Na internetu sem videl nek mem, ki se mi je zdel posebej trapast – in ki je dobro izhodišče za ta komentar. Na memu je slika Tanosa, torej glavnega negativca iz Maščevalcev, vijoličnega hrusta s hrapavo kožo, in slika Jokerja iz zadnjega filma z Joaquinom Phoenixom. Ob njima je napis: »Včasih smo proti negativcem navijali, danes jih poskušamo razumeti.« Se pravi, lika Tanosa in Jokerja, dveh prinašalcev zla, naj bi bila prikazana empatično. In to dejansko drži. Maščevalci pojasnijo, da Tanosova želja po iztrebljenju polovice živih bitij ne izhaja iz sadizma, temveč iz skrbi za preživele. Enako je z Jokerjem. Film razkrije moža za masko, solze za nasmeškom, tresočo roko za pištolo: skratka, pred nami razgrne rahločuten portret Jokerja kot osebe.
Zakaj potem mislim, da je mem bedast?
Preprosto: ker so filmi – tako kot zgodbe nasploh – že od nekdaj poskušali razumeti zlo. Zlo je izziv za razum. Negativec ali antagonist je lik, ki mu v zgodbi pripade nečastna vloga, da prinaša zlo na svet; in ker njegovo ravnanje tako močno odstopa od normalnega, hočemo negativca doumeti. Vzemimo, na primer, filme z Jamesom Bondom. Praviloma imajo Bondovi nasprotniki bogato psihološko ozadje (»bogato« glede na Bondove standarde, seveda). Prihajajo iz razbitih družin, iščejo maščevanje, trpijo zaradi megalomanije, imajo se za odrešenike, obsedeni so z Bondom. Pogosto jih igrajo igralci z ekspresivno mimiko: recimo Christopher Walken ali Mads Mikkelsen. V hiter svet pištol, kopalk in koktejlov prinašajo ti liki nekoliko globine. Bondovi negativci torej niso v zelo drugačnem položaju kot Joker iz letošnjega filma. Tudi njih hočemo razumeti: preprosto zato, ker je zlo izziv za razumevanje. Sil dobrega nam, po drugi strani, ni treba razlagati. Pozitivec, good guy, kot je Bond, pač rešuje situacijo. Ne iščemo dodatnih motivacij v njegovi osebni zgodovini, saj je reševanje sveta – ali vsaj Združenega Kraljestva – samo po sebi razumljivo vodilo. Junaki ne potrebujejo razlag, ob negativcih pa hlepimo po pojasnitvi. Zato je klasični Bond površen, njegov sovrag pa ima psihološko ozadje.
Še več. Razlaganje zla je terapevtsko. Če film pojasni, da je Joker zgolj komik po imenu Arthur, ki je doživel en poraz pri ženskah preveč, eno preganjanje po ulicah preveč in eno salvo smeha iz občinstva premalo, njegovo zlo izgubi svojo samostojnost. Pomiri nas ideja, da je zlo mogoče razložiti kot seštevek moralno nevtralnih dogodkov – da lahko zlo nastane iz nečesa, kar samo ni zlo, da zlo ni princip.
Prav v tem pogledu pa je novi Joker korak nazaj. Korak nazaj – glede na kaj? Glede na Jokerja, ki ga je v Nolanovem Vitezu teme (2008)igral Heath Ledger. Tam je bil Joker seveda prikazan v bolj enostranski, negativni luči. Ampak, še pomembneje: Ledgerjev Joker je bil brez slehernega psihološkega ozadja. Zakaj? Joker dvakrat, na dveh različnih točkah v Nolanovem filmu, svojim žrtvam »pojasni«, kako je dobil svoje značilne, v nasmešek začrtane brazgotine na licih – kako je torej postal ta zlobni klovn, ki sedaj stoji pred njimi. Prvič reče, da ga je v Jokerja spremenil oče, pijanec in grobijan. Dobro, to je smiselna razlaga. A kasneje poda drugo razlago. Brazgotine naj bi si vrezal sam, ker naj bi njegovo ženo iznakazili nasilneži, on pa ji je hotel (iz sočutja) postati podoben. Vsaka od zgodb bi delovala sama zase. Pokazala bi »moža za masko«, Jokerjevemu zlu bi vzela samostojnost. Toda skupaj se zgodbi izničita. Joker očitno ni mogel dobiti brazgotin na dva različna načina. In ker poda preveč razlag, gledalec zasluti, da je Jokerjevo zlo brez razlage. Je brez psihološkega ozadja. Joker je samo maska, brez človeškega obraza, ki bi se skrival za njo; in natanko to je smisel tega lika, ki ima masko vgravirano v obraz.
Nolanov Joker je podoben svetlobnemu zajčku, ki ti skače v oči med vožnjo, škratom, ki skrivajo copate, hrošču, ki ti preprečuje zagon programa, ali nasprotnikovi joker karti, ki ti uniči sicer dobljeno partijo – le da deluje na neprimerno večji, bolj uničujoči ravni. Je naravni fenomen, in ne toliko osebnost. Je princip, zaradi katerega se dobre stvari spridijo. S tega vidika temelji nov film Joker na pomoti. Je regresija. Joker je iz panteona – ali pandemonija – filmskih negativcev izstopal zato, ker je bilo njegovo zlo psihološko nerazložljivo. Nov film pa Jokerja pojasni do obisti. Ampak lahko bi si predstavljali, da bi bil scenarij iz novega Jokerja samo tretja zgodba, ki bi jo povedal Nolanov joker. Se pravi, lahko bi si zamislili, da je zgodba o razočaranem komiku, ki ga neuspeh na odru pahne v zločin, tretja, prav tako lažna štorija, ki jo Heath Ledger govori svojim žrtvam. Na ta način bi ohranili Jokerjevo izrednost – njegov prestol med filmskimi bad guys.