Salut, Jean-Luc Nancy!

(1940-2021)

Jean-Luc Nancy, ena od zadnjih legend iz tradicije francoskega strukturalizma, je po tridesetih letih boja z raznoraznimi vsiljivci, ki so napadali njegovo telo, preminil 23. avgusta 2021, sredi vsiljive pandemije, ki pesti celotno človeštvo.

Zares pionirski časi strukturalizma segajo daleč nazaj v prejšnje stoletje. Ustanovitveni očetje strukturalizma so bili Ferdinand de Saussure s svojim herojskim namenom ustanoviti nič manj kot znanost lingvistike, čemur so potem, tako ali drugače, sledili lingvisti od Jakobsona in Benvenista; poleg njih je verjetno najbolj markantna in vplivna figura francoskega strukturalizma Claude Levi-Strauss, ki je lingvistiko kot prvi apliciral na nelingvistično področje antropologije, s čimer je postal utemeljitelj strukturalne antropologije; nenazadnje pa še vrsta drugih protagonistov strukturalistične zgodbe, ki so na tej podlagi in vsak na svojem področju izvedli odločilne obrate v mišljenju: novo branje Marxa, kakor ga je promoviral Louis Althusser; novo branje Freuda, kakor ga je predlagal Lacan; nov pogled na zgodovino, vednost in oblast, kakor ga je predaval Foucault; nova filozofija, kakor jo je poskušal skovati Deleuze; nove literarne teorije, ki jih je razvijal Barthes, itd.

Vsej raznolikosti navkljub je termin »strukturalizem« skušal zaobjeti vse navedene, ki se večinoma sploh niso strinjali z oznako in se upirali temu, da bi bili zvedeni pod skupni označevalec – kar pa je bila natanko intenca anglo-ameriških filozofov, intelektualcev in znanstvenikov, namreč: akademsko, teoretsko in nenazadnje tudi geopolitično segregirati strukturalizem na »francosko« paradigmo, ki naj skupaj z »nemškim« idealizmom tvori tako imenovano »kontinentalno filozofijo«, neke vrste hibridno nemško-francosko tvorbo, ki se v ameriških in angleških krogih še danes napak reprezentira kot nekakšen »podžanr« tiste »prave« filozofije, ki naj bi bila »objektivna«, »nepristranska«, skratka – »analitična«. Naj bo s tem kakor koli in pustivši anglo-ameriškemu svetu njegove lastne etikete, je »francoska šola mišljenja« (še ena etiketa) porodila serijo naslednikov, ki danes predstavljajo njene najvidnejše zastavonoše: iz althusserjevskega tabora so prišli Balibar, Rancière in Badiou; iz lakanovskega Miller in Milner, pa tudi »francoski« filozofi slovenske provenience, kot so Žižek, Dolar in Zupančič; iz derridajevske šole pa protagonist naše zgodbe, Jean-Luc Nancy.

*

Nancy je bil še kot študent živa priča rojstvu in kasnejšemu razvoju strukturalizma v tisto, kar se danes, v dobi nekoliko ponesrečeno poimenovani »postmoderna«, razume pod prav tako ponesrečeno oznako »poststrukturalizma«.

Diplomiral je iz filozofije leta 1962 in potem, ko je nekaj časa poučeval v Colmarju, postal asistent na Inštitutu za filozofijov Strasbourgu natanko v revolucionarnem letu 1968. Leta 1973 je doktoriral z disertacijo o Kantu in nemškem idealizmu pod mentorstvom Paula Ricoeurja in bil kasneje promoviran v Maître de conferences na strasbourški Univerzi za humanistične vede. V sedemdesetih in osemdesetih je bil gostujoči profesor na mnogih prestižnih evropskih in ameriških univerzah, leta 1980 pa je na Mednarodnem kulturnem centru Cerisy-la-Salle skupaj s Philippom Lacoue-Labarthom organiziral konferenco, posvečeno Derridaju in politiki, z naslovom Les fins de l’homme (Človeški smotri); to sodelovanje je kasneje porodilo Center za filozofsko raziskovanje politike. Leta 1987 je na Univerzi v Toulouse-Le-Mirail prejel svoj Doctorat d’État pod mentorstvom Gérarda Granela, v komisiji pa sta sedela še Jean-François Lyotard in Jacques Derrida. Disertacijo je leta 1988 izdal v knjižni obliki pod naslovom L’expérience de la liberté (Izkustvo svobode), a njegova osebna in profesionalna »izkušnja svobode« je kmalu naletela na mejo, na dvojno mejo – presaditev srca in diagnozo raka – kar mu je preprečilo poučevati, ne pa tudi misliti.

O tem priča malodane njegov celoten opus, ki je ves prežet z distinktivno »nancyjevskim« načinom mišljenja, ki ga začrtata že njegovi prvi knjigi, obe iz leta 1973: v Le remarque spéculative (Spekulativna opomba) se loti pojma Aufhebung – Heglovega pojma par excellence – v Le titre de la lettre (Vloga črke) pa »črke«, enega od temeljnih Lacanovih konceptov. V obeh primerih je Nancyjeva nemara distinktivna filozofska poteza kritično mišljenje, tj. pretres nekega temeljnega pojma določenega avtorja ali avtorjev, vendar ne »kritično« v smislu proti, pač pa skupaj z avtorjem ali avtorji, ki jih obravnava. Če vzamemo, na primer, njegov premislek glede pojma Aufhebung, ki stoji v samem osrčju Heglovega filozofskega sistema, razumljenega kot mastodontski samorazvoj svetovnozgodovinskega duha v sferah narave, umetnosti, religije in filozofije, kjer vsaka faza v razvoju ukinja in ohranja prejšnjo tako, da jo inkorporira v lastno logiko, potem je meja takšnega samorazvoja natanko pojem Aufhebung, saj je to pojem, ki ga ni mogoče odpraviti in ohraniti obenem: »Aufheben ne zapopada samega sebe, ne zapira samega sebe in se potemtakem ogiba svoji lastni identifikaciji; aufheben insistira, persistira, se giblje onkraj sebe, se premika izven sebe, drsi skozi tekst, nedotakljiv, tako rekoč, niti ohranjen niti uničen.« Aufhebung je po Nancyju sinonim za heglovsko dialektiko nasploh in obenem ime Heglove napake, ki kaže, morda paradoksno, proti izhodu iz Heglovega sistema – odprtje na mestu zaprtja, eksploziv sredi cementa, ki drži sistem skupaj, in zunanja meja pojmovnosti, ki sama ne more biti zapopadena s pojmom. Nancy venomer ponudi neko inherentno branje, ki privede stvar do njenega lastnega pojmovnega roba, s čimer je ne samo celotna paradigma (npr. heglovska, lakanovska) potisnjena do lastnega roba, pač pa je mišljenje kot tako postavljeno na nek kočljiv položaj, kjer se naposled izkaže, da je za filozofijo potreben nek določen miselni eksces, ki se ne nahaja preprosto tostran filozofije – a tudi ne »onkraj«, če smo že pri tem, temveč natanko na robu samega mišljenja.

A velika večina, če ne nemara kar vsi Nancyjevi najboljši teksti, so kasnejšega datuma, izhajajo pa iz najbolj težavnega, bolečega in mučnega obdobja njegovega življenja: L’Intrus (Vsiljivec), kjer popisuje svojo izkušnjo z »vsiljivcem« presajenega srca in po katerem je bil posnet tudi film (Claire Denis, 2004); Corpus, singularni filozofski, lingvistični in literarni eksperiment »izvpisovanja« telesa (1992); Être singulier pluriel (Biti singularno pluralen)s­  svojo temeljno premiso, da »biti« v množini predhaja »biti« v ednini, da torej ni nobene eksistence, ki ne bi bila obenem koeksistenca, in da potemtakem intersubjektivnost predhaja subjektivnost (1996); Noli me tangere, kjer sekularno na novo interpretira sakralni ne-dotikaj-se-me kot materialni učinek jezika, ki sovpada z mankom dotika (2003); in še in še bi lahko in tudi moral omeniti, pa se bom omejil zgolj na teh nekaj naslovov, ki jih ne morem dovolj močno priporočiti v branje ne le filozofom, pač pa vsakomur, ki je predan mišljenju.

*

Mimogrede, takšen filozofski boj, ta skoraj nevrotična obsesija iskanja izhoda iz filozofske »jame« nasploh in Heglovega »sistema« še posebej, je nekaj, kar Nancy deli z ostalimi strukturalisti in povojno francosko filozofijo nasploh.  Lahko bi rekli, da je vsak avtor predlagal lastno rešitev, lasten pojem in izhod iz »jame«, za katero se je v tistem času zdelo, da nima ne vrat ne oken – Althusser la révolution, Badoeu l’événement, Derrida la déconstruction, Lacan l’inconscient – vključno z Nancyjem, ki je na neki točki vso svojo filozofijo stavil na koncept, ki mu je dal ime »corpus«.

Corpus, razumljen ne kot golo fizično, biološko telo kot nasprotje »duše«, »uma« oz. »razuma« ali »duha«, temveč natanko kot točka, kjer se pojem dotika same telesnosti, kjer pojem postane telo in kjer ni nobenega telesa, ki ne bi bilo obenem diskurz o telesu – o čemer pričajo tako svobodomiselni časi grško-rimske antike kot tudi časi krščanske represije seksualnosti, pa tudi kasnejše renesančno estetiziranje telesa kot tudi seksualna revolucija, ki je povezala še tako raznolike radikalne poglede na telo, kakor so jo ponujale psihoanaliza, psihadelika, revolucija, emancipacija itd. Za Nancyja je »telo« pač nekaj, kar smo »mi, Zahodnjaki« izumili, prav tako kot smo izumili »dušo«, »um«, »duh«, pri čemer je zanj prav tako zmotno afirmirati »dušo proti telesu«, kot je to počel Platon, kakor tudi preprosto zagovarjati »telo proti duši«, kot je počel Nietzsche. In enaka zmota se drži enostranske afirmacije »pluralnosti teles« proti enemu samemu, kakor tudi dogmatizacija »enega telesa« proti pluralnosti teles, kot je na primer utelešeno v Corpus Christi, ki je evociran čisto na začetku Nancyjeve knjige s kritiko krščanskega »hoc est corpus meum«. Uvodna sideracija pomenov »telesa« s pomočjo pojma corpus ima, v končni instanci, eno samo nalogo: destitucijo neposrednosti telesa, ki naj bi stala v nasprotju s posredovanostjo »duše« ali »uma« ali »duha«, tako da se eno izkaže za notranjo mejo drugega – telo je prav tako notranja meja pojma, kot je pojem notranja meja telesa. Edini način, da se telo udejanji, pa je prek pojma kot svoje drugo-biti, pojmovnost sama pa se tako izkaže za najbolj lasten način udejanjanja telesa – in v tem oziru je, strukturalistično rečeno, mesto, ki ga zaseda corpus v filozofiji, natanko isto kot Aufhebung, kolikor pač nobena operacija aufheben telesa v pojem ni mogoča brez radikalnega predrugačenja same pojmovnosti. Skratka, corpus je utelešenje logike Aufhebung v horizontu, ki se razpira v Nancyjevi filozofiji telesa.

*

Nekaj podobnega velja za Nancyjevo filozofijo dotika, kot jo razvije v »eseju o vstajenju telesa« z naslovom Noli me tangere. V knjigi razvije filozofijo dotika, ki temelji na prejšnjih refleksijah telesa od Vsiljivca pa do Corpusa in del, ki so izšla neposredno zatem. Tako kot se Corpus začne s »hoc est enim corpus meum«, se Noli me tangere otvori z vstalim Jezusovim telesom, kot je predstavljen(o) v Novi zavezi, točneje v prizoru, kjer se vstali Kristus prikaže Mariji Magdaleni (Jz. 20: 1-18). Pomenljivo je, da je prizor pridobil podobno veljavo, kakršno imajo drugi prizori iz Nove zaveze, tako da se o »Noli me tangere« govori v istem smislu kot denimo o zadnji večerji. Toda Nancyjeva interpretacija prizora je vendarle del širšega projekta »dekonstrukcije krščanstva«, tj. »gibanja analize … in hkrati premeščanja in transformacije«, ki pomeni sekularno ali nekonfesionalno reapropriacijo motiva »ne dotikaj se me«, ki evocira ne le vprašanja telesa, pač pa, v prvi vrsti, dotika. O tem, da je motiv »ne dotikaj se me« (Nancy sam niha pri opredelitvi: gre za stavek? maksimo? zapoved? prepoved?) širši od krščanstva, ki si ga je »prilastilo«, priča, na primer, veliko starejši Sofoklejev tekst, Ojdip v Kolonu, kjer Ojdip tik pred svojo apoteozo naslovi svoji hčeri Antigono in Ismeno v malodane istem duhu, kot Jezus naslavlja Marijo Magdaleno, namreč z besedami: »Sledita mi, toda ne dotikajta se me.« Pa vendarle med tekstoma obstaja drobna filološka razlika, na katero opozori Nancy: Sofoklej uporabi precej redkejšo besedo πσαυω, ki označuje dotik v ožjem pomenu besede, medtem ko Janez uporabi χαπτω (μή μου ἅπτου), ki pomeni »prijem«, »oklepanje«, »zaustavitev«, kar se izgubi v latinski Vulgati, ki glagol χαπτω reducira na tango, od koder dobimo Noli me tangere kot enoznačni »ne dotikaj se me«.

Nancyjeva interpretacija, ki podaja »sekularno« branje prizora iz evangelija, leti, po eni strani, na vprašanje vere v razmerju do telesa, na drugi strani pa na hierarhijo čutov: Marija Magdalena v prizoru deluje kot ultimativna vernica (ona je prva, ki se ji Jezus prikaže), ki verjame brez dotika ali, še natančneje, ki jo vstali Kristus zaustavi natanko na točki dotika zato, da bi verjela – pri čemer je pomenljiva hierarhizacija čutov v dramatični zasnovi prizora (najprej spregled lika »vrtnarja«, nato prepoznanje glasu učitelja, nenazadnje zaustavljen dotik).

Pa vendarle bi se natanko na tej ključni točki rad poklonil Nancyju z držo, ki jo sam zavzema do drugih filozofov, se pravi z branjem, ki je inherentno kritično do njegove filozofije, in sicer tako, da prizoru z vernico Marijo Magdaleno zoperstavim prizor, ki mu neposredno sledi v istemu Janezovem evangeliju, v katerem se Jezus sreča z nejevernim Tomažem (Jz. 20:24-29). Prizora – tako tale s Tomažem kot tisti z Marijo – namreč kažeta na določeno protislovno težnjo glede vprašanja dvoma in dotika: v prvem se želja po odpravi dvoma prek dotika zaustavi z gesto in stavkom, ki pa prav tako domuje na področju dotika (»“Ne dotikaj se me!” je stavek, ki se te dotakne, ki se te ne more ne dotakniti,« pravi Nancy) – v drugem pa se artikuliran dvom, natanko nasprotno, ovrže s tihim, prodornim dotikom (»gotovost na konici prsta«, bi lahko rekli v tem primeru). Nič čudnega, da lahko oba prizora najdemo ne le v klasični krščanski ikonografiji, temveč tudi v renesančnih slikah, dramskih delih, filmih ipd., saj se oba pravzaprav komplementarno nanašata na isti problem, namreč na razmerje med vero in dvomom, ki alegorično trčita ena ob drugega znotraj kraljestva čutil. V primeru dvomečega Tomaža, ki se dotakne Jezusove rane, da bi empirično preveril evidenco, ki mu jo dajejo njegove oči in ušesa, gre za haptično dopolnilo jezika, v primeru verujoče Marije, katere želja po empirični preverbi tega, kar ji kažejo oči in ušesa, pa je ravno nasprotno zaustavljena s pomočjo jezika – stavka »Ne dotikaj se me!« – ki od nje terja verski preskok. Skratka, vera zahteva verovanje brez dotika, toda to zahteva natanko zato, ker je sama resnica nedotakljiva; še več, to zahteva natanko zato, da bi se resnica lahko dotaknila subjekta. Opozicija, za katero tu gre, je opozicija med nedotakljivim in dotakljivim, med tangibilnim in intangibilnim – pri čemer je treba nadalje razlikovati med tem, česar se ne smemo dotakniti, in tistim, česar se nismo zmožni dotakniti – opozicija, ki v vsakem primeru predpostavlja dotik kot demarkacijsko linijo, ki razločuje ene pobočje od drugega.

Natanko zato lahko Nancy reče, da stavek »μή μου ἅπτου« – v kateremkoli jeziku ali prevodu ga vzamemo, od latinske »noli me tangere« do angleške »do not touch me«– s svojo haptično kvaliteto, ki se te dotakne brez dotika, uteleša sam dotik: »Z eno besedo in če naredimo besedno igro, ki se ji težko izognemo, ‘ne dotikaj se me’ je stavek, ki se dotika, ki se ne more ne dotikati, tudi izven vsakršnega konteksta.« Zakaj? Zato, odgovarja Nancy, ker evocira »nekaj, kar se nanaša na dotikanje nasploh, saj se dotika čutne točke dotikanja« – natanko tiste točke, kjer oba pomena sens sovpadeta – »točke, ki jo sam stavek vzpostavlja (gre za ključno točko čutnosti) in ki se vzpostavi v samem stavku kot točka čutnosti«. Ta točka je natanko »točka, kjer se dotik ne dotika, ne sme dotikati, da bi lahko izrazil svoj dotik (svojo umetnost, svoj takt, svoj čar)«, še več, to je »točka, kjer se prostor brez dimenzije, ki ločuje tisto, kar dotik spravi skupaj, linija, ki razločuje dotik od dotaknjenega in potemtakem dotik od samega sebe.« Skratka, dotik sam je tisti, ki na nek način vzpostavlja ne le ločnico na dotakljivo in nedotakljivo, temveč tudi na dotikajoče in dotaknjeno in potemtakem vzpostavlja samega sebe kot dotično ločnico, ki se dotika tako dotakljivega kot nedotakljivega, tako tangibilnega kot intangibilnega, tako dotikajočega se kot dotaknjenega – pa kljub temu ostaja nekaj drugega od vsega, kar sam vzpostavlja. Čutnost iz režima dotakljivega, telesnega, fizičnega in smisel iz režima nedotakljivega, duše, resnice, pojma, oboje v končni instanci sovpade na točki dotika, ki deluje kot ultimativni preizkus smisla Nancyjevega pojmovanja sens, ki spaja tako čutnost kot pomen: haptična točka, kjer se dotika »ne dotika, ne sme dotikati«, če naj izrazi svoj »takt, svoj čar«, pomeni čutno točko pomena in hkrati pomenljivo točko čutnosti, od subjekta samega pa tako terja dvojno dejavnost obenem – telesno aktivnost osmišljanja in miselno aktivnost čutenja.

Nancy je, kot »največji filozof dotika« – kot ga označi njegov prijatelj Jacques Derrida v svoji knjigi Dotik: Jean-Luc Nancy – umrl sredi pandemije, ki je radikalno preobrazila natanko dotik in z njim medčloveški stik. V tem oziru je njegova filozofija dotika več kot aktualna: nujna je. Nujna, da lahko razumemo, kako dotik ni tisti »raj človeškega stika«, kakor si danes, ko smo ga izgubili, domišljamo, da je bil – pač pa je dotik tisto, kar smo potencialno pridobili šele sedaj, ko smo ga dejansko izgubili. Jean-Luc Nancy je s svojo filozofijo dotika »ime« filozofski sinonim – natanko izgube in hkrati pridobitve dotika, nek dotični več-kot-dotik, ki (se) dotika.

*

Nancy sam je Derridaju ob njegovi smrti posvetil pozdrav z naslovom Salut à toi, salut aux aveugles que nous devenonsSalut tebi, salut slepim, kakršni postajamo«), ki bi jih lahko, v drugačnih okoliščinah in ob drugačnem obratu usode, sam Derrida posvetil Nancyju:

»Salut! Kako bi se lahko zadržal, da te ne bi pozdravil s salut sedaj, ko si odšel? Kako bi lahko zgrešil odgovor na salut, ki si nam ga namenil, ’salut brez rešitve, nepoprisotljiv salut,’ kakor si sam dejal? Kako bi lahko zgrešil, da tega ne bi naredil – in kaj drugega je sploh moč narediti? Čas za žalovanje ni čas za analizo ali diskusijo. Kljub temu pa ni treba, da bi to bil čas za zguljena posvetila. Lahko je – mora biti – čas, da te pozdravim s: salut! Zbogom! S tem, da nas zapuščaš, nas soočaš s temačnostjo, v katerega izginjaš. In torej: salut, temačnost! Salut temu izbrisu figur in shem! In salut slepim, ki postajamo. Slepi so bili tema, ki ti je bila povšeči: salut pogledu, ki se ni opiral na forme ali ideje, temveč se je prepustil temu, da so se ga dotikale sile. Prakticiral si slepoto še toliko bolj, da bi lahko pozdravil tisto jasnino, ki jo poseduje edinole temačnost, saj se nahaja izven vidnega polja in skriva v sebi skrivnost – nezakrito skrivnost, ki je odkrita, evidentna, manifestna skrivnost biti, življenja/smrti. In torej salut skrivnosti, ki jo čuvaš! In salut tebi! Salve, bodi mi zdrav! Ostani mi zdrav v nemogočem zdravju ali bolezni, v katero si vstopil. Bodi zdrav v smrti – ne pa pred njo. Ali še, če mi dovoliš, bodi tako zdrav kot smrt, nesmrten kot smrt, v kateri si bival vse od rojstva. Salut! Naj bo ta pozdrav zate blagoslov (sam si nam tako govoril). ’Dobro govoriti’ in ’izreči dobro’: dobro govoriti o dobrem, o dobrem ali nemogočem, o nepoprisotljivem, ki drsi stran od vsakršne prisotnosti in povsem zavisi od ene same geste, prijaznosti, dvignjene roke, roke položene na ramo ali na čelo – dobrodošlica, slovo, ki pravi salut. Salut tebi, Jacques.«

In salut tudi vam, Jean-Luc Nancy.

Nikoli vas nisem spoznal – vsaj ne »v živo«, kot se temu pravi – pa vendar sem ali si vsaj domišljam, da sem vas prek branja, študija in prevajanja vaših tekstov spoznal veliko bolj živo kot večino ljudi, ki jih pač poznam. Še kot doktorski študent sem vam pisal, da prevajam vaša Corpus ter Noli me tangere ter da sem videl, da boste v kratkem imeli predavanje v Turinu, in vas vprašal, ali bi lahko z vami opravil intervju. Prijazno ste privolili v srečanje z menoj, ki sem se ves vzhičen na tisti dan odpravil z vlakom čez drn in strn samo zato, da bi vas srečal. Ni vas bilo, predavanje ste odpovedali zaradi slabega zdravja. Nekaj let kasneje, ko sem vam poslal knjižno izdajo slovenskega prevoda Corpus – Noli me tangere – Rojstvo prsi, ste se mi ponovno javili z zahvalo in pripombo, kakšno prijetno presenečenje je bilo videti naslove vaših knjig v slovenskem prevodu, ki so zazijali iz odprtega paketa, ko so prispele do naslovnika, saj sta Corpus in Noli me tangere ohranila svoja naslova – namesto La naissance de seins pa je pisalo Rojstvo prsi. Še čez nekaj let sva se celo slišala po telefonu zavoljo še enega morebitnega intervjuja in še enega spodletelega srečanja in ste mi med drugim kot odgovor, zakaj raje pišete krajše knjižne eseje namesto tisoč strani dolgih monografij, kot je bojda modno v filozofskih krogih, v razorožujočem smehu ironično dejali: »Saj bi tudi sam, pa nikoli ne vem, kdaj me bo doletela smrt, tako da se raje ne lotevam daljših projektov.«

Tudi zato: salut, Jean-Luc Nancy.

Platon je v svojem dialogu Fajdon, kjer popiše Sokratovo smrt, nekje proti koncu, ko so se stvari iztekale proti usodnemu koncu, zapisal: »Čakali smo torej in se med seboj pogovarjali ter znova razmišljali o tem, kar je bilo povedano – in se tedaj znova začeli meniti o tem, kolikšna nesreča nas je doletela, saj se nam je preprosto zdelo, da nas bo zapustil oče in da bomo vse nadaljnje življenje preživeli kot sirote.«

Verjamem, da se vsi, ki se imamo za »otroke strukturalizma«, ob Nancyjevi smrti počutimo prav tako kot Sokratovi učenci – obenem pa sem vendarle prepričan, da se nas bo njegova filozofija silovito dotikala še naprej v »kraljestvu idej«, za katerega se kot filozofi moramo in zmoremo vedno znova znati boriti.

Et donc : pour 100 ans de plus, maître!