Resnična strašna zgodba

Na dan, ko sem končno dobil izvode svoje ukrajinske knjige, sem osuplo gledal v televizijski ekran, na katerem je v beli kremeljski sobani ruski vladar s suito svojih opričnikov ceremonialno razglašal priznanje dveh republik in še isto noč  napovedal »specialno operacijo«« ruske vojske v Ukrajini. Naslednje jutro, v četrtek, 24. februarja, smo gledali kolone ruskih tankov, ki iz vseh smeri prodirajo čez ravnice bratske slovanske dežele. Začela so se raketna in topovska obstreljevanja položajev in objektov ukrajinske vojske. Zdaj je bilo jasno, kaj  pomeni »specialna vojaška operacija«. Vojno. Kakor da bi se bil prebudil v jutro pred nekaj več kot tridesetimi leti, ko so televizijski posnetki kazali tanke Jugoslovanske ljudske armade, ki v mojem rodnem mestu Mariboru mečkajo pod seboj avtomobile in prevračajo avtobuse. V »specialni operaciji«, ki je imela namen zasesti mejne prehode in pokoriti pravkar razglašeno Republiko Slovenijo. Tisto jutro so kmalu zatem prišla poročila o spopadih, podobe gorečih hiš in ubitih vojakov in civilistov. Nadaljevanje jugoslovanske agonije poznamo: granatiranje  hrvaških mest, goreče vasi Bosne, obleganje Sarajeva. In na koncu strašne balkanske zgodbe ob koncu stoletja: kolone srbskih beguncev iz hrvaške Krajine, Albancev s Kosova in bombe, ki padajo na Beograd.

Danes, ko pišem te vrstice, traja petnajsti dan vojne v Ukrajini. In spet gledam na ekranu raketne izstrelke, ki parajo nebo, porušene hiše, obupane ljudi v zakloniščih, neskončne kolone civilistov, ki se umikajo proti zahodu. Iz Przemyśla na poljsko-ukrajinski meji me kliče moj prevajalec in prijatelj Nikodem, ki kot prostovoljec pomaga pri oskrbi beguncev iz Ukrajine.  Pravi, da so ga ob treh zjutraj prebudili in v njegovo sobo v stari avstro-ogrski hiši naselili obupano in premraženo  ukrajinsko družino. V Przemyślu je napolnjen vsak kotiček, v mestu je že toliko beguncev, kot je domačih prebivalcev. Sprašuje me, če bom kaj napisal o tem, kar se dogaja?  

Bom, seveda, čeprav ne ravno o tem, kar se dogaja, ker tega ne vem, nihče ne ve natančno, vsi televizijski in radijski kanali hrumijo od nasprotujočih si poročil o napredovanju invazijskih ruskih enoti in trdoživem odporu ukrajinske vojske.  Ampak: saj vem, kaj se dogaja, videl sem kratkotrajno vojno v Sloveniji, bil sem v obleganem Sarajevu, slišal bobnenje topov v Dalmaciji in se vozil skozi porušene vasi hrvaške Krajine.  Zdaj že vem, kaj je vojna.

Bila so leta, ko se mi je zdela vojna nekaj povsem davnega in oddaljenega v meglicah zgodovine, nekaj, kar spada v nek drug svet. Pa čeprav sem rojen nekaj let po drugi svetovni vojni in sem vse otroštvo poslušal  zgodbe ljudi, ki so jo doživeli – zgodbe iz okupiranega rodnega mesta, o nasilju Gestapa, o partizanih v gozdovih; pa tudi o bojih na ukrajinskih ravnicah, od koder so se vrnili Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko.  Tisti, ki niso obležali mrtvi v močvirjih ob Dnepru. A kljub temu je bila to zgodovina. Mladost zgodovine ne mara, zgodovina je zgodba nekih drugih ljudi, mladost hoče živeti zdaj in tukaj. Živel sem v globokem prepričanju, da se meni, vsem nam, kaj takega ne more več zgoditi. Morda tudi zato dolgo nisem mogel pisati o tem divjem in brutalnem nemiru človeštva. Morala se je zgoditi vojna na Balkanu kot zadnje poglavje ideološko in nacionalistično podivjanega dvajsetega stoletja, da sem razumel, kaj je vojna: oblak zla. V katerega najprej kakor mesečniki zatavajo politiki, ki mislijo, da bodo z omejenimi in »specialnimi vojaškimi operacijami«  uredili svet.  Srh me oblije ob misli na knjigo Christopherja Clarka  Mesečniki (The Sleepwalkers), v kateri nam avtor razlaga, kako so politiki zabredli v strašno veliko vojno na začetku dvajsetega stoletja. Ki se je kmalu nadaljevalo z drugo svetovno in zaključilo z balkanskimi vojnami. In strašna je misel, da je vojna v Ukrajini samo nadaljevanje teh človeških nasilnih blodnjav. In da smo na robu novega pogrezanja mesečnikov v labirint zla.

Med vojno v Jugoslaviji sem v neki debati na frankfurtskem knjižnem sejmu skušal z literarno metaforo razložiti, zakaj se v tej državi dogajajo tako iracionalne stvari, veriga nasilnih dogodkov, ki jih ni mogoče zaustaviti. Rekel sem, da nad nami ves čas potuje neviden oblak zla, ki  potem priplava  nad pokrajino, kjer zasluti in začuti napetosti in naraščajoče sovraštvo med ljudmi; tam se potem spusti na zemljo in se razdivja v nepojmljivem nasilju. Po končani debati me je nemški prijatelj vprašal, če je v moji glavi vse v redu, da govorim tako prismuknjene stvari. Že mogoče, a tako čudne stvari so se dogajale že v glavi pisatelja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, ki ga imajo tako Ukrajinci kakor Rusi za svojega.  

»Hrumi in bobni na koncu Kijeva …«, piše Gogolj v prvem stavku svoje zgodbe Strašno maščevanje. Tam na začetku pripovedi kozaški poveljnik Horobec praznuje poroko svojega sina, toda hrumenje in bobnenje na poroki je zlovešča napoved dogodkov, ki sledijo. Ob širokem, temnem Dnepru, v Zaporožju, na od sonca razsvetljenem Krimu, po vsej širni pokrajini tja do visoke verige Karpatov se začenjajo v mesečnih nočeh dogajati strašne stvari; duše zapuščajo telesa spečih ljudi in tavajo naokrog, mrtvaki blodijo ob reki v mesečnih nočeh, žena izda moža, prijatelj prijatelja in brat brata, z demoni obsedeni oče ubije vnuka. V deželo je prišel sam hudič, ki v najbolj fantastičnih prizorih razseje po njej nasilje in zlo. Na koncu nastopi slepec, ki »starim in mladim« pripoveduje zgodbo o dveh kozakih. Živela sta složno in si delila vse, kar je dobrega, in si pomagala, kadar je bilo težko. Toda ko prvemu zaradi zaslug v vojni s Turki dodelijo »zemljo tam, kjer si sam želi«, drugi tega ne prenese. Njegova jeza in zavist mu potisneta v roke kopje, s katerim v pošastni temni karpatski noči sune svojega pobratima skupaj z njegovim otrokom v prepad. Z zločinskim bratomorom si pridobi imetje in ozemlje. Toda Bog ima z njim in njegovo zločinsko dušo svoje račune. Nadnjo in vse njegove potomce prikliče strašno prekletstvo in večne, do podrobnosti opisane muke. Takšne, kot si jih za dušo zločinskega brata želijo ljudje in duša onega, ki je padel v prepad. Naj bo, kakor hočejo ljudje, reče malce čudaški Gogoljev Bog, a v svoji nepredvidljivosti  kaznuje tudi dušo v karpatskem prepadu ubitega, to pa zato, ker se ta še na onem svetu ne more odpovedati želji po maščevanju.

Povest je bila v prvi izdaji objavljena s podnaslovom Resnična strašna zgodba. Morda se je pisatelj sam ustrašil, da bi mogla fantastična zgodba o zlu v deželi in bratomoru kdaj postati  strašna ne samo v zgodbi, ampak tudi v  resničnosti, zato je pozneje ta podnaslov umaknil.

Nam pa se zdi, da zgodba, ki jo danes gledamo  v Ukrajini,  ni prav nič izmišljena in fantastična, pač pa prekleto resnična in strašna. In na koncu, če bo sreča in če mesečniki skupaj z nami ne bodo zgrmeli v prepad … na koncu bomo vsi skupaj videti tako kakor tisti, ki so poslušali Gogoljevega slepca: »A stari in mladi še niso prišli k sebi, še kar stojijo s pobešenimi glavami in razmišljajo o strašnem dogodku, ki se je zgodil pred davnimi časi.«    

Kje je zdaj moja ukrajinska knjiga o neki drugi, davni vojni? Morda je zgorela v kijevskem skladišču založbe Duh i litera v Judovskem centru. In ljubezen tudi. I kohannja tež. Ah, saj je samo papir, kaj je to v primeri s človeškimi življenji. Naj zgori. Ampak  duh i litera, duh in črka ne zgorita, to je vedel že Mihail Bulgakov, ki se je prav dobro spoznal na zlo, ki pride med ljudi. Rokopisi še nenapisanih knjig, ki ta trenutek nastajajo v Ukrajini, nevidno lebdijo nad pogorišči bombardiranih mest in ohranjajo spomin na vse, kar se dogaja. Vse bo ostalo zapisano. 

Tudi v Rusiji.

Od tam je malo novic. Prihajajo poročila, da oblast onemogoča neodvisne medije in vse glasove, ki si upajo govoriti o vojni v Ukrajini.  Cenzura. A tudi pri nas so blokirali angleško govorečo rusko televizijo RT, ki je prinašala ruski pogled na dogodke. Vojna je. Kako naj izvem, kaj mislijo ljudje v Rusiji? Na internetu najdem nekaj ruskih časopisov, ki mi jih računalnik prevaja v slovenščino. V Literaturni Gazeti ne  najdem o vojni ničesar. Pač pa v Komsomolski Pravdi obširno reportažo o neki izvidniški enoti v bližini Mariupola. Takšne slikovite vojne reportaže iz druge svetovne vojne sem bral, ko sem se pripravljal na pisanje svojih dveh zadnjih knjig o vojni. Veliko povejo o mesečnikih. O onih, ki ukazujejo, o tistih ki se bojujejo, in tistih, ki pišejo.   

Pred dvema letoma sem sedel na klopci v Jasni Poljani z avtorjem bleščeče napisane biografije Leva Nikolajeviča Tolstoja. Družbo nama je delala steklenica domače vodke, ki jo je zvaril kmet iz vasi, morda kak potomec tistih revežev, ki jim je Tolstoj na grozo svoje družine hotel razdeliti svojo zemljo in vse imetje. Moj ruski znanec, pisatelj, je sredi pogovora o Tolstojevi literaturi in njegovih sporih s pravoslavno cerkvijo ter sploh z vso okolico, umolknil. Pogledal me je in rekel: »Nekaj moraš razumeti. Središče Rusije ni Moskva. Tu je njeno središče, v Jasni Poljani«.  Še zdaj slišim njegov glas.

Zdi se mi, da sem razumel, kaj je imel v mislih. Upam, pravzaprav močno verjamem, da to razumejo mnogi ljudje v Rusiji. Prišel bo čas, ko bodo to tudi glasno povedali.