V času pandemije je težko pisati o jubilejih. Tudi pravljično sedmo leto pontifikata rimskega škofa Frančiška je minilo veliko bolj neopazno, kot bi verjetno sicer. Strah, negotovost in drastične omejitve javnega življenja, ki se stopnjujejo s precejšnjo hitrostjo, pač ne dopuščajo več prepirov o stvareh, ki so se morda zdele pomembne v bolj gotovih časih. Končno se papež sam nahaja tako rekoč v eni najbolj prizadetih držav, kar še dodatno zmanjšuje njegov manevrski prostor. Njegov glas je torej v zadnjih dneh bolj ali manj neslišen, vsaj nekatera temeljna sporočila, ki jih je v zadnjih letih postavljal v ospredje svojega delovanja, pa se zdijo vsaj danes precej brezpredmetna.
To sem moral povedati za uvod. V nadaljevanju se bom bolj ali manj držal tistega, kar sem hotel zapisati v dneh in tednih pred 10. ali vsaj 13. marcem, ko je minilo točno sedem let od Argentinčeve izvolitve. Vnaprej sprejemam kritiko, da bo marsikaj zapisanega zvenelo s trenutno resničnostjo precej nepovezano in od nje odtujeno.
Kljub vsemu mož iz preteklosti
A drugače pravzaprav ne more biti. Za to je navsezadnje v zadnjih letih poskrbel pontifeks sam. Najprej moram znova ponoviti, kar sem velikokrat zapisal v mesecih in letih po njegovi izvolitvi. Odločitev kardinalov na konklavu leta 2013 v bistvu še vedno štejem za pravilno; tudi brez za katoličana morebiti obveznega pomisleka, da taka izbira sploh ne more biti »napačna«, saj jo vodi Sveti Duh. Dejansko bi izvolitev »serijskega kardinala« na zadnjem konklavu močno škodovala verodostojnosti Katoliške cerkve. Jorge Mario Bergoglio je nedvomno pomenil osvežitev. Zdelo se je, da je pravi odgovor na temeljno zadrego med ljudmi, ki se je vrtela okoli vprašanja, kaj sploh ima v škrlat oblečena vojska starčkov z ribiško druščino Jezusa iz Nazareta. Ko je postal Frančišek, je argentinski kardinal praktično v trenutku podrl marsikatero pregrado med Cerkvijo in svetom, ki se je še nekaj let prej zdela povsem nepremostljiva. Zdelo se je, da mu bo splošna javnost pripravljena prisluhniti, potem ko sta že pozni Janez Pavel II. in za njim Benedikt XVI. lahko zares nagovorila samo še »prepričane«. Vendar se je pravzaprav že v prvih mesecih začelo zastavljati vprašanje, ali ima Frančišek res kaj povedati. Da ta stavek ne bi zvenel pretrdo, bi mu morali na koncu verjetno dodati besedico »svojega«. V tem vidim temeljno zagato Argentinčevega pontifikata, zato se bom k njej še vrnil.
Za začetek naj se ustavim ob nekaterih drugih ne preveč ugodnih okoliščinah minule sedemletke. Ne glede na superlative, s katerimi so Frančiška hvalili zaradi njegove domnevne hoje daleč pred vsemi drugimi cerkvenimi dostojanstveniki, kar zadeva potrebe sodobnega človeka, je suhoparno dejstvo, da je papež bržkone prestar. Zavedam se, da zveni izjava na prvi pogled »agistično« in diskriminatorno. Priznam pa, da gojim dvome, ali lahko ustanovo razsežnosti Katoliške cerkve zares vodi štiriinosemdesetletnik. Odstop Benedikta XVI. leta 2013 razumem kot priznanje, da je kaj takega praktično nemogoče. Seveda poznam mantro o tem, da gre pri vsej stvari za duhovno, ne fizično kondicijo, in da je človek, ki je vse življenje preživel na terenu med ljudmi, ne glede na enako biološko starost v boljšem položaju od pisarniškega profesionalca. Na koncu niti ne gre za to. Da se je Bergoglio rodil leta 1936, pomeni v sodobni Cerkvi nekaj drugega. Pomeni, da tudi njegova domnevno revolucionarna izvolitev in nastop nista prinesla menjave generacij. Bistvena posledica je, da nad vsem dogajanjem v Cerkvi tudi v Frančiškovem pontifikatu lebdi dolga senca travme drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Še več, Bergoglio je kot duhovnik zorel ravno v najobčutljivejših koncilskih in pokoncilskih letih.
Zakaj govorim o travmi? Zato, ker je dojemanje vloge in predvsem konkretnega uresničevanja koncilskih sklepov globoko razklalo vsaj hierarhijo in teologe, če že ne vernikov. Za ene je bil koncil obet, da bo »poslej vse drugače«, za druge je izpeljava koncilskih sklepov pomenila najhujši prelom s cerkvenim izročilom v otipljivi zgodovini. Od leta 1965 naprej se tako odvija boj za interpretacijo prelomnega dogodka. Z njim so bili obremenjeni vsi pontifikati od Pavla VI. do Benedikta XVI. Če je prvi popuščal »revolucionarjem«, sta se Benedikt in njegov predhodnik Janez Pavel II. izkazala za zagovornika t. i. hermenevtike kontinuitete, po kateri so koncilski dokumenti povsem v duhu izročila, šepalo pa naj bi njihovo izvajanje. Čeprav je zlasti Janez Pavel II. pustil podobo drugega vatikanskega cerkvenega zbora kot ključnega, celo usodnega mejnika za sodobno versko življenje nedotaknjeno in so obvezni citati koncilskih dokumentov obilno spremljali vse korake katoliškega občestva, so koncilski prvoborci njegovo papeževanje verjetno upravičeno razumeli kot poskus odmika od koncilske prenove. Ne glede na to, da je ravno Poljak na Petrovem sedežu vsaj na besedni ravni veliko prispeval k ohranjanju predstave, da prenova še vedno traja in da so dokumenti koncila nekakšna »rezervna ustava« Cerkve. Seveda je Benedikt XVI. za zagovornike koncila kot preloma že na simbolni ravni pomenil še večjo rdečo cunjo, še zlasti, ker je že prej veljal za ideologa odmikanja od reformnega toka.
Konklave 2013 bi bil torej priložnost za izvolitev nekoga, ki bi bil manj obremenjen s travmo razumevanja dogodkov iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Do tega ni prišlo. Z Bergogliem je bil sicer izbran »zunajserijski«, vendar sedeminsedemdesetletni prelat, po svoji formaciji globoko vtopljen v koncilsko in pokoncilsko dogajanje. Tudi če odmislimo »sanktgallensko teorijo«, po kateri so za Bergoglievo izvolitev največ storili ravno najbolj zagnani zagovorniki koncila kot preloma v kardinalskem kolegiju, po sedmih letih pontifikata papeževe navezave na zahodnoevropske »koncilske revolucionarje« ni mogoče prezreti.
Družba ostarelih »revolucionarjev«
Tu že trčimo ob enega osrednjih paradoksov pontifikata. Papež, ki naj bi bil poosebljena novost in zagovornik najbolj zapostavljenih delov sveta, se odločilno opira na ostarele predstavnike najbogatejših krajevnih cerkva na planetu, iz katerih izhajajo »koncilski revolucionarji«. Ti so cerkveni zbor pred petimi desetletji dejansko doživljali kot priložnost za revolucionarno preureditev Cerkve v duhu takratnih modnih trendov, seveda spet v zahodnoevropskih družbah. Čeprav je v pokoncilskem desetletju res prišlo do številnih ikonoklastičnih korakov, ki so bili na simbolni ravni najbolj povezani z radikalno bogoslužno reformo, je nadaljnji razvoj pomenil zanje veliko razočaranje. To razočaranje tudi pojasni neracionalni bes predvsem nemške teološke srenje na svojega nekdanjega somišljenika Josepha Ratzingerja, ki ga obravnavajo kot nekakšnega mafijskega skesanca: čeprav je bistveno prispeval h koncilski prenovi, je hitro prepoznal rušilni potencial njenega revolucionarnega razumevanja. Zdaj se prav njegovim še živim zagovornikom zdi, da je s Frančiškom napočil čas za poravnavo starih računov.
Seveda bi človek pričakoval, da bo njihovo nastopanje na ljudi delovalo vsaj nekoliko tragikomično. Nekdanji »jezni mladeniči« so danes pač »jezni starci«, ki se soočajo z vprašljivimi rezultati svoje »revolucije«. Po njihovih receptih reformirana Cerkev je bila povsem neuspešna v spopadanju z galopirajočo sekularizacijo na zahodu, ikonoklastično izpraznjene cerkve imajo že dolgo prazne klopi, blagajne pa so še kar polne. Kar je nenavadna okoliščina, s katero že dolgo živijo recimo državne cerkve v Veliki Britaniji in Skandinaviji. Edino, kar tem ljudem ostane, je vztrajanje pri fikciji, da koncilska prenova »še traja«, da je Frančišek tisti, ki bo končno spustil iz steklenice duha koncila. Spregledujejo ali zamolčujejo namreč, da je prenova kot kontinuirani proces, ki traja od njihove mladosti, čeprav sta ga zavrla reakcionarna Janez Pavel II. in Benedikt XVI. – mit. Za večino današnjih katoličanov so razmere, v katerih je potekal koncil, prazgodovina. Prenavljati Cerkev na osnovi teh razmer pomeni potiskati voz nazaj, ne v leto 30, kot obljubljajo »revolucionarji«, se pravi k slavnim »virom«, marveč v leto 1968. Okoli Frančiška zbrani zahodnoevropski prelati svojo mladost nekritično zamenjujejo z mladostjo nasploh, kar je sicer pri revolucionarjih pred biološkim zatonom bil dobro znan pojav tudi v Sloveniji. Tako tudi Frančišek, kljub domnevno v prihodnost usmerjenim potezam, zaradi ujetosti v paradigmo, ki se suče okrog koncilske dediščine, v največji meri pripada cerkveni preteklosti. Preboj bi se leta 2013 zgodil le, če bi bil izvoljen kandidat, ki bi zmogel na koncil pogledati kot na enega izmed koncilov v cerkveni zgodovini, kar v praksi za večino katoličanov že je, ne pa kot na domnevno še živo dogajanje, kakor bi radi starčki z zahoda Evrope.
Ob tej neživljenjski navezavi Frančiškovega kroga na nepreklicno minuli dogodek toliko bolj tragikomično deluje druga usodna napaka, ki jo je argentinski pontifeks naredil že takoj ob nastopu. Gre za njegovo skoraj popolno prepustitev kolesju prevladujoče zahodne medijske mašinerije, ki ga je v rekordnem času povzdignila v eno svojih osrednjih ikon. Dovolj smešno je že, da papež ni uvidel, kako ga je na ta način praktično izenačila z drugimi medijskimi ikonami tipa Jennifer Lopez. Kljub njunim skupnim latinskoameriškim koreninam se najbrž strinjamo, da Bergoglio v tej konkurenci dolgoročno ni mogel prevladati. Že slišim ugovor, da se je na medije, ko mu je to koristilo, izdatno naslanjal tudi Janez Pavel II. Kar je seveda res. Vendar Poljak ob izrabljanju njihove naklonjenosti v glavnem ni pristajal na njihove temeljne »mantre«. Res je bila njegova slabost stalno hlastanje za podiranjem rekordov, kar je tipična poteza zahodnega mainstreama, a ni se vdal neki drugi temeljni iluziji – da je res dobro zgolj tisto, kar je novo. Janez Pavel II. je dosledno ohranjal nekak potujitveni učinek, ko je modernemu, zvezdniškemu načinu nastopanja dodajal izrazito konservativno vsebino, s katero je podčrtaval »drugačnost« Katoliške cerkve. Pri Frančišku je drugače. Ko se oglasi, se njegovo jedrno sporočilo v glavnem ujema s tistim, kar sliši človek od drugih mnenjskih voditeljev, ki jih je ustoličil prevladujoči medijski svet. Za poglavarja Katoliške cerkve z dolga stoletja trajajočo kilometrino je morda najbolj nenavadno njegovo pristajanje na predstavo, da je zgolj novo zares dobro. In če novega ni, ga je potrebno ustvarjati.
V primežu pozabe zgodovine
»Pozaba zgodovine«, kot jo zadnjih sedem let uganja papežev krog, je po svoje še bolj hecna od truda, da bi se ogreli pri za vedno ugasli pečici drugega vatikanskega koncila. Kratkoročno je tak pristop navidezno koristen, saj se da junaku iz Buenos Airesa pripisati zasluge za tisto, kar so v resnici kdaj prej naredili že drugi. Skrajni primer tega prikrajanja oziroma zanikanja preteklosti je havanska farsa iz leta 2016, ko sta se pod egido kubanskega komunističnega voditelja Raúla Castra srečala Frančišek in ruski patriarh Kiril. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj je papež pristal na to veščo inscenacijo Putinovega režima ali kaj natanko si je njegov krog obetal od tega prostovoljnega vplutja v objem propagandnega stroja kremeljskega avtokrata. Seveda sodi k mladostnim iluzijam ideologov tega pontifikata tudi navdušeno klecanje nad sovjetskimi eksperimenti kot protiuteži domačemu kapitalizmu iz leta 1968, kar bi bil možen vzrok za tako ravnanje. Nas na pričujočem mestu bolj zanima neki drug vidik. Papeževi občudovalci in večina medijske krajine so dogodek v Havani takoj oklicali za »srečanje po tisočletju« ali »srečanje, na katerega je svet čakal tisoč let«. Nič niso zalegli posamezni ugovori, da o kakem patriarhu v Moskvi ne pred tisočimi ne pred petstotimi leti ni mogoče govoriti, in da je sodobni sorazmerno velik prestiž ruskega pravoslavja precej nova zadeva, povezana po eni strani s kopnenjem grške navzočnosti v Konstantinoplu in po drugi strani z nadaljevanjem ruskega imperializma v sovjetski podobi, kar je oboje stvar 20. stoletja. Da ne govorimo o tem, da je »tisočletno srečanje« že bilo, akterja pa sta bila Pavel VI. in patriarh Atenagora. Kjer torej Frančišek ne more postaviti rekorda, so na udaru dejstva. A kar se v tem primeru zdi posrečen propagandni trik, je v resnici nevarno.
Ne verjamem sicer, da se Bergoglio s svojim šibkim razumevanjem pomena izročila zaveda čeri. Toda ne glede na medijsko laskanje, ki ga je bil v zadnjih sedmih letih deležen, je malo verjetno, da bi se ljudje zelo zmenili za njegove domnevno globoke duhovne modrosti, če bi bil »zgolj« duhovnik ali celo nadškof Bergoglio. Njegov pomen, tudi v sekularni javnosti, izvira iz njegovega položaja rimskega škofa. Pomen položaja rimskega škofa pa je neizogibno vezan na zgodovino oziroma na prepričanje nekaj stotin milijonov katoličanov, da je med ribičem Simonom Petrom in Jorgejem Mariem Bergogliom neprekinjena veriga, da je Bergoglio »Peter našega časa«. To je zelo jasno poudaril Benedikt XVI. ob svojem odstopu. »Petrinska služba« pomeni, da njen nosilec v času, ko jo opravlja, ne more biti povsem on sam. Stalna Frančiškova soliranja in »postavljanje rekordov« so sicer simpatična z vidika sodobnih družbenih trendov, na daljši rok pa, kot celotna strategija »pozabe zgodovine«, žagajo vejo, na kateri papež in papeštvo sedita. Bergoglio in njegov krog bržkone menita, da bosta lahko »Petra našega časa« uveljavila kot duhovno in moralno avtoriteto tipa dalajlame, Desmonda Tutuja ali Martina Luthra Kinga, vendar se mi omenjeno zdi račun brez krčmarja. Dalajlama predstavlja duhovno izročilo, ki je med zahodnjaki v resnici malo znano, Tutu in Martin Luther King pa sta predstavnika krščanskih skupnosti, katerih kolektivna identiteta je verjetno manj izrazita kot pri Katoliški cerkvi. Računati, da bo Bergoglio brez upoštevanja izročil ustanove, ki ga je ustoličila za papeža, za javnost zanimiv kot nekak med skupnostmi lebdeči duhovni učitelj, je precej optimistično.
Podobno dvoumno je v tej zvezi stališče teoloških ideologov pontifikata. Sledeč izročilu nemške in severnoevropske koncilske teologije je njihov končni cilj seveda čim šibkejši papež. A da bi to dosegli, potrebujejo močnega in priljubljenega Petrovega naslednika, ki bi sam izvotlil podlago svoje službe. Zato niti ni presenetljivo, da sedaj posamezne »ultramontanistične« izjave v slogu, »kdor kritizira papeža, ni katoličan«, prihajajo iz ust teoloških liberalcev, medtem ko teološki konservativci vpijejo o pomanjkanju demokracije v Cerkvi. Kar zadeva načrte ostarelih teologov o sinodalni postfrančiškovski Cerkvi, je manjša težava verjetno kar značaj samega pontifeksa. Ta seveda uživa v pridobljeni medijski pozornosti in hoče po vsem videzu odločati predvsem sam, zato mu gre odstopanje kompetenc nižjim ravnem od rok počasneje, kot bi si nekateri želeli.
Vse doslej zapisano je potrebno proti koncu nadgraditi z vrnitvijo k izhodiščnemu paradoksu dosedanjih sedmih Frančiškovih let. Njegova navezava na koncilske »revolucionarje« in medijsko podprta »pozaba zgodovine« imata skupno točko. Katoliška cerkev pod Frančiškovo taktirko je zaradi teh izhodišč predvsem Cerkev po meri zahodne Evrope in deloma Severne Amerike, česar ne spreminja osredotočenost prizadevanj prvega latinskoameriškega papeža na neevropska okolja. Pozornejši pogled namreč hitro pokaže, da papež praviloma ne načenja tem, ki jih ne bi pred tem na ta ali oni način že »posvojil« liberalni zahodnoevropski ali severnoameriški establišment. Tu naj spomnim samo na njegovo »odkritje« problema plastike v oceanih, o katerem se je na široko razgovoril, ko je ljudi zanimalo, kakšen je njegov odnos do znamenitega spolnega grešnika Theodorja McCarricka, njegovo odkrivanje pojma biodiverzitete, kjer so mu družbo delali drugi zahodnoevropski hierarhi, njegovo zgražanje nad »lažnimi novicami« v papeških dokumentih kmalu po Trumpovi izvolitvi, njegove tirade proti populizmu, v katerih pa ni najti kakšne izvirne, na krščanskem izročilu utemeljene misli, in končno tudi na dejstvo, da se je Osservatore Romano šele ob pojavu gibanja Jaz tudi spomnil na nedvomno velik, razširjen in star problem izrabljanja zastonjskega dela redovnic v cerkvenih ustanovah. Tudi pomen evropske ideje kot protiuteži sebičnih nacionalizmov odkriva Frančišek v popolnoma sekularnih tonih, ne da bi upal zares poudariti krščansko posebnost stare celine, saj bi potem izgubil kakšnega občudovalca v medijskem mainstreamu.
Čas novega jožefinizma
Na teološkem področju je papež doslej sicer pazil, da se je izogibal prestopanju meja. Toda tam, kjer je posegal, kaže njegova dejavnost enako viden podpis liberalnega zahodnoevropskega občinstva. Njegovo šarjenje po besedilu očenaša, za katero mu je sicer slab zgled dal predhodnik Benedikt s svojimi stališči do prevajanja besed Pro multis med mašno spremenitvijo, ni nič drugega, kako dvoumno formulacijo, ki je ni moč poljubno spreminjati, spremeniti tako, da bo sodobni razvajeni človek dobil »Boga po meri človeka«. Enako se je lotil preurejanja katoliškega nauka o pravični vojni in smrtni kazni, kjer seveda ni bilo pričakovati, da se bodo verniki zgrnili na ulice z vilami v rokah. Povsod drugod je opazna dobršna mera previdnosti.
Tisto, kar je v dosedanjih ocenah Frančiškovega pontifikata skoraj povsem izostalo, je ugotovitev, da lahko v zvezi z njim govorimo o valu nekakšnega novega jožefinizma. Prva podobnost je v tem, da se Frančiškov krog na vse kriplje trudi s Cerkve sprati madež »nazadnjaštva« in po vsej sili ujeti sodobni svet, o čemer sem nekaj povedal zgoraj. Druga podobnost je v tesni prepletenosti Frančišku zvestih cerkvenih mož z domačo politično oblastjo. Komu drugemu bi svarilci pred zlizanostjo trona in oltarja to zamerili, Frančišku seveda ne. Kot v mnogih podobnih primerih je razmerje koncipirano kajpak tako, da je Cerkev državi v bistvu podrejena. V Nemčiji, kjer nikoli niso izpeljali ločitve Cerkve in države, boste v zadnjih desetletjih, predvsem pa v zadnjem desetletju sorazmerno težko naleteli na škofa, ki ne bi trobil v isti rog s političnim in družbenim mainstreamom, tudi če je njegove postulate težko zares uskladiti z izhodišči katoliškega nauka. Tretja »jožefinska« okoliščina je, da se Frančiškova Cerkev spreminja v nekakšno pomožno silo (zahodne) države, v nekakšno nevladno organizacijo (pred čimer je Frančišek vsaj deklarativno svaril ob nastopu pontifikata), znotraj katere lahko premožen zahodni posameznik predvsem poteši svoje želje po pomiritvi vesti z dobrodelnostjo in s skrbjo za odmaknjene deprivilegirane sloje. Temu služi tudi pogosto dojemanje Kristusa kot nekakšnega prahipijevskega aktivista. Tehtnica v stalnem konfliktu med Kristusom kot dobrodelnežem brez vprašanj in Kristusom kot zahtevnim učiteljem resnice, ki je vpisan že v DNK krščanstva, se tako v zadnjih letih močno preveša tja, kamor se je na zahodu marsikje prevesila že prej.
Dobra ilustracija zamisli o Cerkvi kot ustanovi, ki ne bi zahtevala ničesar mimo življenjskih predstav premožnega sodobnega človeka, a bi mu omogočala nekakšno duhovno rekreacijo in pomiritev vesti, je znamenita sinoda o Amazoniji. Zasnovali so jo v glavnem nemški teologi, a v središče postavili »neokrnjeno« odmaknjeno pokrajino, v kateri lahko igrajo razumevajoče dobre ljudi. Za nameček so iz nje naredili poligon za reševanje svojih lastnih težav, ki se seveda zdijo bolj vredne pozornosti, če se (menda) tičejo nemočnih in po Evropejcih stoletja zatiranih prebivalcev Amazonskega pragozda. Papež je po jesenski tragikomični maškaradi s postavljanjem amazonskih objektov čaščenja v apostolski spodbudi vendarle potegnil ročno zavoro. To je nedvomno razočaralo marsikaterega navdušenca nad njegovim pontifikatom. Potem pa je udaril koronavirus in prioritete ljudi so se dramatično spremenile. Siceršnja mantra o nujnosti odprtosti nenadoma ni več privlačna, čeprav bi prišla iz pontifeksovih ust.