»Sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom.«

Izjava je voda na mlin tistih, ki trdijo, da mi Evropa ne daje prav. Vendar mislim, da to ne drži. Ko govorimo o Evropi, ne govorimo le o institucijah EU. Govorimo predvsem o državah, ki tvorijo evropsko skupnost. Neodvisna sodišča v demokratičnih deželah, kot so Nemčija, Švica, Škotska in Belgija, so zavrgla zaporne naloge, ki jih je izdala Španija. To je zame pomembno. Kar pa se tiče evropskih institucij: vsi smo jih videli razpravljati, ali naj rešijo šeststo nesrečnikov iz ladje Aquarius, ko pa bi v 21. stoletju to morala biti osnovna obveza. Kaj si mislim o izjavi? Tako govori nekdo, ki hoče ugled Evrope ubraniti s prikrivanjem njenih sramot. V Bruslju imamo maroškega raperja, ki je bil obsojen zaradi pesmi proti kralju …

Ja, obsojen je za enako dejanje kot jaz, vendar mu evropske institucije nudijo pravno pomoč in nastanitev, mu omogočajo vidljivost, mene pa nobena evropska institucija ni povabila, da bi predstavil svoj primer, kaj šele, da bi mi ponudila pomoč. Enako velja za vse pomembne evropske stranke. Od vsedržavnih strank v Španiji mi je načelno podporo izrazil Podemos, to pa je tudi vse. Mislim, da je zelo neprijetno priznati, da država članica EU zatira svobodo govora. To je enostavno obsoditi, če se dogaja v Venezueli, Kubi ali kakšni drugi socialistični državi.

V Bruselj sem priletel iz Majorke 24. maja lani. Oblasti so na spletu objavile zaporni nalog in razkrile moje osebne podatke. Ljudje so spodrsljaj izkoristili, da so začeli kupovati letalske karte v mojem imenu. Na dom sem dobil več kot štirideset kart na raznorazne destinacije znotraj šengenskega območja. S tem so uspeli zmesti policijo. Vzpostavili so pravcato podtalno mrežo, ki mi je omogočila, da sem se izmuznil iz države. Zanimivo je, da so ljudje, ki so mi pomagali zbežati, starejši: stari so šestdeset, sedemdeset, celo osemdeset let.

Po mojem predvsem zato, ker imajo starejši bolj jasne ideje kot mladi. Od nas zdaj vsi zahtevajo slogo, a očitno je, da smo zaradi prekarnosti sebičnejši. Mladi danes težje vzpostavijo aktivistične mreže na delovnih mestih, na splošno jih je bolj strah. Morda obstaja med nami večja pluralnost, zato pa smo toliko bolj razdeljeni glede prepričanj in osebnih interesov. Starejši jasneje vidijo zadeve, razumejo, da je treba stopiti skupaj in, če je nujno, delovati podtalno.

Osemnajst.

Bilo je kul. Super, policija posluša moje pesmi! V ZDA mora biti raper, ki si hoče prislužiti spoštovanje, vsaj enkrat v priporu. Mene pa so preganjali zaradi besedil. Kaj boljšega bi si lahko želel! V tistem trenutku se mi je res zdelo kul.

Ne. To je bilo leta 2012 in takrat smo vsi mislili, da živimo v demokraciji. Vedel sem za obstoj političnih zapornikov v španski državi, sodeloval sem z organizacijami, ki so obsojale ravnanje z baskovskimi zaporniki, vendar je večina ljudi verjela, da je Španija demokracija. Idejo, da lahko greš v zapor zaradi pesmi, smo enačili z diktaturami, kot sta Iran ali Kitajska. Danes je Španija na vrhu svetovne lestvice držav, ki preganjajo glasbenike: v španskih zaporih je osemnajst glasbenikov, več kot v Iranu in celo več kot na Kitajskem. Pred kratkim je Bruselj obiskal kitajski disident Ai Weiwei. Povabil me je na svojo konferenco. Ve, kdo sem, seznanjen je z mojim primerom. Vprašal sem ga, kaj bi se mi zgodilo na Kitajskem. Odgovoril mi je, da bi mi oblasti verjetno odklopile elektriko in vodo. Doživljal bi bojkote in šikane policije, ne bi pa šel v zapor.

Predvsem se mi zdi ponižujoča za žrtve terorizma. S tem se banalizira besedo terorizem. To je zelo nevarno. Namesto, da bi s tem pojmom označevali nekaj realnega, ga uporabljamo kot orožje za politično obračunavanje. To ogroža dostojanstvo španskih državljanov. Če je lahko štiriindvajsetletnik, ki dela v trgovini s sadjem in zelenjavo, terorist, pomeni, da si jutri lahko terorist tudi ti. Sem tudi sin, brat, stric – jutri bodo lahko na vrsti tvoj sin, brat ali stric.
Sprevrženo se mi zdi, da je hiphop pesem obsojena kot terorizem, obenem pa španska monarhija trguje z orožjem s Savdsko Arabijo, v preteklosti je financirala paravojaške skupine, kot je GAL (paradržavna teroristična organizacija, ki se je v osemdesetih letih borila proti baskovskemu radikalnemu nacionalizmu, op. LLG), sodelovala v nelegalnem napadu na Irak, hujskala k vojni z lažmi, da Sadam razpolaga z orožjem za množično uničevanje, lagala o povzročiteljih madridskih bombnih napadov leta 2004. Zame je to terorizem. Terorizem so politike, ki večajo socialno neenakost, prisilna izselitev mladoletnika ali to, da ti policist razbije glavo, ker hočeš dati glasovnico v volilno skrinjico, ne pa pesem, ki to obsoja. Zato se nimam za terorista: zavračam, da se to, kar počnem, lahko šteje za terorizem.

Drži. Pri osemnajstih so mi odvzeli potni list in mi prepovedali zapustiti državo.

Nisem. Zdelo se mi je sebično, da bi spravil v nevarnost ljudi, ki so se organizirali, da bi mi pomagali pobegniti iz države, kar je kaznivo dejanje. Ni se mi zdelo prav ogroziti tajnosti kolektivnega napora zato, da bi se moja družina ali bližnji počutili bolje.

Takoj, ko sem prispel, sem poklical domov. Oddahnila sta se, da sem se izognil zaporu. Sprva ju je zelo skrbelo, kako bom preživel: bil sem sam, imel nisem ničesar, prvi meseci so bili zelo hudi. Ampak potem mi je uspelo najti delo in krog prijateljev. Sodni mlini meljejo počasi, domotožje je hudo, ampak pravzaprav mi gre zdaj kar v redu.

Bruselj sem izbral, ker je prestolnica EU in se mi je zdelo močno sporočilo, če iz središča Evrope obsojam pomanjkanje svobode izražanja v eni izmed držav članic. Imel pa sem srečo, da sem tukaj našel, kot praviš, že vzpostavljeno mrežo katalonske politične emigracije, ki mi je nemudoma priskočila na pomoč. Katalonci razumejo, da so naši primeri odraz istega problema in da je sloga edina strategija, ki lahko obrodi uspeh.

Ja, ker sem bil obsojen terorizma, so me čakala tri leta in pol najstrožjega zaporniškega režima, najmanj petsto kilometrov od doma. To je bil glavni razlog, zakaj sem se odločil zbežati. Iz Bruslja lahko opozarjam na to, kaj se dogaja v Španiji, lahko še naprej pojem, kar je zame pomembno, predvsem pa se lahko od tu učinkovito zoperstavim krivicam, ki jih španska država zadaja ljudem, ki izražajo neprijetnaa mnenja. Moj prijatelj Pablo Hasél se je odločil drugače: on verjame, da lahko španski državi najbolj škoduje tako, da gre v zapor – le takšen škandal lahko sproži družbeni revolt, pravi. Njegova žrtev mi je omogočila, da se sam odločim drugače. Številni tovariši so sprejeli krivično kazen, da lahko tisti, ki se za pravico borimo iz tujine, s prstom pokažemo na državo, ki zapira glasbenike.

Španija je v mojem primeru iz ihte storila vrsto napak. Odločila se je izzvati belgijsko pravosodje. Med drugim ni poslala dokumentacije v flamščini ali francoščini. Ko so belgijske oblasti opozorile, da mora postopek za izročitev potekati v uradnem jeziku države, ki prejme zahtevo, so jim iz Španije odvrnili, češ da ne poznajo belgijskega jezika [smeh] … Belgijci so se seveda razjezili in zaporni nalog zavrnili iz formalnih razlogov, medtem pa sem jaz skoraj dva meseca prebil v pravnem vakuumu, kot da bi bil človeška smet.

Ja, sodniki so zadevo proučili in me izpustili na prostost. Ugotovili so, da nobeno od dejanj, za katero sem bil obsojen, v Belgiji ni kaznivo. S tem sem dobil potrditev, da terorist nisem jaz, temveč država, ki me preganja.

Špansko tožilstvo se je pritožilo. Ampak odvetniki mi zagotavljajo, da mi ni treba skrbeti. O mojem primeru je odločalo šest belgijskih sodnikov in vsi so mi dali prav. Prepričani smo, da nam bo prizivno sodišče pritrdilo.

Drži. V Strasbourg sem se pritožil predvsem zato, da bi dosegel uradno obsodbo Španije in da bi moj precedens pomagal tovarišem, ki trohnijo v španskih ječah.

Nočem se vrniti.

Ne nujno, morda kje drugje v Evropi ali po svetu. Nočem živeti v Španiji. Dovolj sem se izpostavljal, v zadnjem trenutku sem se izvil iz represije. Tudi če sodišče v Strasbourgu razveljavi mojo obsodbo, me čaka vsaj še ena ovadba za sovražni govor proti policiji. Državi ne zaupam. Če se lahko iz izgnanstva borim za izgradnjo katalonske republike in samoodločbo drugih narodov, predvsem baskovskega, mislim, da lahko s tem najučinkoviteje prispevam k omajanju španske nedemokratične buržoazije. Verjamem, da je samoodločba narodov temeljna demokratična pravica, mislim pa tudi, da je najboljša strategija za zrušenje režima ’78 (ime, ki ga kritiki španskega političnega reda uporabljajo za sistem oblasti, ki se je vzpostavil s tranzicijo, po letnici sprejema sedanje ustave, op. LLG). Ko bo do tega prišlo, se je smiselno vrniti. Dokler pa režim ’78 razpolaga s posebnimi političnimi sodišči, kot je Audiencia Nacional, vrnitev ni varna. Vsaj zame ne. Trenutno sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom. Brez heca.

Ja, vodja stranke Podemos.

Bil je kritični novinar, ki je vodil politično oddajo z imenom La Tuerka: mislim, da še vedno obstaja v nekoliko drugačnem formatu. Vsak teden je izbral rap skladbo na temo, ki jo je določil sam. Iz njegove ekipe so stopili v stik z mano in mi ponudili, da napišem pesem. Oddaja naj bi šla v eter ravno v tednu, ko levica praznuje dan republike (14. april, op. LLG): rekli so mi, da je tokratna tema monarhija. In sem napisal pesem proti monarhiji.

Šla je v eter in še vedno je na njihovi spletni strani. Jaz pa sem zanjo fasal tri leta in pol zapora.

Kje pa. Napisal je en tvit in to je vse.

Ne. Ni mi pomagal pri iskanju pravne pomoči, še poklical me ni. Zgolj izkoristil je mojo obsodbo za nabiranje političnih točk, ko je bilo to še oportuno.

Izgubili smo se v političnem šumu. V Španiji je toliko vsakodnevnih krivic, da je težko biti na tekočem z vsemi. Jaz imam srečo, da je moj primer odmeven, vendar je veliko ljudi v priporu, oglobljenih ali obsojenih na zaporne kazni, pa ni nobene mobilizacije. Orožniki so povzročili smrt petnajstih migrantov na meji z Marokom, a jih je sodišče oprostilo, neonacisti so fizično napadli dogodek v katalonskem kulturnem centru sredi Madrida, a se ni zgodilo nič, pripadniki Guardie Civil so vdrli v bar, ga zaprli, začeli naglas vrteti Cara al Sol (fašistično himno, op. LLG) in goste prisilili, da so držali naboje med zobmi, a se ni zgodilo nič. Ocenjujejo, da je v Španiji okoli 1400 korumpiranih politikov, obsojenih pa jih je bilo le 70. Moj primer je kapljica v morju krivic.

To je del šova. Ko greš v kino ali gledališče ali ko odpreš knjigo, veš, da gre za nastop, za fikcijo. Mislim, da je demokratična družba v 21. stoletju sposobna razlikovati med fikcijo ali neokusno šalo in realno grožnjo. Imam petindvajset let, vse življenje sem prodajal sadje in zelenjavo in ne predstavljam nobene grožnje. Grožnja je, če stopim k sosedu in mu rečem: »Če boš še naprej navsezgodaj zjutraj vrtel osladni pop, ti razbijem gobec!« Pesem pa ni grožnja. Če hočeš komu groziti, mu ne napišeš pesmi. Med drugim sem bil obsojen, ker sem lokalnemu politiku privoščil »bombo jedrskega uničenja«. Kolikor vem, na Majorki ni plutonija …
Mislim, da je zažgati zastavo ali kraljevo fotografijo infantilno. S tem ne rešiš ničesar. Ampak ko so ljudje zaradi tega kazensko preganjani, postane posnemanje politično in solidarnostno dejanje. Jasno, da bi si lahko prihranil marsikatero sitnost: a prav obsodba mi za nazaj dokazuje, da sem ravnal prav – da sem dregnil v pravo osir.

Obžalujem seksistična in homofobna besedila. Žal je v rapu zelo normalizirano poniževanje žensk in LGBTI-skupnosti . Danes se tega zavedam in bi ravnal drugače. Drugega pa niti ne. Zame je preteklost predvsem nekaj, iz česar se lahko učimo. Jasno je, da sem danes veliko bolj zrel kot pri osemnajstih in marsičesa, kar sem rekel tedaj, ne bi ponovil. To je normalno, vsi se razvijamo kot osebnosti. Mislim pa, da nobenega najstnika ne bi smeli vreči v zapor zaradi pesmi, naj bo še tako neokusna. Moje pesmi bi lahko prepovedali v določenih prostorih, lahko bi me bojkotirali, lahko bi užaljena množica izžvižgala moj koncert …

Ja, družbeni protest je legitimen. Ni pa legitimno, da skuša država zatreti stališča, ki ji niso všeč. Stališča, ki nam niso všeč, so prav tako del demokratične družbe. Jasno je, da obstajajo drže, ki niso sprejemljive, kot so rasizem, seksizem, homofobija. Vendar mislim, da državna represija ni pravo sredstvo boja proti njim. Zoperstaviti se jim moramo z zgledom. Ko se poslužimo državne represije v boju proti takim pojavom, stopimo v zelo nevarno spiralo krčenja temeljnih pravic. Sprva se nam takšni ukrepi utegnejo zdeti dobronamerni, a se kmalu zlorabijo. Odličen primer je prav protiteroristična zakonodaja, na podlagi katere sem bil obsojen sam. Sprejeta je bila s širokim konsenzom za boj proti džihadizmu. Na njeni podlagi ni bil obsojen en sam džihadist; uporabila se je za pregon ljudi, ki nimajo nobene veze s terorizmom – levičarskih aktivistov, skvoterjev – in za kriminalizacijo protestnih zasedb. Podobno velja za zakon o državljanski varnosti, ki naj bi zaščitil policijo: v štirih letih od sprejetja je bilo na njegovi podlagi oglobljenih ali ovadenih več kot dvajset tisoč državljanov. Prijelo se ga je ime »zakon-nagobčnik«. Zmrazi me, ko slišim predloge o ponovni uvedbi dosmrtne ječe. Pravijo, da je namenjena posiljevalcem in morilcem, ampak teh bo morda pet odstotkov. Večina obsojenih bo Kataloncev, ki jih že zdaj skušajo stlačiti v zapor za trideset let, ker pač ni višje kazni. Ko slišimo take predloge.Moramo biti zelo čuječi.

Saj to je namen. Samocenzura je najhujša oblika cenzure. Svoboden človek je nekdo, ki se ne boji. Strah je način omejevanja naših potencialov. Vemo, da je režim ’78 v globoki krizi legitimnosti – to velja za politiko, sodstvo, ekonomijo, monarhijo – in zadnje, kar hočejo, je, da bi se ljudje organizirali in mobilizirali. Kot veš, se je hiphop rodil v ZDA v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je afroameriška skupnost trpela hudo policijsko represijo. Glasba je bila oblika samoobrambe, ki je izražala tudi sovraštvo do policije. Mislim, da je španski hiphop začel prodirati v marginalizirane skupine. To je tudi razlog za mojo obsodbo. Če bi bil obsojen zaradi nasilnih besed – koliko pesmi, filmov, videoiger bi morali prepovedati ali preganjati? Kdor misli, da je šlo za sojenje o kaznivih dejanjih, se moti – šlo je za politični proces. Obsojen sem bil, ker sem prek pesmi skušal mobilizirati ljudi proti interesom španske države. Tega ne trdim jaz: to piše v razsodbi. Ne mene ne Pabla Haséla sodišče ni spraševalo o najinih besedilih. Odgovarjati sva morala na vprašanja o svoji ideologiji, družbenem angažmaju, političnem delovanju. Posnetki sojenja so javni. Vidi se, da naju sodniki sprašujejo, zakaj sva rekla to in ono o monarhiji. Odgovorila sva, da si nisva ničesar izmislila: vse, kar omenjava, sva prebrala v medijih ali zgodovinskih knjigah; gre za dokazljiva in dokazana dejstva. Ne moreš biti obsojen, ker govoriš resnico – to je značilnost totalitarnih režimov. Pabla Haséla je sodnik vprašal: »Prisežete, da boste povedali resnico?« Odvrnil je: »Tu sem zato, ker sem povedal resnico.«

Mislim, da nam ne posvečajo dovolj pozornosti. Bojim se, da se Evropejci ne zavedajo dovolj, kaj pomeni, da si lahko v EU obsojen zaradi svojih besedil. Po drugi strani so ameriški mediji pokazali precej zanimanja za moj primer. Verjetno zato, ker se je rapovska kultura rodila v ZDA. Snoop Dogg je denimo v videoklipu ustrelil Donalda Trumpa, celo Madonna je pred tristo tisoč ljudmi izjavila, da bi bombardirala Belo hišo … Američani razumejo, da sta rap in hiphop umetniški obliki, ki morata imeti možnost kritičnosti. Svoboda izražanja je orodje, ki ga imajo zatirani, da izrazijo mnenje o močnih. Če to izgubimo, smo izgubili vse.

Verjetno, a tudi zato, ker je ameriško novinarstvo zelo drugačno od našega. Ko sem dal intervju za ameriško novinarko, je bila tri dni z mano, obiskala je mojo družino, prijatelje, temeljito se je informirala. Preveč španskih novinarjev dela po načelu »kopiraj-prilepi«, enostavnih vprašanj in senzacionalističnih naslovov. Primer Pussy Riot je bil tako odmeven tudi zato, ker se hladna vojna ni nikoli končala.

Niti ne; gre preprosto za to, da vsi vedo, da so Venezuela, Kuba, Rusija ali Severna Koreja diktature, kjer ni svobode izražanja. Niso pa znane kršitve človekovih pravic, ki se dogajajo v Španiji. Tako kot ni znano, da je bilo v Franciji med protesti rumenih jopičev ranjenih štiri tisoč ljudi, priprtih pa skoraj devet tisoč! To so grozovite številke. Če bi do česa podobnega prišlo na Kubi, v Venezueli ali Rusiji, bi o tem vsak dan poročali na televiziji in mednarodne organizacije bi obsodile državno represijo. Verjetno poznaš film Bloody Sunday: Velika Britanija je počela še hujše stvari. Ko se kaj takega dogaja v EU, je za mnoge priročneje pogledati stran.

Približno polovico pesmi napišem v španščini, polovico pa v katalonščini. Odvisno, kako me prime. Ampak seveda: obsodba socialnega zatiranja lahko gre z roko v roki z obsodbo nacionalnega zatiranja. Če ženska poje rap, če to počne v katalonščini in so njena besedila levičarska, afirmira več stvari hkrati: da je levičarka, da je Katalonka, da je delavka, da je feministka itd. Moje pesmi so protest proti našemu socialnemu in nacionalnemu položaju. Sodnik je v razsodbi najmanj petnajstkrat poudaril, da pojem rap v katalonščini, kot da bi šlo za oteževalno okoliščino: »Fant sklada pesmi, večinoma v katalonščini …« Zakaj je treba to posebej omeniti? Je nujno?

Verjamem, da je čas za inteligentno iskanje zavezništev. V preteklosti so se komunisti v boju proti fašizmu strateško povezali s socialdemokrati in liberalnim meščanstvom. Mislim, da je zgodovinsko dejstvo, da v zadnjih štiridesetih letih nihče ni tako škodoval režimu ’78 kot ravno katalonska desnica. Španska levica je na žalost najprej španska in šele nato levica. Zato legitimira režim, zanika obstoj političnih zapornikov, kriminalizira socialne boje. Tudi pojav Podemosa je služil za pomiritev uličnih bojev. Resnična sprememba v Španiji pa žal ne more priti iz institucij. Za razliko od drugih evropskih držav Španija ni meščanska demokracija, je fašistična država. Resnično oblast imajo represivni organi: Guardia Civil, Audiencia Nacional, policija, sodstvo. Za razliko od Nemčije mi nismo opravili domače naloge: nismo opravili lustracije, nismo razčistili odgovornosti, nismo priznali žrtev fašizma. Isti sodnik, ki je leta 1975 nekoga obsodil na smrt, te je leta 1978 obsodil na 25 let zapora. Kdo ti lahko v takih okoliščinah zagotavlja pravno varnost? Nihče, ker v sodstvu še vedno vlada enaka miselnost kot pred padcem Francovega režima.
Ko so v tem kontekstu Puigdemont in njegovi izsilili referendum, se je izkazalo, da ideologi te pobude sicer izhajajo iz katalonske politične elite, toda referendum je organiziralo ljudstvo. Šlo je za neverjetno mobilizacijo od spodaj. To je bil resnično revolucionarni trenutek. Zato jim je treba danes stati ob strani.

Neodvisna Katalonija bi bila dobra priložnost, da se otresemo sodstva, ki smo ga podedovali od frankizma, in vzpostavimo pravičnejši sistem; da se znebimo vseh teh usranih političnih nastavljencev in odpremo vrata novi politiki, občutljivejši za socialne probleme. Samostojnost ni le stvar kulturne identitete: izhaja iz želje po dostojnem zdravstvu, šolstvu, po nekem novem začetku – da zgradimo vse to, česar nam Španija ne dovoli.

Obstaja zelo močna napetost. Čutijo se nemočne, ker tu živimo kot svobodni evropski državljani in ne veljamo za teroriste in zločince kot v Španiji. Institucije španske države ne morejo prenesti, da predsednik Puigdemont lahko vstopi v evropski parlament. Ne prenesejo, da lahko jaz, kot svoboden evropski državljan, nastopim na koncertu v Galicijskem središču, ki od španske države dobiva ušivo subvencijo dvanajst tisoč evrov. Ne morejo trpeti, da tu živimo kot običajni državljani. Naša svoboda preveč očitno razgalja, da problem nismo mi, temveč Španija. Zato nas skušajo na vsakem koraku prepovedati, bojkotirati, oblatiti. Če me bodo še kdaj povabili, bom z veseljem nastopil med galicijskimi ali madridskimi zdomci: jaz sem v sporu z državo, ki me preganja, ne z ljudstvom.

Bo kar držalo. Napisal sem ga v trenutku, ko sem čutil potrebo, da izrazim, kar čutim … Spesnil sem ga, ko sem čakal na evropski zaporni nalog in nisem smel iz hiše. Prav jutri bo izšel moj novi album, ustvaril sem ga v sodelovanju z belgijskimi glasbeniki …

Sem, vendar je tu zelo težko organizirati koncerte. Na koncertno sceno mi še ni uspelo prodreti. Ena prepreka je gotovo jezik. Ponudba je velika, rap je tu precej bolj razvit kot v Španiji. Poleg tega imam trenutno druge prioritete: veliko časa sem posvetil medijem, iskanju stanovanja, službi, učenju francoščine …

Najbolj pogrešam pozdrav »bon dia«, ko stopim v trgovino. Vendar znam preživeti, gledati v prihodnost. Nekega dne se bom vrnil in se smejal vsej tej zgodbi. Na žalost so politični izgnanci vedno obstajali. Obstaja pa ogromna razlika med mano in kakšnim beguncem iz Sirije. Jaz vem, da moj dom stoji in da je moja družina na varnem. Z novimi tehnologijami – ki so okno, odprto v svet – lahko komuniciram z ljudmi, izražam svoje ideje in imam neposreden stik s svojimi sledilci, prijatelji in družino. Imel sem na izbiro zapor ali to – mislim, da sem se odločil pravilno.