Revolucija v znanosti, revolucija v družbi?

Kuhn se s temi vprašanji nikakor ni ukvarjal prvi, je pa prvi, ki je to počel tako potanko. Njegovi kritiki so mu očitali predvsem pretirano naravoslovno usmerjenost, oziroma natančneje, poskus prenosa zakonitosti, ki veljajo za naravoslovne znanosti, na znanost kot tako. To vgnezdenje njegovega dela predvsem v fiziko in kemijo, od koder tudi jemlje večino obravnavanih primerov, zlahka razumemo; bil je namreč fizik, ki se je začel z vprašanji zgodovine znanosti ukvarjati bolj po naključju, in sicer po tem, ko je, kot piše v spremni besedi k slovenskemu prevodu (Krtina, 1998) Andrej Ule, zavoljo nekega fizikalnega problema začel brati Aristotelova dela ter »odkril, da so imeli ti pisci /…/ logično zaključene nazore, ki pa so smiselni le tedaj, kadar jih beremo skladno s filozofskimi in drugimi koncepti, ki so bili podlaga za njihov nastanek« (str. 185). Humanistični in družboslovni primeri so v avtorjevi argumentaciji popolnoma odsotni; izvemo pa, po drugi strani, veliko zanimivega o »odkritju« kisika, flogistonskih teorijah, leydenski steklenici in uspavalni moči opija, kateri se je svojčas posmehoval celo Molière.
Zanimivo paje, da se Kuhn na enem mestu vendarle dotakne tudi vprašanja, ki bolj sodi v humanistične oz. družboslovne vede. Na začetku IX. poglavja poskuša opravičiti svojo rabo termina revolucija za označevanje sprememb znanstvene paradigme.
Kuhn izhaja iz hipoteze, da razvoj znanosti ne poteka nemoteno, temveč ga zaznamujejo nazadovanja, prelomi, preskoki, prekinitve, komunikacijski šumi in konflikti, ki rezultirajo v razvoju različnih šol. Tako po njegovem obstajata dve vrsti znanosti: prvo imenuje za normalno – ta ostaja v okvirih dane paradigme, ki jo definira kot konceptualno, metodološko in epistemološko celoto, ki si jo delijo pripadniki posamezne znanstvene skupnosti – drugo pa za izredno, ki nastopi v času odkrivanja nove paradigme, ko začne stara paradigma zaradi novih odkritij izgubljati na veljavi – takrat nastopi znanstvena revolucija.
Že ta kratek povzetek poglavitnega Kuhnovega argumenta kaže, da so imeli kritiki, ki so se ukvarjali predvsem z možnostjo prenosa njegove teorije znanosti na področje humanistike in družboslovja, še kako prav, ko so opozarjali, da Kuhnova teorija temelji na dojemanju znanstvenih zakonov kot naravnih zakonov, ki pa na področju ukvarjanja s človeškimi zadevami izgubijo na svoji veljavi. Človekove dejavnosti pač ne moremo zvesti na nespremenljive in statične zakone, saj ti ne puščajo prostora za avtonomijo, svobodo, predvidevanje, vplivanje, zoperstavljanje in tako naprej – skratka, za strasti, ki so sestavni del človeškega v vsaj enaki meri kot naravne zakonitosti. Zato je veliko verjetneje, da se bodo v humanistiki in družboslovju pojavljali konkurenčni, a (z vidika argumentacijske veljavnosti, ne pa nujno družbene legitimnosti!) enakovredni teoretski sistemi.
Vse to odpre različna, medsebojno prepletena vprašanja. Humanistika in družboslovje ne izvirata iz proučevanja entitet, ločenih od človeka (kemijskih elementov, fizikalnih lastnosti prostora, drugih živih bitij), temveč je njun »predmet« človek, živeč vdružbi; zato je odnos med proučevanim in proučevalcem vzajemen – družboslovec ali humanist ničesar ne odkriva, ampak vedno že soustvarja. Tako zgoraj opisane kritike ne smemo brati samo v smislu zgodovine znanosti, temveč tudi realpolitično. Obstoj različnih paradigem v zvezi s človeškim delovanjem se zrcali v človeškem delovanju samem. Povedano drugače, da je Kuhnov sistem preveč luknjast, da bi ga prenesli na znanost kot celoto, ne dokazuje samo argumentacija, ki upošteva element človeškega, temveč tudi zgodovinska evidenca, ki kaže na soobstoj različnih političnih, verskih in drugih (pod)sistemov. Ko in če pride do teženj po prevladi enega od njih, se to ne zgodi zaradi naravnih zakonitosti ali novih materialnih spoznanj, do katerih bi se dokopali od proučevanega ločeni proučevalci, temveč zaradi želje po prevladi, po omejevanju svobode in avtonomije, skratka, zaradi najbolj človeških med vsemi strastmi, v katere smo vpeti in ki se kažejo v vzajemnosti odnosov med nami.

Znanost versus družba

In v tem kontekstu je začetek uvodoma omenjenega IX. poglavja še kako zanimiv. Kuhn je očitno čutil potrebo, da upraviči rabo koncepta revolucije, ki naj bi bil rezerviran za opisovanje političnih dogodkov, na primer znanosti. Pravi: »Zakaj naj bi se sprememba paradigme imenovala revolucija? Kakšna vzporednost lahko upraviči metaforo, ki najde revolucijo v političnem in znanstvenem razvoju, če upoštevamo velikanske in bistvene razlike med obema?« (Struktura znanstvenih revolucij, Krtina, 1998, str. 91). V naslednjih dveh odstavkih (ki skupaj obsegata stran in pol) poda razlago, da sta si politična in znanstvena revolucija vzporedni v tem, da obe nastaneta iz razširjenega občutka, da je obstoječe (najsi gre za predpostavke, ki določajo paradigmo, ali institucije) prenehalo delovati, kar vodi v krizo in, sčasoma, vzpostavitev novega sistema, proti čemur se v tem procesu bojujejo zagovorniki trenutno prevladujočega modela. Pri tem je prisotno nekaj nejasnosti. Kuhn namreč ne opredeli natančno, kaj sploh razume pod pojmom politika; toda kontekst sugerira, da s tem pojmom pravzaprav označuje družbo, saj govori o skupnosti prebivalcev (torej katerihkoli pripadnikov družbe, o ljudstvu), ki jih občutek nezadovoljstva vodi v zahtevo po spremembi institucij.
Razmišljanje, da sta družbena in znanstvena revolucija analogni, pa predpostavlja natanko to, da gre pri družbi – tako kot pri naravoslovni znanosti – za sistem, ki bi deloval po nespremenljivih zakonitostih. Po Kuhnu bi potemtakem šlo nekako takole: del ljudstva je nezadovoljen s političnim ustrojem; okoli sebe zbere dovolj privržencev; organizira protest, del katerega je tudi osnovanje novih institucij; ljudje, tako oblikovalci trenutno prevladujočega modela kot množice, spredvidijo, da imajo revolucionarji prav; revolucija je tu in opustimo stara prepričanja; nova prepričanja in institucije postanejo nova paradigma (sistem).
Človeška narava (čista potencialnost!) pa takšno zaporedje onemogoča, na kar kažejo tudi težave (zgodovinskih) avantgardnih revolucionarnih gibanj, ki nikakor niso mogla prepričati množice, da imajo prav: pomagale niso niti govorance o razredni zavesti niti tiste o božji volji. Družba je namreč kompleksen sistem, ki ga ne sestavljajo zgolj (politične) institucije (te so v Kuhnovi interpretaciji analogne osnovnim paradigmatskim predpostavkam), ampak številni drugi elementi. Zato za družbeno revolucijo ni dovolj, da spremenimo zgolj institucije, ampak se moramo spopasti tudi z elementarnejšo ravnjo človekovega delovanja – z navadami, tradicijo, prepričanji. Te razsežnosti so morda na idejni ravni res arbitrarne (lahko častimo Boga ali totem ali duhove, utemeljimo ekonomijo na blagovni ali denarni menjavi ali darovanju itd.), saj je za njih bolj relevantno to, da zasedajo določeno družbeno funkcijo (skrb za duševnost, menjava dobrin). Vendar pa to ne pomeni, da so v konkretni družbi v konkretnem času tudi zamenljive – na svojem mestu namreč v veliki meri ne vztrajajo zaradi zavestnih odločitev njenih izvajalcev, temveč zato, ker so preverjene. Zato je prepričevanje, da je nekaj neznanega boljše, težko, če ne celo nemogoče podvzetje: zato, npr., ameriški staroselci niso »razumeli«, zakaj naj bi bilo lastništvo zemlje nekaj dobrega, krščanstvo pa je preživelo v vseh deželah nekdanjega Vzhodnega bloka. Da je nekaj preverjeno, seveda ne pomeni, da je nujno boljše – v zgodovini medicine bi gotovo našli primere, ko so se določeni elementi ljudske medicine obdržali, četudi je bilo jasno, da so neučinkoviti ali celo škodljivi.
Skratka, družba kot celota je preveč usidrana v posameznika – in posameznik vanjo –, da bi se v njej zares lahko zgodil obrat, kar je izvorni pomen latinskega revolutio (precej nenavadno je, glede na to, da je kot zgodovinar znanosti to gotovo vedel, da Kuhn v svojem upravičevanju rabe termina ne izpostavi, da so besedo revolutio za opis gibanja nebesnih teles uporabljali že astronomi, pa četudi je ta raba zelo drugačna od njegove). In večja (tj. kompleksnejša) kot je družba, večja je verjetnost, da njeni prebivalci ne bodo sledili novemu redu, ne zgolj zaradi vztrajanja starih navad in tradicije (ali zato, ker informacija o veliki revoluciji sploh ni prišla do njih!), ampak tudi zato, ker se ljudje zoperstavljamo, upiramo – ker smo torej ljudje. Identificirane neposlušne se bo poskusilo nasilno izključiti: v brutalnejših obdobjih z njihovo likvidacijo, v manj brutalnih prek izključevanja iz krasnih novih institucij. Vendar to ne bo preprečilo njihove nadaljnje vključenosti v družbo (tudi v skrajnem primeru likvidacije bodo še naprej »živele« ideje in ideal umrlega). Da družbena revolucija ne more biti totalna, so tista bolj dovzetna družbena gibanja (no, roko na srce, za to spoznanje ni potrebna posebna briljantnost) dojela že dolgo tega. Zato se danes pogosteje kot govori o revoluciji dela na spremembah vsakdanjih praks.
Izhajajoč iz tega se odpira vprašanje, ali je bila Kuhnova skrb za upravičevanje rabe samega koncepta revolucije na področju znanosti sploh na mestu. Kuhn se je zavedal, da so razlike med »revolucijo v političnem in znanstvenem razvoju … velikanske in bistvene«, vendar ni jasno, ali jih je dojemal na ravni obsegajočnosti: ko govorimo o razliki med družbo in znanstvenim svetom, govorimo pravzaprav o pojavih različnih tipov. Svet znanstvenega je kvečjemu podsvet sveta (družbeni podsistem), je torej eden od sestavnih elementov družbe in ji ni vzporeden. Znanstvena skupnost je zamejena in ni nepomembno, da se znanstveniki vanjo ne vrodijo, temveč prostovoljno vstopijo pod določenimi pogoji in ob določenih zavezah: da bodo ravnali skladno z znanstveno etiko, resnicoljubno, da bodo pri raziskovanju upoštevali temeljna načela veljavnosti in preverljivosti znanstvenih rezultatov in tako dalje. Vse to ima za posledico dejstvo, da pripadnost posameznika znanstveni skupnosti ni niti nujna niti neprevprašljiva: zato večina prebivalstva neke dežele v resnici ni del znanstvene skupnosti, prav tako pa so vedno in povsod obstajali odpadniki, ki jih je ta skupnost izločila, bodisi ker niso upoštevali temeljnih znanstvenih izhodišč, bodisi ker je prišlo do – menjave paradigme in z njo znanstvene revolucije.

Družbeni preobrat?

Zdaj smo prišli do ključne serije vprašanj: Mar ne drži, da je, glede na povedano, revolucija v smislu obrata v resnici možna le znotraj zamejenega podsistema, kot je znanost? Podsistema, ki ima jasno postavljena pravila in iz katerega so lahko posamezniki in njihove ideje ob neupoštevanju teh pravil zares izključeni? Podsistema, kateremu njemu lastna merila omogočajo objektivnejšo presojo o konsistentnosti in legitimnosti nove paradigme in v katerem lahko zato prej opustimo staro?
Uvodoma sem omenila, da po Kuhnu v času odkrivanja nove paradigme, ko začne stara paradigma zaradi novih odkritij izgubljati na veljavi, nastopi tako imenovana izredna znanost, ki v končni posledici pripelje do revolucije. Kuhn torej jasno izpostavi, da revolucija ni nenadna, ampak se gradi počasi, na robovih, dokler ne pride trenutek njene zrelosti. To po vsej verjetnosti drži tudi v primeru družbene revolucije, kjer je izhodišče praviloma nezadovoljstvo, ki se nekaj časa nabira. Toda ali tudi v nadaljevanju stvari potekajo enako? Poglejmo si zgornjo shemo, v kateri sem po analogiji z znanstveno revolucijo poskusila opredeliti, kako naj bi po Kuhnu izgledala družbena revolucija:

1. del ljudstva je nezadovoljen s političnim ustrojem. Kdaj nismo? Ja, tu se začne nabirati nezadovoljstvo, lahko bi rekli, da, po analogiji z izredno znanostjo, nastopi posebno stanje, ko začne ta del ljudstva …
2. … okoli sebe zbirati privržence. Nanje lahko prenese to nezadovoljstvo, vendar pozor – in tu se začne, tako se zdi, shema lomiti – ti »oni« ne morejo biti nikoli celotna, niti ne večina skupnosti. Res je, tudi pri znanosti to nikoli ne bo celotna skupnost (nekateri bodo odpadli), vendar bo sčasoma večina skupnosti sprejela nov konsenz;
3. del ljudstva skupaj s privrženci organizira protest, hkrati pa snuje nove institucije. Zagotovo, toda nič ne zavezuje posameznikov, da te institucije sprejmejo. V znanosti je drugače. Če je bilo novo spoznanje doseženo na znanstveno legitimen način (etika in načela!), potem ga pripadniki skupnosti pravzaprav morajo sprejeti kot resnično;
4. ljudje, tako oblikovalci trenutno prevladujočega modela kot množice, spredvidijo, da imajo revolucionarji prav. Zagotovo želje vsakega avantgardista, ki pa se vedno znova soočajo z dejstvom, da jim del ljudstva kar noče in noče slediti. Problem je, da sta njegovi glavni orožje retorika in dvignjena pest. Znanost ima, po drugi strani, za sabo vojsko dokazov;
5. revolucija je tu in kot družba opustimo stara prepričanja. Videli smo, da je družba prekompleksen sistem za kaj takega;
6. nova prepričanja in institucije postanejo nova paradigma (sistem). Seveda, vendar to ne pomeni, da lahko ljudi, ki te nove paradigme ne sprejmejo, iz družbe izločimo. V znanosti je drugače.

Iz te analize izhaja, da sta si družbena in znanstvena revolucija enaki zgolj na začetku, v fazi naraščajočega zadovoljstva. To se v družbi kaže kot nezadovoljstvo z institucijami, ki ne služijo svojemu namenu oz. so neučinkovite, v znanosti pa kot nezadostnost obstoječih razlag, ki jim posamezniki začno iskati alternative. Od tu naprej pa začne v primeru družbe zaradi zakonitosti, ki ji vladajo, Kuhnov model razpadati. Če je znanost zgradba s trdnimi temelji in jasnimi mejami, v katero nimajo vstopa vsi, pa je družba prej nekakšna spužva ali pa koralni greben: njen ključni del so pore in razpoke, odmiranje in razkroj, izpostavljenost nevarnostim, odpadanje posameznih delov in rast novih, možnost ugnezdenja (ali pa zažiranja) novega v nedrje starega. Prej kot trdnost temeljev družbo zaznamujejo vodni tokovi, ki jo premikajo zdaj levo zdaj desno, proti temu pa se bojujejo njeni izrastki, ki segajo v vse smeri neba in se za splošne trende menijo le toliko, kolikor jih lahko obrnejo.
Pogled s te perspektive pa nas napelje na misel, ki sploh ni nova: da možnost popolne revolucije ni odrešujoča ali osvobajajoča, saj v njej ni prostora za izjemo. Znanstvenikom, ki se revoluciji upirajo, bodo prepovedali vstop v njeno zgradbo; in še dobro, da je družbena revolucija namesto v institucijah enega doma v žepih upora mnogega.