Problem pornografije ni, da bi seks obravnavala lahkotno, temveč ta, da ga obravnava resno; ne, da se smeji spolnemu aktu, temveč to, da se sploh ne more smejati. To je nenavadnost našega »seks-pozitivnega« sveta: ikonični obraz seksa je negativen. Ne vidimo ga le v pornografiji, ampak tudi v proto-pornografiji, ki zre z naslovnic revij. »Najbolj seksi ženska na svetu« je spričo tega dejstva videti nenavadno razdražena. Moški, ki nam prodaja spodnjice, mrko gleda svoje občinstvo, kot da mu je porabilo zadnji ščepec beljakovinskega prahu. Zvezda, prilepljena ob napis »25 čisto novih trikov, da ga spraviš v posteljo,« se šobi, kot da bi predelala nasvete, ga »spravila v posteljo« in sedaj hoče ven.
Pornografija gleda mrko, s pretkanimi, skrivnostnimi šobami odprtih ustnic in z ravnodušnimi maskami priprtih oči. To bi se nam lahko zdelo nenavadno (ali nismo, navsezadnje, povabljeni h gledanju?), toda potem ne bi zares razumeli, kaj pornografija je. Osnovni cilj pornografije je razkazovanje genitalij na način, ob katerem lahko anonimno občinstvo uživa. To zveni dovolj enostavno, toda genitalije imajo to nesrečo, da so videti smešno.
Težko bi si predstavljali hujši udarec za pornozvezdnika, kot da razkazuje svoje genitalije anonimnemu občinstvu, nazaj pa dobi val smeha. Toda, bi smel biti presenečen? Od starih Grkov do danes človeštvo ni poznalo nobenega bolj neposrednega načina, kako vzbuditi smeh, kot je mahanje okoli s falusom ali zaničevalno govorjenje o vagini. Naše šale se še vedno brcajo v rit.
Filozofija je ponudila številne teorije o pravem vzroku smeha. Katerokoli že izberemo, genitalni organ ji ustreza. Če je humor osnovan na zasmehljivem, tako, da se smejemo, ko se počutimo superiorne do nečesa, potem so genitalije prototipsko smešne – so grde in reprezentirajo vse, kar je »nižje« v nas. Če je humor osnovan na neskladju, potem so genitalije znova komične – plemenitost človeške reprodukcije je z nizkotnostjo človeške urinacije spojena v istem organu. Ugodje vstopa v vagino je združeno z bolečino otrokovega izstopa. Če je humor osnovan na razočaranju spričo razmika med pričakovanjem in realnostjo, potem so genitalni organi arhetipsko komični. Središče in vrh erotičnega poželenja je v primerjavi s preostankom telesa nesorazmerno, kosmato in grdo. Ko so se helenistični umetniki trudili upodobiti slo človeškega telesa, so morali izbrisati sramne ustnice in penis skrčiti na predpubertetne proporce.
Genitalije in njihove dejavnosti so torej komične. Izstopajo in nasprotujejo človeški plemenitosti. So grdi kosi v središču lepega telesa. Če je prototipska šala človek v lepi obleki, ki mu spodrsne na bananinem olupku, potem so genitalije prototipske – s svojim obnašanjem in videzom »ponižajo« dostojanstveno osebo.
Smeh se lahko zgodi le bitju, ki »zavzame distanco« do svojih gonov. Razlog, zakaj se živali ne smejejo, je isti kot razlog, zakaj ne spijo ali zakaj ne izumljajo boljših metod grajenja bivališč – ne morejo preseči neposrednosti svojega okolja. Svojega hranjenja in spanja ne morejo videti kot abstraktnih predmetov, drugačnih od svojega dejanskega hranjenja in spanja. Preveč so »ujete« v parjenju, da bi svoje parjenje reflektirale kot nekaj smešnega. Samo človek se lahko vzdigne nad svoj položaj, pogleda nanj in reče »konec koncev, če si vzameš trenutek in razmisliš o tem, je na tem nekaj humornega«. Če mi nekdo reče: »Temu se boš enkrat še smejal,« potem, ko sem si zlomil nogo, je to zato, ker sem se zmožen odmakniti od neposrednosti izkustva in ga obravnavati kot situacijo, ki bi lahko doletela vsakogar, in jo dojamem kot neskladno s svojim izkustvom sebe kot dostojanstvenega, pokončnega bitja – skratka, ker sem se zmožen smejati.
Sedaj, pornografija mora smeh zatreti prav zato, ker biti zmožen smejati se genitalijam pomeni biti zmožen zavzeti distanco do njih, jih nehati razumeti kot neposredno stimulirajoče predmete, ki vzbujajo takojšen odziv. Težava je, da ko smo na genitalne organe zmožni gledati izven neposrednega gona vzburjenja, jih lahko vidimo v njihovih dvoumnih funkcijah urinacije, menstruacije ali, po bližini, izločanja. Lahko jih vidimo estetsko ali anatomsko – kot kose mesa. Lahko jih vidimo kot pripadajoče tej ali oni določeni osebi, ali celo, kot v erotični ljubezni, kot označevanje in udejanjanje samo-dajanja te določene osebe. Na splošno pa noben od teh pogledov ni tak, da bi gledalca pornografije pripravljal do tega, da bi še naprej hotel gledati pornografijo, na jezo bogatega razreda, ki služi milijone na račun navad pornografsko omračene javnosti.
To je izvor post-orgazmičnega humorja, v katerem ob usihu vzburjenja človek smeje vidi isto pornografijo in reče »Kaj za vraga počnem?« Kar je po zaslugi ugodja našim neposrednim gonom »ustrezalo«, se naenkrat zazdi neumestno, ko ti goni usahnejo. Kar se je začelo resno, se konča kot grdo in smešno.
Pornografija ne more nikoli biti »lahka« ali »zabavna«. Seveda, to je opis, ki ga pornografska doba mora podati, da bi upravičila svoj najljubši mastrubacijski pripomoček. To imenujemo »naravno«, »zdravo«, »zabava« in jo tako uspemo retorično prekriti z istim sijajem kot rekreacijski tek po čistem mestnem središču. Toda užitek ne nakazuje vedno zabave. V resnici ni bolj resnega zasledovanja užitka z bolj srditim izrazom, kot je na obrazu gledalca pornografije, ko se ograjuje od vseh pogledov na genitalije, drugačnih od pogleda vzburjenosti. Obstaja mnogo metod, s katerimi pornografija seks ohranja resen. Jeza, nasilje in splošna drža »umazanosti« vsekakor pomagajo. A mislim, da obstajata dve metodi, ki nista deležni prav veliko pozornosti: zločin in urgentnost.
*
Pornografija ima dvoumen odnos do otroške pornografije. Seveda, z gnusom obsojamo kakršnokoli spolno izkoriščanje otrok, ki ne more izpolniti osnovne zahteve spolne etike, da naj se vsa dejanja, posneta ali ne, zgodijo med »pristajajočimi odraslimi«. Obenem pa je v interesu pornografa, da prodaja koncept, da se pornografija spogleduje z zločinom, ker jo predstavi kot resno, umazano zadevo in s tem poskuša zamejiti humor genitalij. V pornosvetu je tako že splošno uveljavljeno, da so prikazane pornozvezde »komajda legalne«, da so igralci »pravkar dopolnili 18 let« in tako dalje. Gledalec pornografije je povabljen, da dejanje obravnava, kot da obstaja na robu zakona, da je pornografija, ki jo gleda le en (rojstni) dan stran od tega, da bi bila grozljivo, zločinsko dejanje. To ni zgolj kult mladosti – nobene vidne razlike ni med 19-letno in 20-letno osebo. To je metoda zamejevanja humorja erotičnosti s tem, da naredimo dejanje tako blizu transgresiji zakona, kot je le mogoče.
To lahko vidimo tudi v pornografski sceni, ki prestopa zakon starševske ali kakršnekoli druge avtoritete. To lahko vidimo v izjemno popularni pornografiji, ki naj bi kazala nekoga, ki je v seksualno dejanje »zavedèn«. Transgresija daje pornografiji resnost, ki odpravi sproščen pogled in tako humor genitalnih organov izloči iz igre. Fantazija neke resne erotične situacije, kot je varanje ali incest, zameji videz organov kot humornih.
Človek je žival, ki se smeji, ker humor zahteva korak nazaj od neposrednosti gona. Urgentnost je poskus onemogočanja takšnega »koraka nazaj«. Veliko tega, čemur kritiki pornografije rečejo »nerealistična pričakovanja«, najdemo prav tu. Ta urgentnost se izraža na mnogo načinov, najočitnejša pa je konstantnost skoraj-orgazmičnega. Komajda je še skrivnost, da pornografi uporabljajo »rez«, da obdobje pred orgazmom nedoločeno podaljšajo – to je taktika, ki jo kritiki krivijo za nerealistična pričakovanja, da lahko pristno vzburjen moški pol ure brez orgazma vztraja v divjem ritmu seksa, da lahko ženske brez predaha prenašajo nasilen seks z več moškimi brez bolečine ali gnusa. Ista taktika je deležna kritik, češ da pri moških vzbuja splošno mnenje, da so udobje, toplina, prijaznost in ponavljanje za ženski orgazem nepotrebni – da je dovolj zgolj naskočiti in voilà, do nadaljnjega bo ženska obstajala na robu orgazma. Toda uspeh pornografskega je, da se hitro premakne naprej mimo zgolj uživaške stopnje koitusa, v kateri so šale možne in ko lahkotnost ter udobje omogočata distanco ter celo pogovor med partnerjema, da od tega preskoči k absolutno urgentni stopnji koitusa, v kateri sta gon in želja premočna za ironično distanco. Vse to je čisti mit: »veliki klimaks« urgentnega pornografskega spolnega dejanja je navadno z ženske strani zaigran in izvajajo ga moški, ki so orgazem dosegli že trikrat ali štirikrat.
*
Svojo generacijo lahko grobo opišem kot generacijo moških, ki so svojo primarno spolno vzgojo pridobili preko trde pornografije. Del te vzgoje je postopna asociacija erotične ljubezni s srdito resnostjo. Bojimo se kakršnekoli povezave erotičnega dejanja z radostjo in komedijo, kot da bi taki svetli dodatki našemu užitku grešili proti notranji temačnosti in umazanosti dejanja.
Verjamemo, da obstajajo profesionalni standardi in najboljše spolne prakse, in pogosto trdimo, da se je treba prepričati, da je prihodnji partner »dober v seksu«, preden se priklenemo na to določeno posteljo. »Amater« pomeni ljubitelj [lover], toda misel na amaterskega ljubimca [lover] je za generacijo, vzgojeno ob aktivnosti profesionalcev, postala vse bolj nepriljubljena. Pri erotični ljubezni fetišiziramo certifikat enako kot pri izobrazbi – ideja zakona kot življenjskega učenja geografije in obrisov želje drugega se nam zdi naivna. Napake, šale, učenje, težavnost – vse to grozi z vrnitvijo potlačene komedije seksualne ljubezni in mi, spolno izobraženi, vemo, da je seks zelo resna, zelo profesionalna veščina. Zdi se, da se obupanost, s katero revije objavljajo seksualne nasvete, ki obljubljajo »najbolj vroč seks sploh«, navdihuje pri pornografsko izobraženem pogledu, da je seks resna veščina, ki zahteva profesionalen nasvet, da bi se dalo v njej pravilno uživati.
Zakon, ki uspe preseči strah pred amaterskostjo, je takoj napaden z obljubo s strani terapevtov, založnikov, trgovcev, ki so jim take obljube v interesu – da je neizogibno dolgočasen spolni obstoj mogoče začiniti z dodatki transgresije, igračkami in skupinskimi branji 50 odtenkov sive. Zdi se, da nas je sram seksa brez absolutne urgentnosti transgresivne resnosti, ki uniči vsako možnost humorja. Naučimo se mrko gledati svojega partnerja.
Prevod: Martin Hergouth