Richard J. B. Bosworth: Mussolini

Morda lahko enega od razlogov za tovrstna protislovja iščemo tudi v tem, da se slovensko zgodovinopisje doslej še ni resneje spoprijelo s pojavom fašizma per se. Imamo sicer veliko študij, ki razčlenjujejo in sintetizirajo različne vidike fašističnega raznarodovanja v t. i. Julijski krajini. A ne le, da se slovensko zgodovinopisje s fenomenom italijanskega fašizma kot celote še ni poglobljeno soočilo, v slovenskem jeziku dolgo ni bila izdana nobena od pomembnejših tujih študij o njem. Šele v zadnjih letih sta izšli mednarodno pomembni deli, ki vsaj deloma zapolnjujeta to vrzel. Prva je zbornik razprav Fašizem: zgodovina in interpretacije vodilnega sodobnega italijanskega zgodovinarja Emilia Gentileja, ki je izšla leta 2010 pri založbi Modrijan, druga pa biografija Benita Mussolinija s preprostim naslovom Mussolini izpod peresa avstralskega zgodovinarja Richarda J. B. Boswortha, ki jo je lani izdala Cankarjeva založba. S tem smo Slovenci končno dobili dve vrhunski mednarodno priznani deli o italijanskem fašizmu, ki hkrati, vsaj v grobem, predstavljata dva prevladujoča pristopa k tej tematiki v sodobnem zgodovinopisju. Da se pričujoča recenzija ne bi spremenila v golo povzemanje vsebine in strukture obravnavane biografije, temveč bi omogočila lažje in globlje razumevanje dela, se mi zdi v nadaljevanju smiselno predstaviti glavne obrise omenjenih metodoloških pristopov in njune odmeve v Bosworthovem delu.
V povojnem zgodovinopisju so dolgo prevladovale interpretacije, češ da fašizem ni imel svoje samobitnosti in ideologije – bil naj bi epifenomen določene faze družbenega in ekonomskega razvoja. Marksistična interpretacija je fašizem, poenostavljeno rečeno, razumela kot reakcionarno gibanje, ki je uspešno mobiliziralo pripadnike nižjega srednjega sloja proti vzpenjajočemu se delavskemu gibanju. Razlagala ga je kot orodje velekapitala in del splošne krize kapitalističnega sistema. Sorodne so bile tudi teze liberalnega zgodovinopisja, ki je dolgo sledilo misli Benedetta Croceja, češ da predstavlja fašizem nekakšno parentezo v nacionalnem in političnem razvoju Italije. Fašizem naj bi bil moralna in intelektualna »bolezen« meščanske družbe, ki se je pojavila predvsem zaradi travm prve svetovne vojne in nerešenega socialnega vprašanja. Za obema pristopoma se skriva podobno razumevanje zgodovine kot teleološkega procesa, ki ga ženejo različne silnice, fašizem pa predstavlja njegovo negacijo in je kot tak iracionalen upor proti zgodovini sami. Ta konsenz je v povojnem obdobju služil kot podlaga političnemu zavezništvu marksizma in liberalizma proti nacifašistični nevarnosti.
V italijanskem prostoru je zato sredi 70. let pravi vihar sprožil opus Renza De Feliceja, ki je zavrnil ideološkost antifašističnega konsenza in hotel historizirati fašizem: zgodovinar naj bi fašizem opisoval in razlagal nepristransko ter ga skušal predvsem razumeti. De Felice je zavračal ideje o zgolj reakcionarnem značaju fašističnega gibanja in trdil, da je obstajalo njegovo revolucionarno krilo, ki ga je povezoval z radikalnimi aspiracijami srednjega sloja po politični participaciji in družbeni preobrazbi. Ta vidik »fašistične revolucije« je povezoval z dediščino francoske revolucije, pri čemer se je naslanjal na dela izraelskega zgodovinarja Jacoba Talmona o genezi in razvoju t. i. totalne demokracije. Fašizem, ali vsaj eden od njegovih polov, se v tej interpretaciji torej ne kaže več kot negacija procesov modernizacije, temveč prej kot njihov protipol. Svoj vrh je De Felicejevo delo doseglo v monumentalni biografiji o Mussoliniju, ki je v osmih zvezkih izhajala od leta 1965 do leta 1997. De Felicejeva metodološka usmeritev, ki jo nadaljujejo in nadgrajujejo številni sodobni zgodovinarji (med najpomembnejše sodi omenjeni E. Gentile), se je kljub nekaterim preveč drznim tezam in spornim trditvam v veliki meri uveljavila nad prejšnjo ortodoksijo. K temu so poleg vzpona historiografskega postmodernizma – ki je kljub zavračanju De Felicejevega pozitivizma soroden z njegovimi temeljnimi zahtevami – pripomogle tudi spremenjene mednarodne razmere v 80. letih in predvsem po padcu berlinskega zidu, ko zgodovina 20. stoletja ni bila več primarno razumljena skozi dihotomijo fašizem–antifašizem, temveč prej kot spopad med liberalno demokracijo in totalitarizmi.
Med zgodovinarji, ki na takšen metodološki pristop niso pristali, vodilno mesto zavzema Avstralec R. J. B. Bosworth. Če smo torej z delom Emilia Gentileja dobili enega najboljših avtorjev, ki sledijo De Felicejevi paradigmi, je z Bosworthom sedaj na slovenske police prišel še avtor, ki nadaljuje starejšo zgodovinopisno tradicijo. Bosworthovo delo tako predstavlja nekakšen odgovor na De Felicejevo biografijo duceja. Bosworth to željo omeni že v predgovoru, poleg tega pa z italijanskim zgodovinarjem večkrat polemizira glede posameznih vidikov Mussolinijevega življenja. Metodološke razlike se kažejo v zavračanju pozitivizma in historicistične »empatičnosti«: Bosworth Mussolinija ne demonizira, a se ne boji podajati moralnih ocen in sodb. Tu se kaže »tradicionalnost« dela, saj ohranja avtor distanco do postmodernih kulturoloških pristopov, ki želijo fašističnega »Drugega« predstaviti skozi njegovo lastno ideologijo in prakso, v čemer lahko kljub na prvi pogled velikim razlikam prepoznamo nadaljevanje »defelicejevske« šole.
To ne pomeni, da imamo opravka z ideološko ozkim in pristranskim delom. Bosworth se kaže kot izjemen poznavalec Mussolinijevega življenja in Italije prve polovice 20. stoletja. Spretno povezuje primarne vire, memoarsko gradivo in sekundarno literaturo v trdno utemeljeno ter hkrati privlačno napisano in berljivo zgodbo. Z izjemo začetka, ki obravnava Mussolinijevi zadnji leti življenja v času groteskne Italijanske socialne republike (Repubblica Sociale Italiana), delo kronološko sledi njegovi zgodbi od rojstva leta 1883 v bližini Predappia v Emiliji-Romanji do smrti 28. aprila 1945 v lombardijski vasici San Giulino di Mezzegra ob švicarski meji. Mussolinijeva življenjska zgodba je dobro vpeta v širši kontekst sočasne italijanske države in družbe. Bralec se tako seznani z glavnimi družbenimi problemi predvojne Italije, z razmerami v Socialistični stranki, nastankom prvih fašijev (fasci di combattimento), fašistično zunanjo in notranjo politiko itd. Pri tem Bosworthu večinoma dobro uspeva povezati dogodke iz Mussolinijevega življenja s širšim dogajanjem. Glede na to, da delo brez znanstvenega aparata šteje le okrog štiristo strani, ni presenetljivo, da so nekateri vidiki predvojne in fašistične Italije deležni zgolj rudimentarne pozornosti. Delo tako seveda ni splošna zgodovina Italije v času Mussolinijevega življenja, česar še tako zahteven bralec niti ne more pričakovati.
Kako se torej kaže osebnost Benita Mussolinija v Bosworthovem portretu? Katere lastnosti so, poleg družbenih razmer in spleta okoliščin, otroka socialističnega aktivista Alessandra Mussolinija in pobožne katoličanke Rose Maltoni pripeljale iz zakotnega romanjskega podeželja na položaj enega najprepoznavnejših diktatorjev stoletja? In obratno, zakaj je nesporni vladar Italije, ki se je po aneksiji Etiopije in posredovanju na münchenski konferenci leta 1938 znašel na vrhuncu slave, le nekaj let kasneje končal kot groteskna figura marionetne paradržavne tvorbe in bil nazadnje sramotno usmrčen? Vprašanja so, vsaj glede na avtorjev metodološki pristop, pravzaprav zastavljena napačno. Bosworth v predgovoru zapiše, da kot »strukturalist« vodilne sile zgodovine ne vidi v »vélikih možeh«, temveč v globljih družbenih silnicah. Skladno s tem Mussolinija predstavlja kot otroka svojega okolja in časa, vpetega v italijanske politične in družbene tradicije. Mussolinijeva spreminjajoča se ideološka prepričanja, ki so jih številni biografi podrobno secirali, zato v Bosworthovi pripovedi ne igrajo bistvene vloge. Zdi se, da so Mussoliniju služila bolj kot sredstvo nebrzdanega povzpetništva. Častihlepnost in želja po oblasti se kažeta kot temelj vsega njegovega javnega delovanja. Pri tem se je bil pripravljen posluževati tudi najbolj neverjetnih ideoloških in političnih akrobacij; uspešno taktiziranje med različnimi centri moči, med radikalnim polom fašističnega gibanja in konservativnimi institucijami italijanske države, Bosworth izpostavlja kot bistveno značilnost njegovega režima. Ne glede na to Mussolini ni bil politični »obsedenec« kot npr. Adolf Hitler, čigar politično delovanje je praktično v celoti použilo njegovo zasebno življenje. Mussolini je bil navsezadnje družinski oče, pohoten ljubimec (nekoč naj bi bahaško izjavil, da se istočasno videva s 14 ženskami) in amaterski intelektualec, ki se je v mladosti rad pritoževal nad »zaplankanostjo« domačega okolja. V srednjih letih deluje naravnost komično s svojim hvalisanjem pred skoraj trideset let mlajšo ljubimko Claro Petacci in pritoževanjem nad zdravstvenimi težavami. Pogosto, tudi med največjimi zunanje- in notranjepolitičnimi uspehi, se je predajal pesimizmu. Skratka, pod vso oblastno in ideološko masko se Bosworthov Mussolini kaže predvsem kot ambiciozen »hohštapler«, ki želi predvsem hlastati po oblasti.
Bosworthov metodološki pristop brez dvoma pripomore k bolj poglobljenemu razumevanju Mussolinijevega delovanja, a za njegovo aplikacijo se zdi omenjena biografija skorajda prekratka. Obravnava namreč več kot šestdesetletno obdobje in se pri tem dotika praktično vseh najpomembnejših značilnosti italijanske družbe. Na določenih mestih zato Bosworth odpira več vprašanj kot odgovorov. Omejimo se na problem Mussolinijevega prestopa iz mladostnega socialističnega radikalizma v fašizem. Bosworth ga povezuje s splošnim pojavom socialnega in političnega povzpetništva in Mussolinijev prehod iz »levice« na »desnico« primerja s podobno idejno preobrazbo Francesca Crispija. Bosworthov mladostni Mussolini je zato precej neideološki socialist, njegova radikalna agitacija naj bi bila predvsem orodje njegove ambicioznosti. Vpliv določenih avtorjev heterodoksnega marksizma, npr. Georgesa Sorela, ki so jih številni zgodovinarji (predvsem Zeev Sternhell) izpostavljali kot bistvenega za genezo fašistične ideologije, Bosworth zato dokaj hitro odpravi. Mussolini se zato že kot urednik socialističnega tednika Lotta di classe v Forliju ne kaže toliko kot fanatičen ideolog, temveč kot ciničen povzpetnik. Ne trdim, da Bosworth glede tega nima prav, težava je v tem, da je ta bistvena interpretacija pospremljena z izredno skromnimi dokazi, bralec se mora tako rekoč zadovoljiti z avtorjevim prepričanjem. Z umestitvijo Mussolinija v italijansko politično tradicijo Bosworth torej gotovo dodatno pojasni enega od temeljnih vprašanj o njegovi življenjski poti, a ga hkrati reducira na rezultanto obstoječih družbenih silnic. Opravka imamo torej s splošnim metodološkim zgodovinopisnim problemom, ki ga Bosworthu ne uspe zadovoljivo razrešiti v korist »strukturalistov«. Podobno velja za Mussolinijev nenadni prelom z dotedanjim socialističnim izolacionizmom (še leta 1912 je npr. ostro nasprotoval kolonialni vojni v Libiji) in prestop v tabor intervencionistov ob začetku prve svetovne vojne. Tako temeljit prelom bi si brez dvoma zaslužil podrobnejšo obravnavo.
Zgodovinar Carl Ipsen je v svoji recenziji Mussolinija zapisal, da imamo opravka z delom, ki ga bo večina anglosaških zgodovinarjev priporočila svojim laičnim kolegom oz. prijateljem, ki bodo želeli dostopno, a hkrati znanstveno neoporečno delo o fašistični Italiji. S to ugotovitvijo se lahko vsekakor strinjamo. Avtorju je uspelo napisati znanstveno prepričljivo in hkrati berljivo študijo o Mussolinijevem življenju, ki obenem služi kot dober uvod v zgodovino Italije v prvi polovici 20. stoletja. Skupaj z omenjenim Gentilejevim delom tako predstavlja močno potrebno dopolnitev na področju temeljnih humanističnih del v slovenskem jeziku. Vsekakor pa bi bralcu svetoval, naj deli bere vzporedno in ju medsebojno primerja in dopolnjuje njune uvide.