Rojstvo Evrope iz smrti Mediterana

Tako je zgodovinar Eric Hobsbawm v eseju The Curious History of Europe, objavljenem leta 1996, povzel izvore differentie specifice evropske zgodovine. Zgodovina Evrope, je argumentiral britanski učenjak, je zgodovina prelomov in diskontinuitet, prav zato pa tudi zgodovina »renesans«, vedno novih »vračanj k virom« in enako radikalnih odvračanj od njih. Dialektika evropske zgodovine naj bi torej izhajala iz dejstva, da se je »Evropa« (pojem, ki ga je Hobsbawm vselej imel za kulturni in intelektualni konstrukt brez podlage v zemljepisni realnosti) rodila iz kolapsa rimske civilizacije. Teza ni nova. Na začetku stoletja je anglokatoliški pisatelj G. K. Chesterton v svojem znamenitem duhovnem memoarju Pravovernost (1908) zapisal: »Naša civilizacija bi bila namreč tako kot vse druge, v skladu v vsemi [zgodovinskimi] vzporednicami in vso sociološko verjetnostjo morala umreti v ragnaröku [somraku bogov v nordijski mitologiji, op. a.] ob propadu Rima. Prečudaški navdih našega položaja je v tem: ti in jaz nimava tu kaj opraviti. Vsi smo bili obujeni od mrtvih.«

A okoli leta 600, dobrih sto dvajset let po »ragnaröku«, na katerega je meril Chesterton, Rimski imperij še vedno obstaja. O tem, da bi bil »uničen za vedno«, nihče ne ve ničesar. Njegovo središče je že tristo let v Konstantinoplu, metropoli, ki ji bodo Slovani, ki se selijo na Balkan, pravili »cesarsko mesto«, Carigrad; v svojih rokah čvrsto drži vse najpomembnejše, najgosteje naseljene in najbogatejše province ter po zmagoviti Justinijanovi vojni proti Gotom znova nadzoruje tudi staro prestolnico, po kateri je imperij dobil ime. Že tedaj pa se marsikomu zdi, da je dokončno izgubil periferne province na skrajnem zahodu, zlasti Galijo in notranjost Hispanije (o oddaljeni in davno evakuirani Britaniji bodo prav v tistih letih v Rim pricurljale prve novice); reverzibilna pa se je morala zdeti izguba Padske nižine s pomembnim mestom Milan ter goratih predelov v notranjosti Apeninskega otoka. Tu, v Italiji, zgodovinski zibelki imperija, so pod nadzorom rimskega cesarja ostala vsa najpomembnejša območja; tistim predelom Padske nižine, ki ostajajo pod njegovo oblastjo, bodo začeli praviti »Romanja«, da bi jih ločili od ozemlja vzvodno, ki je pod nadoblastjo Langobardov in se ga zato prijema ime »Lombardija«. A tudi Langobardi, tako kot sorodno ljudstvo Frankov onkraj Alp, formalno priznavajo avtoriteto cesarja in se radi kitijo z naslovi in darovi, ki jim jih ta pošilja iz Konstantinopla. Rim se namreč pripravlja na odločilen spopad s svojim zgodovinskim sovražnikom, Perzijo, zatona svojih zahodnih periferijah potrebuje mir.

V tem kontekstu se oblikuje zarodek pojma »Evropa«, kakor ga poznamo danes. Rimski škof Gregor Veliki piše cesarju v Konstantinopel, naj »ne pozabi na nas v Evropi, podvrženi barbarom«. »Evropa« je seveda pojem iz antične tradicije. Toda v desetletjih po spodletelih poskusih cesarja Justinijana, da bi znova združil celoten imperij, se na severozahodnem obrobju krščanskega občestva začenja uveljavljati nov pomen: »Evropa« postane učeno ime za tisti del rimskega sveta, ki se je znašel pod nadoblastjo germanskih osvajalcev in bo, zapostavljen od cesarske prestolnice, začel oblikovati lastno identiteto, z lastnimi kulturnimi in verskimi praksami; te se bodo, mnogo bolj kot v časih poznorimske antike, zavestno naslanjale na tradicijo latinskega pismenstva v opoziciji do heleniziranega vzhoda. Ta proces bo simbolno kulminiral na božič leta 800, ko si bo Gregorjev naslednik vzel pravico, da sam okrona novega rimskega cesarja na Zahodu – frankovskega kralja Karla Velikega.

Pirennova teza

A za nas je zanimivo, da nam posnetek mediteranskega sveta okoli leta 600 še vedno daje sliko, ki je povsem skladna z Ibn Haldunovo koncepcijo, kot jo povzema Hobsbawm. Zdi se, da je Rim krizo petega stoletja prebredel enako dobro ali slabo kot ostali veliki evrazijski civilizaciji tistega časa, Perzija in Kitajska, in precej bolje kot Guptski imperij v Indiji. V oddaljenih periferijah še vedno vlada nekaj trdovratnejših »barbarskih ljudstev«, a tudi tam je stopnja kulturne kontinuitete visoka, germanske vodstvene plasti se mešajo z lokalnimi, sprejemajo njihov jezik in vero. Imperij-civilizacija je torej preživel v skladu z »Ibn Haldunovo formulo«, od sebe odvrgel balast obrobnih provinc in se osredinil okoli svoje organizacijske hrbtenice – Sredozemskega morja. Rim je bil namreč tudi v času največjega sijaja predvsem mediteranska civilizacija. Mediteran je bil zanj to, kar je Nil Egipčanom; podobno kot jedru Babilonskega in Asirskega cesarstva pravimo preprosto »dežela med rekama« (Mezopotamija) in kot se Kitajska imenuje »osrednje kraljestvo«, tako bi lahko Rimu rekli kar »mediteransko cesarstvo«. In Rim leta 600 je imperij s popolnim nadzorom nad Mediteranom, njegovo demografsko, kulturno in ekonomsko težišče pa leži v štirikotniku med Sicilijo, spodnjim Nilom, Damaskom in Konstantinoplom: natanko tam, torej, kot že stoletja pred »propadom Rima«, kot Zahodnjaki imenujemo pretrese petega stoletja.

Prav iz te perspektive o civilizacijski kontinuiteti Mediterana je izhajal belgijski zgodovinar Henri Pirenne v prelomni monografiji Mohamed in Karel Veliki, izdani posthumno leta 1937. V njej je argumentiral, da je treba »padec Rima« imeti predvsem za politični dogodek, globoke družbene strukture mediteranske civilizacije pa so ostale v osnovi nedotaknjene oziroma so se še naprej razvijale v skupnem ritmu; šele arabske invazije sedmega, zlasti pa osmega stoletja, naj bi prekinile večtisočletno povezanost mediteranskega sveta, ki je z Rimom dobil svojo politično, predvsem pa kulturno in nazadnje versko enotnost. Ta epohalni dogodek naj bi Mediteran razklal na dvoje na dotlej irelevantni osi sever-jug, Bizancu (zdaj ga že lahko imenujemo tako, da poudarimo diskontinuiteto z njegovimi rimskimi izvori) odtrgal njegove najbogatejše »semitske« province v Egiptu in na Levantu ter ga pahnil v krizo identitete, iz katere bo izšel kot resnično »grški« imperij, ugnezden med Bosporjem in Egejskim morjem, z občasnimi ekspanzionističnimi avanturami na Balkan. Ti geopolitični pretresi so omogočili vzpon stabilnega, a dolgo stagnirajočega Frankovskega kraljestva v hegemona na vmesnem območju, za katerega se je ustalilo ime Evropa.

Iz razpada Mediterana kot skupnega ekonomskega in kulturnega prostora v osmem stoletju naj bi tako nastala nova, izrazito agrarna oziroma ruralno-vojaška civilizacija, ki jo bodo italijanski humanisti 15. stoletja zaničljivo imenovali »gotska« ali »srednjeveška«. »Pirennova teza« je utrdila predstavo o Evropi in Mediteranu kot dveh ne nujno antitetičnih, a »paralaktičnih« entitetah, če naj uporabim terminologijo, ki jo je populariziral Žižek: podobno kot pri optičnih prevarah s sliko, na kateri lahko vidimo bodisi zajca bodisi raco, bodisi vazi bodisi človeška profila, bodisi mlado damo bodisi starko, je tudi koncept Evrope možen le, ko Mediterana ne vidimo več kot celovitega prostora, Mediteran kot enotna civilizacija pa izgine, ko na istem prostoru ugledamo Evropo in njenega Drugega.

Ragnarök šestega stoletja

Danes vemo, da je Pirennova teza napačna. Arheološke raziskave zadnjih petdeset let so odkrile sliko, ki je pravzaprav obratna od Pirennove. Na predvečer islamske ekspanzije je Mediteran politično poenoten okoli rimske hegemonije (prav v tistih letih je cesar Heraklij v uradovanju svojih pisarn latinščino zamenjal z grščino in kasnejšim zgodovinarjem tako dal povod, da odtlej govorijo o »Bizancu«), toda globoke družbene in ekonomske strukture si niso opomogle od kolapsa v prejšnjih stoletjih. Pirenne je imel prav, da se kolaps ni zgodil s »propadom Rima«, konvencionalno datiranim z letom 476. Uničujočih posledic razpada Zahodnorimskega cesarstva sicer ne gre podcenjevati. V Pirennovem času so arheologi (tudi po zaslugi Mussolinijevih gradbenih projektov) odkrili, da se je življenje v patricijskih vilah nemoteno nadaljevalo v »barbarsko« dobo: v eni izmed njih, na neapeljski rivieri, naj bi pod benevolentno zaščito gotskega kralja od starosti umrl leta 476 odstavljeni poslednji zahodnorimski cesar Romul Avgustul – težko si je zamisliti lepši povzetek teze o kontinuiteti družbenih struktur pod tanko plastjo političnih prevratov. Toda v zadnjih desetletjih se je pozornost arheologov preusmerila od bivališč elit v metropolah k vsakdanjiku v provincah – in tu je slika precej drugačna. Prekinitev čezmorskih trgovskih tokov je povzročila velikanske težave v preskrbi zahodnih mest. Danes se zdi trditev, ki jo je postavil že angleški razsvetljenec Edward Gibbon, češ da je vandalska osvojitev severne Afrike in Sicilije zadala smrtni udarec antičnemu Rimu, točna: trgovina s kartažanskim žitom, od katerega je bila odvisna preskrba cesarske metropole, je presahnila in Rim je po ocenah arheologov v nekaj letih izgubil med dvema tretjinama do tremi četrtinami prebivalstva. Preskrba Rima je bila ena od glavnih nalog vsakokratnega cesarja: lahko si predstavljamo usodo manjših mest sredi redko naseljenega podeželja z agrarnimi tehnikami, primitivnejšimi od srednjeveških, a posevki, pogosto specializiranimi za izvoz. Za izrazito urbano civilizacijo, osnovano na živahnem pretoku dobrin na dolge razdalje, je bil razkroj pax romane vse prej kot politična banalnost. Anglo-irski zgodovinar Peter Brown v svojem Vzponu zahodnega krščanstva (1996) zapiše:

»Dolgoročni stroški družbenega sistema, vzpostavljenega za vzdrževanje svetovnega imperija, so bili za prebivalce provinc verjetno bolj uničujoči kot umišljena ropanja barbarskih osvajalcev, ko se je imperij, ki je ta družbeni red ohranjal, naenkrat umaknil. Z vztrajnim kopičenjem bogastva in dobrin prek davkov ter njihove distribucije za vzdrževanje ogromnih armad, privilegiranih mest, cesarskih palač in celega vladajočega razreda, vpletenega v imperialni sistem, je bila pozna rimska država nekakšna groba, a energična črpalka, ki je omogočala kroženje dobrin v sicer primitivnem gospodarstvu. Ko je ta črpalka enkrat izginila […], se je ekonomija rimskega tipa sesedla. V odsotnosti močne države ni bilo nobene trgovinske dejavnosti, kakršno si je predstavljal Pirenne, ki bi evropskim ekonomijam preprečila, da bi zdrsnile v stanje akutnega provincializma. Lenobna gospodarska dejavnost in stanja “nizkega pritiska” so postala pravilo.«

Vendar arheologi danes resnični prelom datirajo v kasnejši čas. Sredozemlje okoli leta 500 morda res ni svet, kakršnega si je predstavljal Pirenne (živahno povezan kljub politični razdrobljenosti), je pa še vedno svet, kjer kontinuiteta prevladuje nad novostmi: veliko bolj kot na čas Karla Velikega spominja na Dioklecijanovo dobo, po krizi tretjega stoletja, ki je bila nekakšna generalka kasnejšega zatona. Glavna razlika je ideološka: mit o večnosti Rima je zamenjala krščanska vera; polemike o pravovernosti in hereziji so veliko pomembnejše od posnemanja »rimskega načina življenja«. Posledično se tudi generali rimske vojske, ki so si, nič drugače kot v tretjem stoletju, razdelili imperij med sabo, ne sklicujejo več na rimskost, temveč kohezivnost vladajoče vojaške elite ohranjajo s sklicevanjem na pogosto improvizirane »plemenske« identitete in šege, ki jih ločujejo od politično, ne pa vselej tudi ekonomsko podrejene množice. Podobno kot nekdaj Ptolemaji v Egiptu ali kasneje mongolski in mandžurijski dinasti na Kitajskem. Gre za družbeno dinamiko, skratka,  ki se jo da lepo opisati z Ibn Haldunovim konceptom asabije, skupinske solidarnosti, ki nomadskim ljudstvom omogoča nadvladati velike imperije, a se prej ali slej razvodeni v asimilacijski moči ustaljenih civilizacij. To je svet v obnovi. Gotski kralj Teoderik Veliki da v Rimu popraviti vodovode, utrditi mestno obzidje in prenoviti cesarsko palačo na Palatinu, v svoji prestolnici Raveni pa postaviti posnetek imperialne palače v Konstantinoplu ter veličastno baziliko, ki jo danes poznamo kot Sant’Apollinare Nuovo. Teoderikov mavzolej v Raveni je do danes ohranil tedanjo podobo in ob pogledu nanj nas nič ne navede k predstavi, da je bil postavljen na začetku »temne dobe«. Na Teoderikovem dvoru se zadržujejo učenjaki, kot sta Kasiodor in Boetij, v istem času  Sv. Benedikt postavi temelje zahodnemu meništvu. V Carigradu da Justinijan zgraditi cerkev Sv. Sofije, ki naj bi zasenčila vse spomenike poganske preteklosti, in ukaže sestaviti Corpus Juris Civilis – kompendij zakonov, ki je še danes pravzaprav edini vir za to, čemur pravimo »rimsko pravo«.

In ta svet vsesplošne obnove, ne dobo Sv. Avguština, papeža Leona Velikega in Gale Placide, je doletel resnični ragnarök. Sprožila ga restavracijska ambicija cesarja Justinijana. V želji »make Rome great again« je povzročil uničenje mediteranske civilizacije starega Rima. Justinijanove vojne so prizadejale neprimerno večje uničenje kot vsi »barbarski vpadi« ravno zato, ker mu je nasproti stalo mogočno in urejeno gotsko kraljestvo, ki je bilo prav tako sposobno mobilizirati velikanske resurse. Vojna za Italijo se je vlekla dvajset let (535–554): nazadnje so »Rimljani« z vzhoda zopet osvojili zibelko svojega imperija, a za ceno njenega popolnega razdejanja. Na vrhuncu vojne, okoli leta 540, se je v Sredozemlju pojavila bubonska kuga, ki jo je zgodovinopisje prikladno poimenovalo po Justinijanu, in povzročila enako ali morda še hujše uničenje kot v poznem srednjem veku: Konstantinopel je izgubil tretjino prebivalstva. Peter Brown v omenjeni monografiji tako opisuje njene posledice:

»Razmeroma majhne družbe lahko po prvih uničujočih učinkih kuge dobijo nov zagon, kot se je zgodilo v Evropi po črni smrti leta 1348. Toda obsežni imperij, ki se je že razširil do svojih skrajnih zmogljivosti, je imel manj možnosti za okrevanje. Na Bližnjem vzhodu je kuga ostala endemična vse do sredine osmega stoletja. […] Kuga je uničila zlasti življenjsko silo obmorskega sveta, od katerega so bili odvisni Justinijanovi vojaški podvigi, ter pohabila preskrbo mest v njegovem imperiju. Podeželje, oddaljeno od morja, je bilo manj podvrženo množični okužbi. Okrevalo je hitreje. Tako znotraj imperija kot onkraj njegovih meja so se okrepila območja, ki so obrnila hrbet mestom; zlasti obalnim mestom.«

Kot da ne bi bilo dovolj, je svet istočasno prizadela naravna katastrofa, o vzrokih katere še danes poteka znanstvena razprava: raziskave ledu na Antarktiki in Grenlandiji so pokazale, da so se okoli leta 535 – natanko ob začetku Justinijanovega uničujočega pohoda proti Gotom, torej – povprečne letne temperature na svetovni ravni spustile za okoli dve stopinji Celzija. Viri od Irske do Sirije poročajo o mesecih brez sonca in letih brez poletja. Nekateri znanstveniki danes domnevajo, da je prišlo kar do treh zaporednih orjaških vulkanskih izbruhov. Folke Ström, sloviti švedski raziskovalec nordijske mitologije, je zagovarjal tezo, da naj bi Ragnarök slonel na resničnih dogodkih: mitična fimbulvinter, »vélika zima«, uvod v »somrak bogov«, naj bi bila ljudski spomin na to »malo ledeno dobo pozne antike«. Prizadela ni le Sredozemlja – nenadni propad civilizacije, ki je zgradila Teotihuacán v današnji Mehiki, se vse pogosteje povezuje z njo –, je pa služila kot katalizator njegove dramatične civilizacijske involucije.

Čudna smrt sredozemskega imperija

Razlog, da zgodovinarji zatona šestega stoletja dolgo niso videli (čeprav sočasni viri z namigi o Justinijanovi globoki nepriljubljenosti ne skoparijo), je v učinkovitosti, s katero je »črpalka« imperialnega sistema še naprej izžemala družbo za svoje vojaške in gradbene podvige. Znamenita Evfrazijeva bazilika v Poreču je bila zgrajena natanko v tistem obdobju. A cena za to hybris je bila ogromna: tako na »latinskem« zahodu kot »semitskem« (koptskem in aramejskem) jugovzhodu se je okrepil resentiment proti imperialnemu središču. Izraz »bizantinski« je sicer mnogo kasnejša iznajdba, a ideja, ki jo najdemo tako med bližnjevzhodnimi kot zahodnimi kristjani, da je imperij tuja, »grška« ali »melkitska« tvorba, se rodi v tej dobi.

»Shizma treh poglavij«, ki v letih neposredno po »obnovi rimske oblasti« v Italiji pretresa zahodno cerkev, je akutni simptom odpora lokalnih skupnosti do imperialnega reda. Njeno središče je bilo v Oglejskem patriarhatu in je zato, po imenu oglejskih sufraganskih škofij, znana tudi kot »istrska shizma«. Še danes ne poznamo okoliščin, ki so botrovale nenavadno hitri in, kot nam sporoča arheologija, pretežno nenasilni langobardski osvojitvi Italije; a dejstvo, da so se severnoitalijanski škofje, ki so se uprli avtoriteti Konstantinopla, nemudoma zatekli pod zaščito Langobardov, je pomenljivo. Odpor, ki ga je helenizirano cesarstvo povzročilo med elitami »osvobojenih ozemelj«, nam pomaga razumeti »čudno smrt« Justinijanovega imperija, za katerega se zdi, da se je v trenutku največje slave umaknil brez boja. V prenapeti osvajalni politiki Konstantinopla v šestem stoletju je zahodni Mediteran doletela podobna usoda kot Afganistan v strategiji sodobnega Washingtona: imperij se je vrgel v drago, dolgotrajno in uničujočo vojno na periferiji, ki pa jo je kmalu zanemaril, da bi se osredotočil na Bližnji vzhod. V tem kontekstu ni več težko razumeti omenjenega rotenja papeža Gregorja Velikega cesarju v Konstantinopel: »Ne pozabite na nas, v Evropi!« Peter Brown ta proces imperialnega umika opiše tako:

»Italija je bila v trenutku zapostavljena. Ker je bila v vojaškem oziru postavljena na stranski tir, se cesarska oblast ni več mogla vzdržati po vsem polotoku. Celotna antična družba italijanskih provinc je propadla, Padska nižina in Apeninsko gorovje sta postali mejni krajini, ki ju je branila peščica cesarskih čet, sprva proti ostankom vzhodnogotske vojske in, desetletje zatem, proti skupinam langobardskih vojščakov, ki so se pojavili v severni Italiji leta 568. Langobardska invazija je bila odločilna za italijansko družbo. Sovpadala je s pravcato družbeno revolucijo. Meja, ki se je po letu 568 vzpostavila med “rimskimi” enklavami vzdolž obal ter ozemlji pod nadzorom langobardskih vojvod in kraljev, ni imela le vojaškega značaja. Odražala je globlji družbeni in zemljepisni prelom. Meja med ozemlji pod nadzorom Vzhodnorimskega imperija in ozemlji pod nadzorom Langobardov je sovpadala z razkolom med obalo in zaledjem, ki je vzniknil kot posledica zatona sredozemske trgovine in kuge iz leta 542. Langobardska oblast je predstavljala zmago ruralnega sveta nad oslabljenim, imperialnim Mediteranom.«(The Rise of Western Christendom, 2013, str. 182)

Tudi rojstna ura slovenske zgodovine, ki jo ponavadi tako težko umestimo v kanonično periodizacijo evropske zgodovine, se nam v tej perspektivi pokaže kot veliko razumljivejša. Umešča se v epohalne spremembe v strukturah Mediterana in njegovega zaledja. Vprašanje, ki so jo zagovorniki venetske teorije tako vztrajno postavljali »uradnemu zgodovinopisju« – kako je mogoče, da Slovani nenadoma preplavijo pol Evrope in se pojavijo na samem pragu Italije ob ravnodušnosti sočasnih avtorjev – nam lahko znova pomaga razsvetliti Peter Brown:

»Vzdolž Donave pa vse do Egejskega morja na jugu se pojavijo velike razpoke v imperialni strukturi. V drugi polovici šestega stoletja so slovanska plemena prodrla v notranjost Balkana. Segla so vse do Grčije in dalmatinske obale. Skupinice slovanskih kmetovalcev in pastirjev, povsem brezbrižnih do imperialnih pretenzij, so medse sprejemale rimske prebežnike in ujetnike ter jih brez težav vključile v svojo plemensko ureditev. To je bil razlog za njihovo bliskovito širjenje. “Sklavinije”, območja Grčije in Balkana pod nadzorom Slovanov, so bile zlovešč znak. Pri Slovanih je bilo namreč podobno kot pri Langobardih v Italiji: njihova poselitev ni bila zgolj rezultat vojaških osvajanj. Razkrila je, da so obširna območja v notranjosti zavračala imperialni sistem.« (The Rise of Western Christendom, prav tam).

Knežji kamen, simbol slovenske zgodovine, je krasen povzetek tega trenutka: v Poreču, enem od epicentrov verskega razkola, ki priča o geopolitičnem trku med zahodnimi provincami in imperialnim središčem, gradijo veličastno Evfrazijevo baziliko; sto petdeset kilometrov zračne črte, »čez goro zeleno«, so od slavne civilizacije ostale le še ruševine, ki jim novi prišleki ne vedo pomena. Obrnjeni steber porušene rimske stavbe je postal simbol primitivnejše in bolj egalitarne družbene ureditve, ki ni imela več ničesar skupnega z mediteransko civilizacijo starega Rima, a je veliko bolje ustrezala zahtevam časa, vpetega v proces, ki ga je zgodovinar Chris Wickham evfemistično označil kot »radikalna materialna poenostavitev«. Mediteranska civilizacija se skrči na ozek obalni pas, ki se ob depopulaciji in zamrznitvi trgovskih poti zabubi v municipalni partikularizem – iz tega zarodka se bodo stoletja kasneje rodile znamenite italijanske in vzhodnojadranske komune. 

Za razliko od »padca Rima« v petem stoletju, ki je zadeval le Zahod in ga osrednje province imperija niso občutile (s pomembnima izjemama Sicilije ter severozahodne Afrike, ki jo lahko imamo za gospodarsko in intelektualno središče tedanjega latinskega sveta), je ragnarök Justinijanove dobe prizadel ves Mediteran. Povsod po Sredozemlju je monotono racionalnost rimskih mest, z njihovim forumom, cardom in decumanom, zamenjala urbana arhitektura, ki jo danes najbolj istovetimo z Mediteranom: mesteca z zavitimi uličicami, zgnetena okoli trdnjave, po možnosti na vzpetini. Slavne metropole antičnega Vzhoda, kot so Antiohija, Pergamon ali Efez, so se skrčile okoli akropole: ob prvem večjem pretresu, naj je šlo za vojno ali naravno ujmo, so mnoge izginile za vedno, druge so zdrknile na raven vasi. Razlika med mestom in podeželjem se je vse bolj izravnavala, velike vasi, praviloma zbrane okoli samostanskih kompleksov, pa so neredko presegle veljavo nekdaj cvetočih mest.

Dolgotrajne vojne med Rimom in Perzijo za Levant ter Mezopotamijo so nazadnje izčrpale oba imperija in omogočile bliskoviti uspeh arabskega prodora. Pirenne je v arabski osvojitvi videl prelom v enotnosti Mediterana: in res, iz islamske ekspanzije se je rodil sredozemski svet, kakor ga prepoznamo še danes. Toda bolj kot prelom jo gre razumeti kot kulminacijo procesov prejšnjih stoletij. Arabska civilizacija, ki jo je moč razumeti kot nekakšno sintezo ali Aufhebung vzhodnorimske in perzijske, je vlila novega življenja v tiste sredozemske in mezopotamske dežele, ki so bile že dotlej najbolj razvite (izjema je južna Hispanija, ki ji bo prav arabska osvojitev omogočila razcvet brez precedensov), in jih še tesneje navezala na perzijski vzhod, kamor je bil že pred tem usmerjen rimski ekspanzionizem.

Na širšem območju Sredozemlja bodo kulturni in tehnološki transferji sicer še naprej potekali v smeri od jugovzhoda na severozahod, kot dolga tisočletja dotlej; toda tisti severozahod, za katerega se vse bolj uveljavlja ime »Evropa«, je bil, kot je vendarle pravilno ugotavljal Pirenne, z razpadom mediteranske enotnosti osvobojen vpetosti v sistem, v katerem je bil obsojen na permanentno perifernost. V Porenju in severni Franciji so se z nastankom fevdalizma in agrarne revolucije natriletnega kolobarjenja oblikovali novi družbeni vzorci po meri ruralne družbe. Tudi ta družba se je, predvsem po zaslugi kulturnega posredništva krščanske cerkve, imela za polnopravno dedinjo Konstantinovega imperija: a ekonomski temelji, na katerih je slonela, so bili v veliki meri novi, in tudi v njenih družbenih ter kulturnih praksah so inovacije prevladale nad sicer stalno evocirano tradicijo. Tudi ta, »srednjeveška« družba bo doživela razcvet v 11. in 12. stoletju prek posredništva Mediterana: a njena decentralizirana, partikularistična zasnova ji bo omogočila tisto anifragilnost, s pomočjo katere bo do sredine 13. stoletja prvič v zgodovini dohitela in kmalu zatem prehitela sredozemski jugovzhod. A to je že druga zgodba.