, njegovih psihičnih dispozicij.
Pravo in pravica, ki ju je v pisanju vedno znova zasledoval, sta dešifrirana kot razmerje med zakonom (pravo), ki je produkt družbenega položaja, ter nravstvenim zakonom (običaji), ki ju je Cankar v svojem pisanju ponujal kot razmerje med legitimnostjo in moralnostjo. Izmučen, ponižan, zgaran, zasužnjen Jernej, hkrati pa prav zaradi tega angažiran za politično in socialno akcijo, hlapca vodi iz prošnje v zahtevo. Konec s požarom je pravzaprav anarhistično revolucionaren, samosvoj, vendar sproža socialno vprašanje, iskanje položaja, ki je postalo manifest kasnejših zgodovinskih dogajanj 20. stoletja. V Hlapcu Jerneju je zaznati tudi Marxovo pobudo iz leta 1848, »da se pretrga z družbenimi razmerji, v katerih je človek ponižano, zasužnjeno, zapuščeno ali prezrto bitje«, kar ni samo ekonomska, temveč tudi globoko bivanjska snov.
Prav zaradi politike je bilo zato leto 1907 za Cankarja prelomno. Do tedaj naj bi, tako je sam občutil, živel »mimo življenja«, ki ga je opazoval skozi »veliko okno, velike temne izbe – krčme« s slutnjo, ki jo je nakazal, »da bo pač to življenje zgolj gledal«. Tistega leta pa se očitno »odloči vstopiti v pravo življenje«. To je tudi leto, ko je spoznal Mileno Rohrmann, ki ga kot zaročenka spremlja posebej intenzivno v zadnjih letih njegovega življenja. V letu 1907 je tudi Schwentnerju, enemu od svojih založnikov, v pismu zaupal, »nekoliko evforično«, da bo imel z vstopom v politiko priložnost spoznati domovino, v kateri bo zares živel, skozi katero bo vstopil v resnični narod in delal zanj in za njegovo prihodnost. Vstop v areno življenja je Cankar torej osmislil skozi politično delovanje, ki naj bi bilo nekakšno eksistencialno bistvo, »notranja nuja, ki jo je treba izpolniti, kot zvestobo sebi in odgovornosti do zgodovine«. Prav v letu, ko se je Cankar začel ukvarjati s politiko, je spoznal tudi dr. Tumo, ki je Cankarjevo delo občudoval, o čemer še danes priča zbirka večine Cankarjevih del, izšle v knjižni obliki, ki je ohranjena v eni največjih meščanskih knjižnic na Goriškem, knjižnici dr. Henrika Tume.
Verjetno sta se Tuma in Cankar prvič srečala 15. oktobra 1907, ko je pisatelj v Gorici v hotelu Pri zlatem jelenu ponovil tržaško predavanje Slovenskemu ljudstvu in slovenski kulturi. Predavanje je v Gorici organiziral odvetniški pripravnik v pisarni dr. Henrika Tume, dr. Anton Dermota, tedanji urednik social(istič)ne revije Naši zapiski, ki je z letom 1911 začela izhajati v Gorici in v katero so k pisanju redno (in zaman) spodbujali tudi Ivana Cankarja.
Vendar je Cankar v politiko vstopil kot izdelan pisec, ki je prav s književnostjo in v svetovih besedilnega ustvarjanja ostajal nedotakljiv kritik družbe (Hlapci, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Za narodov blagor). Kot tak je bil všečen tudi številnim politikom, ki so v njem videli rešitev slovenskega vprašanja izven habsburške monarhije. Od stranke pa se je kmalu oddaljil, kajti stranka je sprejela narodni program, ki se je Cankarju zdel nevreden »slovenstva, ki v visoki kulturi razvija svojo samobitnost«.
Vzporedno s Cankarjem je svojo pot hodil Tuma (Jugoslovanska ideja in Slovenci), ki »je postal odličen stvarni kritik slovenske politike in s tem upornik proti rodoljubarskemu dušenju sleherne kritike požrtvovalnega prizadevanja za narodov blagor; v tem pogledu mu bo priznati najodličnejše mesto poleg Ivana Cankarja, za katerim je seveda zaostajal v prodornosti in neposrednosti vplivanja na slovensko življenje,« je zapisal dr. Dušan Kramberger o dr. Tumi, ki se je v politični misli približeval Cankarjevi. Oba je v socialno demokracijo gnalo prepričanje o narodni avtonomiji, ki jo je obljubljal socialdemokratski progam. Tudi mednarodnost ni bila ovira za »narodov blagor«, saj je pomenila enakopravnost med narodi, ki imajo polno svobodo, da se vsestransko razvijejo tako politično, ekonomsko kot socialno. In tu je Tuma priznaval narodotvorno moč tudi književnosti. Posebej visoko je častil Cankarja, v katerem je videl graditelja visoke kulture narodu in si ga je zato, posebej v letih 1912 in 1913 prizadeval rešiti izpod »posedanja in popivanja po krčmah, premlevanja dovtipov in šal, izpod suženjstva vsakdanjih navad brez cilja,« kot je Tuma komentiral Cankarjevo življenje, potem ko ga je leta 1913 povabil na počitnice v Kranjsko Goro in z njim preživel nekaj dni. Ni mu bilo vseeno za umetnika, ki mu je priznaval, da »kot psiholog stiče po tajnih predalih človeškega srca« in da je sposoben napisati »nekaj tacega, da vzkipi samozavest našega zapuščenega ljudstva«. Vendar je Cankar telesno vse bolj šibil, kar je jasno opazil tudi zdravnik dr. Izidor Reja, rojen v Goriških brdih, ki si je aktivno prizadeval ustanoviti društvo, ki bi gmotno pomagalo slovenskim umetnikom. Prav dr. Reja, ki je bil aktivist že za časa študija na Dunaju, je leta 1912 sprožil akcijo, »da bi pisatelju Ivanu Cankarju pomagali iz življenjskih težav«. Od tod izvira tudi Tumovo povabilo, da bi Cankar z njim in njegovo družino preživel počitnice v Kranjski Gori.
Tako so prijatelji leta 1912 Tumi »zaupali« Cankarja, »da bi ga streznil in pridobil za življenje v prirodi«. Tedaj ga je Tuma povabil v Kranjsko Goro, da bi od tam zahajala v bližnje gore, vendar mu ga ni uspelo pridobiti za sprehode, plezanje, gibanje v naravi, na zraku, na soncu. Tuma je bil naravnost razočaran nad Cankarjevimi navadami, mislil si je, da bo vsaj kaj napisal in da bo narava vplivala na njegovo ustvarjanje, vendar je kasneje razočarano ugotovil, da iz tega oddiha ni vzklila niti ena beseda. Tuma je bil očitno zanj preveč pokroviteljski, kajti Cankar se mu je izmuznil in se povzpel do Vršiča v družbi deklet. Tedaj je Tumi poslal razglednico iz vzpona, ki je prav hudomušno zvenela:
»Res je – česar nobena sila ne premore, to premore ženska, posebej Jožica. Prav dobro je šlo; pa naj reče, da ne!«
Podpis: Ivan Cankar – Pavla – Jožica
Kakšen posmeh človeku, ki ga je sicer imel v čislih! Posebej je občudoval Tumov mir in samozavest, ki jo je izžareval kot oče in kot človek. Tako je znan dogodek, ko je Tuma skupaj s sinovoma in Cankarjem odšel na plezanje. Svoja fanta je spodbujal in opogumil za plezanje na eni od nevarnih sten. Med plezanjem ju je mirno opazoval, jima svetoval smer, predvsem pa jima je neizmerno zaupal in ju opazoval, ko sta se povzpenjala vedno više, kot to počne oče, ki svoje sinove (opremljene) pospremi v življenje. Zraven pa je Cankar ves otopel, trepetajoče in očitajoče gledal Tumo, češ, kako lahko kot oče tako mirno gleda, kako njegovi sinovi plezajo v skorajšnjo smrt.
Tuma in Cankar se v nekaj kratkih skupnih druženjih nista uspela uglasiti, o čemer priča tudi nujna kasnejša korespondenca. Tuma je sicer hotel Cankarjevo življenje usmeriti na »zdrava pota«, posebej po tem, ko ga je večkrat finančno podprl, do njega je na nek način čutil »očetovsko dolžnost«, saj mu je priznaval vso veličino umetnika, o čemer mu jasno piše v pismu, potem ko mu je ta z Rožnika voščil ob novem letu:
»Odkar sem bil z vami skupaj v Kranjski Gori, se prav nič ne čudim, da ne morete imeti nobene energije za vsakdanje življenje. Čudim se le nasploh, da naši tako nadarjeni akademiki sploh vidijo kak obraz življenja v pohajanju in obnašanju po gostilnah in krčmah brez cilja in volje. Mnogo sem premišljal o tem, kako to, da morate živeti tako življenje, kakor v Kranjski Gori, in še manj sem si mogel predstavljati, da morete živeti ono življenje na Rožniku. Seveda sodim po sebi, moj duh je šele takrat prost in svež, kadar sem opravil dolžnost vsakdanjega življenja. V izvanrednosti niti ne vidim zabave in ne najdem zadovoljstva. Vaše življenje pa se mi je zdelo kakor počasen samomor … Nikakor ne mislite, da vam očitam, vsak naj dela po svoje, kar hoče. Ali vi ste že dolgo odgovoren ne le sebi, ampak vsemu slovenskemu ljudstvu ravno, ker ste se tako visoko dvignili iz njegove mase.«
Prav to »visokost« je hotel Tuma rešiti. In čeprav je bilo Cankarjevo življenje bolj podoba berača z belo krizantemo v gumbnici, je bila njegova umetnost, ki je bila v veliki meri avtobiografska, vzvišena. Povsod je slikal življenje tako, kakor ga je sam spoznaval, torej s »podnapisi«, ki jih je tolmačil prek svoje izkušnje, in tudi zato s številnimi enostranskimi sodbami in posplošenimi obsodbami. Vendar je z njegovo umetnostjo ostajal zvest svojim mislim in verjetno še bolj zvest temu, kar je čutil in pretrpel. Cankarju se ni uspelo rešiti, prav tako ni uspelo Tumi, da bi ga »preusmeril na svež zrak, k soncu«.
»Pravo umiranje« se je pričelo neke oktobrske noči, v letu konca prve svetovne vojne, ko je Cankar v eni od hiš sredi Kongresnega trga (verjetno vinjen) padel. Pretresu možganov je sledila španska influenca ter pljučnica, ki je zaradi oslabljenega srca ni preživel. Umrl je 11. decembra 1918. Čez dva dni je njegovo truplo pospremila tako velika množica, kot so jo bili ljudje vajeni le pri pogrebih velikih državnikov. In res je država poskrbela zanj. Pogreb, ki se je odvil na državne stroške je pospremilo vojno letalo, ki je s črno zastavo krožilo po nebu in za slovo odvrglo venec na njegov grob. Grob ki ga je kasneje v »skupno grobnico moderne« preuredila »zadnja Cankarjeva nevesta« Milena Rohrmann.
Tuma je po pisateljevi smrti živel še skoraj dve desetletji (umrl je leta 1935) »čil in zdrav«, kot je to v svoji korespondenci večkrat želel Cankarju.
Petra Kolenc je sodelavka raziskovalne postaja ZRC SAZU Nova Gorica in skrbnica Arhiva in knjižnice dr. Henrika Tume.