V času, ko je regijo pretresala novica o dokumentarnem filmu Sarajevo safari, ki govori o bogatih tujcih, ki naj bi v zameno za denar hodili streljat na prebivalce obleganega mesta, sem se srečal z Zlatkom Dizdarevićem, legendarnim novinarjem, urednikom in diplomatom, ki je med vojno urejal vojno redakcijo časopisa Oslobođenja, ki je kot edini dnevnik izhajal ves čas agresije na Bosno in Hercegovino. Vprašal sem ga, ali je slišal za zgodbo o tujcih, ki naj bi nad oblegano mesto prišli streljat v zameno za denar in o katerih govori dokumentarec, in ali ga je ta novica šokirala: »Ta novica me ni šokirala, ker smo v Sarajevu doživeli že vse,« mi je odgovoril in nadaljeval: »Dam primer: Sodeloval sem v skupini, ki je tri mesece poskušala organizirati konvoj iz mesta. To je bila skupina intelektualcev in novinarjev, torej ljudi, ki naj bi imeli nek status v Sarajevu. S tem konvojem naj bi evakuirali otroke in uspeli smo organizirati tri avtobuse. Čim so avtobusi zapustili mesto, so jih napadli, nekaj otrok je bilo ubitih, še več ranjenih. Čez dva dni je bil pogreb teh otrok, ki so umrli v konvoju. Tudi pogreb so bombardirali. Želim reči, da smo imeli veliko takšnih primerov. Imeli smo primer na tržnici, ko je ostrostrelec streljal na mamo, ker je računal, da bo bolečina večja, če umre otrok …« Omenil je tudi Eduarda Limonova, ruskega pisatelja, ki je leta 1992 prišel na hribe nad oblegano Sarajevo in pred kamero streljal na mesto in si zamišljeno zamrmral: »Če to počnejo intelektualci …« In res – če to počnejo intelektualci, zakaj smo šokirani, če to počnejo turisti? Ali je povpraševanje hujše od obstoja ponudbe? Ko sem se po premieri spet slišal z Dizdarevićem, mi je ta sporočil, da je film korektno narejen in da verodostojno predstavi to žalostno zgodbo, a da je odziv Sarajevčanov na zgodbo: »Ja in?« Sarajevčanov, ki so utrujeni od neskončnega dokazovanja starih in nenehnega odkrivanja novih tragedij, verjetno res nič ne preseneti.
Morda je razlog za ta mednarodni šok v tem, da smo ti turisti »mi«. Zahodnjaki, ljudje pravic, dolžnosti, ugodja in ekscesov, ki sta nam vojna in to trpljenje oddaljeni abstrakciji. Vojna nam je le zanimivost. O tem ni dvoma, pa naj si gre za naslado ali sočutje. In eksces zanimanja je želja po sodelovanju: kot novinar, humanitarec, borec – ali lovec. Morda nas je ta zgodba šokirala, ker govori bolj o nas kot družbi, ne pa zaradi sočutja do nesrečnih meščanov, ki so več kot tri leta kljubovali vojni.
Sarajevska premiera
Čez nekaj dni sem se udeležil premiere dokumentarnega filma. To je bilo 1. septembra v okviru festivala dokumentarnega filma Al Jazeera Balkans v sarajevskem multimedijskem centru Kovači – prostornem amfiteatru. Razprodano premiero si je ogledalo več kot 800 Sarajevčanov, sledile so še dodatne projekcije. Spominski center je del ogromnega pokopališkega kompleksa, ki se razprostira na hribu nad Baščaršijo. Pot do amfiteatra vodi mimo spomenika, na katerem je v marmor vklesanih na tisoče imen – imen skoraj 14.000 žrtev, ki so izgubila življenje med tri leta in pol trajajočim obleganjem. Film, ki so si ga meščani šli ogledat, je tej že tako tragični zgodbi dodal novo dimenzijo: niso jih ubijali le zaradi etničnega sovraštva, nacionalizma ali izrojene politike, ampak so bili ubiti za rekreacijo, za zabavo, njihova življenja so bila, kot izvemo v filmu, izjemno luksuzna dobrina. V nadaljevanju filma izvemo še bolj pretresljive podrobnosti, da so ti skrivnostni lovci plačevali na »glavo« in da je umor otroka stal več kot umor odraslega, kar me je takoj spomnilo na Dizdarevićev primer ostrostrelca, ki je ciljal otroka namesto mame.
Dokumentarni film se začne z delno anonimno izpovedjo Slovenca, nekdanjega javnega uslužbenca, ki je po osamosvojitvi ostal brez službe, dokler ga ni najela »neka tuja agencija,« ki jo je zanimalo, kaj se je dogajalo v Sarajevu med vojno. »Slovenci smo bili na splošno priljubljeni v nekdanjih republikah. Težko bi najel nekega Srba ali Makedonca, tudi Makedonec ne bi daleč prišel,« pripoved začne pričevalec. Anonimna priča nadaljuje zgodbo o svojem otroštvu, dotedanji poklicni poti in razpadu Jugoslavije: čeprav se izogiba specifičnim imenom, je jasno, da gre za sodelavca Udbe. Nekdanji agent je le delno anonimen – zakrit ima obraz, ne pa glasu; kot smo pozneje izvedeli, da se ne zameri svojim prijateljem v Beogradu, čeprav je jasno, da bi ga zaradi specifičnega načina govora spoznal vsak znanec, ki bi videl film. Pričevalec nadaljuje pripoved: »Bil sem v Grbavici, kjer sem videl, kako so tujci za določene vsote denarja prihajali streljat na obkoljene prebivalce Sarajeva,« in opiše, kako je prvič videl neke neznance, kako je zaradi svoje stroke prepoznal, da gre za civiliste, in ne za vojake, nakar so civilistu dali puško in ta je ustrelil. Pripoved spremljajo posnetki iz obleganega mesta, ki jih je režiser posnel med obiskom Sarajeva pozimi leta 1993/1994, in osebne izpovedi ljudi, dejanskih žrtev – para, ki je izgubil hčerko, in Faruka, študenta fizike, ki ga je med opazovanjem očarljivega sončnega zahoda ustrelil ostrostrelec. Zgodbi študenta, ki sanja o lepoti in neponovljivosti tega sončnega zahoda, režiser posveti skoraj toliko časa kot naslovni zgodbi. Šele na sredini filma nastopi druga ključna priča tega streljanja: Edin Subašić, ki je bil obveščevalec med vojno in je od zaslišanega srbskega vojaka izvedel za zelo podobno zgodbo o tujcih, ki naj bi plačali, da so prišli streljat na mesto. Po pričevanju naj bi ti vojaki prileteli prek Trsta do Beograda in potem s helikopterjem do Bosne. Onkraj omenjenih prič v filmu ni drugih pričevalcev in poleg govorcev ni nobene druge naracije.
Premiera se je odvila na mrzlo septembrsko noč in dokumentarni film je gledalce še dodatno zmrazil. Veliko gledalcev je projekcijo zapustilo še pred koncem in po koncu projekcije je bil amfiteater videti, kot da bi v prostoru spustili solzivec, tudi največji silaki so hlipali in si brisali nos. Pogovor z režiserjem, ki je sledil, je bil primerno čustven, frustracije obiskovalcev in tudi hvaležnost za delo in trud ter tudi tenkočutnost režiserja. Nekateri gledalci so izrazili pomisleke – da režiser ne omenja krivcev za obleganje mesta, da se ne ukvarja z vprašanjem sistemskega nasilja in iskanjem krivcev. Spet drugi Sarajevčani so režiserju stopili v bran in se mu zahvalili za zelo korektno opravljeno delo. Nekateri obiskovalci so izrazili srd nad slovenskim pričevalcem – in res, nekdanji uslužbenec službe državne varnosti verjetno ni najbolj etično neoporečen sogovornik in verjetno ima tudi sam marsikateri greh na plečih. Režiser je stopil priči v bran, da je ta delila zgodbo iz neke notranje nuje ali nemira, kot da ga je ta zgodba preganjala. Razumem frustracijo gledalcev. Film Sarajevo Safari odpira potencialne nove zločine, čeprav sam »veliki« zločin – obleganje mesta – še ni dokončno raziskan. Film Sarajevo Safari je najprej dokumentarni film o obleganju Sarajeva in šele potem o krvoločnih italijanskih/nemških/ameriških turistih.
Ali je zgodba predstavljena legitimno?
Veliko je ugibanj, ali je zgodba preveč spekulativna. Obtožbe so namreč hude, dokazov pa je malo, nekateri kritiki menijo, da premalo. Res je, da bi se lahko film predstavitve lotil drugače – skozi naracijo ali vsaj z besedilom na koncu bi lahko razjasnil določene odprte konce. Ključni podatek, ki umanjka v filmu, je ta, da anonimni agent in Edin Subašić nista vedela drug za drugega, njuni zgodbi pa se kljub temu ujemata. Zupanič je sicer imel še dve drugi priči, pilota, ki naj bi vozila te »lovce«, a sta se zadnji trenutek umaknila, vseeno pa je Zupanič dobil potrditev, da je šel z zgodbo naprej. Zupaničev pristop se mi zdi zelo legitimen. Čim je osebno dobil potrditev, se posveti žrtvam in njihovim zgodbam. Zgodbi para, ki je izgubil otroka, zgodbi Faruka, ki je izgubil možnost hoje in lovi tisti sončni zahod. To je film o Sarajevu in zločinu obleganja.
Res je, da so to hude obtožbe – na srbski strani so takoj protestirali, da film črni Srbijo in Srbe, občinstvo v Sarajevu pa je protestiralo, da film ne nagovori sistemske narave tega zločina. Klasičen dokumentarni film/ekspoze bi verjetno res vključil še kakega pravnika, kliničnega psihologa. sociologa, politika … Ampak dodaten kontekst bi bil samo prazen šum. Balkan je postal tovarna dokumentarcev, ki analizirajo in premlevajo ad infinitum, in še en tak dokumentarec ne bi ničesar spremenil. Navsezadnje je pomembno dejstvo v prid legitimnosti tudi to, da je Zupanič priznan, preudaren in previden režiser, ki si pač ne bi dovolil neutemeljenih špekulacij. Tudi v pogovoru je Zupanič strašno previden in si ne dovoli veliko špekulacij, čeprav film za to ponuja veliko možnosti, npr. niti očitne špekulacije, da so lovci iz ZDA, Italije in Rusije hodili streljat muslimane, kar je sklep, ki ga ne bi bilo težko izpeljati – sploh ker je v vojni sodelovalo veliko mednarodnih prostovoljcev iz vseh treh religij, navsezadnje pa je tu še prej omenjen pisatelj Limonov. Tudi pri vprašanju sistemskega nasilja Zupanič vztraja, da gre za anonimno kriminalno združbo nekih ljudi, in niti osebno niti v filmu z ničemer ne namigne, da bi šlo za organizirano dejavnost z uradno podporo katere koli politične tvorbe. Res pa je, da sta se dve politični tvorbi ob tem filmu čutili napadeni.
Fotografije iz filma: Arsmedia
