Marine le Pen, francoska predsedniška kandidatka stranke Front National, je marca letos v iskanju finančne podpore obiskala tudi moskovsko Dumo. Mesec prej se je v Moskvi mudila delegacija stranke skrajne desnice, Alternative für Deutschland – prisotna je bila tudi njena voditeljica Frauke Petry, ki si prizadeva za sodelovanje z ruskimi politiki. Zakaj ti in številne druge evropske desničarske stranke iščejo podporo v Rusiji? Kakšna je ruska politika glede evropske skrajne desnice?
Vladimir Žirinovski, vodja Ruske liberalno-demokratske stranke, je bil eden prvih ruskih skrajnih desničarjev, ki je poskušal zgraditi internacionalo skrajne desnice. Prvi kongres patriotskih strank je potekal leta 2003 v Moskvi. Med drugimi skrajno desnimi organizacijami (tudi številnimi proruskimi iz Azije in celo Afrike) je bila povabljena francoska FN. To je bil čas sankcij proti Iraku in Husseinovih poskusov, da bi s financiranjem zahodnih desničarskih strank lobiral za odpravo teh sankcij.
Menim, da so Husseina številni politiki skrajne desnice izigrali; sicer so lobirali, vendar je bil njihov vpliv minimalen. Nekateri dokumenti, ki so jih našli po okupaciji Iraka, kažejo, da sta, na primer, dva vodilna politika Avstrijske svobodnjaške stranke prejela pet milijonov dolarjev. Takratni vodja FN, Jean-Marie le Pen, je za Irak lobiral že v devetdesetih letih. Ni znano, koliko denarja je dobil, a verjetno ne malo.
Medeni tedni in pranje denarja
To je bil čas, ko je sodelovanje z zahodno skrajno desnico zanimalo le obrobne figure ruske politike. To se je spremenilo med letoma 2004 in 2005. Med prvim predsedniškim mandatom Vladimirja Putina, od leta 2000 do 2004, je bila Rusija tako rekoč na medenih tednih z zahodom. Ruske vladajoče elite so bile povsem zadovoljne s pranjem denarja na zahodu, s sodelovanjem z velikimi podjetji in tako naprej. Pa tudi zahodni politiki se niso otepali sodelovanja s Putinom.
Mogoče se spomnite opazke takratnega predsednika Združenih držav Amerike Georga Busha, da je »razbral Putinovo dušo« (I got a sense of Putin’s soul) in da ga ima »za zelo odkritega in vrednega zaupanja« (very straighforward and trustworthy). Na rimskem zasedanju leta 2002 so zahodni voditelji hvalili demokratične reforme Putinove Rusije. Med ruskimi elitami pa je to ustvarilo občutek, da zahod uporablja zgolj retoriko, da je liberalna demokracija le besedna zveza, da je na zahodu enako kot v Rusiji – da so torej demokracija in človekove pravice samo maska za prikrivanje lastne pokvarjenosti. Ruska elita si je mislila: »Vemo, da smo pokvarjeni; njihovo sodelovanje z nami pomeni, da so pokvarjeni tudi oni.«
Barvne revolucije
Stvari so se začele spreminjati leta 2004, ko so se v posovjetskem prostoru zgodile t. i. barvne revolucije. Najprej revolucija vrtnic v Gruziji, nato oranžna revolucija v Ukrajini, leta 2005 pa še tulipanova revolucija v Kirgiziji. Moskva je te revolucije interpretirala kot zahodni (ali kot s strani ZDA navdahnjen) poskus spodbude barvne revolucije v sami Rusiji. Za vladajoče ruske elite je to pomenilo, da je pogodba med mainstream politiki zahoda in Rusije prekršena. To je bil odločilni trenutek, ko so ruski uradniki, mediji in mladinske organizacije preklopili na protizahodno in protiameriško razpoloženje.
Ruski ultranacionalisti, ki so bili že v devetdesetih letih protiameriški in protizahodni, so stopili z obrobja in postali mainstream ruskega družbeno-političnega življenja. Nasprotovanje Združenim državam, možnost, da bi Rusija postala izziv za EU, pozivi Kremlja k tradicionalnim vrednotam in njegova konservativna drža, Putinova populistična govorica o pravicah večine, nacionalni identiteti in končno kritika elit, ki naj bi promovirale multikulturalizem: vse to je pritegnilo pozornost skrajne desnice. Sklenili so: Putinova Rusija je naš zaveznik.
Od obrobja do alternative
V zahodnoevropskih družbah je skrajna desnica kljub poskusom, da bi modernizirala svojo ideologijo, od konca druge svetovne vojne zavzemala marginalen položaj. Obrat k Putinovi Rusiji pa ji je omogočil zavzetje nove pozicije: »Nismo več marginalni. Poglejte Rusijo, to je velika dežela, geopolitična sila, ki jo vodijo enake ideje, kot so naše!« To je imelo velike psihološke posledice. Moskvi nenadoma ni bilo več treba sponzorirat skrajno desničarskih zahodnih strank. Te stranke so začele kar same promovirati Rusiji naklonjene ideje. Začutile so, da niso več obrobne, da so novi mainstream, ki lahko zasede oblast v Evropi in zahodu.
Ustvarjanje dvoumnosti
Omenjeni razvoj dogodkov se odraža tudi v dveh institucijah: spremljanju volitev in medijih. Putinov režim se je res bal možnosti barvne revolucije v sami Rusiji, čeprav je bila ta grožnja pravzaprav navidezna; o njeni možnosti se v letih 2004 in 2005 praktično ni govorilo. So pa številni politiki blizu Putinovega režima razumeli, da ima lahko nadzor volitev, še posebej, če ga izvaja evropska varnostna organizacija OSCE, pomembno vlogo pri mobilizaciji ljudi. Pripravi jih lahko namreč k zavrnitvi potvorjenih rezultatov volitev. Ob tem velja poudariti, da barvne revolucije niso bil revolucije v pravem pomenu besede, temveč zelo uspešni protesti proti potvarjanju volilnih rezultatov, pri čemer so se protestniki sklicevali na nadzorne organizacije, ki uživajo ugled na tem področju – med drugim prav na OSCE. Da bi se izognili takšni nevarnosti, so ruski politiki oblikovali svoje nadzorne organizacije.
V to organizacijo so povabili skrajno desne ruske politike ter skrajno leve in skrajno desne zahodne politike. Med referendumom na Krimu marca 2014 so ti isti zahodni aktivisti sodelovali kot opazovalci. Njihovih opažanj niso vzeli resno ne OSCE ne OZN, lahko pa so bila kot legitimna predstavljena domačemu občinstvu. To je vpeljalo dvoumnost – poleg mnenja OSCE in EU je namreč nenadoma obstajalo še eno, nasprotno mnenje.
Zahod je slab
Sodelovanje skrajne desnice in ruskih medijev, ki jih nadzoruje država, se je začelo leta 2008. Avgusta je Rusija izzvala vojno v Gruziji ter zasedla Abkhazijo in Južno Osetijo. Ruske vodstvene elite so se zavedale, da so kljub temu izgubile informacijsko vojno; čeprav so bili v njihovih rokah nekateri televizijski kanali, na primer Russia Today in Voice of Russia, so čutile, da Kremelj izgublja mehko oblast. Tako so leta 2009 Russia Today preimenovali v RT, da bi tako prikrili očitno povezavo z državo. In če so doslej promovirali le idejo, da je Rusija dobra, so dodali še eno novo: da je zahod slab. Ta ideja temelji na antiamerikanizmu, antiliberalizmu in antimultikulturalizmu. Razvila se je iz poskusa legitimacije ruske zunanje politike, vse bolj pa je postajala dejavnik destabilizacije zahodne enotnosti.
Zahodnim občinstvom je bilo treba predstaviti stališča zahodnjakov, ki bi povedali, da je zahod nekaj slabega. In kdo bi bil primernejši za kaj takega kot skrajni desničarji, izolacionisti, teoretiki zarote, posamezniki iz miljeja skrajne levice? Mnogi gostje na RT in v drugih ruskih medijih so imeli že prej stike z ruskimi ultranacionalisti. Gostje so bili, na primer, Manuel Ochsenreiter, nemški neofašist in urednik časopisa Zuerst, ali pa Lyndon LaRouche, ameriški politični aktivist z očitnimi fašističnimi povezavami. Med njimi se je znašel tudi Geert Wilders, ki je več tednov komentiral zmago Donalda Trumpa. Ruske televizije so goste označile za desničarje ali konzervativce, nikoli za skrajne desničarje. Njihova pripadnost ni bila nikoli omenjena.
Prožnost kremeljskih odnosov z evropskimi strankami
Kremelj se ni nikoli otepal proruskih dejavnosti, je pa pri povezovanju s skrajno desnico drugih držav vedno upošteval nacionalni kontekst. Tako je Putinova Rusija s precejšnjim zadovoljstvom sodelovala z avstrijskimi socialdemokrati in konservativci, saj sta ti stranki dobro povezani z velikimi podjetji in finančnimi institucijami, kar bi lahko bilo koristno za ruske vladajoče elite. Sodelovanje s FPÖ, največjo opozicijsko stranko, pa bi kompromitiralo ruske povezave s socialdemokrati in konzervativci.
A leta 2016 se je nekaj spremenilo. V prvem krogu predsedniških volitev ni zmagal predstavnik katere od teh mainstream strank. V drugi krog sta prišla voditelj FPÖ Norbet Hofer in neodvisni kandidat Alexander van der Bellen. To je ustvarilo občutek, da so prejšnji Putinovi avstrijski zavezniki v zatonu in odprlo priložnost za podporo FPÖ v Kremlju. Še pred drugim krogom se je vodilna ruska stranka Združena Rusija odločila, da bo sklenila sporazum o sodelovanju s FPÖ; prepričan sem, da je pobudo za ta sporazum že pred leti dal FPÖ, saj odpira številne možnosti za njo. Vendar je predsedniške volitve dobil van der Bellen in ne Hofer. Naslednji cilj Kremlja so parlamentarne volitve leta 2018. FPÖ je namreč trenutno najbolj priljubljena stranka v Avstriji in Moskva si želi, da bi prišla na oblast.
Drug primer je francoska Nacionalna fronta. Leta 2011 je bila za njeno voditeljico izvoljena Marine le Pen in takoj je oznanila, da si želi obiskati Rusijo in stopiti v stik z oblastmi. Kremelj takrat zaradi prihajajočih francoskih volitev (potekale so leta 2012) ni hotel pokvariti odnosov s Sarkozyjem in Hollandom, zato so se z le Penovo srečali nižji uradniki. Ko pa je po izvolitvi Holland sodelovanje s Putinom zaradi njegove podpore Asadu prekinil, so moskovski svetovalci sklenili, da je treba podpreti Nacionalno fronto. Začelo se je z enajst milijonskim posojilom neke ruske banke.
Če povzamemo, v prvem planu kremeljskih politikov je sodelovanje z mainstream strankami evropskih držav. Če to ne deluje, preidejo na sodelovanje s strankami skrajne desnice in pomagajo greniti življenje tistim, ki sodelovanje zavrnejo. Tako se lahko vedno vrnejo k prvotnemu planu. To je bilo očitno pri francoskih predsedniških volitvah, ko Moskva ni želela poslabšat odnosov s kandidatom Fillonom (s katerim je dobro sodelovala); zato ni podprla Le Penove, njena stranka pa je imela naposled težave pri odplačevanju ruskega posojila.