Richard James Boon Bosworth je avstralski zgodovinar, razpet med Anglijo, rodno Avstralijo in Italijo, ki ji je posvetil večji del svojega poklicnega življenja. Med njegovimi številnimi študijami italijanskega fašizma velja omeniti biografijo Benita Mussolinija, ki je dostopna tudi v slovenskem prevodu (Mussolini, Cankarjeva založba, 2016), in monografijo Mussolini’s Italy: Life Under the Dictatorship, 1915–1945 (Penguin Books, 2005), sijajno fresko italijanske družbe pod fašističnim režimom, s kompleksno analizo družbenih okoliščin, ki so omogočile njegov vzpon. Oktobra letos je sodeloval na mednarodnem znanstvenem posvetu »Fašizem – sto let pozneje. Stanje raziskav in nove raziskovalne perspektive«, ki ga je Študijski center za narodno spravo organiziral v prostorih Parka vojaške zgodovine v Pivki. Direktorju centra Tomažu Ivešiću gre zasluga, da je omogočil ta pogovor, ki je potekal ob robu konference.
Letos se spominjamo stote obletnice pohoda na Rim, ki je ustoličil prvi fašistični režim v zgodovini. Vendar je v Sloveniji še vedno živ spomin na spominske slovesnosti od stoletnici protislovenskih pogromov v Trstu, ki smo jih obhajali pred dvema letoma. Pri nas je torej dokaj močna zavest, da je bil fašizem politični dejavnik »na vzhodnih mejah Italije«, še preden je prevzel oblast v Rimu. A kako pomembna je bila v resnici mobilizacija proti narodnim in etničnim manjšinam za uspeh Mussolinijevega političnega projekta?
Prav je, da ste spomnili na požig Narodnega doma 13. julija 1920, ki ga je Francesco Giunta, lokalni fašistični kolovodja, upravičeval z razlago, da je borba fašijev (Fasci di combattimento) v Italiji boj enega Italijana z drugim, medtem ko gre v Trstu za boj med Italijani in tujci. Štiri tedne pred tem je Mussolini izjavil, da »moramo Trst energetično očistiti«. Duce je bil seveda sposoben in inovativen novinar: tu se je domislil metafore etničnega konflikta, ki bo imela – in še vedno ima – grozljivo zgodovino. Ni naključje, da so tržaški fašisti na začetku 1921 sestavljali 18 odstotkov članstva stranke na nacionalni ravni!
Italija ni bila edina država s takšnimi težavami na koncu vojne. Povedano na kratko, prva svetovna vojna se je začela kot konflikt med imperiji, končala pa se je, ali še bolje, na kar nekaj načinov se je tudi po letu 1918 nadaljevala kot konflikt med nacionalnimi državami. Wilsonovska samoodločba je morda zvenela kot ameriška zaveza svobodi. Toda v celotnem medvojnem obdobju se je vsak evropski »narod« soočal s problemom »tujcev« (če uporabimo Giuntov izraz), ki so živeli znotraj meja njegove države, in sonarodnjakov, ki so živeli v drugi državi. Liberalna Italija je v prvo svetovno vojno vstopila z iredentističnimi cilji, z drugimi besedami, stremela je k ideji nacionalne države, ki bi vladala vsem Italijanom. Če povzamem: preproste besede, toda težki in resnično morilski učinki.
Vseeno pa drugi obraz italijanskega fašizma, ki se je tako hitro povzpel na oblast, ni bil etničen, temveč razredni konflikt. Po Padski nižini, Toskani in Umbriji so se fašisti v letih 1921–22 množili, da bi zatrli kmete, ki so se nedavno organizirali v sindikate, in uničili »nedomoljubno«, »boljševiško« socialistično gibanje. Pri tem smotru so fašistično stranko, ki je bila formalno ustanovljena novembra 1921, posredno ali neposredno podpirali zemljiški posestniki, industrialci, Vatikan, vojska, monarhija – bogati in močni akterji liberalne Italije. Nekateri vidiki te razredne vojne se bodo po 1922 izkazali za kompleksne. Toda v svojih zgodnjih dneh je bil fašizem nedvomno protimarksistično gibanje in ta smoter je pretehtal nad njegovimi etničnimi cilji.
Na podlagi slovenske zgodovinske izkušnje fašizem pogosto dojemamo kot gibanje, ki je vneslo nasilje v politiko. Toda prva leta po koncu prve svetovne vojne je zaznamovalo politično nasilje, ki se je razpaslo po Evropi, od Irske do Bolgarije, od Barcelone do Helsinkov. Je morda pravilneje fašizem razumevati kot gibanje, ki je v tej novi realnosti znalo uspešneje kovati politične dobičke kot njegovi nasprotniki?
Da. Kot sem omenil prej, se je oborožen konflikt po srednji in vzhodni Evropi (in širše) nadaljeval tudi po tem, ko sta Nemčija in Avstro-Ogrska novembra 1918 priznali poraz. Najprej je v več državljanskih vojnah, v katere so posredovali Francija, Združeno kraljestvo, Združene države, pa tudi skupek nemških sil, razpadel imperij Romanovih. Toda nastanek novega sveta nacionalnih držav je v resnici povsod spremljalo nasilje. V Združenem kraljestvu, denimo, je potekal krut konflikt v nastajajoči svobodni Irski (in Severni Irski), čigar smrtnost na prebivalca je bila višja kot v fašističnem nasilju v Italiji med letoma 1919 in 1925, v katerem je umrlo tri tisoč ljudi. Mussolinijev govor 3. januarja 1925, ko je oznanil, da njegova diktatura v celoti podpira kakršnokoli nasilje svojih privržencev, je v resnici delno ločeval Italijo od drugih držav. Toda mnoge države so bile ali so postajale nekakšne diktature. Precej zgodovinopisja denimo še vedno hvali vladavino Kemala Atatürka v Turčiji, kjer je bilo število smrtnih žrtev med ljudstvi te države daleč višje kot v Italiji.
V vaši knjigi o Mussolinijevi Italiji je poglavje naslovljeno »Postati fašist«. Kako je torej nekdo postal fašist? Kdo so bili prvi fašisti, iz katerih političnih in družbenih okolij so praviloma izhajali? Katera je bila najpogostejša dinamika radikalizacije?
Še eno zelo zanimivo vprašanje! Seveda, posploševanja o nas, kompleksnih človeških bitjih, so vselej tvegana zadeva. A lahko se strinjamo, da so vsi, ki so se pridružili bojnim fašijem in nato Nacionalni fašistični stranki (Partito Nazionale Fascista, PNF), odobravali svojevrstni vstop Italije v prvo svetovno vojno. Zato so se najverjetneje strinjali s pritožbo lahkoživega pesnika Gabrieleja D’Annunzia, češ da je italijanski narod leta 1919 dosegel »pohabljeno zmago«, »vittoria mutilata«. Večina fašistov je služila v vojni in fašistični voditelji vsepovsod so po navadi imeli častniški čin, praviloma so izhajali iz vrst nižjih častnikov. Prej omenjeni Francesco Giunta (rojen 1887), denimo, je bil pred letom 1914 pehotni stotnik in podpornik Nacionalistične zveze (ustanovljene 1910); ko se je vlada med avgustom 1914 in majem 1915 odločala, kateri strani se pridružiti in kdaj, je bil intervencionist in je agitiral za vojno proti Avstro-Ogrski. Mussolini (rojen 1883) je bil le podčastnik, pri vojaški karieri so ga ovirali njegove predvojne kampanje, ko je bil še socialist, in njegovo vse prej kot zgledno zasebno življenje. Njegov mlajši brat in poslovnež, Arnaldo, mali birokrat in pobožen katolik, je ob mobilizaciji ob koncu vojne avtomatično postal podporočnik. Najmlajši fašisti so bili včasih premladi, da bi se bili borili v vojni, jih pa je navdahnil nacionalistični mit vojne in vojskovanja. Himna fašistične stranke ni zaman postala Giovinezza (Mladost).
Fašisti so bili le redko pripadniki delavskega razreda ali kmetje, vsaj ne revnejši in sindikalno organizirani segment teh razredov, saj so bili ti že politizirani in vključeni v socialistično stranko – pravilneje je sicer uporabiti množino, saj se je Italijanska socialistična stranka (Partito Socialista Italiano), ustanovljena leta 1892, med fašističnim vzponom na oblast razcepila v tri skupine. Fašisti so torej povečini izhajali iz srednjega ali nižjega srednjega razreda. Gibanje je bilo bistveno močnejše v severni kot v južni Italiji in fašisti so se zasidrali v mnogih lepih, a gospodarsko ogroženih mestih tega dela države. Študenti na univerzah, ki so v glavnem še vedno izhajali iz družbene elite, so pretežno odobravali fašizem. Za Italijo v letih 1919–1925 v precejšni meri drži enačba »nacionalistični očetje, fašistični sinovi«.
Ne prepriča pa me izraz »radikalizacija«: v letih 1921–22 je Mussolini vodil svoje gibanje in stranko v precej kompromisov z liberalnim establišmentom. Iz republikanca se je prelevil v monarhista. Namesto antiklerikalizma si je prizadeval za dogovor s Cerkvijo in se je celo cerkveno poročil s svojo ženo, Rachele, s katero je v socialističnih dneh živel v tovariškem zaničevanju konvencij. Od zagovarjanja obdavčenja vojnih dobičkarjev je Mussolini prispel do tega, da je nekaj časa pridigal ekonomsko politiko, ki je zvenela uglajeno liberalna do bogatih.
Toda, znova, jasno mora biti, da so bili ti zgodnji fašisti zelo nasilni. Tipična fašistična akcija v letu 1921 je bila, da so se oboroženi (moderno orožje so jim zastonj priskrbeli bogati lokalni liberalci ali policija ali vojska) usedli na tovornjak in se odpeljali do socialističnega shoda, ga razsuli in prisilili svoje nasprotnike, da so pili ricinovo olje – s ponižanjem, ki je sledilo. Smrt je bila vselej možen izid teh pohodov: včasih so umrli fašisti sami, večinoma pa njihove žrtve.
Liberalna Italija vsekakor ni bila to, kar bi danes razumeli kot demokracijo. Imela je parlament, toda zakonodajno oblast so nadzorovale prerivajoče se klike, in ne množične stranke. Obstajale so volitve in leta 1913 je bila volilna pravica razširjena na večino moških (ženske so igrale le majhno vlogo v fašistični zgodbi). Toda lokalni prefekti so lahko manipulirali z izidi po navodilih kakšnega mogočneža iz Rima ali katerega provincialnega mesta in tiste, ki so nasprotovali obstoječi situaciji, je lahko doletela kazen v obliki batin ali česa hujšega. Italijanski jug ni bil brez razloga regija, kjer so začenjale uspevati mafija, ’ndrangheta in camorra. Stopnja umorov je bila v Italiji veliko višja kot v Franciji, Britaniji in, najbrž, v Avstro-Ogrski. Fašizem je imel izvirne poteze in ne bi smeli zanemarjati njegovega pridiganja in prakticiranja nasilja. Toda imel je in v mnogih pogledih ohranil »italijanski slog«, precej drugačen od tega, kar danes pričaramo v obstoj z lahko, prelahko rabo besede »fašizem«, s katero označimo ljudi, ki jih ne maramo.
Kateri dejavniki so Mussoliniju omogočili tako hitro konsolidacijo oblasti, zlasti če njegov režim primerjamo z drugimi avtoritarnimi poskusi v dvajsetih letih?
Kot omenjate, so v Evropi v tistem času obstajali mnogi avtoritarni režimi: Portugalska, Poljska, Madžarska, Turčija so vse sledile različnim potem, toda vse so bile priča uspešni konsolidaciji moči v rokah diktatorja. Mussolini je imel to prednost, da je na svojo stran pridobil vojsko, kralja, Vatikan, gospodarstvenike in precej nekdanjega »liberalnega« (v italijanskem slogu) establišmenta. Bil je spreten v izigravanju frakcij znotraj fašistične stranke in nadzorovanju ljudi, kot je bil radikalec Farinacci ali bolj eliten Balbo. Hkrati pa je vzdrževal velik osebni arhiv s podrobnostmi o korupciji med fašističnimi veljaki. Do let 1933–5 so se pojavili znaki vse večje »utrujenosti« režima, toda Mussolini je našel rešitev v brutalni vojni proti Etiopiji, s čimer se je »maščeval« za italijanski poraz leta 1896. Celo Benedetto Croce, ki se je imel za »antifašista« in najbolj čistunskega med liberalci, je tedaj svojo zlato senatorsko medaljo daroval za nacionalno stvar. Spomniti se je treba, da je bilo okoli pol milijona žrtev fašizma v njegovem imperiju: Arabci in Berberi v Libiji in mnoga ljudstva Etiopskega imperija, ki so jih zastrupljali s strupenim plinom, jim požigali vasi in jih obstreljevali z zraka, vse skorajda brez odpora. Toda Italija je leta 1945 izgubila svoj imperij in se s tem izognila težavam dekolonizacije, ki so jih imele povojna Britanija, Francija, Portugalska, Španija in Združene države. Ta čisti rez v nacionalni zgodovini, ki je pomenil konec vsakršne iluzije, da bi Italija lahko ostala vsaj »najmanjša izmed velikih sil«, je italijanskim zgodovinarjem in javnemu mnenju pomagal, da so se izognili kakršnemukoli resnemu soočenju z morilsko dediščino italijanskega imperializma.
Omenili ste, da je bil italijanski fašizem v osnovi gibanje proti marksizmu; istočasno pa se je, v nasprotju s Horthyjevo kontrarevolucijo na Madžarskem ali pozneje Francovo protidemokratično vojaško vstajo, zelo naslanjal na nekatere najbolj sekularizirane segmente italijanske družbe (vključno z maloštevilno judovsko manjšino), pomembno podporo pa je našel tudi med umetniško avantgardo. Lahko nekaj poveste o tem »modernizacijskem« vidiku fašističnega gibanja? Analogija z Atatürkom, ki ste ga omenjali, se zdi v tem pogledu zanimiva.
Da. Mussolini je odrasel kot socialist, nanj je močno vplival njegov oče Alessandro, ki je bil socialistični aktivist v pokrajini Forlì v Emiliji – Romanji. Psihološko bi morda lahko trdili, da je Benito vsaj do leta 1932 tekmoval z očetom (ki je umrl leta 1910), da bi dokazal, da ni zgolj reakcionar kot kakšen Horthy. Zato je vselej iskal neko vrsto množične baze. A ko je postal diktator, je uničil vse katoliške in marksistične sindikate, prepovedal izražanje antifašističnih idealov v tisku, zahteval razpustitev rivalskih strank in podpiral delo tajne policije. Več kot deset tisoč Italijanov je bilo poslanih v konfinacijo, kar pomeni, da so bili pridržani po italijanskih otokih ali drugod na Jugu in jim je bilo prepovedano oditi ali nadaljevati prejšnje delo. Na deset tisoč drugim je bilo izdano uradno opozorilo, da tvegajo takšno usodo (ammonizione). Fašistična Italija je bila policijska država. Iz Mussolinijevih dnevnikov, ki so nedavno postali dostopni v arhivih, vemo, da je Duce srečal Artura Bocchinija, svojega šefa policije, skoraj vsak dan na enem prvih dnevnih sestankov. Z 28. oktobrom 1925 naj bi Italija tudi uradno postala totalitarna država, kjer je »vse v državi, nič zunaj države ter nihče in nič proti državi«.
Tudi tu bi se morali zavedati, da je bil režim pogosto precej briljanten in inovativen v svoji propagandi. Kot sem povedal, je bil Mussolini zelo sposoben novinar in skupaj s pomočniki mu je iz Duceja uspelo ustvariti to, čemur bi danes rekli zvezda. Njegova »slava« ni šla navzkriž z dogajanjem na drugem koncu sveta, kjer je v dvajsetih propaganda zmagovala, na Madison Avenue, kjer so nas prepričevali, da je ključni razvoj modernosti nakupovanje: »kupujem, torej sem«.
Toda znova, ko je šlo za prakso tiranije, je policija delovala »v italijanskem slogu«. Bocchini, ki je umrl leta 1940, je bil karierni birokrat, ki bi osebnostno komajda lahko bil bolj drugačen od Heinricha Himmlerja, Hitlerjevega ideološko zagnanega policaja. Konfinirani zaporniki so skoraj vedno poskušali skrajšati svoje kazni s pomočjo družin ali drugih zvez. Italija je bila, z drugimi besedami, policijska država, kjer pa so mnogi še naprej mislili, da je zakon odprt za manipulacije in kupovanje ugodnosti – do točke, ki bi jo lahko imenovali »korupcija« (v italijanskem slogu). Tako opredeljeno »strogost« je bilo moč najti tudi v mnogih drugih vidikih življenja v fašistični Italiji.
Če se obrnemo k podpori, ki jo je Mussolini prejel v nekaterih avantgardnih krogih, moramo najprej razumeti, da si je velika večina italijanskih intelektualcev, z Marinettijem in futuristi na čelu, prizadevala za vstop Italije v vojno in so se pogosto prostovoljno javljali k služenju vojske. S fašističnim gibanjem so imeli precej skupnega. Mussolini je bil intelektualec iz province, ki je od svoje žene vse do rojstva njunega četrtega otroka pričakoval, da ga naslavlja z nazivom »profesor« (na Univerzi v Bologni si je pridobil določene učiteljske kvalifikacije). Mnogi drugi liki italijanske avantgarde so imeli interes, da podpirajo Mussolinijevo diktaturo, in Mussolini je imel rad, da so ga slavili. En primer: Ezra Pound je ostal Mussolinijev oboževalec vse do leta 1945. Ko se je srečal z Mussolinijem (Duce je svoje dni polnil z intervjuji), ga je sprejel diktator, ki mu je zagotovil, da je pravkar prebral Cantos in da so se mu zdeli odlični. Knjiga Poundovih pesmi je ležala odprta na diktatorjevi mizi. Toda to je bilo skoraj gotovo inscenirano. Nobenega dokaza ni, da je Mussolini dejansko bral Pounda, kaj šele, da bi ga »razumel«.
Po triumfalni Decennale v letu 1932 so Mussolinija v ciljih in dosežkih hitro prehitevali Hitler in nacisti. Nekatere Mussolinijeve simpatizerje so odvračali nemški antisemitizem ter drugi fanatizmi in so se odlepili od tega, čemur se je reklo »fašizem«. Zlasti v drugi svetovni vojni je kar precej mladih intelektualcev odvrglo svoje fašistične črne srajce in so postali komunisti, socialisti ali liberalni demokrati.
En vidik režima in njegovega propagandnega zagotovila, da ima množično bazo, je bila močno propagirana ideja »korporativne države«. Tak sistem je vsaj v teoriji pomenil, da bi gospodarstvo in družba morala delovati v enotnosti med razredi in v interesu naroda. Obstajal je velik fašistični sindikat in združenje velikih podjetij, Confindustria, je moralo v svoj naziv dodati pridevnik Fascista. Danes se zdi, da takšnemu strukturiranemu razrednemu sodelovanju sledi tudi uspešna država, kakršna je Nemčija. Problem fašistične Italije je bil, da besede niso imele gotovega ali polnega pomena. Večina zgodovinarjev se danes strinja, da italijansko gospodarstvo ni delovalo tako, kot so trdili zastopniki režima, in fašistična država blaginje je bila prepredena s korupcijo in protislovji. Tudi tu je bila druga svetovna vojna »test«, na katerem je režim katastrofalno padel, čeprav so Mussolinijevi govori in strankarski razglasi že celo generacijo brusili militantnost države.
In končno, kako je z vzporednicami z drugimi avtoritarnimi voditelji? Leta 1932 se je še vedno bilo mogoče spraševati, ali vladajoči v Avstriji ali na Madžarskem ali v baltskih državah ali na Portugalskem ali Grčiji ali Turčiji sledijo italijanski fašistični smeri. Obstajale so celo trditve, ki so se nadaljevale do leta 1935, češ da je Roosevelt v Ameriki le še en mussolinijevec. Sam Duce se je bal, da ima Roosevelt več moči kot on. Leta 1920 je Mussolini na splošno trdil, da fašizem »ni izvozno blago«. Leta 1932 je namesto tega že trdil, da gre za »doktrino za 20. stoletje«. Toda znova, ta propagandna linija je zbledela, ko je v Berlinu prišel na oblast Hitler.
V eni od svojih knjig zastavite navidezno paradoksno vprašanje: »Je bil Mussolini močen ali šibek diktator?« Vprašanje meri na razmerje med osebno močjo in institucionalno inercijo, tako na ravni stranke kot države. Kakšne vrste diktator je bil torej Mussolini? Kolikšno vlogo je odigrala njegova osebnost pri vsakodnevni administraciji njegovih vlad?
Mussolini je bil nedvomno dominantna figura v svojem režimu, pravi diktator. Toda sam sem tudi prevzel aforizem Iana Kershawa iz njegovih dobrih študij o nacizmu, da so pod Hitlerjem Nemci »delali v smeri Hitlerja«, z drugimi besedami, izpolnjevali so njegove zahteve, ne da bi jim to naročil. Mussolini je nasprotno, kot sem rekel, v mnogih smislih »delal v smeri Italijanov«, zavzemal se je za politike in drže, ki ne bi preveč žalile njegovih podanikov, vedno znova pa je tudi obračal smer in se spreminjal.
To nas privede do pojma »totalitarizem«, ki je v zadnjih desetletjih dvigoval veliko prahu. Pri tem pogosto pozabljamo, da je pridevnik »totalitaren« prvi populariziral (ali si celo izmislil) Mussolini sam, ko je govoril o »svoji« državi. Kako dobro pa ta pojem pristaja njegovemu režimu? Se vam zdi koristen analitičen termin?
Da, režim se je imel za »totalitarnega«. Vendar ni zares odpravil razredov ali regionalnih ali spolnih razlik ali razlik med eno in sosednjo vasjo. Komajda je oviral delovanje italijanske družine, verjetno najpomembnejše institucije za večino Italijanov. Komajda je omejeval njihov katolicizem. Kljub režimski propagandi fašizem ni zares dosegel kulturne ali družbene revolucije.
Današnja Severna Koreja je mnogo strožja totalitarna država in družba, kot je fašistična Italija bila kadarkoli. Medtem ko odgovarjam, se v Združenem kraljestvu preliva neskončno besed o smrti kraljice Elizabete II., ki se zdijo daleč od resničnosti, kar nas morda opozarja, da lahko mali primeri totalitarne misli vzniknejo kjerkoli in kadarkoli.
Prevod: Martin Hergouth
Richard J. B. Bosworth (1943) je avstralski zgodovinar. Diplomiral in magistriral je na Univerzi v Sidneyu ter doktoriral na Univerzi v Cambridgeu. Predaval je na Univerzi v Sidneyu in Univerzi Zahodne Avstralije ter Univerzi v Readingu (Anglija). Od leta 2012 je znanstveni raziskovalec na Univerzi v Oxfordu. Napisal je številne monografije o italijanskem fašizmu, odnosu med nacionalizmom in fašizmom, ter zgodovini liberalne Italije, med katerimi izstopa knjiga o zgodovini Benetk po priključitvi k Italiji leta 1866 (Italian Venice: A History, 2014). Je avtor odmevne biografije Benita Mussolinija (Mussolini, 2002) ter njegove poslednje ljubice Clarette Petacci (Claretta: Mussolini’s Last Lover, 2017).