Pred natanko stotimi leti se je na Reki, tedaj še delu ogrskega kraljestva, rodil Miklós Vásárhelyi. Odraščal je, kot dobršen del someščanov, v štirijezičnem okolju. Poleg madžarščine in nemščine, jezika staršev, ter italijanščine, jezika šole in javnega življenja (»Qui si parla soltanto italiano!«), se je zgodaj naučil tudi angleščine: nič neobičajnega v mestu z dolgo pomorsko in trgovsko tradicijo. Ob koncu gimnazije je grščini, latinščini in francoščini – ki je v medvojnem obdobju ostajala del splošne izobrazbe italijanskih maturantov – dodal še osnove hrvaščine.
Leta 1936 je odšel v Rim na študij prava, a ga je moral po dveh letih zaključiti zaradi rasnih zakonov, ki so mu, Judu, onemogočili obiskovanje univerze. Kot večina italijanskih Judov je na lastni koži spoznal, kaj pomeni, ko te oblast označi za del mednarodne zarote in te iz tega naslova izključi iz nacionalnega občestva. Če je bil dotlej humanist, je ta izkušnja iz njega ustvarila militantnega antifašista. Diplomiral je v madžarskem Debrecenu tik preden je podobno antisemitsko zakonodajo uvedla tudi njegova druga domovina.
Kot mladi pravnik se začne angažirati za pravice delavcev in poleti 1939 ga najdemo med aktivisti Partije komunistov Madžarske (Kommunisták Magyarországi Pártja), ki že s svojim nerodnim imenom izpričuje določeno nelagodje nad nacionalno idejo, podobno kot njen enaindvajsetletni član iz Reke. Ironija zgodovine hoče, da se njegov angažma v komunističnem gibanju, v katerega se je vključil predvsem zaradi antifašizma, začne le nekaj tednov pred sprejetjem pakta med Hitlerjem in Stalinom. Prvo razočaranje nad radikalno politiko. Sledi aktivizem v mladinski sekciji socialdemokratov, a ga leta 1941 mobilizirajo v delovni bataljon, od koder mu uspe ob nemški okupaciji Madžarske pomladi 1944 prebežati med protinacistične odpornike. Sovjetsko zasedbo pričaka kot član levega krila Socialdemokratske stranke in se tako po zaslugi povojnega kaosa izogne usodi, ki bi sicer čakala nekdanjega komunističnega disidenta.
Zaradi brezhibnih antifašističnih referenc in poliglotstva se znajde v madžarski delegaciji na pariški mirovni konferenci, kjer skuša izpogajati čim milejše pogoje za edino Hitlerjevo zaveznico, ki ni še pred koncem vojne prestopila na zavezniško stran. Njegova prizadevanja, da bi mirovna pogodba vključevala garancije za pravice narodnih in jezikovnih manjšin, so zaman. Povojna ureditev sloni na ideji homogenih nacionalnih držav in multikulturni Rečan brez moči opazuje množične deportacije Madžarov iz Češkoslovaške in še bolj nesmiselni izgon podonavskih Švabov iz Madžarske. Mesto njegovega otroštva izgine v istrskem eksodusu.
Njegovi sumi, da je tovrstna množična »demografska politika od zgoraj« nekompaktibilna z demokratično ureditvijo, se izkažejo za resnične. Po treh letih »taktike salame«, s katero komunisti eno po eno izločijo potencialne nasprotnike, se znova znajde v komunistični partiji – tokrat ne po lastni odločitvi, temveč po zaslugi »prostovoljne« združitve med komunisti in socialdemokrati v Stranko madžarskih delavcev (MDP). Tridesetletnika, ki je že povsem izgubil vero v sovjetski socializem, postavijo za urednika partijskega glasila Szabad nép, Svobodno ljudstvo, in od tam, sredi najhujše represije, na čelo nacionalnega radia.
Kasneje bo ženi zaupal, da je petletno obdobje stalinizacije preživel v neprestanem strahu za življenje. Odjuga mu obudi upanje po drugačni, bolj demokratični obliki socializma. Novi premier Imre Nagy v njem prepozna sorodno dušo in ga postavi za načelnika svojega informacijskega biroja. Nevarna poteza, ki Vásárhelyija javno razkrinka kot reformista. Po prvem Nagyevem padcu aprila 1955 se znajde v hišnem priporu. Tu, bo kasneje povedal v intervjuju, mu je postalo jasno, da je taktiziranje slaba računica in da se mora v naslednji priložnosti angažirati na vse ali nič, kot med vojno. Freedom is just another word for nothing left to lose. Priložnost pride pred pričakovanim: oktobra 1956 budimpeštanski vstajniki zahtevajo Nagya za premierja in v novi vladi, postavljeni, da bi pomirila razmere, je Vásárhelyi med radikalci, ki predsednika vlade prepričajo, da sprejme zahteve upornikov in se postavi na čelo tega, kar Vásárhelyi in njegovi s heretično predrznostjo označujejo za – revolucijo.
Med sovjetsko invazijo skuša izkoristiti svoje italijanske veze, da bi prišel v stik s Togliattijem in dosegel, da bi se največja komunistična partija na Zahodu postavila v bran oblegane demokratične revolucije. Zaman. Pred Sovjeti se z Nagyevim najožjim krogom zateče na jugoslovansko ambasado, kjer njegov šarm, diplomatske spretnosti in poliglotstvo spet popolnoma spodletijo. Tito sprejme tezo tovariša Hruščeva o reakcionarni naravi madžarske vstaje in njene kolovodje s prevaro preda naravnost v sovjetsko ujetništvo.
Na tajnem procesu proti »izdajalcu Nagyu in njegovi tolpi« je Vásárhelyi zlomljen človek. Radikalni angažma se je spet ponesrečil. Podobno kot György Lukács prizna krivdo, a ga za razliko od marksističnega filozofa vseeno čaka zaporna kazen. In, seveda, izključitev iz partije. Na prostost je spuščen v splošni amnestiji leta 1960; prošnje za ponovno včlanitev ne vloži. Pod ciničnim režimom njegovega reškega someščana Jánosa Kádárja ga čaka dolgih dvanajst let životarjenja. Šele leta 1972 uspe dobiti zaposlitev na akademiji znanosti, kjer s svojim eruditstvom kmalu postane ena od zvezd madžarske znanosti. Njegova dela o zgodovini novinarstva dobijo odmev v zahodni humanistiki in leta 1983 sme poliglot iz obmorskega mesta prvič po letu 1948 – če odštejemo enoletni pripor v romunskih Karpatih – zapustiti Madžarsko.
Med nekajmesečnim bivanjem v New Yorku, kjer gostuje kot predavatelj na univerzi Columbia, njegove diplomatske veščine prvič obrodijo sadove. Vzpostavi stike z vrsto emigrantov, akademikov in javnomnenjskih voditeljev in se uspe profilirati kot glavni posrednik med nastajajočo demokratično opozicijo na Madžarskem in liberalnimi protikomunističnimi skupinami na Zahodu. Med najpomembnejšimi vezami njegovega newyorškega bivanja se izkaže uspešni investitor madžarskega rodu, sin znanega budimpeštanskega esperantista, ki se navdušuje nad liberalno mislijo Karla Popperja. Vásárhelyi je tudi sam že prepričan liberalec, toda za razliko of Georga Sorosa – tako je ime esperantistovemu sinu – njegov liberalizem ni ideološkega značaja in, kot bi rekla Hannah Arendt, ena od ljubih mu avtorjev, »ne izvira iz nobene oporoke«. Je liberalizem živete izkušnje, prežet, kot pri večini disidentov njegove generacije, z elementi socialdemokratske, neokonservativne, okoljevarstvene in predvsem antitotalitarne senzibilnosti. Je hibriden kot kulturna dediščina Srednje Evrope in razumljen predvsem kot korektiv za ekscese množične politike in kot ogrodje, brez katerega demokracija ni mogoča.
Opogumljen z mednarodnim akademskim uspehom in svojo novo socialno mrežo Vásárhelyi postane ena osrednjih intelektualnih figur madžarske opozicije. Ko v drugi polovici 80. let Soros poda pobudo za vzpostavitev fundacije, ki bi omogočila kulturne izmenjave med socialističnimi državami in Zahodom, Vásárhelyi doseže, da ga madžarsko-ameriški magnat imenuje za svojega edinega predstavnika na Madžarskem. Prav Vásárhelyi leta 1986 Sorosa seznani s skupino nadebudnih liberalnih študentov na peštanski univerzi ELTE, zbranih v t. i. Bibóvem kolegiju (Bibó István Szakkolégium), imenovanem po Vásárhelyijevem tovarišu v Nagyevi revolucionarni vladi. Skupino, ki se leta 1988 poveže v Zvezo mladih demokratov (Fiatal Demokraták Szövetsége, na kratko Fidesz), Soros v odmevnem intervjuju za tednik Figyelő označi za »obljubo prihodnosti« in prizna, da njegova fundacija »pomembno prispeva h gojenju njihovega političnega talenta«. Med dejavnostmi, ki se financirajo iz Sorosovega sklada, je tudi revija Századvég (Konec stoletja), katere urednik, mladi pravnik in sociolog Viktor Orbán, v revolucionarnem letu 1989 s Sorosovo štipendijo na Pembroke College v Oxfordu raziskuje »idejo civilne družbe v evropski politični filozofiji«.
Vásárhelyi medtem išče načine, kako to idejo privesti v prakso. Njegovi napori so osredotočeni na dva cilja, ki ju zasleduje z enako vnemo: vzpostavitev političnega pluralizma in avtonomne znanstvene sfere. Prvi je dosežen z okroglo mizo med predstavniki režima in opozicije, ki privede do svobodnih volitev februarja 1990. Naslednjega leta prijatelja in zaveznika Sorosa prepriča v smelo investicijo: zasebno univerzo po anglosaškem vzoru sredi Budimpešte. Služila naj bi promociji demokratičnih vrednot in ideje odprte družbe v državah tranzicije. Poimenujeta jo Central European University – Srednjeevropska univerza.
Vásárhelyijeva vizija je bila ambiciozno zastavljeno in spretno izvedeno utelešenje splošno sprejetih prepričanj disidentske generacije: izobrazba v duhu intelektualne svobode je predpogoj demokracije, postkomunistične dežele morajo sprejeti zahodne vrednote, vzorce dela in profesionalno etiko, civilna družba potrebuje neodvisne institucije, države nekdanjega Vzhodnega bloka se morajo povezati okoli skupne srednjeevropske identitete, ki ne sme biti le slavljenje kulturnega kiča in regionalne posebnosti, temveč etika, ki izhaja iz specifične historične izkušnje 20. stoletja – izkušnje, ki jo najbolje povzema ravno Vásárhelyijeva življenjska pot. In seveda prepričanja, da največja nevarnost za nove demokracije ne prihaja od zunaj, temveč iz skomin po predvojnem avtoritarnem nacionalizmu, v vrnitev k zaprtim družbam pod nadzorom kleptokratskih ključarjev nacionalne istovetnosti.
Toda Vásárhelyi je bil glede nečesa korak pred ostalimi. Slutil je, morda zaradi svoje mladostne formacije v duhu levičarskega antiimperializma, da srednjeevropske izkušnje ni mogoče povzeti v sledenju zahodnim modelom in otepanju prostaškega provincializma domačih elit. Da nevarnost za postkomunistične države Srednje Evrope ni le v tem, da bodo ostale izven evropske integracije in se zabubile v incestuozne državne nacionalizme, temveč je njihova zagata strukturnega značaja: izhaja iz perifernosti glede na ekonomsko in kulturno središče Evrope in ta položaj bo še dolgo rojeval odzive v obliki napetosti med nekritičnim posnemanjem in užaljenim zavračanjem, občutkom hromeče nezadostnosti in napihnjene večvrednosti. Rešitev oziroma, bolje rečeno, nujna blažitev – Vásárhelyi ni več verjel v rešitve – tega »manično-depresivnega« nihanja so solidne, neodvisne institucije, vkoreninjene v skupni stvarnosti teh držav, ki lahko po kakovosti konkurirajo z zahodnimi institucijami.
Vásárhelyi je bil akademik in je hotel, da bi bila CEU takšna institucija na akademskem področju. Ne transmisija zahodnih akademskih mod, ne visokostna učiteljica, ki civilizira domorodce, temveč univerza, kjer bi študentje iz Madžarske, Romunije, Poljske, Češke, Slovaške, nekdanje Jugoslavije, Ukrajine itd. lahko izmenjevali izkušnje, se naučili razumeti, da delijo podobno usodo – da je zgodba Reke v vsej svoji specifičnosti primerljiva z zgodbo Gdanska ali Klaipede, da problemi Madžarske niso tako drugačni od problemov Hrvaške – in se prek skupne formacije razvili v intelektualno elito, drugačno od tiste, ki je po njegovem izdala Srednjo Evropo v obdobju po véliki vojni. Skratka, nadnacionalna univerza, ki bi za heterogeni prostor Srednje Evrope opravljala enako vlogo, kot ga za svoje družbe opravljajo elitne univerze Zahoda, in prek katere bi se srednje in vzhodnoevropski znanstveniki in humanisti lahko s kolegi iz »srečnejše polovice« celine pogovarjali kot z enakopravnimi sogovorniki.
»Sorosova univerza«, kot so mojo alma mater te dni nekritično poimenovali zahodni mediji, je v resnici, po svojem poslanstvu, Vásárhelyijeva univerza. Zato je njeno mesto Budimpešta in ne Bonn ali Dunaj ali Berlin ali katerokoli od pol ducata krajev, ki so se ponudili, da jo sprejmejo po izgonu iz Madžarske. Zasnovana je bila kot univerza za formacijo novih generacij izobražencev, ki bodo zmogle z lastnimi močmi ter v dialoški in kolegialni mednacionalni izmenjavi razumeti in morda preseči kronične probleme svojih družb.
Vásárhelyi je bil prepričan, da bodo brez institucij, kot je »njegova« CEU, države postkomunistične Srednje Evrope zdrknile v samodestruktivne vrtince, kakršni so uničili njegovo mladost. Verjel je tudi, da svobodna družba ni mogoča brez svobodne univerze. Čas je pokazal, da je imel prav.