Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.
Heb 4:12
Sprehod po etimološki poti slovenskega pridevnika kritičen (in iz njega izpeljanega samostalnika kritika) nas vodi prek nemškega kritisch in latinskega criticus do starogrške izvorne besede kritikós, ki pomeni razsoden, sposoben razlikovati oziroma presojati. Kritika je pomensko istorodna z besedo kriza (stgr. krísis), ki izvorno pomeni presoja, razlikovanje in odločitev.
Slednja, ki danes označuje neugodno stanje, je v nekaterih primerih še obdržala latentno prisoten izvorni pomen odločitve, saj je za premaganje marsikatere krizne situacije (gospodarske, humanitarne, vojaške, duševne, medicinske itn.) potrebna prav odločna odločitev, na podlagi katere zastavljeno delovanje krizo odpravi. Izraz kritika se je sprva uporabljal na področju literarne kritike (predvsem v Angliji v 17. in 18. stoletju), v 18. stoletju pa ga je Kant povezal s presojo zmožnosti spoznanja v tako imenovani kritische Philosophie, kjer se kritična perspektiva zoperstavi dogmatični. V 19. in kasneje v 20. stoletju se je pomen kritike razširil, sama kritika pa je v smislu sistematične analize prešla v različne discipline.
Sprehod po etimološki poti slovenskega pridevnika kritičen (in iz njega izpeljanega samostalnika kritika) nas vodi prek nemškega kritisch in latinskega criticus do starogrške izvorne besede kritikós, ki pomeni razsoden, sposoben razlikovati oziroma presojati. Kritika je pomensko istorodna z besedo kriza (stgr. krísis), ki izvorno pomeni presoja, razlikovanje in odločitev. Slednja, ki danes označuje neugodno stanje, je v nekaterih primerih še obdržala latentno prisoten izvorni pomen odločitve, saj je za premaganje marsikatere krizne situacije (gospodarske, humanitarne, vojaške, duševne, medicinske itn.) potrebna prav odločna odločitev, na podlagi katere zastavljeno delovanje krizo odpravi. Izraz kritika se je sprva uporabljal na področju literarne kritike (predvsem v Angliji v 17. in 18. stoletju), v 18. stoletju pa ga je Kant povezal s presojo zmožnosti spoznanja v tako imenovani kritische Philosophie, kjer se kritična perspektiva zoperstavi dogmatični. V 19. in kasneje v 20. stoletju se je pomen kritike razširil, sama kritika pa je v smislu sistematične analize prešla v različne discipline.
Premislek bo poskušal odkriti rojstno mesto kritike, pri čemer kritiko razumemo v njenem etimološkem pomenu kot presojo, nastajajočo in obstajajočo znotraj polja medčloveškega, ki se vzpostavlja šele skozi sprejemanje in zavračanje. Z drugimi besedami, kritika kot presoja mora biti odprta za pritrditev tistemu, kar je v kritiziranem »pravilno«, in za zanikanje tistega, kar je nepravilno (glede na kriterij presojanja), obenem pa mora kritiku in tistemu, ki mu je namenjena, dopuščati možnost odločanja. Premišljevanje se bo v velikem loku ognilo dolgi tradiciji poglavitne epistemološke problematike – kaj je mogoče spoznati oziroma vedeti–, ki sta jo v evropski filozofiji prva zaslutila sofista Protagora (človek je merilo vseh stvari) in Gorgija (nič ne obstaja), izraziteje pa jo je razdelal skeptik Piron (ničesar ni mogoče spoznati) – ta nam bo služil za ponazorilo skeptične nezmožnosti kritike. Montaigne je ob branju del o antičnem skepticizmu Seksta Empirika oživil skeptično spraševanje, to pa je od njega nadaljevalo pot prek Descartesovega dvoma k Humu, filozofu, ki je Kanta prebudil iz dogmatičnega dremeža. A namesto kritičnosti, ki jo gre v skeptični tradiciji razumeti kot globok pretres naših spoznavnihmožnosti bomo skušali prepoznati kritiko, ki usmeri pogled proti temeljnim predpostavkam in načinom človeškega življenja.
Sokrat ironik
Antična filozofija je obstajala na nek bistveno drugačen način, kakor obstaja danes. Pomemben del takratnih filozofov je filozofijo ne le predaval, učil, zapisoval, temveč predvsem živel. Zato je odločitev, kje iskati kritiko življenja, precej enostavna. Najznamenitejši filozof, Sokrat (zgodovinska oseba, zlita z literarno v Platonovih dialogih), je celotno svoje življenje posvetil filozofskemu raziskovanju (»neraziskanega življenja ni vredno živeti«) in z majevtično metodo (spraševanjem in odgovarjanjem) pomagal sogovorcem, da so sprevideli zmotnost nekaterih temeljnih prepričanj, ki so jih imeli za resnična. Na tem mestu ne moremo mimo »sokratskega problema«, zato privzemamo interpretativno izhodišče, ki skuša razločiti »izvornega« Sokrata od Platonovega literarnega Sokrata po razumevanju Sokratovega filozofiranja kot negativno dialektičnega– usmerjenega k ugotavljanju, kaj nedrži.
Pri iskanju izvornega Sokrata se bomo oprli tudi na odmevno maksimo »vem, da nič ne vem« – to je potrebno razumeti v smislu tako imenovane sokratske ironije–, ki jo kot Sokratov filozofski modus operandi postavljata prepoznavata poleg Platona tudi Ksenofon in Aristofan, in poskusili (re)konstruirati podobo Sokrata ironika. Če iztrgamo znano maksimo vem, da nič ne vemizven konteksta, postane radikalna oblika samorazkrajajočega skepticizma, vendar se pozornemu očesu hitro pokaže, da se Sokrat zgolj pretvarja, da nič ne ve, in celo to, da v resnici ve nekajveč, kakor njegovi sogovorniki. Kaj je tisto nekaj, kar slavni Atenec skriva pred svojimi someščani? Enako poglavitna Sokratova izvorna poteza, ki izhaja iz njegovega osebnega življenja, je majevtika, ki jo Sokrat razloži po analogiji z babištvom: podobno kot je njegova stara mati, po poklicu babica, pomagala prihajati otrokom na svet, tako pomaga Sokrat sogovorcem, da sami porodijo vednost (teorijo anamneze, ki pravi, da je vednost v posamezniku prisotna že iz prejšnjih življenj bomo tukaj pripisali Platonu). Sokrat je babičar mišljenja, ki pri porajanju vednosti uporablja ironijo (eirōneia) – medtem, ko se pretvarja, da je neveden, vodi sogovorca k cilju: spoznati lastne zmote, lastno nevednost. Ironija, se pravi hlinjenje nevednosti, je pred Sokratovo uporabo veljala za retorično prevaro, katere namen je zavesti sogovorca v zmoto. Grški demos jo je imel za nespodobno vedenje in jo postavljal v bližino laganja. Majevtična metoda povzdigne ironijo v službo spoznanja – ko Sokrat sistematično razbija sogovorčevo iluzorično samozavestno občutje (vse)vednosti in gotovosti, ga uči intelektualne ponižnosti kot pogoja filozofske diskurzivnosti in dvoma, ki razumsko pretrese in premisli, kar trdijo drugi in kar verjamemo sami. Sokratska ironija oziroma hlinjena nevednost je del sokratske majevtike, ki nam razkrije neko pomenljivo izvornost Sokrata, a je Platon, čeprav jo je inkorporiral v svojo podobo Sokrata, kot bomo videli, ni razumel. To nerazumevanje oziroma izguba ironičnosti v Platonovih delih se razstira povsod, kjer Sokrat postavlja in sprejema trditve, namesto, da bi jih ovračal. Neovržena trditev nečesa oziroma pritrditev nečemu – kar kulminira v postavljeni teoriji (teoriji idej, teoriji države) –, je odpoved ironičnemu duhu, nedoslednost živlenjsko-filozofske drže, potvarjanje originala: Sokrat ironik postane Sokrat platonik. Še posebej očitno je to v Platonovi Državi, kjer Sokrat, ki bi se moral živeč filozofijo ironicizma pretvarjati, da ničesar ne ve, postavlja teorijo monarhične države, temelječe na kastnem sistemu. Karl Popper govori v Odprti družbi kar o Platonovem izdajstvu Sokrata, o tem, kako Platon pretvori mrtvega učitelja v nedemokratičnega in mizantropskega zagovornika tiranije, kakršen je Platon sam. Razpor med Platonovim totalitarističnim mišljenjem in antidogmatično ironijo Sokrata ne bi mogel biti večji.
Ironična vednost je negativna vednost, vednost, kaj ni resnično, kaj nipravično, ne more pa ničesar povedati o tem, kaj je resnično ali pravično. To jedrnato zaobjame Sokrat, kjer zase pravi, da ga daimon (oziroma znamenje, vest) »spremlja že od malih nog in se mi javlja v obliki glasu, in vselej, kadar se javi, me svari pred čim, kar imam ravno namen storiti, prigovarja mi pa nikoli ne.« (Platon, Apologija). Sokratov daimon je vselej negativen, nikdar ne (pri)trdi, samo zavrača, in v tem smislu ga je mogoče razumeti kot osnovno paradigmo Sokratovega filozofiranja – ironik je vseskozi negativen, ne trdi, da je nekaj res, samo zavrača tisto, kar ni. Sedaj lahko odgovorimo na začetno vprašanje, kajjetisto nekaj, kar Sokrat ve, in sicer to, kaj niresnično. Ko z ironično gorjačo negativne dialektike pobije drug za drugim argumente in definicije vojsk nasprotnikov – za katere se verjame, da vedo, kaj je to ali tisto, kar jih opredeljuje (strategija stratega, konjarstvo konjarja itn.) – zmagoslavno zaključi, da on ve, da nič ne ve, drugi pa niti tega ne.
Negativna dialektika in kritika
Ostrejši pogled bo v tej novi hlinjeni nevednosti prepoznal retorično past, ki jo Sokrat nastavlja nasprotnikom. Ker so se ti nevešči takrat porajajoče se filozofske diskurzivnosti – vešči, bi bržkone kmalu sprevideli, da jih Sokrat vodi na limanice, odrekli nehvaležni vlogi postavljavca trditev in opredeljevalca, ki jim jo je namenil, hkrati pa bi bolje argumentirali in prepoznavali Sokratove zmote –, se z vsakim izmotavajočim poskusom, da bi definirali kakšen pojem ali argumentirali kakšno trditev, tesneje zapletajo v nastavljene pajčje mreže. Za tistega vase prepričanega samozavestneža, ki se spusti v dialoški dvoboj s filozofskim pajkom ironije, je ta že vnaprej izgubljen. Zmage, ki jih je Sokratu priborila Kirka negativne dialektike, so ga z besedami Pitije posedle na prestižni prestol modrosti, toda ta, v polisu še nikdar videna magična filozofija, je imela hud stranski učinek – njegove sogovorce someščane je prečarala v njegove sovražnike.
Sokrat je ironik, zbada kot obad, je nadležen in brezobziren, je utemeljitelj majevtike in negativni dialektik, ravno to pa mu onemogoča biti kritik – kolikor kritiko razumemo kot presojo, razločitev, sopostavljanje aspektov tega, kar je kritizirano –, kajti možnost presojanja tvorita šele možnost postavljanja trditev in možnost ovračanja trditev, možnost pritrjevanja in možnost zanikovanja, pozitivnost in negativnost. Morda izgleda, da je kriterij, ki ločuje negativno kritiko (kritika, ki samo zanikuje) od sokratske negativne dialektike glede na to, da prva možnosti pozitivnosti ne izkoristi, drugi pa je ta možnost inherentno nedosegljiva, nekoliko arbitraren, toda pomislimo, da damo nek miselni izdelek v oceno Sokratu. Negativna kritika je samo oblika kritične zavesti, ki je, če je presodila »kompetentno«, predmet kritike ocenila negativno, ker sam predmet nima kvalitet, ki bi jim lahko pritrdila. Sokratova ocena pa ne more prikimati niti najboljšemu predmetu, saj manjka daimonski ironiji neka relevantna vednost, tj. pozitivna vednost, kaj oziroma kako nekajje. Ker tega ne ve, ne more prepoznati resnice niti tedaj ko nanjo slučajno naleti, in se ne more ustaviti, nič bolj kakor se ne more ustaviti apofatična (zanikovalna) teologija preden v babilonski knjižnici dokončno ne zmanjka imen in opisov, s katerimi ne more označiti Boga. Ironik, nima možnosti tŕdenja: Sokrat ne ve, le sprašuje, ne trdi, le povzema in izpeljuje tuje trditve ter jih zavrača, ne kritizira, le zanikuje. S tem največji antični modrec postavi oporišče, od koder pobija sogovorčevo argumentacijo namesto, da bi jo argumentirano presojal, obenem pa se z neprebojnim zidovjem apofatičnega izrekanja zaščiti pred kritiko drugih. Sokrat tako vstopa na bojišče filozofskega diskurza kot demon filozofije, oborožen in oklepljen z anti-kritičnostjo ironije.
Sokratova demonsko-božanska filozofija ne skriva pozitivne vednosti, temveč negativno, kajti kakor hitro bi si dovolila sama zase reči toje tako ali tako,bi izgubila svojo božanskost in postala vulgarni, predsokratski ironizem. Postala bi zlobna, prevzetna, sebična, a kakorkoli bomo že obrekli Sokrata, tega mu ne moremo pripisati, saj je zase resnično verjel – tu najdemo Sokratovo pozitivnost –, da dela dobro, da je intelektualna skromnost condicio sine qua nonvsakršne vednosti in da je pot do nje (metoda) negativna dialektika. To prepričanje najbolje ponazarjajo Sokratove besede, ko sodnikom predlaga, naj ga zaradi njegovih dolgoletnih zaslug za Atence kaznujejo z doživljenjskim prehranjevanjem na javne stroške v pritaneju.
Pred drugimi skrita vednost iskanja napak, nepravilnosti, nerodnosti ter razpok v utemeljitvah in opredelitvah pri drugih omogoča Sokratu varno plovbo po s čermi posutih dialoških plitvinah, medtem ko z njegovega sogovorca sleče vsa mnenja, vse koncepcije, vsa prepričanja, ga oropa vse gotovosti ter končno pahne v aporijo, v stanje mišljenjske zmedenosti, brezizhodnosti. Majevtična metoda, ki jo tvorijo sokratska ironija, negativna dialektika ter poporodna aporetična mrzlica, se nam tako razkriva bolj kakor umetnost morjênja dozdevne vednosti kot pa porajanja prave. V to smer odmeva Kierkegaardov očitek, da Sokrat ironik nima namena usmerjati sogovorcev k prihajajočemu, ampak jim želi iztrgati tisto, kar imajoin (da bo obtožba še hujša) ob tem užiti radost ironije. Le kaj drugega bi moglo bolje pripraviti Likona, pesnika Meleta ter stratega Anita do tega, da so Sokratu postlali smrtno posteljo, kakor sovraštvo, zraslo iz njihovega resentimenta, ker jih je hudodelski mislec, prodoren kot je bil, javno osramotil, našel hude hibe v njihovih dejanjih in besedah, v tem, kar počnejo, kar verjamejo, kar zmotno vedo in nasploh v tem, kar so. Ker je Atence učil intelektualne skromnosti, ponižnosti, a so se ti prepoznali kot nevedneži in blebetači, so ga odgnali na sodišče in mu v zahvalo postregli s čašo trobelikovca.
Piron efektik – konec odločanja
O odločitvi, ki lahko izide samo iz pozitivnosti, se pravi iz nekih postavljenihnačel, ne pa iz gole negativne dialektike zavračanja, je pri Sokratu ironiku težko govoriti. Za razliko od njega je skeptiku Pironu na neki točki uspelo navidezno združiti odločitev in negativnost, inherentno skepticizmu. A kakor sokratski ironizem lahko pironizem v brezno samo zre in vanj pade, ne more pa se iz njega izvleči. Res da ni v sami metodološki naravi tega antičnega skepticizma nič takega (kot je v sokratizmu ironizem), da ne bi mogel biti kritika, a z rezultatom, do katerega se prebije s tem, ko postavipoglavitno trditev, da so posamične reči nespoznatne (akatalepsía), se odpove kritičnosti. Kajti, če ni mogoče ničesar posamičnega spoznati, potem ni mogoče izreči sodbe oziroma kritike. Do potankosti enako zaključi Piron, ko uvede načelo zadržanja sodbe (epokhé), to epistemološko dognanje pa mu uspe prenesti celo v življenjsko prakso. O tem priča doksobiografsko izročilo Laertskega, ki pravi, da je Piron po lastni odločitvi živel pri svoji sestri, prodajal piščance in umival prašiča, pri tem pa bil do vsega in vseh okoli sebe popolnoma ravnodušen, brezskrben, a brez skrbnosti, živeč v miru, a brezstrastno. A Pironova odločitev je odločitev, ki ukine odločanje, saj je odločanje ravno izbiranje med alternativami – ko je enkrat izbral skeptično ravnodušje, ne izbere ničesar več. Od tedaj dalje živi Piron v skladu z nomosom (družbenimi konvencijami, navado) sterilno, jalovo, androidno, nihilistično življenje, ne toliko kot človek, prej životari kot kakšna dovršena verzija Heronovih automata.
Stari Grki so uporabljali štiri izraze, s katerimi so označevali različne aspekte antičnega skepticizma – zetetika, zaradi nenehnega iskanja (zeteîn) resnice, skeptika, zaradi nenehnega, a brezuspešnega preiskovanja (sképtesthai), efektika, ker se iskanje zaključi z zadržanjem sodbe (epokhé), in aporetika, kjer iskalec konča v stanju aporije, tj. zbeganosti, zmedenosti –, vse štiri označitve, pa nakazujejo neko resno pomanjkanje pozitivuma, potrebnega za kritiko.
Modrost v sodu
Po Sokratovih stopinjah stopa na zgodovinsko prizorišče kinik. V zgodbi, ki jo podaja Ksenofon, naj bi Sokrat nasledstvo prepustil Antistenu, ne Platonu. Antisten, pa je, po besedah Laertskega, učil Diogena iz Sinope; ta je presegel svojega učitelja in z življenjskim zgledom utemeljil kinizem ter postal arhetip kiniškega misleca. Ta prehod je mogoče razumeti kot metamorfozo negativno-dialoške drže izvorno ironičnega misleca Sokrata v kritično-kiniško držo.
Laertski pripoveduje o tem, kako je imel Sokrat navado, da si je na tržnici ogledoval raznovrstno blago, pri tem pa zadovoljno pripominjal, koliko stvari ne potrebuje. Negativni dialektik si je to lahko privoščil, saj ne ve, kaj potrebuje, ve zgolj česa nepotrebuje. Ta negativni moment odrekanja nepotrebnim »rečem« je prešel v kinizem. A če Sokrat, sledeč daimonu živi tako, da se izogiba početi to, za kar ve, da ni prav, pa kiniški življenjski nazor ne le zanikuje, negira oziroma aktivno zavrača nomos, družbeni status, religijo, družbena pravila, obče samoumevne vrednote, omiko in oliko – pri tem pa laja in grize –, marveč postavi svoja, načela in vrednote (ki niso spoznavnoteoretsko metodolološka), po katerih kiniški opazovalec tudi aktivno živi. Diogen je na zunaj manifestirana negativnost, ki mu uhaja skozi vse špranje njegovega bitja: ko odrezavo zavrne dvorjenje Aleksandra Velikega, naj se mu umakne s sonca, ko se odpove kuhani in pečeni hrani, garderobi, hiši, postelji, družini, premoženju, udobju, ko razbije edino skledo, ker vidi, kako neki deček zajema vodo iz studenca z dlanmi, ko se odpoveduje vsemu, čemur se je mogoče odpovedati. Vendar – tu se pokaže bistvena razlika med Sokratom in Diogenom – prvemu ostane gola negativnost vem, da nič ne vem, pri Diogenu pa se moment negativnosti ustavi tam, kjer vanj trči kiniška postavitev svobode (Sokrat je kvečjemu apofatični teoretik tega, kar nidobro oz. na spekulativni ravni resnično). Diogen utemeljuje svobodo preko narave in se, tako kot je za živali tisto, kar zaznavajo s čutili, popolnoma resnično, tudi sam ne obremenjuje s spoznavnoteoretskimi vprašanji.Nasprotno pa Sokrat pristopa k življenju primarno intelektualno, življenje predvsem razumsko raziskuje, še več, Sokrat sámo življenje definira kot zetetiko– dobro življenje je nenehno iskanje resnice. Ironični preiskovalec (skeptik) Sokrat svet in življenje abstrahira tako, da ju zanikuje v vsaki konkretnosti (v tem procesu je Platon našel navdih za svojo teorijo o idejah), to pa ga nevarno poisti s skepticizmom, ki z nenehnim iskanjem (zetetik) gotove vednosti spreminja življenjsko problematiko v epistemološko. Vendar »[n]aš odnos do sveta kot celote ali do drugih na splošno, ni odnos spoznavanja, kolikor se spoznavanje razume kot biti popolnoma gotov« (Stanley Cavell), zato lahko zaključimo, da skepticizmu in sokratizmu uhaja to, kar bi filozofija kot kritika morala zajeti – svet, človek in življenje v njihovem konkretnem, prepletajočem obstoju.
Medtem, ko se Sokrat trudi loviti ravnotežje med negativno dialektiko, ki se izteče v spoznavnoteoretskem teoremu »vem, da nič ne vem«, in možnostjo pozitivne življenjske filozofije »kako naj živim?«, ki jo želi v sogovorcih prebuditi z aporetično katarzo, pa kinik Diogen namenoma prezre skeptično iskanje gotove vednosti in namesto tega svoj odnos gradi na ravnici etosa, pri čemer je etično potrebno razumeti v širšem smislu osredotočenosti na človeka kot živeče bitje in njegov praktični odnos do vsega bivajočega. V življenjski filozofijije etično pred spoznavnim, konkretno pred abstraktnim, fizično pred metafizičnim in materialno pred idejnim. Zato Diogen ovrže Platonovo definicijo, po kateri je človek »dvonožno bitje brez kril« tako, da na predavanju vrže preden oskubljenega petelina, rekoč: »Tu je Platonov človek!« (Laertski). Ko so Diogenu na pojedini neki ljudje metali kosti, kakor bi jih psu, jih je kakor pes tudi pomokril. Ko je bil Diogen gost v neki razkošni hiši in ga je gostitelj posvaril, naj se nikar ne izkašljuje, ga je kasneje pljunil v obraz in mu pojasnil, da ni mogel najti primernejšega mesta. Someščane je vzgajal s palico, njegovo animozno vedênje pa še danes vzbuja polemike, ali je »izvorni« kinizem moralna ali nemoralna teorija. Dasiravno je nekatere Diogenove osebnostne poteze mogoče najti v mizantropskem spektru odnosnosti, pa o njegovi intenzivni vpetosti v polje etičnega priča tudi dejstvo, da sam ostaja vseskozi vpet v skupnost (če za primerjavo pogledamo Heraklita, ki se je odpovedal iskanju poštenega človeka z lučjo pri belem dnevu in se umaknil v samoto gora).
Rekli smo, da mora kritika kot presoja biti zmožna tako zanikovati kot trditi (slednje ne uspeva Sokratu ironiku), obenem pa mora puščati možnost odločitve oziroma ne sme biti samoukinjajoča (kar doleti skepticizem, ki išče gotovo vednost). Kinizmu to do neke mere uspe, ker se ne zaplete v paradoks gotovosti (stopnjevanje želje po gotovosti gotovosto odpravlja); ker si za predmet kritike vzame človeško življenje (Diogen konkretno atenski polis); ker kriterijkritike najde v svobodi in ker kritiko izvede radikalno (nomosuzoperstavi onaravljeni etos), pri tem pa deluje avtonomno, kar nas nehote vrne h Kantu. Sokrat je prijateljeval s Kritijo, ki je postal nasilni vodja trideseterice tiranov, krvoločnega, oligarhičnega režima, ki je ustrahoval Atence; Sokratov učenec kirenaik Aristip je preživljal noči na zabavah tiranskega dvora Dionizija I. in II Sirakuškega; Platon se je, sodeč po zapisih njegovih priložnostnih biografov, družil z mogočniki in tirani ter poučeval Diona, strica ter svetovalca tirana Dionizija II. (kar deloma pojasni njegove totalitaristične težnje v Državi); Aristotel pa je poučeval mladega Aleksandra – a naslednji dogodek pretrga ciklus paritve filozofije in oblasti: Ko prispe Aleksander do soda modrosti in ponudi Diogenu iz Sinope vso bogastvo sveta, ga Diogen kratkomalo odslovi, s tem pa postavi precedenco mišljenja, ki se ne uklanja moči. Ta moč avtonomnega mišljenja je mladega Aleksandra tako prevzela, da je vojakom dejal, da če ne bi bil Aleksander, bi bil Diogen – še tako mogočna oblast, ki jo je imel Aleksander Veliki nad osvojenimi prostranstvi nima moči nad oblastjo, ki jo ima Diogen nad samim seboj – tu se moč podredi mišljenju, filozofija (ljubezen do modrosti) premaga filokratijo (ljubezen do moči). Iz razbitega soda vznikne avtonomno mišljenje, ki se ne pusti zvabiti ambicijam mogočnežev in zlorabiti za pridobitev moči.
Fundamentalna svoboda, za katero si Diogen prizadeva, in samoobvladovanje (askeza in odpovedovanje iracionalnim željam in nepotrebnim potrebam) kot pogoj doseganja sreče (eudaimonia) – s srečo pa imajo kiniki v mislih stanje umirjenosti in vedrine duha – je osnova, na kateri je kritika kot etična, v medčloveški svet posegajoča dejavnost presojanja, iz katere potem vznika novo pozitivno, šele mogoča. Kritika je rojena.