Dolga je, dolga, petinšestdeset milijonov let. Nedoumljivo dolga. Doba. Epoha. Človek jo je poimenoval kenozoik, novo življenje. Zemeljska atmosfera se je segrevala in ohlajevala, agregatna stanja divje žonglirala s svojimi masami, volumni in energijami. Kamenine so se krčile, pokale, raztegovale, dvigale in iz spleta vseh silnih in neukročenih gibanj se je postopoma oblikoval ekosistem živalskega in rastlinskega kraljestva Jadrana, kot ga poznamo danes.
Razvile so se školjke, mehkužci, ribe in na posebnem evolucijskem mestu morski sesalci. Z njimi se namreč razvijejo domiselne prehranske strategije ribolova, dejavnosti, ki jo tako radi pripisujemo zgolj svojemu, človeškemu rodu.
Naša zgodba izkoriščanja morskih prehranskih virov se prične mnogo, mnogo pozneje. Če se osredotočimo na Sredozemlje in zavrtimo čas nazaj, recimo za zaokroženih sto tisoč let, se lahko v mislih posedemo na plažo grškega otoka Zakintos in skupaj z neandertalskimi ribiči povečerjamo njihov ulov. Za predjed se bomo pomastili s surovimi dagnjami. Sledila bo hobotnica izpod peke, rakovice na žaru, oradin karpačo, za posladek pa bomo pogrgrali galebja jajca.
Hrana, ki sem jo opisal, je bolj kot ne vezana na priobalni pas. Če bi na jedilnik želeli vključiti ribe odprtega morja, bi morali odpluti stran od obale, kar pomeni več dni potovanja s kolikor toliko zanesljivim plovilom, ki ga s pomočjo vetra lahko tudi usmerimo nazaj do izhodiščne točke na kopnem.
Takšno je razmišljanje sodobnega človeka, ki se je začel zgledovati po jatah delfinov. Ti se prehranjujejo z mehkužci in manjšimi pelagičnimi ribami, kot so sardele in sardoni. Skozi evolucijo so se naučili loviti plen v sodelovanju z večjo ali manjšo skupino vrstnikov, s katerimi komunicirajo med seboj za dosego skupnega cilja, da se najejo in na lovu porabijo manj energije, kot je s plenom dobijo.
Človek mu je v tem sledil, ko se je domislil pletene mreže. Če želi z mrežo zaobjeti jato ribic ob obali, mora skladno komunicirati z vrstniki, ki držijo mrežo, in jo tudi s skupnimi močmi ravno pravi čas zapreti ter potegniti do kopnega.
Kdaj in kako je ribiška mreža našla svoje mesto v življenju naših prednikov, lahko le ugibamo. Gre za neko povsem drugačno razmišljanje in delovanje, kot jo je do tedaj poosebljal kamen kot glavno človekovo orodje. Če je kos granita moška energija, je pletenje mreže iz konoplje ali divje koprive v nasprotju s tem nekaj nežnega, poetičnega, ja, ok, ženskega.
V spomin mi privrši slika iz knjige o Istri in Dalmaciji boemskega potopisca Charlesa Yriarteja. Ob jadranski obali in na otokih se je pojavil v drugi polovici devetnajstega stoletja in si zapisoval vse, kar je uho ujelo in oko videlo, pa še kaj svojega je dodal zraven. Grafika prikazuje nočni ribolov na sardele. Ob prazni luni so možje ob obali zakurili velik kres, svetloba je jato sardel privabila k obali in ekipa več ribičev je ribe obkrožila z mrežo. V naslednjem prizoru, ki ga pridajam kar sam, je migetajočo zajeto jato privlekla h kopnemu, kjer so ribe preložili v košare ter lesene kašete in jih tako spravili na suho.
Prostor oziroma okolje, kjer se operacija izvaja, se niti ne razlikuje dosti od ribiškega miljeja prej omenjenega neandertalca. Gre za priobalni ribolov, ki ni tvegan in avanturističen, le novo ribolovno orodje je dodano zgodbi.
Ko ribiški mreži dodamo še plovilo, se diapazon ribolovnega območja v primerjavi s priobalnim pasom mogočno razširi. Lovimo lahko v globino in s tem zajamemo ribe, katerih življenjski prostor ne zajema zgolj plitvega pasu ob obali.
V kratki človekovi zgodovini se je razvila cela plejada kombinacij uporabljene mreže in izbranega plovila. Nekaj jih je zagotovo opisal Charles Yriarte – zelo je na primer pohvalil ladjedelništvo na Cresu, a za Tržaški zaliv in nasploh fenomen ribolova na Jadranu, če se popolnoma stisnem v kot lokalnega, mi je najbolj zanimivo in nenavadno plovilo po imenu čupa.
Gre za potovanje nazaj v čas. Ko so se italijanski ribiči iz Chiogge, centra ribištva severnega Jadrana, v času Yriartejevega vandranja po Balkanu ukvarjali z napredno vlečno mrežo velike površine, ki jo za seboj vlečeta dva ribiška čolna na jadra, so se slovenski ribiči iz vzhodnega dela tržaškega zaliva prevažali na delo z izdolbenimi lesenimi drevaki.
Na hit’rco si drevak predstavljamo kot plovilo koliščarjev z Ljubljanskega barja, kjer so se iz svojih bivališč na kolih vozili po jezeru v obdobju razvoja civilizacij, s katerimi se odpirajo prva poglavja zgodovinskih učbenikov v osnovni šoli.
Skrbno zapisano in poglobljeno delo, ki opisuje zgodovino čupe in njegovo uporabo, je prispevek Bruna Volpija Lisjaka z naslovom Čupa – čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu, objavljen v Etnologu leta 1997. V njem se avtor dotika vseh ključnih elementov plovila, od izvora besede čupa do njegove fiziognomije in uporabe v prostoru in času.
V članku avtor opiše anekdoto slovenskega ribiča Ivana Grudna iz Nabrežine iz leta 1932. Tistega leta je imel ribič s svojo čupo po imenu Lisa (vsak drevak je imel svoje ime, ki se je prenašalo iz roda v rod) srečo pri ulovu tunov. Nekaj jih je prodal domačinom, nekaj jih je podaril, še vedno pa mu je ostala znatna količina rib v čolnu. Zato se je naslednji dan zgodaj zjutraj odločil, da s čupo in viškom ulova odvesla v Trst in ribe proda na ribji tržnici. Čupo je privezal ob pomol, tune vrgel na obalo in jih v ribarnici uspešno prodal. Ko se je vračal k plovilu, je ob pomolu zagledal množico Tržačanov, kako se čudijo nečemu v morju. Ko je stopil bliže, je videl, da Tržačani debelo bulijo v njegovo čupo in se čudijo, kaj za eno plovilo je to in kateremu eksotičnemu plemenu pripada njegov veslač.
Prigoda se mi je globoko vtisnila v srce, ker prikazuje značaj slovenskega (širše slovanskega) ribiča in njegovo razmišljanje. Glavna usmeritev je bila nahraniti družino in višek prodati, da se kupi sol, sladkor, čevlje. Morje je bila njegova njiva, v glavi je razmišljal podobno kot kraški, istrski ali dalmatinski kmet. »Stati inu obstati«, pravi Trubar, ki se je leto dni šolal na Reki in kratek čas celo služboval v Trstu.
Na drugi strani Tržaškega zaliva, v sto kilometrov oddaljeni Chioggi, je bilo razmišljanje veliko bolj velikopotezno. Pa niti ne ribičev, temveč lastnikov ribiških ladij in ribiškega pribora, ki so se posla učili od podjetnih Benečanov, največji kapitalistov tistega časa na Jadranu. Viški denarja bankirjev in močnih trgovcev so se usmerjali v produkcijska sredstva za večje izkoriščanje naravnih virov, onkraj domene posameznega ribiča ali kmeta. Razvoj je šel v smeri uporabe novih tehnoloških inovacij, širjenja ribiške flote, večanja izpodrivne mase plovil in posledično površinsko večjih mrež. Prav v obdobju Beneške republike so ribiči iz Chiogge od apulijskih vrstnikov v naše kraje prinesli vlečno mrežo, sacco oziroma koćo, ki je še danes na Jadranu najpogostejša tehnika ribolova.
Slovenski ribič kot lastnik čupe ni nikoli tako razmišljal. Plovilo je imelo svoje fizične omejitve in le te so določale tudi velikost mreže ter največjo količino ujetih rib. Iz današnje perspektive je šlo za butično ribolovno prakso, delo enega ribiča, majhne mreže in majhnega plovila, ki ni imel lastnosti za plovbo na odprtem morju. Obenem so omejitve strme in skalnate obale tudi pogojevale število plovil, ki jih je moč dvigniti in shraniti na obalo, saj pristanov dolgo časa niti ni bilo. Navkljub vsem težavnim razmeram za shranjevanje plovila je od ribištva vse do konca druge svetovne vojne in še malo čez živelo kar nekaj slovenskih ribiških družin, od Barkovelj, Križa, Nabrežin do Sesljana in še nekoliko više Devina in Štivana.
Čemu toliko besed o slovenskih ribičih in njihovem lesenem drevaku? Ribištvo je šlo v zadnjih sto in še nekaj letih skozi vrsto sprememb in inovacij, ki so po eni strani olajšale delo ribičev, po drugi strani pa so panogo pahnile na skrajni rob preživetja. Parni kotel in vijak, kasneje motor in električni vitel, nadalje mreža iz lažjega in trpežnejšega sintetičnega materiala, in nenazadnje sonar za odkrivanje ribjih jat, ves tehnološki napredek je šel v smer vse večjega izkoriščanja morskih virov. Čožoti, kot so italijanski ribičem iz Chiogge pravili Slovenci, so že pred eksponentnim in neizprosnim porivom industrijske revolucije zaradi prekomernega ribolova povsem izropali lokalno populacijo sardonov in sardel in so bili prisiljeni širiti svoje delovanje na celoten Kvarner. V zgodovinskih virih je opisanih več konfliktov med italijanskimi in slovenskimi ribiči: ne le, da so ribarili na območju drugih ribolovnih skupnosti, z vlečnimi mrežami so uničevali stoječe mreže malih ribičev.
Prav tehnološki napredek in njegova sila je prispevala k še enemu pomembnemu elementu ekonomskega razvoja Jadrana. Izum pločevinke v Franciji v drugi polovici 19. stoletja je omogočil hitrejše in cenejše konzerviranje sardel, najpomembnejše ribe Jadrana in širše Sredozemlja. Dotlej so se sardele konservirale v soli, kar je bil dolgotrajen večmesečni postopek, za katerega se je porabilo veliko dragocene soli. Sardela je tako postala sardina.
Pločevinka je na jadranske otoke in primorska mesta pripeljala podjetne investitorje iz habsburške monarhije, ki so začeli kot industrialci vlagati v tovarne ribjih konzerv. S tem pa je povpraševanje po surovini močno naraslo in velik del naporov in denarja je šel v širjenje ter posodabljanje ribolovne flote. Morje je v manj kot stoletju doživelo pretres, kot ga ni doživelo v tisočerih in tisočerih letih pred tem.
Morda ima odprt konec kenozoika svoj smisel. Evolucija se nadaljuje, nič ni dokončnega, še najmanj spremembe. V biološki klasifikaciji je človekovo ohranitveno stanje taksona ocenjeno na najmanj ogroženo. Sredozemski tjulenj na Jadranu ni več prisoten. Populacijo pliskavk na območju severnega Jadrana ocenjujejo na okoli sto petdeset primerkov, a morajo za razliko od atlantskih vrstnikov zaradi omejenih virov hrane več časa posvetiti lovu in manj igri. Modroplavuti tun je na rdečem seznamu ogroženosti, populacija najbolj pomembne sardele pa se iz leta v leto krči. Svoj čas v Komiži na Visu sardel niso tehtali, temveč so jih šteli – štiriindvajset rib (po spominu) je bil ekvivalent enega kilograma. Danes, štiri desetletja kasneje, jih gre v kilogram preko štirideset.
»Ma, jih ni škoda?«, je v puljski ribarnici letos poleti prodajalko ošvrknil naključni meščan, ko je zagledal ribji drobižek od sardel na stojnici. Nisem spremljal njegovih nadaljnjih korakov, morda je kupil kos uvoženega gojenega lososa ali pa je zavil v mesnico po dve piščančji bedrci intenzivne reje. Tudi to je razvoj.