Gilet jeaune – rumen odsevni brezrokavnik. Obvezna oprema vsakega avtomobila. Tako v Franciji kot pri nas. Moramo si ga obleči, ko se nam zgodi prometna nesreča, da nas drugi udeleženci v prometu bolje vidijo. Prav tako morajo takšne jopiče nositi vsi tisti, ki delajo v prometu poleg premikajočih se objektov. Nositi jih morajo tisti, ki usmerjajo promet, potnike in blago, pa tudi tisti, ki popravljajo in urejajo prometne površine. Enako velja za redarje množic na dogodkih. Po eni strani torej usmerjajo prometni tok, po drugi pa opozarjajo na prometne nevarnosti. V vsakem primeru pa gre za uporabo, ki nam jo zapoveduje država. Če ga ne uporabljamo skladno s predpisi, smo v prekršku.
Ta kos oblačila, katerega uporaba je torej zapovedana, so nenadoma oblekli protestniki, ki so zasedli francoske trge, ulice in ceste. Povod za tako množične demonstracije v Franciji je na prvi pogled tako nenavaden kot sama uporaba jopiča: nestrinjanje z novim ekološkim davkom na dizel goriva, s katerim želi Francija spodbuditi uporabo obnovljivih virov energije in bolj trajnostnih oblik transporta. In to po desetletjih subvencioniranja razvoja dizelskih motorjev. A tako je le na prvi pogled: protestniki so se odeli v rumene jopiče ravno zato, da opozorijo nase in na to, da pač s tako visokimi cenami goriva enostavno ne morejo preživeti in da trenutno nimajo nikakršne možnosti, da bi avtomobil zamenjali za kakšno drugo prevozno sredstvo. Torej, nadeli so si jih, da opozorijo, da so obtičali.
Ni težava, da ne bi želeli plačevati davkov, težava je, da ne morejo sami kriti takšnih dajatev v času, ko so najbogatejšim celo znižali davek na bogastvo. Oba ukrepa skupaj sta bila kaplja čez rob. S tem se je pokazala popolna ignoranca elit do velikega števila državljanov in velikih območij Francije, ki so ostala brez delovnih mest in osnovnih storitev – brez uradov, bank, pošt, trgovin, pa tudi javnega prevoza. Tamkajšnji prebivalci so se primorani voziti z avtomobilom. To ni izbira, to je nuja. Druge trajnostne oblike sploh ne obstajajo. Elite teh območij že zdavnaj ne vidijo več, in to tudi dobesedno, saj živijo daleč proč od njih, v velikih mestih, kamor se steka ves denar. Zato so se prebivalci teh regij odločili, da je čas, da jih končno opazijo. Da končno opazijo njihov obupen socialni položaj, da opazijo ekonomsko in socialno krizo velikega dela države.
Pariz ima enega najboljših javnih prevozov (ki med drugim skrbi za hitro gibanje slabo plačanih delavcev iz predmestij v center in nazaj), francoske železnice pa so razvile najhitrejše vlake v Evropi, ki vozijo med velikimi mesti. Na eni strani torej vlaki, ki vozijo 320 km/h, na drugi strani pa ukinjene linije in nuja posedovanja lastnega avtomobila. Skratka, dobesedno Francija dveh hitrosti. Tista, ki švigne mimo po urejenih in zavarovanih poteh, in tista, ki se preriva skozi prometne zamaške po lokalnih cestah, na katerih so julija celo znižali omejitev hitrosti z 90 na 80 km/h, in po privatiziranih avtocestah z visokimi cestninami, ki še dodatno višajo stroške vsakršnega še tako nujnega premika (zato so rumeni jopiči izvedli veliko akcij, s katerimi so voznikom omogočali brezplačno uporabo avtocest). Avtomobil, nekdanji simbol svobode in mobilnosti, postane tu simbol zaostalosti in nezmožnosti pravega premika. Vsem tem protestnikom se je tako zgodila nesreča mobilnosti in zato so si – po državnih zapovedih – oblekli rumeni jopič.
Protesti se nikakor niso končali pri vprašanju fizične mobilnosti. To je bil zgolj povod. Rumeni jopiči namreč opozarjajo še na vse druge krize in nesreče, še posebej na krizo socialne mobilnosti in na politično krizo, na krizo demokratične zastopanosti. Do takšnega stanja je namreč prišlo ravno zato, ker teh prebivalcev nihče ne zastopa. Preprosto izključeni so iz javnega življenja. Zato to ni protest, ki bi imel jasno politično profiliranost na osi levo–desno. Prav tako protestirajo delodajalci skupaj z delojemalci, mali podjetniki z delavci in storitvenim sektorjem. Druži jih preprosto to, da nimajo dovolj finančnih sredstev. Tu gre za pravi protest proti neoliberalnim reformam, ki za velik del prebivalstva niso sprejemljive preprosto zato, ker jih sploh ne upoštevajo. Radi bi bili zgledni državljani, a jim država tega ne dovoli. Od tod tudi zelo zanimiva dinamika protestov: večinoma se dogajajo ob koncih tedna, saj protestniki čez teden – delajo.
Francozom moramo priznati, da znajo protestirati. Zgodovinsko so ravno francoski protesti tisti, ki imajo najdaljnosežnejše posledice, radi jih posnemajo drugod po svetu, njihove analize pa podajajo nove teorije in smernice razvoja. Kakšen bo dejanski vpliv trenutnih protestov še ni jasno, a če ne drugega, je prinesel nemara najgenialnejše oblačilo protestnikov vseh časov, tako v svojem neposrednem sporočilu kot metaforičnem pomenu.