Sedem vekov revolucije

Marci Shore: Ukrajinska noč
The Ukrainian Night – An Intimate History of Revolution
Yale University Press, New Haven, 2018

»To je bil redek trenutek, ko je politično postalo eksistencialno. Videla sem, kako so prijatelji, kolegi, znanci, ki jih poznam že leta, ljudje, ki so cenili svojo zasebnost, nenadoma razodeli svoje duše, sprejeli odločitve, ki bi se jim pred par meseci zdele onstran njihovih moči,« piše Marci Shore v prvih poglavjih svoje inovativne Ukrajinske noči. Do pisanja jo je pripravil vtis, da smo ukrajinsko revolucijo iz leta 2014 slabo razumeli. »Novinarji in politiki so komentirali strategije NATO, mednarodne finančne in naftne investicije, ne pa preobrazbe človeških duš.«

Shore, ki je izredna profesorica intelektualne zgodovine na Univerzi Yale, poskuša rešiti izraz »revolucija«, ta pojem, ki je s ponavljanjem skorajda izgubil smisel, in mu vrniti njegov metafizični pomen. Za osebe iz njene knjige, The Ukranian Night: An Intimate Hitory of Revolution (Yale University Press, 2018) – pisce in umetnike, filozofe in študente – je pri revoluciji najprej šlo za vstajo proti proizvol; »ta ruska beseda združuje samovoljnost in tiranijo, stanje, ko postaneš predmet kaprice ali zlohotnosti nekoga drugega.« Viktor Janukovič, gangster, ki je postal predsednik, je to kvaliteto simboliziral s svojo rutinsko nasilnostjo, s svojim brezbrižnim preklicem pridružitvenega sporazuma, ki sta ga sklenili Ukrajina in Evropa unija, s svojim preglasovanjem vseh pravnih norm – vendar tudi s svojim pomanjkanjem vseh višjih idealov: »Sam Janukovič ni ponudil nobene velike zgodbe, nobene obljube transcendence, nobene zgodbe o višjem cilju sedanjega trpljenja.«
Ravno tak »višji cilj« pa so iskali glavni liki Marci Shore, ko so v Kijevu protestirali proti Janukovičevi vladavini. Med beleženjem njihovih zgodb razvije avtorica zaporedje revolucionarnega obnašanja, ki preoblikuje posameznika in omogoči družbi, da znova dobi svoj cilj.
Prva stopnja je »spontana samoorganizacija«, kjer se prej odtujene in pasivne skupine srečajo in ustvarjajo improvizirane ulične kuhinje, bolnišnice in samoobrambne enote, v nekakšnem »laboratoriju družbene pogodbe«: »to je zveza specialistke za računalništvo iz Dnipropetrovska in huculskega pastirja, matematika iz Odese in poslovneža iz Kijeva, prevajalke iz Lvova in tatarskega kmeta iz Krima.« Prisotna je tudi skrajna desnica – toda ali ni revolucija, če naj bo resnično demokratična, primorana vključevati vse dele družbe, tudi tiste najodvratnejše?
Na drugi stopnji akterji sprejmejo neko radikalno, pogosto življenje ogrožajočo odločitev: v prostoru brez ideologije velja, da pripravljenost na osebno tveganje prinaša smisel. Rokovski pevec Sava Vakarčuk (nekateri v njem vidijo bodočega predsednika) verjame, da so prvi smrtni primeri revolucionarjev sprožili »glavni tektonski premik […] proti nečemu, kar je odgovornejše in manj paternalistično.«
Nato nastopi neko čudno občutje, kjer je »čas razbit«; tedaj se za udeležence revolucije zdi, da so vstopili v prostor, kjer običajni čas obmiruje. Tako je doseženo stanje, v katerem lahko nastane naslednja in tudi kritična stopnja: vznik vrednot. Majdan so poimenovali »revolucija dostojanstva«, kar lahko zveni nekoliko sprano; a za like Marci Shore se ta izraz nanaša na preseganje »prodažnosti«, torej ideje, da je vsakdo naprodaj, kar je eksistencialna osnova za preveč splošen termin »korupcija«. Ni naključje, da je kremeljska propaganda hotela  odpraviti protestnike kot plačano orodje Zahoda ali da režimi, kot sta Putinov in Janukovičev, vzdržujejo socialne modele, kjer ti lahko gre dobro le tako, da si korumpiran: kjer so vsi »naprodaj«, je mogoče sleherni ideal odpraviti kot navadni piar.
Po vrednotah nastopi to, kar Shorova imenuje »neanalitična točka«: tedaj se prelomi vsakršna racionalna kalkulacija in cela množica ljudi postane pripravljena umreti za nek razlog; po tej točki, če preživijo, pa pri njih nastane nekakšna »revolucionarna duša«, ki jo definira pripravljenost revolucionarjev na žrtvovanje drug za drugega. Shore omenja Camusa, za katerega je bila »želja, ki je vodila upor, tudi želja, da zaščitimo bistvo sebstva in v isti sapi presežemo odtujenost od drugih. Dialektika uporništva je bila ta, da se je z individualnim vedno začela, a je ta individualni aspekt kasneje presegla.«
Če te stopnje vzamemo skupaj – in Marci Shore jih stke dosti bolj prefinjeno in poetično, kot sem to v tej okvirni obnovi storil jaz – vidimo, da omogočijo nastanek neke subjektivnosti, kjer ljudje niso več igračke v rokah proizvol. To subjektivnost je v Ukrajini uokvirila logika družabnih omrežij. Protesti so bili organizirani s pomočjo družabnih omrežij, zato so ta postala posrednik, s katerim so se lahko nova sebstva tako udejanjala kot tudi izničila:
»Ko je mlada reševalka Olesja Žukovska, ranjena v vrat, napisala na telefon, da umira, je njen tvit prepotoval svet v par minutah. Za tujce širom sveta je to sporočilo naredilo iz Olesje Žukovske resnično osebo. Sporočilo pa je hkrati vzelo smrti njeno intimnost: in ta samouničena intimnost je postala sredstvo udejstvovanja sebstva […] Žrtvovana je bila zasebnost.«
Družabna omrežja so proizvedla in hkrati razkrila še en paradoks. Po eni strani so omogočila nastanek nove ideje Ukrajine in tega, kaj pomeni biti Ukrajinec. Po drugi strani pa so zaradi svoje razdrobljenosti in polariziranosti – in zato, ker odmevajo uporabnikova stališča – družabna omrežja zaprla preoblikujočo izkušnjo Majdana v mehurček, ki je ostal tuj milijonom ljudi v državi, živečih v drugih informacijskih okoljih.
Ko se knjiga Shorove premakne stran od kotla revolucionarnega Kijeva, se njeni junaki soočijo s svetom, kjer je njihovo junaštvo zavrnjeno, saj so številni ljudje pripravljeni verjeti lažem Kremlja o revoluciji in podpreti moskovsko invazijo na državo. Številni revolucionarji, ki jih prikazuje Shorova, so v Majdanu videli gibanje Ukrajine v smeri ideje »Evrope«, definirani s pravno državo in dostojanstvom. Toda ta logika je pomenila, da so nekateri od njeni likov prisiljeni v to, da imajo vse tiste, ki jim nasprotujejo, za »nazadnjaško, postkolonialno ljudstvo s sovjetsko mentaliteto, ki je preveč leno, da bi si definiralo lastno identiteto.«
Toda ta drža, ki je problematična v več pogledih, zgreši tudi raznolikost naracij, ki so bile tedaj v igri.
Številni ljudje v Ukrajini dejansko živijo, ali pa so živeli, obkroženi s propagandnimi paradigmami, ki jih vodi Kremelj; toda medijski kalejdoskop je veliko bolj razdrobljen in kompleksen, ni le napetost med »biti za Majdan« in »biti za Moskvo«. Mesto, kot je denimo Odesa, ima na ducate televizijskih kanalov in še veliko več spletnih novičarskih strani, vsaka od njih pa odgovarja muham in prioritetam cele vrste tajkunov, etnij in strasti. Tega mesta ni mogoče poenostaviti na navzkrižje med »sovjetsko« preteklostjo in »evropsko« zgodbo prihodnosti. Nasprotno, vsaka majhna skupina živi v lastni mikropripovedi, pri tem pa tu in tam trči ob druge in se zaplete v boje, vendar iz razlogov, ki so morda povsem nepovezani z vprašanjem, zakaj se proti njim bojujejo drugi.
Ta nelinearna narativna razmerja odmevajo v »Leninopadu«, kampanji za odstranitev Leninovih spomenikov širom Ukrajine. Nekateri od protagonistov knjige vidijo v podiranju kipov poskus, kako omajati preteklost in rešiti državo pred preostanki sovjetskega imperializma. In nedvomno je tudi res, da so nekateri od donbaških separatistov, ki jih podpira Rusija, v Donecku poskušali poustvariti sovjetski »pravljični« svet. Toda za mnogo drugih Ukrajincev niso imeli spomeniki nobenega opravka s katerokoli od teh ideologij.
»Nelija Vahovska, mlada prevajalka nemške književnosti, je poskušala pojasniti ta pojav. Bila je intelektualka in živela je v Kijevu, a prvotno je prišla iz manjšega mesta […], kjer so ljudje prejemali skromne plače za težko in nekvalificirano delo na žagi; poškodbe rok med delavci so bile tam pogoste. To so ljudje, je zapisala Nelija, ‘ki so jih moji kot sneg čisti prijatelji označili za nasprotnike revolucije.’ V tem mestecu so aktivisti na strani Majdana strmoglavili Leninov spomenik. Nelija je od svojih staršev slišala, da so ‘spomenik privezali za vrat in ga vlekli po mestu. Ta stavek, piše Neila, ‘nosi v sebi nepričakovano bolečino.’ Prijateljem iz Kijeva in zahodne Evrope je poskušala pojasniti: ‘Spomenik je njihov osebni Lenin, je kraj, kjer so se poljubljali, kradli cvete iz gredic, prihajali na nesmiselne parade in podobno nesmiselne shode. Svoje spomine so varovali do tega trenutka in zbrali so jih na eni sami točki.«
Če potujemo skozi Ukrajino danes, lahko dobimo občutek, da z vsako novo osebo, ki jo srečamo, preidemo iz ene resničnosti v drugo. Nekateri majdanski aktivisti so se združili v resnično čudovito prostovoljno gibanje, ki je oborožilo in hranilo vojsko ter podpiralo bolnišnice in begunce; toda člani gibanja mi pogosto povedo, da imajo občutek, kakor da bi živeli v drugačnem mentalnem prostoru kakor njihovi sosedi. Celo med vojaki je mogoče najti ljudi, ki se bojujejo iz popolnoma različnih razlogov: vsak si ustvari lastne motive. V številnih večjih mestih obstajajo celi sloji populacije, za katere se vojna z Rusijo pravzaprav ne dogaja; zdi se, da to ni vojna, ki bi jo oni bodisi podpirali bodisi zavračali.
Knjiga Marci Shore se sklene z zloveščimi znamenji, da prva stopnja njenega revolucionarnega zaporedja, torej »spontana samoorganizacija«, prične razpadati, ko nasilneži iz skrajne desnice, ki so bili prisotni na Majdanu, pretepejo levičarskega aktivista Vasila Čerepanina. A je sam Čerepanin manj zagrenjen, kot bi lahko pričakovali: »’Sem vesel človek’, mi je povedal Vasil: izkusil je resnično demokracijo in te izkušnje večina ljudi ne dobi v celem življenju. In čeprav so ga pretepli desničarski nasilneži iz gibanja Svoboda, mi je Vasil dal vedeti, da se je počutil varnega, ko je bil s člani tega gibanja na trgu Majdan.«
Knjiga se konča s podobo naroda, ki mora med svojimi ljudmi razširiti nekakšno zaupanje in solidarnost, podobno tistima, ki sta bila prisotna na Majdanu. Toda spreletelo me je, kako je ta izziv podoben tistemu, ki ga vidimo v Evropi in Združenih državah: razpad skupnega, nacionalnega javnega prostora; boj za definicijo kakršnekoli ideje prihodnosti; dezinformacijske črne luknje, ki vlečejo ljudi v izkrivljene nostalgije; segmenti populacije, ki niti niso polarizirani, temveč prej živijo v nekem povsem ločenem »drugje«. Onstran tega se zastavlja še vrsta neprijetnih vprašanj: Kaj pomeni, da obstajamo kot narod v času globalizacije? Kako lahko sprejmemo multietnično in večjezikovno realnost in hkrati neko koherentno politično skupnost? Kako naj pričnemo z diskusijo o napredku v dobi skrajnega relativizma, kjer ima vsakdo svojo verzijo resničnosti?
Ukrajina ni toliko ujeta med »sovjetsko« preteklostjo in »evropsko« prihodnostjo, temveč je prej podoba naše skupne in sodobne krize – krize, ki je tu postavljena v oster relief. Ukrajina je dežela, kjer so problemi Zahoda plastično nastopili kot drama življenja in smrti. Zgodaj v poteku Majdana je eden od likov Marci Shore pripomnil, da Zahod ni hotel videti resnice lastnih problemov v ukrajinski revoluciji. Ta odlična opazka se je nanašala na skrajno desnico, a lahko jo apliciramo tudi na vrsto drugih področij:
»Neposreden zahodni odziv je bil hipokritsko kolonialen, saj je oznanil, da ukrajinski protestniki niso bili dovolj evropski, da bi lahko bili zavezani evropskim vrednotam. V resnici pa je sočasnost neonacističnih simbolov in zastav Evropske unije na ulicah Kijeva pokazala neko vseevropsko nelagodje. […] Ideološka kompozicija ukrajinskega Majdana je zrcalila Evropo. Zato je velik del Zahoda od tega zrcala v grozi odvrnil pogled.«

Prevod: Aljoša Kravanja

Peter Pomerantsev je britanski novinar ruskega rodu. Dela kot raziskovalec na Inštitutu za globalne zadeve na London School of Economics. Na podlagi svojih izkušenj iz Putinove Rusije je leta 2014 objavil knjižno uspešnico Nothing is True and Everything is Possible: The Surreal Heart of the New Russia. Prispevek je bil objavljen januarja letos v reviji The American Interest. Avtorju in publikaciji se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.