Ritem je kvantitativna sprememba določenega elementa skozi časovno razdobje, sestavljajo ga upadanje in rast, vrhunec in padec, zenit in nadir, klimaks in kolaps. Zdi se kot nekaj absolutnega v nestalnem vesolju, kjer se vse premika in vedno traja v fluidnem stanju. To, da ima vsaka stvar samolastni vzorec, je dejstvo, začenši s svetlobo, vse ima svojo frekvenco. V srži vsega predstavljivega je ritem, valovanje, v katerem si sledita dva zaporedna in neidentična trenutka, ki potekata skozi minevanje in se potrjujeta z vzajemno razliko. Vsak od njiju mora biti poenoten z neko substanco, tudi če le z energijo ali prostorsko tkanino.
Vsak takt obstoja je sopostavljen na temporalni premici, ki se vije v prihodnost in obstaja kot tak le v časovnem napredovanju in v razmerju z neko sebi neenako točko, ki prav tako potrebuje ločen in samolasten trenutek v prostoru in položaj v času. Tako kot utrip človeškega srca je ritem prisoten povsod v naravi in je tisto, kar poudarja sposobnost kozmične progresije. Ritem se nahaja v utripanju najosnovnejših delcev; ritem kot ples in ritem kot glasba sta že od pradavnih dni služila kot prispodobi za razmišljanje o vesolju, pitagorejska »glasba krogel« in renesančna »musica universalis« iščeta v kozmični harmoniji pesem narave. Zato ni nič čudnega, če si predstavljamo v vsem neko urejenost, ki spominja na simfonijo inštrumentov, s teorijo superstrun je ta prispodoba pridobila še novo razsežnost. Po teoriji superstrun najmanjše, kar sestavlja vesolje, niso pikčasti delci, temveč neverjetno majhne enodimenzionalne nitke, sklenjene v zanke, ki nihajo v enajsti dimenziji in tako proizvajajo snov samo, so elementarni delci, ki sestavljajo fotone, kvarke, elektrone in druge delce, iz katerih so narejeni atomi.
Ritem obstaja povsod, njegovo frekvenčno pojavljanje bo človeku očitno, ko se nam vseskozi pojavlja v samem tkivu našega socialnega miljeja, vsakdanjega življenja, praks in dejanj. V določeni meri je razumu najjasnejši z abstrahiranjem in zapisovanjem sledi prezentiranih fizikalnih pojavov, recimo skozi notno črtovje ali grafični prikaz odčitanih vrednosti raziskovanega. Za bolj celostni pogled pa se pokaže potreba po njegovi umestitvi v človeško razsežnosti, ne kot nekaj gotovega in prisotnega v ozadju, temveč nujno kontekstualiziranega skozi vidik pomenjanja v družbenih okvirih. Tako bi za osmišljevanje vseh vrst ritmičnosti, od zvoka glasbe, ciklov življenja, letnih časov in hipnotičnega plapolanja ognja, očitno potrebovali način metodološke raziskave, izpeljane v okviru procesno naravnane ontologije narave, kakršno ritem kot vedno potekajoči princip stvarnosti implicira in zahteva, ob tem bomo ugotovili, da svoj vrhunec doseže skozi obravnavo glasbe.
Analiza vseprisotnih ritmov – ritemanaliza
Z raziskovanjem ritmov se je v delu Rhythmanalysis ukvarjal francoski filozof Henri Lefebvre. Postavil jo je kot znanost analize ritmov, ti obstajajo na križišču naravnega, biološkega, psihološkega in socialnega. Vsak od njih je sam zase in obenem prepleten z drugimi. Skozi ritme biološkega in družbenega življenja se ustvarja spoj naravnega in socialnega, ki se izraža v našem vsakdanjem življenju. Z raziskavo ritmov dobimo boljši vpogled v potek vsakdanjosti in lastnosti vsakdanjega. V ospredje analize postavi filozofijo čutnega, tu ni metafizičnega in tudi nič statičnega. Kot Heraklitov ogenj se vedno prižiga in ugaša, nastajanje in minevanje je večno, in ker so vse stvari vedno v teku, človek nikoli ne more dvakrat stopiti v isto reko, kot tudi nikoli ne more poslušati iste melodije in prisostvovati istemu ritmu. So le raznoliki in neenaki ritmi, enaki v formi, ne pa tudi v identiteti. Ritemanaliza je orodje, ustvarjajoč diskurz, ki določa horizonte ritmov kot realno obstoječe. Lefebvre prikazuje povezanost med prostorom in časom, ki je potrebna za razumevanje našega vsakdanjega življenja. Ritem najde v mestih, urbanem življenju in premikanju skozi prostor. Z ustvarjanjem koncepta ritma razvije novo polje vednosti. Zanj je ritem ponavljanje v gibanju. Potrebuje viške in upade v intezivnosti, ki potekajo v skladu z nekim zakonom. Z ritmom se ustvarijo razlike v času in dogajanje dobi svojo razparceliranost. Tu ni cikličnosti, ni začetka in konca v isti točki. Vendar pa je prisotno ponavljanje v svoji mnogoterosti, ne da bi se ponavljalo isto, ponavlja se enako, ki pa je podvrženo spremembam skozi razlikovanje.
Ritem vsebuje kvantitativne elemente, ki so razločevani kot momenti v času, poveže jih s kvalitativnimi aspekti teh elementov, iz česar nastane koherenten niz. Tako se razgrne kot reguliran čas, ki mu vladajo racionalni zakoni, ki pa se dotikajo tistega, kar je najmanj racionalno v človeku: živečega, čutnosti in telesa. V grobem lahko razločimo dve vrsti: kulturni in naravni ritem, pri čemer slednji predhodi prvemu. Ko ritem vstopi v bivajoče oziroma je že njegov del, to ne pomeni, da je prisoten tudi v razumskem dognanju. Večine ritmov se zavemo šele, ko začnemo trpeti od neobičajnosti v ravnovesju.
Kulturni ritmi se navežejo na mnoge naravne ritme v telesu, ne da bi jih spreminjali. Skupek naravnih ritmov se ovije v družbeno in psihično funkcijo. Sama vsakdanjost je na sebi prepredena z naravnimi ritmi: dan in noč, meseci in letni časi, ter specifični biološki ritmi. Njihovemu vzoru sledi naša vsakdanjost, mestno življenje je prilagojeno cirkadianemu ritmu človeških teles, ki pa so nadalje prilagojeni vrtenju Zemlje okoli svoje osi in okoli Sonca. Naše lastno telo torej služi kot orodje za njihovo zaznavo in je kot metronom. Samo telo pa vsebuje kup ritmov, vsakega drugačnega, vendar so vsi v sozvočju. Ritmi telesa so v neločljivem odnosu z ritmi v zunanjosti. Potreba, želja, spanje, budnost, delo in počitek, to so vsi naravni ritmi in posledično popredmeteni v procesih socialne razsežnosti.
Družbena simfonija in telesa kot orkester
V telesu in zunaj njega deluje neskončno število rednih prestopanj v taktu. Naše telo je teritorij množice nenehnih ritmov. Za lažje postavljanje sebe kot osrediščenega subjekta nam je preprečeno samo-razumevanje vse raznolikosti in heterogenosti naših ritmov. Za samodojemanje je treba skoraj nasilno razgraditi lastno podobo enovitega in stalnega objekta. Neenotni subjekt heterogenih nihanj pa je skrit sam pred seboj. Za normalen potek enostavnejšega življenja je to razumljivo, izkušenje tako velike količine afektov bi bile pogubljive za zdravo duševnost. Zato se informacije pomešajo v čutilih in se transformirajo v abstrahirane, poenostavljene in zgoščene duševne podobe, ki omogočajo ohranitev normalnega delovanja duševnosti ter ustvarjajo občutek jaza. Ceno neenotnosti, ki se izogne filtrom in priplava na površje, lahko navsezadnje vidimo v disjunktivni naravi shizofrenije.
Čisti ritem kot tak torej ni očiten, saj vidno dogajanje prekriva poganjajoči stroj. Po deluezovsko rečeno; vidne reprezentacije delujejo kot lažna gibanja abstrakcij ritmov, pod besedami, gestami, osebami in reprezentiranimi objekti pa delujejo ritmi, ki označujejo ponavljanje kot realno gibanje. Čeprav imajo vidni ritmi isti pojem, je skozi intelektualno dejavnost za njimi možno razločiti neki skriti subjekt, ki se ponavlja preko njih in deluje kot njihov resnični subjekt.
V družbeni stvarnosti se stvari spreminjajo tako, da neka skupina ali posameznik vtisne določen ritem na obdobje, s silo ali drugače. Za puščanje stopinj na obrazu zgodovine je treba to početi s težkim škornjem in v ritmu, ki pušča dovolj globok vtis. S pravimi sredstvi se učinek spremeni v ponavljajoči se perpetuum mobile. Ustvarjati je treba nov smisel, kar pa ni tako lahko, kot se sliši. Friederich Nietzsche je v Ecce Homo o svojem soočenju z ritmom in tempom zapisal: »Z znamenji, z vštetim njihovim tempom, sporočiti stanje, notranjo napetost patosa – to je smisel vsakega sloga; in če upoštevamo, da je pri meni izredno veliko notranjih stanj, je pri meni veliko slogovnih možnosti – sploh najraznovrstnejša umetnost slogov, kar jih je imel kdo kdaj na voljo. Dober je vsak slog, ki dejansko sporoča notranje stanje, ki se ne spozablja glede znamenj, glede njihovega tempa, glede vzgibov – vsi zakoni periode so umetnost vzgiba.« in »Šele jaz sem odkril umetnost velikega ritma, veliki slog periodike za izražanje neznanskih viškov in nižkov sublimne, nadčloveške strasti …«
Tako kot Nietzsche se je tudi Lefebvre navdihoval pri glasbi, ki jo je uporabljal kot najrazločnejše orodje za prikaz narave ritmov. V glasbi se prepletata prostor in čas ter omogočata alternativo prikazu matematičnega modela merjenja. Lefebvre pravi, da je analitik ritmov sposoben poslušati hišo, cesto, mesto, na enak način, kot posluša simfonijo ali opero. S tem se približa pesniku. Navkljub navidezni kakofoniji ritmov jih združi v dramatično postajanje, v združbo polno pomena, tako zanj nastane prisotnost. Analitik izvede jezikovno dejanje, ki prevzame estetsko kvaliteto. Stvari poprisoti v sedanjosti in jih prenese v družbeno vsakdanje življenje. Prisotnost dobi estetsko vrednost. Za prijetje ritmov je treba biti prijet od njih. Mora se prepustiti trajanju. Pozicionirati se mora na mesto opazovanja ritmov v svoji notranji intimi in v zunanjem, vsakdanjem svetu. Namesto zbirke fiksiranih stvari analitik sledi vsaki posameznosti, vsakemu telesu, kot da ima vsaka stvar svoj lasten čas. Ustvarja se glasba mesta, nastane scena, ki posluša samo sebe, ustvarjena je enotna podoba diskontinuiranega vozlišča.
Prisluhnimo stvarstvu
Čeprav Lefebvre govori o skorajda mističnem izkustvu bivanja, poslušanje stvari ni nič kaj nemogoče izkustvo. Potrebno je znati poslušati oziroma najti pravo sredstvo za poslušanje. Če ne razumemo zvoka le kot vsakdanjega poslušanja vibracij molekul zraka, temveč ga premislimo v kakršnokoli premikanje vibrirajočih elementov v prostoru, potem lahko vsak dojemljiv ritem pretvorimo nazaj v ortodoksni zvok in ga poslušamo kot melodijo. Vsaka stvar v vesolju oddaja takšno ali drugačno sevanje, še celo črne luknje izhlapevajo zaradi Hawkingove radiacije, in vsako sevanje ima svojo valovno dolžino. Človeštvo je že ustvarilo naprave za pobiranje teh kozmičnih emisij, navsezadnje je en odstotek televizijske statike odmev sevanja velikega poka. Predelane in upočasnjene posnetke podatkov, zbranih iz vesolja, lahko poslušamo in tako simuliramo sposobnost zaznave teh višjih frekvenc. Če pomislimo malce širše, kot si je s poslušanjem mesta zamislil Lefebvre, prisluhnimo planetu Jupitru. Zvok, ki ga pridobimo s transkripcijo njegovega elektromagnetnega sevanja, daje vtis nečesa iz globin zunajsvetnega in lovecraftovskega ter obenem veličastnega. Callisto, ena od Jupitrovih lun, se sliši kot spoj prasketajočega roja čebel in rohnečega slapa. Lahko gremo še v drugo skrajnost in po enakem postopku poslušamo glasbo atomov. Ti proizvajajo zvok, ki spominja na hibrid sintisajzerja in flavte.
Generiranje zvoka iz sevanja je lažno v enaki meri, kot je lažen vsak ritem, ki ga človek projicira na ritme narave. Ljudje so vedno delovali tako, v nedoločnosti robate vsakdanjosti so z vsiljevanjem svojih ritmov ustvarjali prezenco domačnosti. Uskladili so divergenco narave in kulture v sočasno frekvenco. Opazovalec z zaznavanjem poprisoti opazovano v sedanjosti, porine jo v gibanje po svojih zahtevah in jo prepozna kot lastno. Tako je vsak opazujoči blizu pesniku. Ustvari estetično delo preko te preproste geste opazovanja.
V sedanjosti se tako simulira čista prisotnost in ustvarja odmev naravnega, pomešanega s človeškim. Ustvarja se poprisoteni čas, sestavljen iz zaporedij podob, ki rišejo potek življenja. Na ta način je v sedanjosti tudi vsebovana in prikrita spontana ideologija vsakdanjosti, potrjuje se naravnost ekonomskih in političnih odnosov, ki so pretvorjeni v privzeto stanje. Ritem v naravnem stanju je pred interpelacijo v družbene odnose in postane njihov del le kot posledica naknadne predelave.
Frekvenca je forma stvari na sebi
Arthur Schopenhauer ritem označuje kot specifičen element, ki nase veže pozornost, ustvarja nekakšno slepo pritegovanje in predhodi sodbam, s čimer dobi emfatično prepričljivost, ki je neodvisna od drugih razlogov. Glasba je v potencialno najbolj občem jeziku najboljše izražanje notranjega bistva, nasebstva sveta, ki se preko nje tudi najjasneje manifestira. Vendar človek zaradi lastnih omejitev ni sposoben izpričati njene vseobsegajoče razlage, niti je ne more dojeti v vsej njeni čistosti, zato vsaka možna glasba odstopa od ideala. Schopenhauer v glasbi prepozna najvišjo posledico objektivizacije volje, ki vrhunec doseže v človeku in njegovem bistvu. Ta teži k temu, da njegova volja stremi k čistemu ponavljanju v zadovoljevanju sreče in pri izpolnjevanju hrepenenja po ugodju. Bistvo melodije je temu principu ustrezno s stalnim odstopanjem od osnovnega tona po tisočerih poteh, odmikanjem do vsakega radikalnega tona, pri čemer na koncu vedno sledi vrnitev k osnovnemu tonu in posledični ponovitvi.
Avtentična prisotnost ritmov je tista, ki jo po Lefebvru poskuša zaznavati analitik ritmov. V pesniškem smislu mora ceniti kvaliteto sedanjosti in ocenjevati prisotno glede na situacijo v svetu, ne pa glede na njegovo vlogo v blagovni menjavi. Prav v primeru glasbe so ritmi in njihova vloga izraženi najjasneje izraženi. Zvok zapolni prostor in se povezuje v razmerje z drugimi ritmi, v primeru človeka se poveže z njegovo fiziološko konstitucijo, uprostori se tudi v družbenem, skozi svojo prisotnost postaja glasba. V razmerju do telesa, časa, delovanja se kaže vsakdanjost. Glasba sublimira realnost naravnega vsakdana in ga očisti v katarzi. Tako se kristalizira vrednost ritma v njegovi najbolj izvirni obliki.